–

za E. Deho Altinerja in I. H. Ravn E. O. R. Khawaja, advokat,

–

za dansko vlado M. S. Wolff, J. Nymann-Lindegren in C. Thorning, agenti, skupaj z R. Holdgaardom, advokat,

–

za belgijsko vlado C. Pochet, L. Van den Broeck in M. Jacobs, agentke,

–

za Irsko A. Joyce in L. Williams, agenta,

–

za norveško vlado I. S. Jansen, agentka, skupaj s K. B. Moenom, advokat,

–

za Evropsko komisijo E. Montaguti in M. Wilderspin, agenta, skupaj s H. Peytzom, advokat,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 21 PDEU in Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Erdemom Deho Altinerjem (v nadaljevanju: sin Altiner) in Isabel Hanno Ravn na eni strani ter Udlændingestyrelsen (urad za priseljevanje, Danska) na drugi strani glede odločbe, ki jo je zadnjenavedeni sprejel 3. junija 2016 (v nadaljevanju: odločba z dne 3. junija 2016), ki potrjuje predhodno odločbo Statsforvaltningen (regionalna državna uprava, Danska), ki je zavrnila zahtevo sina Altinerja, s katero je želel pridobiti dovoljenje za prebivanje na Danskem kot član družine I. H. Ravn, državljanke Unije.

3

Člen 1 Direktive 2004/38, naslovljen „Predmet“, določa:

„Ta direktiva določa:

[…]“

4

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„Za namene te direktive:

5

Člen 3 iste direktive, naslovljen „Upravičenci“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva se uporablja za vse državljane Unije, ki se preselijo ali prebivajo v državi članici razen v tisti državi, katere državljani so, in za njihove družinske člane, kot [so] opredeljen[i] v točki 2 člena 2, ki jih spremljajo ali se jim pridružijo.“

6

Člen 7(1) in (2) Direktive 2004/38 določa:

„1.   Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev, če:

2.   Pravica do prebivanja, predvidena v odstavku 1, se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije v državi članici gostiteljici, pod pogojem da takšen državljan Unije izpolnjuje pogoje, navedene v odstavku 1(a), (b) ali (c).“

7

Člen 13 bekendtgørelse nr. 474 om ophold i Danmark for udlændinge, der er omfattet af Den Europæiske Unions regler (uredba št. 474 o prebivanju tujcev na Danskem, za katere veljajo pravila Evropske unije) z dne 12. maja 2011 določa:

„V obsegu, določenem s pravom Unije, imajo družinski člani danskega državljana pravico do prebivanja na Danskem, ki traja več kot tri mesece, dovoljene s členom 2(1) in (2) zakona o tujcih.“

8

Urad za priseljevanje je sprejel EU-orientering nr. 1/14, Orientering til Statsforvaltningen om behandling af ansøgninger om familiesammenføring efter EU-retten, hvor referencen er dansk statsborger (smernice št. 1/14 za državno upravo za obravnavo prošenj za združitev družine v okviru prava Unije, kadar je navezna oseba danski državljan) z dne 10. decembra 2014 (v nadaljevanju: smernice št. 1/14).

9

Te smernice v točki 4.1.5 pod naslovom „Časovna povezava med vrnitvijo danskega državljana na Dansko in prošnjo za združitev družine na podlagi prava Unije“ določajo:

„Družinskemu članu, ki ni danski državljan, ni treba vstopiti na Dansko hkrati z danskim državljanom.

Če družinski član danskega državljana, ki je uresničeval pravico do prostega gibanja v drugi državi EU, zaprosi za združitev družine na podlagi pravil Unije šele po vrnitvi danskega državljana na Dansko, je treba posebej ugotoviti, ali je navedeni družinski član vložil prošnjo kot naravno posledico vrnitve danskega državljana na Dansko.

Pri tem ugotavljanju je treba posebno pozornost nameniti razlogom za časovno razliko med vrnitvijo danskega državljana in vložitvijo prošnje, vključno s tem, ali je družinski član iz posebnih razlogov, povezanih z delom ali izobraževanjem, preložil vložitev prošnje, pa tudi obsegu te časovne razlike. Na primer, do poznejše vložitve prošnje lahko pride, ker je prosilec zaključeval predhodno začet študij, kar je mogoče dokazati med drugim s predložitvijo diplom itd. Razlog za poznejšo vložitev so lahko tudi zdravstvene težave, vključno z resno boleznijo prosilca ali njegovega družinskega člana.

