1

Liam Jenkinson s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. novembra 2016, Jenkinson/Svet in drugi (T‑602/15, v nadaljevanju: izpodbijani sklep, EU:T:2016:660), s katerim je to zavrglo njegovo tožbo, v kateri je na podlagi člena 272 PDEU predlagal, prvič, naj se vsa njegova pogodbena razmerja preoblikujejo v „pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas“ in se mu povrne škoda, ki naj bi jo utrpel zaradi zlorabe zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in nezakonite odpustitve, in drugič, naj se ugotovi, da so ga Svet Evropske unije, Evropska komisija in Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) obravnavali diskriminatorno, in se jim posledično naloži plačilo odškodnine, ter podredno uveljavljal nepogodbeno odgovornost evropskih institucij.

2

Dejansko stanje spora je povzeto v točkah od 1 do 6 izpodbijanega sklepa:

3

Pritožnik je 23. oktobra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo proti Svetu, Komisiji, ESZD in misiji Eulex Kosovo, s katero je Splošnemu sodišču predlagal, naj:

4

Splošno sodišče se je z izpodbijanim sklepom izreklo za očitno nepristojno za odločanje o obeh primarnih predlogih, podredni predlog pa je zaradi očitne nedopustnosti zavrglo. Zato je tožbo v celoti zavrnilo in L. Jenkinsonu naložilo plačilo stroškov.

5

L. Jenkinson Sodišču predlaga, naj:

6

Svet in Komisija predlagata zavrnitev pritožbe in naložitev stroškov L. Jenkinsonu.

7

ESZD in misija Eulex Kosovo Sodišču predlagata, naj:

8

Poleg tega Svet in ESZD Sodišču predlagata, naj tožbo in pritožbo – če bi jo štelo za utemeljeno – v delu, v katerem se nanašata nanju, zavrže kot nedopustni.

9

S prvim pritožbenim predlogom L. Jenkinson Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi, z drugim pa, naj tožbi ugodi.

10

ESZD in misija Eulex Kosovo ugovarjata pristojnosti Sodišča za odločanje v pritožbenem postopku. Poleg tega misija Eulex Kosovo izpodbija dopustnost pritožbe v celoti, Komisija pa le dopustnost drugega pritožbenega predloga.

11

ESZD in misija Eulex Kosovo v bistvu trdita, da Sodišče ni pristojno za obravnavo te pritožbe, saj se L. Jenkinson v argumentaciji opira na pogodbe o zaposlitvi za določen čas pred zadnjo, na podlagi arbitražnih klavzul iz teh pogodb pa so za odločanje v tem sporu pristojna zgolj bruseljska sodišča. Poleg tega naj bi L. Jenkinson medtem vložil v bistvu enako tožbo pri tribunal du travail francophone de Bruxelles (francosko govoreče delovno sodišče v Bruslju, Belgija).

12

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 256(1), drugi pododstavek, PDEU in členom 56 Statuta Sodišča Evropske unije Sodišče pristojno za obravnavanje pritožb zoper odločitve Splošnega sodišča iz prvega pododstavka člena 256(1) PDEU. Izpodbijani sklep pa vsekakor spada med odločitve iz te določbe.

13

Poleg tega je treba ugotoviti, da je vprašanje, ali so sodišča Unije pristojna za odločanje o utemeljenosti zahtev, ki jih je L. Jenkinson podal na prvi stopnji, glede na vsebino izpodbijanega sklepa in zahtev, ki jih je podal L. Jenkinson pred Sodiščem, eno od vsebinskih vprašanj te pritožbe.

14

V teh okoliščinah je Sodišče pristojno za odločanje o tej pritožbi.

15

L. Jenkinson v utemeljitev prvega predloga, ki se nanaša na razveljavitev izpodbijanega sklepa, v bistvu navaja štiri pritožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na presojo Splošnega sodišča glede obsega pristojnosti sodišč Unije za odločanje o pogodbenem vidiku spora. V drugem pritožbenem razlogu se sklicuje na pogodbena razmerja med njim na eni strani ter Svetom, Komisijo in ESZD na drugi strani. Tretji in četrti pritožbeni razlog se nanašata na napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča pri presoji zahtev, ki se nanašajo na nepogodbeno odgovornost institucij in na razdelitev stroškov.

16

Svet, ESZD in misija Eulex Kosovo izpodbijajo zlasti dopustnost trditev, navedenih v utemeljitev tega prvega pritožbenega predloga.