Vendar nekajmesečne preložitve ni mogoče utemeljiti z razlogi splošne želje po nadaljevanju zaposlitve ali življenja z družino.

Nasprotno pa bo prošnja – če je bila njena vložitev preložena za nekaj mesecev zaradi posebnih okoliščin, povezanih z zaposlitvijo, vključno z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti – na splošno obravnavana tako, da je bila vložena kot naravna posledica vrnitve danskega državljana. To je mogoče dokazati med drugim s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi, v kateri je na primer navedeno, da je zadevna oseba vključena v konkreten gradbeni projekt.

[…]

V primerih, v katerih je družinski član vstopil na Dansko hkrati z vrnitvijo danskega državljana na Dansko ali kot naravna posledica te vrnitve, vendar prošnjo za združitev družine na podlagi prava Unije vloži šele pozneje, mu te prošnje ni treba vložiti kot naravno posledico razširitve vrnitve danskega državljana, če zadevna oseba sicer izpolnjuje pogoje za dosego združitve družine z danskim državljanom na podlagi pravil Unije.

Pogoj je, da družinski član vstopi na Dansko zaradi družinskega življenja z danskim državljanom in da bi navedeni družinski član lahko dosegel združitev družine z danskim državljanom na podlagi pravil Unije, če bi zadevna oseba vložila prošnjo ob vstopu [na ozemlje]. Nadaljnji pogoj je, da prosilec izpolnjuje te pogoje v celotnem obdobju do vložitve prošnje.

Pri presoji takih primerov je torej odločilno, da družinski član izpolnjuje pogoje za dosego združitve družine z danskim državljanom na podlagi pravil Unije v celotnem obdobju, vendar zgolj ni vložil prošnje. V takih primerih ima družinski član pravico do prebivanja na Danskem na podlagi pravil Unije, ne glede na to, ali je navedena oseba za ustrezno dovoljenje za prebivanje zaprosila šele pozneje.

V primerih, v katerih prošnja ni vložena v povezavi z vstopom [na ozemlje], mora prosilec dokazati, da je vstopil hkrati z vrnitvijo danskega državljana na Dansko ali kot naravna posledica te vrnitve in da je prosilec izpolnjeval pogoje za dosego združitve družine z danskim državljanom na podlagi pravil Unije v celotnem obdobju, vključno s tem, da je navedena oseba živela skupaj z danskim državljanom na Danskem. To je mogoče na primer dokazati s potovalnimi dokumenti, dokumenti, iz katerih je razvidna sprememba prijavljenega naslova, potrdili o plačilu najemnine itd.“

10

Sin Altiner je bil rojen 2. septembra 2004 v Turčiji in je turški državljan. Njegov oče, Metin Altiner (v nadaljevanju: oče Altiner), ki je prispel na Dansko 17. julija 2008, se je ločil od matere svojega sina in se 26. oktobra 2010 drugič poročil z I. H. Ravn, ki je danska državljanka in je takrat prebivala na Danskem. S sodbo, s katero je bila razglašena razveza zakonske zveze očeta Altinerja in matere sina Altinerja, je bil zadnjenavedeni zaupan v varstvo in vzgojo materi, ki je turška državljanka, in sin Altiner je živel pri njej v Turčiji.

11

Med 1. decembrom 2012 in 24. oktobrom 2014 sta I. H. Ravn in oče Altiner prebivala na Švedskem. Od 1. avgusta 2013 do 9. septembra 2013 in od 8. julija 2014 do 2. septembra 2014 je sin Altiner prišel na Švedsko z vizo, veljavno v Schengenskem območju, in bival pri njima.

12

I. H. Ravn in oče Altiner sta se 24. oktobra 2014 vrnila na Dansko, kjer od takrat naprej prebivata. Sin Altiner je 25. junija 2015 vstopil na Dansko z vizo, ki je bila veljavna v Schengenskem območju do 30. septembra 2015.

13

Potem ko je 15. julija 2015 pridobil pisno soglasje svoje matere, je sin Altiner dva dni kasneje pri danski državni upravi vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje v Uniji kot član družine I. H. Ravn, žene svojega očeta.

14

Z odločbo z dne 9. marca 2016 je regionalna uprava danske države zavrnila to prošnjo z obrazložitvijo, da ta ne spada v okvir naravne posledice vrnitve I. H. Ravn na Dansko. Iz spisa, ki je predložen Sodišču, izhaja, da je navedena uprava v svoji odločbi o zavrnitvi pojasnila, da se ni izrekla o vprašanju, ali je bivanje sina Altinerja na Švedskem temu omogočilo razvoj in utrditev družinskega življenja v tej državi članici z I. H. Ravn. Ta zavrnitev je bila predmet pritožbe pred uradom za priseljevanje, ki jo je zadnjenavedeni zavrnil z odločbo z dne 3. junija 2016.

15

V tej odločbi urad za priseljevanje navaja, da sin Altiner na dansko ozemlje ni vstopil istočasno kot I. H. Ravn in da njegova prošnja za dovoljenje za prebivanje ne spada v okvir naravne posledice vrnitve I. H. Ravn na Dansko. Po mnenju tega urada pa izvedena pravica do prebivanja na Danskem državljana tretje države, ki je član družine danskega državljana, ki se vrne na Dansko po bivanju v drugi državi članici, preneha veljati, če ta družinski član ne vstopi na dansko ozemlje ali ne vloži prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje na Danskem kot naravno posledico vrnitve danskega državljana.

16

Sin Altiner in I. H. Ravn sta 15. junija 2016 vložila tožbo proti odločbi z dne 3. junija 2016 pred Københavns byret (okrožno sodišče v Københavnu, Danska), ki je z odločbo z dne 18. oktobra 2016 zadevo predložilo v obravnavo predložitvenemu sodišču.

17

To sodišče navaja, da se stranki ne strinjata o skladnosti pogoja s pravom Unije, ki je določen z dansko zakonodajo, po katerem je pravica do prebivanja državljana tretje države, ki je član družine danskega državljana, ki se vrne na Dansko, potem ko je izvrševal svojo pravico do prostega gibanja, pogojena s tem, da ta družinski član vstopi na dansko ozemlje ali vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje kot „naravno posledico“ vrnitve zadevnega danskega državljana. Tožeči stranki menita, da je takšen pogoj v nasprotju s pravom Unije, zlasti s členom 21 PDEU.

18

Østre Landsret (višje sodišče za vzhodno regijo, Danska) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen 21 PDEU v povezavi in po analogiji z Direktivo […] 2004/38 […] prepoveduje, da država članica državljanu tretje države, ki je družinski član državljana Unije, ki je državljan te države članice in se je vrnil v to državo, potem ko je uresničeval pravico do prostega gibanja, zavrne izvedeno pravico do prebivanja, če družinski član ne vstopi na ozemlje države članice ali vloži prošnje za pravico do prebivanja kot naravno posledico vrnitve državljana Unije?“

19

Najprej je treba navesti, da sta belgijska in norveška vlada v stališčih, predloženih Sodišču, v katerih se sklicujeta na relativno kratko naravo dveh bivanj sina Altinerja na Švedskem, izrazili pomisleke glede tega, ali je mogoče šteti, da je dejansko bival v tej državi članici, tako da mu je bil omogočen razvoj ali utrditev družinskega življenja med njim in zadevnim državljanom Unije, v obravnavani zadevi je to I. H. Ravn, na podlagi česar bi sin Altiner pridobil izvedeno pravico do prebivanja na Danskem, ki temelji na pravu Unije. Norveška vlada meni, da bi v teh pogojih vprašanje za predhodno odločanje lahko šteli kot hipotetično.

20

Res je, da je dejansko prebivanje v državi članici gostiteljici državljana Unije in člana njegove družine, ki je državljan tretje države, tisto, ki omogoči državljanu tretje države, s katerim je navedeni državljan Unije živel družinsko življenje v državi članici gostiteljici, ob vrnitvi tega državljana Unije v državo članico, katere državljanstvo ima, izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 21(1) PDEU.

21

V navedenem primeru iz navedb predložitvenega sodišča, ki so povzete v točkah od 13 do 15 te sodbe, izhaja, da je prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki temelji na pravu Unije, ki jo je vložil sin Altiner, urad za priseljevanje nazadnje zavrnil ne zaradi tega, ker bivanji sina Altinerja na Švedskem nista omogočili razvoja ali utrditve družinskega življenja med njim, očetom Altinerjem in I. H. Ravn, ampak ker se njegov vstop na dansko ozemlje in vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje nista zgodila hkrati z vrnitvijo I. H. Ravn na Dansko oziroma kot naravna posledica te vrnitve, tako kot to zahtevajo smernice št. 1/14.

22

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča zavrže samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, kadar je problem hipotetičen ali kadar Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2016, Petruhhin, C‑182/15, EU:C:2016:630, točki 19 in 20).