17

Svet in ESZD menita, da je pritožba v delu, v katerem se nanaša nanju, nedopustna. Prvič, naj ne bi bila stranki zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in naj ju ne bi bilo mogoče opredeliti kot „delodajalca“ L. Jenkinsona, kar naj bi Splošno sodišče ugotovilo v točki 40 izpodbijanega sklepa, te točke pa naj se v pritožbenem postopku ne bi izpodbijalo. Drugič, L. Jenkinson naj ne bi navedel nobene podlage, iz katere bi izhajala njuna nepogodbena odgovornost.

18

Misija Eulex Kosovo poleg tega trdi, da pritožba ni dovolj jasna in natančna, da bi lahko pripravila svojo obrambo in da bi Sodišče lahko o zadevi odločilo.

19

V zvezi z ugovori Sveta in ESZD je treba opozoriti, da se v skladu s členom 171 Poslovnika Sodišča pritožba vroči drugim strankam v zadevi pred Splošnim sodiščem, na katero se nanaša pritožba. Pri tem pa ni sporno, da sta Svet in ESZD bila stranki v postopku pred Splošnim sodiščem.

20

Poleg tega je treba ugotoviti, da trditve, s katerimi Svet in ESZD dokazujeta domnevno nedopustnost pritožbe v zvezi z njima, temeljijo na argumentih, ki se nanašajo na vsebino zadeve, in sicer pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o zahtevah L. Jenkinsona v zvezi z njima, in ne na dopustnost te pritožbe.

21

V zvezi s trditvami misije Eulex Kosovo, ki temeljijo na exceptio obscuri libelli, je treba poudariti, da čeprav je ta misija v zvezi s tem podala posebno argumentacijo glede trditev L. Jenkinsona, ki se nanašajo na drugi pritožbeni predlog, pa tega ni storila glede trditev, ki se nanašajo na prvi pritožbeni predlog.

22

Poleg tega je treba ugotoviti, da je L. Jenkinson v vseh štirih pritožbenih razlogih, navedenih v utemeljitev prvega pritožbenega predloga, natančno opredelil izpodbijane točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, tako da so trditve, ki jih je navedel v zvezi s tem, dovolj jasne in natančne, da so lahko tožene stranke pripravile svoje obrambe, kar potrjujejo tudi njihovi odgovori na pritožbo. Zato Sodišče lahko odloči o vseh štirih pritožbenih razlogih, navedenih v podporo prvemu pritožbenemu predlogu.

23

Zato je treba ugovore nedopustnosti prvega pritožbenega predloga, ki so jih podali Svet, ESZD in misija Eulex Kosovo, zavrniti kot neutemeljene.

24

Prvi pritožbeni razlog je razdeljen na štiri dele, od katerih je najprej treba preučiti tretji del skupaj z drugim pritožbenim razlogom.

25

L. Jenkinson v tretjem delu prvega pritožbenega razloga navaja, da je Splošno sodišče v točki 39 izpodbijanega sklepa ocenilo, da se, ker je pristojno samo za zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne more izreči o učinkih prejšnjih pogodb o zaposlitvi. Preoblikovanja vseh pogodbenih razmerij s toženimi strankami v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pa naj nikakor ne bi bilo mogoče ločiti od zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in prenehanja te pogodbe. Pritožnik naj namreč ne bi mogel doseči, da se njegova pogodbena razmerja preoblikujejo delno pred bruseljskimi sodišči in delno pred sodišči Unije. Tako naj bi Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu zlasti napačno uporabilo pravo.

26

L. Jenkinson z drugim pritožbenim razlogom zlasti trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, ko se je v točki 40 izpodbijanega sklepa izreklo za nepristojno za odločanje o njegovih predlogih za ugotovitev, da so Svet, Komisija in SEAE odgovorni za diskriminatorno obravnavo glede njegove plače, pokojninskih pravic in drugih ugodnosti. L. Jenkinson v zvezi s tem navaja, da so bila njegova pogodbena razmerja z misijami, razen z misijo Eulex Kosovo, zaključena s sklepi zadevnih institucij, oziroma vsaj Sveta, in iz tega sklepa, da so tako pravice in obveznosti teh misij prešle na te institucije. Zato bi te morale prevzeti odgovornost za posledice pogodbenih obveznosti, ki so jih te misije imele do svojega osebja.