23

V teh okoliščinah in brez poseganja v možnost predložitvenega sodišča, da po potrebi preveri dejanske premise upravnega akta, ki se izpodbija pred njim, ni mogoče šteti, da vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša v bistvu na skladnost nacionalne ureditve, kot so smernice št. 1/14, s pravom Unije, nima povezave s predmetom spora v postopku v glavni stvari ali pa, da se nanaša na hipotetičen problem.

24

Zato je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

25

Z vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je člen 21 PDEU treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v kateri ni določena dodelitev izvedene pravice do prebivanja na podlagi prava Unije državljanu tretje države, ki je družinski član državljana Unije, ki ima državljanstvo te države članice ter se je vrnil v to državo, potem ko je na podlagi in ob spoštovanju prava Unije prebival v drugi državi članici, kadar navedeni družinski član zadevnega državljana Unije ni vstopil na njeno ozemlje ali v njej vložil prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje „kot naravno posledico“ vrnitve zadevnega državljana Unije v to državo članico.

26

V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da je Sodišče že odločilo, da kadar je državljan Unije med dejanskim prebivanjem v državi članici, ki ni država članica, katere državljan je na podlagi in ob spoštovanju pogojev iz člena 7(1) in (2) Direktive 2004/38 razvil ali utrdil družinsko življenje v tej državi članici, polni učinek pravic, ki jih ima zadevni državljan Unije na podlagi člena 21(1) PDEU, zahteva, da lahko ta državljan Unije družinsko življenje, ki ga je imel v državi članici gostiteljici, ob njegovi vrnitvi v državo članico, katere državljanstvo ima, nadaljuje, tako da se zadevnemu družinskemu članu, ki je državljan tretje države, podeli izvedena pravica do prebivanja. Ta državljan Unije bi se namreč ob neobstoju take izvedene pravice do prebivanja težko odločil zapustiti državo članico, katere državljanstvo ima, da bi v skladu s členom 21(1) PDEU uresničeval svojo pravico do prebivanja v drugi državi članici, saj ne bi imel gotovosti, da lahko v državi članici, iz katere izvira, nadaljuje družinsko življenje z najbližjimi člani svoje družine, ki bi se tako razvilo ali utrdilo v državi članici gostiteljici (sodbi z dne 12. marca 2014, O. in B., C‑456/12, EU:C:2014:135, točka 54, in z dne 5. junija 2018, Coman in drugi, C‑673/16, EU:C:2018:385, točka 24).

27

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča poleg tega izhaja, da pogoji dodelitve izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 21(1) PDEU, ob vrnitvi državljana Unije v državo članico, katere državljanstvo ima, državljanu tretje države, ki je družinski član tega državljana Unije in s katerim je ta državljan Unije v državi članici gostiteljici prebival na podlagi svojega statusa kot državljan Unije, načeloma ne bi smeli biti bolj strogi kot ti, ki so določeni z Direktivo 2004/38 za dodelitev takšne pravice do prebivanja državljanu tretje države, ki je član družine državljana Unije, ki je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja tako, da se je naselil državi članici, ki ni tista, katere državljanstvo ima. Čeprav Direktiva 2004/38 ne vključuje takšnega primera vrnitve, jo je namreč treba glede pogojev za prebivanje državljana Unije v državi članici, ki ni tista, katere državljan je, uporabiti po analogiji, ker je v obeh primerih državljan Unije referenčna oseba za to, da bi lahko državljan tretje države, ki je družinski član tega državljana Unije, pridobil izvedeno pravico do prebivanja (sodba z dne 12. marca 2014, O. in B., C‑456/12, EU:C:2014:135, točka 50).

28

Spomniti pa je treba, da izvedena pravica do prebivanja, ki je na podlagi člena 7(2) Direktive 2004/38 priznana članom družine državljana Unije, ki se je naselil na ozemlju države članice, ki ni tista, katere državljanstvo ima, ni pogojena s tem, da ti vstopijo na ozemlje te države članice v določenem obdobju po vstopu tega državljana Unije.

29

V skladu s to določbo je namreč v takšnem položaju izvedena pravica do prebivanja priznana članom družine državljana Unije ne samo, kadar ti „spremljajo“ tega državljana v državi članici, ki ni ta, katere državljanstvo ima, ampak tudi takrat, ko se mu „pridružijo“ v tej državi članici.

30

Treba pa je spomniti, da morebitna pravica do prebivanja državljana tretje države v državi članici Unije izhaja iz izvrševanja pravice državljana Unije do prostega gibanja (glej v tem smislu sodbo z dne 12. marca 2014, O. in B., C‑456/12, EU:C:2014:135, točka 36 in navedena sodna praksa).

31

Ker je namen podelitve izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 21(1) PDEU omogočiti nadaljevanje – v državi članici, katere državljanstvo ima zadevni državljan Unije – družinskega življenja, ki se je razvilo ter utrdilo s članom njegove družine, državljanom tretje države, v državi članici gostiteljici, so pristojni organi države članice, katere državljanstvo ima državljan Unije, upravičeni preveriti, preden podelijo takšno pravico do prebivanja, ali takšno družinsko življenje med državljanom Unije in državljanom tretje države, ki je član njegove družine, ni bilo prekinjeno pred vstopom državljana tretje države v državo članico, katere državljanstvo ima zadevni državljan Unije.

32

Za namene takšne preveritve lahko zadevna država članica kot zgolj indic upošteva dejstvo, da je državljan tretje države, član družine enega od njenih lastnih državljanov, vstopil na njeno ozemlje po poteku daljšega obdobja, ki je sledilo vrnitvi zadnjenavedenega na to ozemlje.

33

Vendar pa ni mogoče izključiti, da se družinsko življenje med državljanom Unije in članom njegove družine, državljanom tretje države, ki se je razvilo ter utrdilo med njunim prebivanjem na podlagi in ob spoštovanju prava Unije v državi članici gostiteljici, nadaljuje kljub dejstvu, da se ta državljan Unije vrne v državo članico, katere državljanstvo ima, ne da bi ga spremljal zadevni družinski član, ki mora, zlasti zaradi razlogov, ki se nanašajo na njegov osebni položaj, poklic ali izobrazbo, odložiti svoj prihod v državo članico izvora zadevnega državljana Unije.

34

Zato pomeni dejstvo, da prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje ni bila vložena „kot naravna posledica“ vrnitve državljana Unije, upošteven dejavnik, ki ne da bi bil sam zase odločilen, lahko v okviru celotne presoje vodi državo članico izvora zadevnega državljana Unije do tega, da ugotovi neobstoj povezave med to prošnjo in predhodnim izvrševanjem pravice do prostega gibanja s strani navedenega državljana, in posledično do zavrnitve izdaje takšnega dovoljenja za prebivanje.

35

Glede na vse navedeno je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 21(1) PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, v kateri ni določena dodelitev izvedene pravice do prebivanja na podlagi prava Unije državljanu tretje države, ki je družinski član državljana Unije, ki ima državljanstvo te države članice in se je vrnil v to državo, potem ko je na podlagi in ob spoštovanju prava Unije prebival v drugi državi članici, kadar navedeni družinski član zadevnega državljana Unije ni vstopil na ozemlje države članice izvora tega državljana Unije ali v njej ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje „kot naravno posledico“ vrnitve zadevnega državljana Unije v to državo članico, če takšna ureditev zahteva, da se v okviru celovite presoje upošteva tudi druge upoštevne elemente, zlasti tiste, ki lahko dokažejo, da se družinsko življenje, ki se je razvilo in utrdilo v državi članici gostiteljici, kljub preteku časa med vrnitvijo državljana Unije v navedeno državo članico in vstopu člana njegove družine, državljana tretje države, v isto državo članico, ni končalo, tako da upravičuje podelitev izvedene pravice do prebivanja zadevnemu družinskemu članu, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

36

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 21(1) PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, v kateri ni določena dodelitev izvedene pravice do prebivanja na podlagi prava Unije državljanu tretje države, ki je družinski član državljana Unije, ki ima državljanstvo te države članice in se je vrnil v to državo, potem ko je na podlagi in ob spoštovanju prava Unije prebival v drugi državi članici, kadar navedeni družinski član zadevnega državljana Unije ni vstopil na ozemlje države članice izvora tega državljana Unije ali v njej ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje „kot naravno posledico“ vrnitve zadevnega državljana Unije v to državo članico, če takšna ureditev zahteva, da se v okviru celovite presoje upošteva tudi druge upoštevne elemente, zlasti tiste, ki lahko dokažejo, da se družinsko življenje, ki se je razvilo in utrdilo v državi članici gostiteljici, kljub preteku časa med vrnitvijo državljana Unije v navedeno državo članico in vstopu člana njegove družine, državljana tretje države, v isto državo članico, ni končalo, tako da upravičuje podelitev izvedene pravice do prebivanja zadevnemu družinskemu članu, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.