27

Komisija v zvezi s trditvami, navedenimi zlasti v okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga, opozarja, da nepristojno sodišče ne more odločati o predmetu spora, saj je vprašanje pristojnosti treba rešiti pred obravnavo vsebinskih vprašanj.

28

Glede drugega pritožbenega razloga Komisija meni, da so trditve L. Jenkinsona brezpredmetne, ker ta ni izpodbijal točk 30, 31 in 35 izpodbijanega sklepa, v katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da je bila zadnja pogodba za določen čas sklenjena izključno z misijo Eulex Kosovo „kot delodajalcem“, tako da je le slednjo, ki ima pravno sposobnost za sklepanje takšnih pogodb, mogoče šteti za delodajalca. S trditvami o domnevnem prenosu obveznosti misij na vse tri zadevne institucije, s katerimi je delal pritožnik, pa naj ne bi bilo mogoče izpodbijati omenjenih ugotovitev Splošnega sodišča.

29

V zvezi s tretjim delom prvega pritožbenega razloga Svet navaja, da trajanje zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne more vplivati na pravice pritožnika, da doseže preoblikovanje svojega položaja pred belgijskimi sodišči, in poudarja, da L. Jenkinson ni uspel dokazati, da bi klavzula o pristojnosti iz zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas razveljavila klavzule iz prejšnjih pogodb, v katerih je dogovorjena pristojnost belgijskih sodišč, niti da bi bila taka volja pogodbenih strank.

30

V zvezi z drugim pritožbenim razlogom Svet trdi, da ni bil stranka nobene pogodbe, sklenjene z L. Jenkinsonom, in poudarja, da niti sklepi, s katerimi so bile ustanovljene misije, niti strateško vodstvo, za katerega je zadolžen Svet, ne vsebujejo nobenega elementa, ki bi se nanašal na posebne pogodbe, sklenjene z osebjem, zaposlenim v misijah. Svet naj bi bil res pristojen za odločanje o zmanjšanju obsega misije za krizno upravljanje, za njeno morebitno ukinitev in organizacijsko shemo misije, o pogodbenih pogojih zaposlitve in njihovem izvajanju pa naj ne bi odločal Svet. O sporni posebni obravnavi naj tako ne bi odločal Svet in spornih aktov Sveta naj ne bi bilo. Ne bi naj namreč bilo sporno, da ima misija Eulex Kosovo pravno sposobnost in da je odgovorna za vse očitke in obveznosti, ki so nastale pri izvajanju njenega mandata.

31

V zvezi s tretjim delom prvega pritožbenega razloga ESZD meni, da je iz tožbe in trditev, ki jih je predložil L. Jenkinson, razvidno, da njegovi predlogi temeljijo na celotnem delovnem razmerju z misijo Eulex Kosovo in zlasti na nepodaljšanju njegove zaposlitve, o čemer je bil obveščen v času trajanja predzadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zato naj se spor ne bi nanašal na zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, temveč na prejšnje pogodbeno razmerje. Ker pa naj ne bi bilo sporno, da so vse predhodne pogodbe o zaposlitvi vsebovale klavzulo o dodelitvi sodne pristojnosti belgijskim sodiščem, naj Splošno sodišče ne bi napačno uporabilo prava. Poleg tega naj L. Jenkinson ne bi pojasnil, na kateri podlagi naj bi zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas spremenila prejšnje pogodbe.

32

ESZD v zvezi z drugim pritožbenim razlogom odgovarja, da je Splošno sodišče pravilno razsodilo, da ESZD ni bila stranka zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

33

V zvezi s tretjim delom prvega pritožbenega razloga misija Eulex Kosovo meni, da ker je samo zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas vsebovala klavzulo o pristojnosti sodišč Unije, take arbitražne klavzule pa je treba razlagati ozko, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko se je izreklo za nepristojno za odločanje o zahtevah L. Jenkinsona, ki temeljijo na pogodbah o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih pred to zadnjo pogodbo. Z ničemer naj ne bi bilo mogoče naknadno izpodbiti soglasja L. Jenkinsona o uporabi klavzul o pristojnosti belgijskih sodišč, ki so bile vključene v predhodne pogodbe.

34

Ker L. Jenkinson s trditvami, ki jih je navedel v tretjem delu prvega pritožbenega razloga in v drugem pritožbenem razlogu, v bistvu izpodbija presojo Splošnega sodišča, da njegove pristojnosti ni mogoče razširiti na prejšnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je treba spomniti, da je Splošno sodišče med drugim v točkah 23, 26 in od 38 do 40 izpodbijanega sklepa razsodilo:

[…]

[…]

35

V skladu s členom 274 PDEU spori, v katerih je ena od strank Unija, niso izvzeti iz pristojnosti sodišč držav članic, razen kjer je bila pristojnost s pogodbama dodeljena Sodišču.

36

V skladu s členom 272 PDEU je Sodišče pristojno za izrekanje sodb na podlagi arbitražne klavzule v pogodbah, ki jih sklene Unija ali ki so sklenjene v njenem imenu, ne glede na to, ali jih ureja javno ali zasebno pravo.

37

Člen 256(1) PDEU določa, da je Splošno sodišče med drugim pristojno za obravnavanje in odločanje na prvi stopnji o tožbah ali postopkih iz člena 272 PDEU.

38

Na podlagi teh določb pristojnost Splošnega sodišča, ki temelji na arbitražni klavzuli, odstopa od splošnih pravnih pravil in jo je zato treba razlagati ozko (sodba z dne 18. decembra 1986, Komisija/Zoubek, 426/85, EU:C:1986:501, točka 11).

39

Poleg tega, če mora Splošno sodišče v okviru arbitražne klavzule, dogovorjene na podlagi člena 272 PDEU, odločiti o sporu, tako da uporabi nacionalno pravo, ki ureja pogodbo, se njegova pristojnost za odločanje o sporu v zvezi s to pogodbo presoja le glede na določbe tega člena in arbitražne klavzule, ne da bi na to vplivale določbe nacionalnega prava, ki bi domnevno ovirale njegovo pristojnost (sodba z dne 26. februarja 2015, Planet/Komisija, C‑564/13 P, EU:C:2015:124, točka 21 in navedena sodna praksa).

40

Iz tega izhaja, da lahko Splošno sodišče odloča le o predlogih, ki izhajajo iz pogodbe, sklenjene z Unijo, in vsebujejo arbitražno klavzulo ali so neposredno povezani z obveznostmi, ki izhajajo iz te pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 1986, Komisija/Zoubek, 426/85, EU:C:1986:501, točka 11).

41

Zato je treba preveriti, ali – v nasprotju s preudarki Splošnega sodišča – arbitražne klavzule, vključene v zadevne pogodbe o zaposlitvi, Splošnemu sodišču podeljujejo pristojnost za odločanje o zahtevah, ki jih je L. Jenkinson podal v tožbi, ki jo je vložil pri Splošnem sodišču.

42

Kot je Splošno sodišče v zvezi s tem poudarilo v točkah 21 in 22 izpodbijanega sklepa, ni sporno, da vse prejšnje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med misijami in pritožnikom, vsebujejo klavzulo, ki izrecno določa, da so za spore, ki izhajajo iz teh pogodb ali so z njimi povezani, pristojna sodišča v Bruslju in, da le zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas v členu 21 izrecno določa, da je za spore, ki izhajajo iz te pogodbe ali so z njo povezani, pristojno Sodišče na podlagi člena 272 PDEU.

43

Iz tega izhaja, da ker je bila tožba vložena na podlagi člena 272 PDEU, je Splošno sodišče načeloma pristojno za odločanje samo o tistih predlogih, ki izhajajo iz zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali so neposredno povezani z obveznostmi, ki izhajajo iz te pogodbe.

44

Vendar kot je v točkah 45 in 46 sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec, je glede delovnega razmerja, podobnega temu v obravnavanem primeru, v delu, v katerem je zadevalo vrsto zaporednih pogodb o zaposlitvi, sklenjenih v obdobju petnajstih let, od katerih so le zadnje štiri pogodbe vsebovale arbitražno klavzulo, ki je pristojnost za odločanje o vseh sporih v zvezi z veljavnostjo, razlago ali izvajanjem navedenih pogodb dodelilo Sodišču, Sodišče že razsodilo, da dejstvo, da prejšnje pogodbe ne vsebujejo iste klavzule in da za prva leta sploh ni pisnih pogodb, Sodišču ne more preprečiti, da pri presoji razmerja med strankama ne bi upoštevalo vseh sklenjenih pogodb (sodba z dne 1. julija 1982Porta/Komisija, 109/81, EU:C:1982:253, točka 10).

45

Iz tega izhaja, da se v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točkah 23, 26 in od 38 do 40 izpodbijanega sklepa, njegova pristojnost lahko razširi na prejšnje pogodbe o zaposlitvi, ki so določale pristojnost sodišč v Bruslju, pod pogojem, da tožba, ki jo je vložil L. Jenkinson vsebuje zahteve, ki izhajajo iz zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali so neposredno povezane z obveznostmi, ki izhajajo iz te pogodbe.

46

V zvezi s tem, kot je razvidno iz točke 10 izpodbijanega sklepa, je L. Jenkinson Splošnemu sodišču primarno v bistvu predlagal, naj vsa njegova pogodbena razmerja preoblikuje v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in mu prizna pravice, ki po njegovem mnenju izhajajo iz takega preoblikovanja.

47

Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 47 sklepnih predlogov, ker so zahteve L. Jenkinsona povezane z obstojem enotnega in neprekinjenega delovnega razmerja, ki temelji na zaporednih pogodbah o zaposlitvi za določen čas, se torej nanašajo na preoblikovanje vseh sklenjenih pogodb in temeljijo na vseh teh pogodbah, vključno z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

48

Zato je treba ugotoviti, da tožba, ki jo je vložil L. Jenkinson, vsebuje tudi zahteve, ki izhajajo iz zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

49

Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče v točkah 39 in 40 izpodbijanega sklepa s tem, da se je izreklo za očitno nepristojno za odločanje o primarnih predlogih, ker zahteve L. Jenkinsona predpostavljajo upoštevanje učinkov prejšnjih pogodb o zaposlitvi, napačno uporabilo pravo.

50

Glede na sodno prakso, navedeno v točki 44 te sodbe, bi namreč Splošno sodišče v obravnavani zadevi moralo preveriti, ali in, če da, v kakšnem obsegu bi pri presoji zahtev L. Jenkinsona lahko upoštevalo prejšnje pogodbe o zaposlitvi.

51

Glede na navedeno je treba tretjemu delu prvega pritožbenega razloga in drugemu pritožbenemu razlogu, navedenima v utemeljitev prvega pritožbenega predloga, ugoditi in zato izpodbijani sklep razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti druge dele prvega pritožbenega razloga niti tretji in četrti pritožbeni razlog, navedene v utemeljitev predlogov, ki se nanašata na presojo podredno navedenih trditev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, in na razdelitev stroškov postopka na prvi stopnji.

52

L. Jenkinson z drugim pritožbenim predlogom Sodišču predlaga, naj tožbi, ki jo je vložil pri Splošnem sodišču, ugodi.

53

V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko Sodišče v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, kadar odločitev Splošnega sodišča razveljavi in če stanje postopka to dovoljuje, samo dokončno odloči o zadevi.

54

V nasprotju s trditvami L. Jenkinsona, pa stanje postopka še ne omogoča dokončne odločitve.

55

Namreč, ker je Splošno sodišče odločilo zgolj o svoji pristojnosti in dopustnosti tožbe, ne da bi obravnavalo vsebino zadeve, je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da stanje postopka načeloma ne dovoljuje meritorne odločitve o zadevi, predloženi Splošnemu sodišču, če je to tožbo zavrglo kot nedopustno, pri čemer je ugovor nedopustnosti sprejelo, ne da bi odločanje o njem pridržalo za končno odločbo (sodba z dne 17. decembra 2009, Preveritev M/EMEA, C‑197/09 RX‑II, EU:C:2009:804, točka 29 in navedena sodna praksa).

56

Res je pod določenimi pogoji mogoče meritorno odločiti o tožbi, čeprav je bil postopek na prvi stopnji omejen na ugovor nedopustnosti, ki ga je Splošno sodišče sprejelo. Tako bi lahko bilo, kadar na eni strani razveljavitev izpodbijane sodbe ali sklepa nujno vodi do določene meritorne odločitve o zadevni tožbi ali na drugi strani preizkus utemeljenosti ničnostne tožbe temelji na izmenjavi trditev strank v okviru pritožbe, ki se navezujejo na obrazložitev prvostopenjskega sodišča (sodba z dne 17. decembra 2009, Preveritev M/EMEA, C‑197/09 RX-II, EU:C:2009:804, točka 30 in navedena sodna praksa).

57

Vendar v obravnavani zadevi, kot pravilno trdi Komisija, ni takih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi Sodišče lahko samo meritorno odločilo o tožbi.

58

Iz tega sledi, da je treba zadevo vrniti v odločanje Splošnemu sodišču, drugi pritožbeni predlog pa zavreči.

59

Ker se zadeva vrne v odločanje Splošnemu sodišču, se odločitev o stroških pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: