1. 

V skladu s členom 10(h) Direktive 2014/24/EU ( 2 ) se ta direktiva ne uporablja za javna naročila, katerih predmet so nekatere storitve civilne obrambe, civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti, ki jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja.

2. 

S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se želi izvedeti, ali so s to izključitvijo zajete tudi „storitve reševalnih vozil“ in kako je treba razlagati pojem „neprofitna organizacija ali združenje“. V zvezi s tem pojmom je predmet spora tudi morebitni pomen, ki ga imajo za določitev njegovega vsebinskega okvira zakonodaje držav članic.

3.

V uvodnih izjavah 28 in 118 je navedeno:

[…]

4.

V skladu s členom 10 Direktive 2014/24 se ta direktiva ne uporablja za javna naročila storitev za:

„[…]

[…]“

5.

Člen 76 določa:

„1.   Države članice sprejmejo nacionalna pravila za oddajo javnih naročil v skladu s tem poglavjem, da bi zagotovile, da javni naročniki upoštevajo načeli transparentnosti in enake obravnave gospodarskih subjektov. Države članice lahko same določijo postopkovna pravila, ki se uporabljajo, če takšna pravila javnim naročnikom omogočajo upoštevanje posebnosti zadevnih storitev.

2.   Države članice zagotovijo, da lahko javni naročniki upoštevajo potrebo po zagotavljanju kakovosti, stalnosti, dostopnosti, cenovne dostopnosti, razpoložljivosti in celovitosti storitev, posebne potrebe različnih skupin uporabnikov, vključno s prikrajšanimi in ranljivimi skupinami, sodelovanje in krepitev vloge uporabnikov ter inovativnost. Poleg tega lahko države članice določijo, da izbira izvajalca storitev temelji na ponudbi, ki predstavlja najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, ob upoštevanju kriterijev kakovosti in trajnosti socialnih storitev.“

6.

Člen 77 določa:

„1.   Države članice lahko določijo, da lahko javni naročniki pridržijo pravico do sodelovanja posamezne organizacije v postopkih javnega naročanja izključno za zdravstvene, socialne in kulturne storitve iz člena 74, ki so zajete s kodami CPV 75121000-0, 75122000-7, 75123000-4, 79622000-0, 79624000-4, 79625000-1, 80110000-8, 80300000-7, 80420000-4, 80430000-7, 80511000-9, 80520000-5, 80590000-6, od 85000000-9 do 85323000-9, 92500000-6, 92600000-7, 98133000-4, 98133110-8.

2.   Organizacija iz odstavka 1 mora izpolnjevati vse naslednje pogoje:

[…]“

7.

V skladu s členom 107(1), točka 4, prvi del stavka, Gesetz gegen Wettbewerbsbeschränkungen ( 4 ) se ta zakon ne uporablja za javna naročila storitev civilne obrambe, civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti, ki jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja in ki jih zajemajo kode CPV: 7520000-3, 75251000-0, 75251100-1, 75251110-4, 75251120-7, 75252000-7, 75222000-8; 98113100-9 in 85143000-3, razen storitev prevoza bolnikov z reševalnimi avtomobili.

8.

Nemški zakonodajalec je s to določbo v nacionalno pravo prenesel člen 10(h) Direktive 2014/24, vendar je stavku dodal še en del, ki se glasi:

„neprofitne organizacije ali združenja v smislu te točke so zlasti organizacije za pomoč, ki imajo na podlagi zveznega ali deželnega prava status organizacij civilne zaščite in civilne obrambe.“

9.

V skladu s členom 2(1) Gesetz über den Rettungsdienst sowie die Notfallrettung und den Krankentransport durch Unternehmer ( 5 ) storitve reševalnih služb zajemajo nujno medicinsko pomoč, prevoz bolnikov in oskrbo večjega števila poškodovancev ali bolnikov pri izjemnih škodnih dogodkih.

10.

Člen 2(2), prvi stavek, RettG NRW določa, da nujna medicinska pomoč zajema izvajanje ukrepov za ohranitev življenja na kraju nesreče pri osebah, ki potrebujejo nujno zdravljenje, vzpostavitev pogojev za njihov varen prevoz in – ob ohranjanju teh pogojev in preprečevanju nadaljnjih poškodb – izvedbo prevoza z vozilom, v katerem je urgentni zdravnik, ali reševalnim vozilom v bolnišnico, ki je primerna za nadaljnjo oskrbo.

11.

V skladu s členom 2(3) RettG NRW prevoz bolnikov zajema strokovno pomoč bolnikom ali poškodovancem ali drugim osebam, ki potrebujejo pomoč in ki niso zajete z odstavkom 2, ter njihov prevoz z – med drugim – reševalnim vozilom ob oskrbi usposobljenega osebja (člen 2(3) RettG NRW).

12.

V skladu s členom 26(1), drugi stavek, Zivilschutz- und Katastrophenhilfegesetz ( 6 ) so za sodelovanje pri izpolnjevanju nalog na podlagi tega zakona zlasti primerne organizacije Arbeiter-Samariter-Bund, Deutsche Lebensrettungsgesellschaft, Deutsches Rotes Kreuz (nemški Rdeči križ), Johanniter-Unfall-Hilfe in Malteser-Hilfsdienst.

13.

Člen 18(1), prvi stavek, in (2) Gesetz über den Brandschutz, die Hilfeleistung und den Katastrophenschutz ( 7 ) določa:

„1.   Zasebne organizacije za pomoč pomagajo pri nesrečah in splošnih nevarnostih, v situacijah, v katerih je potrebno obsežno posredovanje, in ob katastrofah, če so najvišjemu nadzornemu organu podale izjavo, da so pripravljene sodelovati, in je ta ugotovil, da so na splošno primerne za sodelovanje in da je njihovo sodelovanje potrebno (organizacije s statusom organizacije za pomoč). […]

2.   Za organizacije iz člena 26(1), drugi stavek, [ZSKG] […] izjava o pripravljenosti za sodelovanje in ugotovitev splošne primernosti nista potrebni.“

14.

Mesto Solingen (Nemčija) je marca 2016 odločilo, da bo oddalo novo javno naročilo za izvajanje storitev reševalnih služb na območju občine za obdobje petih let. ( 8 ) Občinska uprava ni objavila obvestila o javnem naročilu, temveč k oddaji ponudb pozvala štiri organizacije za pomoč. Nazadnje je naročilo oddala dvema od teh organizacij (Arbeiter-Samariter-Bund in Malteser Hilfdienst), in sicer vsaki enega od sklopov, na katera je bilo naročilo razdeljeno.

15.

Družbi Falck Rettungsdienste in Falck, ki se ukvarjata z zagotavljanjem storitev reševalnih služb in oskrbe bolnikov, sta pri Vergabekammer Rheinland (komisija za javna naročila za Porenje, Nemčija) vložili zahtevek za revizijo, s katerim sta zatrjevali, da bi se morala oddaja javnega naročila izvesti v skladu s postopki javnega naročanja po pravu Unije.

16.

Komisija za javna naročila je zahtevek za revizijo zavrnila s sklepom z dne 19. avgusta 2016, ker je menila, da se uporabi člen 107(1), točka 4, GWB.

17.

Zoper ta sklep je bila vložena tožba pri Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče Düsseldorf, Nemčija), ki je Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

18.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je sodno tajništvo Sodišča prejelo 2. avgusta 2017. Pisna stališča so predložili Arbeiter-Samariter-Bund, Falck Rettungsdienste, Malteser Hilfsdienst, nemški Rdeči križ, mesto Solingen, nemška, norveška in romunska vlada ter Komisija. Vsi razen norveške in romunske vlade so se udeležili obravnave 5. septembra 2018.

19.

Družba Falck Rettungsdienste najprej trdi, da je člen 10(h) Direktive 2014/24 v nasprotju s primarnim pravom, ker določa izjemo, ki temelji na osebnem, in ne vsebinskem merilu. Zato naj bi bilo treba to določbo razlagati tako, da se jo uskladi s pravili Unije, in razjasniti pogoje, ki morajo biti v skladu s primarnim pravom izpolnjeni za neposredno dodelitev neprofitnim združenjem.

20.

Trditve družbe Falck Rettungsdienste:

21.

Stališča mesto Solingen:

22.

Združenje Arbeiter-Samariter-Bund se, kar zadeva prvo, tretje in četrto vprašanje, v bistvenem strinja s stališčem mesta Solingen. V zvezi z drugim vprašanjem pa meni, da je nacionalni zakonodajalec ob prenosu pojma neprofitne organizacije uporabil svoje polje proste presoje. Enaka stališča zagovarja združenje Malteser Hilfdienst.

23.

Nemški Rdeči križ, ki je najprej izrazil nestrinjanje z uvodnimi preudarki družbe Falck Rettungsdienste, v zvezi s prvim in tretjim vprašanjem zagovarja stališče, ki je podobno stališču mesta Solingen. V zvezi z drugim vprašanjem podobno kot združenje Arbeiter-Samariter-Bund poudarja, da imajo države članice pri opredelitvi neprofitnih organizacij polje proste presoje. V zvezi s četrtim vprašanjem pa trdi, da je kvalificirani prevoz bolnikov ključni element tako civilne obrambe in civilne zaščite kot preprečevanja nevarnosti. Meni, da je ta prevoz zajet v stvarnem področju uporabe sporne izjeme.

24.

Trditve nemške vlade:

25.

Norveška vlada:

26.

Romunska vlada se je opredelila le glede prvega in četrtega vprašanja, ki ju je obravnavala skupaj. Po njenem mnenju je s storitvami civilne zaščite in civilne obrambe ter preprečevanja nevarnosti zajeta tako pomoč skupinam v izrednih razmerah kot pomoč posameznikom, katerih življenje ali zdravje sta ogrožena zaradi običajnih nevarnosti. Iz razlage člena 10(h) Direktive 2014/24, opravljene ob upoštevanju uvodne izjave 28, naj bi izhajalo, da je poudarek na pojmu samega prevoza, in ne na vrsti reševalnega osebja ali pomoči, nudene med prevozom.

27.

S tega vidika bi bila s storitvami reševalnih vozil zajeta tako nujna medicinska pomoč kot nenujni prevoz bolnikov brez spremstva. V okviru prve kategorije naj ne bi bilo nobene razlike med prevozom z reševalnim vozilom z zdravnikom in certificiranim zdravstvenim reševalcem in z certificiranim zdravstvenim reševalcem in zdravstvenim reševalcem-pomočnikom, saj naj bi bili pri obeh vrstah storitev podani elementi nujne medicinske pomoči, njihov končni namen pa naj bi bil preprečevanje nevarnosti. V okviru druge kategorije pa se storitve izvajajo z nenujnimi reševalnimi vozili, ki niso opremljena za nudenje nujne medicinske pomoči in v katerih je prisoten le voznik, zaradi česar naj ne bi spadale na področje civilne obrambe in zaščite ali preprečevanja nevarnosti.

28.

Stališča Komisije:

29.

Cilj vprašanj predložitvenega sodišča je razjasnitev, katere pogoje mora izpolnjevati storitev reševalnih vozil, da bi bila zajeta v področje uporabe Direktive 2014/24 ali iz njega izključena. Ti pogoji se nanašajo na: (a) samo naravo te storitve v objektivnem smislu in (b) posebno – osebno ali subjektivno – lastnost izvajalca, ki bi moral biti neprofitna organizacija ali združenje.

30.

Prvo in četrto vprašanje za predhodno odločanje sta povezani z objektivno dejavnostjo, za katero gre pri storitvi reševalnih vozil. Ta je iz področje uporabe Direktive 2014/24 načeloma izključena le, če jo je mogoče uvrstiti v kategorijo „storitve civilne obrambe, civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti“ ter pri njej ne gre zgolj za „prevoz bolnikov z reševalnimi avtomobili“. Ta prevoz je izključen iz izjeme, zato se zanj uporabljajo splošna pravila javnega naročanja.

31.

Drugo in tretje vprašanje se nanašata na subjektivne značilnosti izvajalca storitve reševalnih vozil, ki mora biti „neprofitna organizacija ali združenje“. Zlasti je sporno to, ali gre pri tem za samostojen pojem prava Unije.

32.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali sta v kategoriji „storitev civilne obrambe, civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti“ zajeti ti konkretni storitvi:

33.

Čeprav gre pri obeh storitvah za „oskrbo in nego“ bolnikov, pa se razlikujeta po kvalifikatorju „nujen“, ki se pojavlja le pri prvi, ter po značilnostih vozila in stanju pacienta. V prvem primeru gre tako za „reševalno vozilo“, medtem ko je drugo vozilo namenjeno zgolj „za prevoz“.

34.

Za predložitveno sodišče ni sporno, da omenjeni storitvi nista storitvi „civilne obrambe in civilne zaščite“. ( 9 ) Enako kot udeleženke postopka meni, da so lahko zajete „kvečjemu“ ( 10 ) s „preprečevanjem nevarnosti“.

35.

Pojem „preprečevanje nevarnosti“ v Direktivi 2014/24 ni opredeljen niti neposredno niti z izrecnim napotilom na njegovo določitev v pravu držav članic. Zato je treba v skladu s sodno prakso Sodišča šteti, da se mora ta pojem razlagati samostojno in enotno v celotni Uniji. ( 11 )

36.

Pri ugotavljanju, kakšen je samostojni pojem, ki pomeni preprečevanje nevarnosti, je treba začeti z besedilom člena 10(h) Direktive 2014/24. Pri tem je treba skoraj neizogibno navesti člen 196 PDEU, v katerem je – kot je opozorila družba Falck Rettungsdienste – izraz „preprečevanje tveganja“ na področju „civilne zaščite“ uporabljen v zvezi z „naravnimi nesrečami ali nesrečami, ki jih je povzročil človek“. ( 12 ) To bi privedlo do sklepa, da z zadevnim izrazom ne morejo biti zajete storitve pomoči v položajih posamične nevarnosti.

37.

Toda medtem ko je preprečevanje tveganja v členu 196 PDEU povezano s civilno zaščito, ( 13 ) je po mojem mnenju preprečevanje nevarnosti v okviru člena 10(h) Direktive 2014/24 vsebinsko opredeljeno kot dejavnost z lastno vsebino, ki se ne prekriva nujno s civilno zaščito.

38.

V okviru člena 10(h) Direktive 2014/24 se preprečevanje nevarnosti namreč razlikuje od civilne zaščite in civilne obrambe, zaradi česar ga je treba razlagati kot samostojno dejavnost. V nasprotnem primeru bi bile – kot opozarja predložitveno sodišče – storitve preprečevanja nevarnosti vselej storitve civilne obrambe ali civilne zaščite. ( 14 )

39.

Pojmovna samostojnost preprečevanja nevarnosti naj bi bila podana ravno zaradi kontrasta s civilno zaščito in civilno obrambo kot dejavnostma, pri katerih gre zlasti za upravljanje velikih nesreč, ki zaradi svojega obsega vplivajo na veliko število oseb. V primerjavi s takšnimi skupinskimi položaji naj bi šlo pri preprečevanju nevarnosti iz Direktive 2014/24 za dejavnost, ki se nanaša na posameznike v položaju resne nevarnosti.

40.

Vendar pri taki razlagi, ki jo zagovarja predložitveno sodišče, naletimo na težavo. Izraz „preprečevanje“ v najširše sprejetem smislu označuje, kot je poudarila družba Falck Rettungsdienste, ( 15 ) pričakovanje nekega tveganja ali nevarnosti. Zato implicira zaščito, ki temelji na preprečevanju, ne pa na odzivanju na tveganje, ki se je uresničilo, in škodo, ki je posledica nastale nevarnosti.

41.

Če te jezikovne ovire ne bi bilo mogoče premostiti, bi bilo treba storitev reševalnih vozil, ki je sporna v tem postopku, skorajda v načelu izločiti iz področja „preprečevanja nevarnosti“. Razlaga, da gre pri prevozu poškodovancev ali bolnikov v reševalnem vozilu pravzaprav za preprečevanje nevarnosti, da se bo v primeru neizvedbe tega prevoza njihovo zdravstveno stanje poslabšalo, bi bila zelo prisiljena.

42.

Vendar je zadržke, ki se pojavljajo v okviru jezikovne razlage, mogoče premostiti s sistematično razlago člena 10(h) Direktive 2014/24. S to določbo iz področja uporabe Direktive 2014/24 niso na splošno ter in abstracto izključene vse „storitve civilne obrambe, civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti“, temveč le te, ki jih zajemajo nekatere kode CPV.

43.

Med temi kodami so take, ki ustrezajo pojmu preprečevanja v semantičnem ali ozkem pomenu, ( 16 ) in druge, ki so po vsebini prej odzivne kot preprečevalne (na primer „storitve reševalnih služb“) ( 17 ) in ki se lahko izvajajo tako pri velikih nesrečah kot v posamičnih primerih nastanka škode ali nevarnosti.

44.

Če bi šlo, kot trdi družba Falck Rettungsdienste, ( 18 ) pri pojmih „civilne zaščite, civilne obrambe in preprečevanja tveganja“ za „vsebinska merila“ namenjena temu, da bi se med storitvami, zajetimi s kodami CPV, ki so naštete v členu 10(h) Direktive 2014/24, specificirale te, ki se izvajajo v primerih velikih nesreč, bi to pomenilo, da so edine „storitve reševalnih služb“ iz CPV 75252000‑7, ki so izključene iz področja uporabe Direktive, te, ki se nanašajo na veliko število oseb, ne pa tudi te, ki se opravijo pri nujnem posredovanju v korist ene osebe.

45.

Vendar je med kodami CPV, ki so naštete v členu 10(h) Direktive 2014/24, tudi koda 85143000-3, s katero so označene „storitve rešilnih avtomobilov“. Ni ovir za to, da se v tem primeru uporabi „vsebinsko merilo“, ki ga zagovarja družba Falck Rettungsdienste, in ugotovi, da se izključitev, določena v navedenem členu, nanaša le na te storitve reševalnih vozil, ki se izvajajo pri velikih nesrečah.

46.

Vendar so s členom 10(h) Direktive 2014/24 storitve reševalnih vozil specificirane na način, ki ne le ne ustreza „vsebinskemu merilu“, ampak mu celo nasprotuje.

47.

S členom 10(h) Direktive 2014/24 je z določitvijo, da so iz področja uporabe Direktive 2014/24 izključene „storitve civilne obrambe, civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti […] ki jih zajema[koda CPV 85143000-3 (storitve rešilnih avtomobilov)], razen storitev prevoza bolnikov z reševalnimi avtomobili“, ( 19 ) opredeljena izjema, ki bi bila – kot trdi nemška vlada ( 20 ) – v primeru, da bi veljalo merilo, da se ta določba nanaša le na primere velikih nesreč, nepotrebna.

48.

Razlog za to, da je zakonodajalec presodil, da je treba omeniti „storitve prevoza bolnikov z reševalnimi avtomobili“, je moral biti ta, da bi bilo treba sicer šteti, da so te storitve zajete v izjemi iz člena 10(h) Direktive 2014/24 (CPV 85143000-3). Jasno je, da preprost prevoz bolnikov ne ustreza položaju velike nesreče, pri katerih ne gre toliko za bolnike, kot predvsem za poškodovane in žrtve, ki jih je treba nujno premestiti pod kar najboljšimi pogoj zdravstvene oskrbe, in ne zgolj prepeljati.

49.

Ta sklep je potrjen s teleološko razlago določbe. S tega vidika je zlasti pomembna uvodna izjava 28 Direktive 2014/24, v skladu s katero se ta „ne bi smela uporabljati za nekatere storitve v sili, če jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja, saj bi težko ohranili posebno naravo teh organizacij, če bi bilo izvajalce storitev treba izbirati v skladu s postopki iz te direktive“.

50.

Menim, da sta pomembni dve podrobnosti te izjave. Po eni strani zakonodajalec govori o „nekaterih storitvah v sili“. Po drugi strani pa navaja, da se določitev teh storitev opravi na podlagi tega, da jih izvajajo „neprofitne organizacije ali združenja“, katerih „posebno naravo“ se želi ohraniti. Pri zamejitvi okvira izjeme je treba torej upoštevati bolj subjekt, ki storitev izvaja, kot pa razsežnost položaja, v katerem je treba ukrepati.

51.

Z drugimi besedami, ne glede na to, ali gre za posamičen nujni primer ali za položaj, v katerem nastane ogromna škoda, je pomembno to, da je nastal primer sile, v katerem navadno ukrepajo neprofitne organizacije ali združenja. Namen te določbe Direktive 2014/24 je ohranitev teh organizacij, katerih preživetje bi bilo lahko ogroženo, če bi se zanje uporabili v njej določeni postopki.

52.

Skratka, ni toliko pomembno dognati, ali je sila nastala zaradi velike nesreče ali druge posamične nevarnosti (prometna nesreča, požar v stanovanju), kot ugotoviti, ali gre za tako silo, ki je glavni predmet delovanja neprofitnih organizacij, ki tradicionalno izvajajo svojo dejavnost področju zdravstvene in celo humanitarne pomoči.

53.

V tem smislu – kot poudarja predložitveno sodišče – neprofitne „organizacije in združenja ne opravljajo samo storitev na področju civilne obrambe in civilne zaščite[, temveč, n]asprotno, delujejo tudi in predvsem na področju vsakdanjih storitev reševalnih služb, s katerimi pomagajo posameznikom“. ( 21 )

54.

Menim, da je treba zato, ker je volja, izražena v uvodni izjavi 28, z vidika pravnega urejanja zajeta v členu 10(h) Direktive 2014/24, izhajati iz tega, da izraz „storitve civilne obrambe, civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti“, uporabljen v tem členu, ustreza izrazu „storitve v sili“, omenjenem v navedeni uvodni izjavi, in da je treba zato ugotavljanje, ali gre za takšne storitve, opraviti glede na to, ali jih izvajajo „neprofitne organizacije ali združenja“.

55.

V uvodni izjavi 28 je pravzaprav nakazana izjema, ki je – v okviru, upoštevnem v tem primeru – v členu 10(h) Direktive 2014/24 določena v zvezi s storitvami reševalnih vozil, ki jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja, ko ukrepajo v primerih sile, ki so običajni predmet njihove dejavnosti.

56.

V omenjeni uvodni izjavi je navedeno, da izključitev storitev v sili, ki jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja, iz področja uporabe Direktive „ne bi smela preseči nujno potrebnega“, tako da je „treba izrecno določiti, da ne bi smeli izključiti storitev prevoza bolnikov z reševalnimi vozili.“

57.

Gre torej za vprašanje razlikovanja med storitvijo reševalnih vozil v primeru sile in običajnim prevozom bolnikov v reševalnih vozilih. Predložitveno sodišče o tem poizveduje, ko v četrtem vprašanju za predhodno odločanje sprašuje, ali se „prevoz bolnika v reševalnem vozilu, ki je deležen oskrbe in nege certificiranega zdravstvenega reševalca/zdravstvenega reševalca pomočnika“ – ki ga označuje kot „kvalificirani prevoz bolnikov“ – lahko šteje za „storitev prevoza bolnikov z reševalnimi avtomobili“ v smislu člena 10(h) Direktive 2014/24.

58.

Volja zakonodajalca je bila, da se izjema (od uporabe splošne ureditve iz Direktive 2014/24) omeji na storitve v sili. ( 22 ) Podobno je s tem, da je „storitve prevoza bolnikov z reševalnimi avtomobili“ izvzel iz te izjeme, zanje določil uporabo (enostavnejših) postopkov javnega naročanja, če njihov namen ni ukrepanje v sili, temveč zgolj omogočitev premestitve bolnika z reševalnim vozilom.

59.

Na podlagi tega pristopa se Direktiva 2014/24 ne bi uporabila za splošne storitve reševalnih vozil, pri katerih ne gre zgolj za sam prevoz, temveč za nudenje zdravljenja ali nege, ki je primerna za ustrezno oskrbo bolnikov v primerih sile. Oziroma, povedano drugače, za zagotavljanje storitve, ki je ni mogoče opraviti z nobenim drugim prevoznim sredstvom.

60.

V uvodni izjavi 28 je najprej določeno, da se izključitev iz področja uporabe Direktive 2014/24 ne bi smela nanašati tudi na „storitve prevoza bolnikov z reševalnimi vozili“, nato pa je izrecno pojasnjeno, da bi za te storitve morala „veljati posebna ureditev, določena za socialne in druge posebne storitve (v nadaljnjem besedilu: enostavnejša ureditev)“. Da bi se ta enostavnejša ureditev lahko uporabila, je v navedeni uvodni izjavi določeno še, da prevoz bolnikov z reševalnimi avtomobili ni zajet v skupini, ki se nanaša na „storitve kopenskega prevoza“, ( 23 ) za katere velja splošna ureditev Direktive.

61.

Tako obstajajo:

62.

Z drugimi besedami, če se odmisli „prevoz“ kot nujni element storitve reševalnih vozil, je to, kar še ostane v okviru kode CPV 85143000-3 (torej storitev, ki je izključena iz področja uporabe Direktive 2014/24), storitev, ki je predvsem zdravstvena. Menim, da ni pomembno to, ali pomoč zagotavlja zdravnik, strokovni zdravstveni reševalec ali certificirani zdravstveni reševalec, temveč to, da se mu nudi pomoč nujna za to, da se prevoz bolnika opravi tako, da mu bo ob njegovem (nujnem) prevozu v zdravstveni center v kar najkrajšem času zagotovljena zdravstvena nega, ki je potrebna za ohranitev njegovega življenja, zdravja ali celovitosti. Torej za to, da se obvlada primer sile, saj se – ponavljam – izključitev iz področja uporabe Direktive 2014/24 v skladu z njeno uvodno izjavo 28 nanaša le na „storitve v sili“.

63.

Na podlagi teh izhodišč je mogoče pretehtati posebna primera, ki ju je opisalo predložitveno sodišče.

64.

Prvi se nanaša na prevoz pacientov, ki so bili žrtve nesreče ali podobnega dogodka („Notfallpatienten“), z urgentno oskrbo in nego, ki ju v nujnem reševalnem vozilu („Rettungswagen“) izvaja „strokovni zdravstveni reševalec/certificirani zdravstveni reševalec“. Menim, da ni resnih ovir za to, da bi se tem storitvam pripisala koda CPV 85143000-3 (storitve rešilnih avtomobilov) in zato ugotovilo, da se zanje Direktiva 2014/24 ne uporablja, če jih izvaja neprofitna organizacija ali združenje.

65.

Drugi primer (četrto vprašanje za predhodno odločanje) se nanaša na oskrbo in nego bolnikov, ki ju v nenujnem reševalnem vozilu („Krankentransportwagen“) nudi „certificirani zdravstveni reševalec/zdravstveni reševalec pomočnik“. Gre torej za „prevoz bolnika v reševalnem vozilu“, čeprav je deležen oskrbe navedenih reševalcev. Menim, da v tem primeru sila stricto sensu ni podana: bolniki lahko zahtevajo, da jih v vozilu ob prevozu nekdo spremlja, vendar ne potrebujejo nujne medicinske pomoči. ( 25 ) Uporabi se torej izključitev iz izjeme, določena v členu 10(h) in fine Direktive 2014/24.

66.

Enako kot pri „preprečevanju nevarnosti“ ( 26 ) je treba pri ugotavljanju, kaj so „neprofitne organizacije ali združenja“ iz člena 10(h) Direktive 2014/24, izhajati iz tega, da gre za samostojen in za vso Unijo enoten pojem.

67.

Nemška vlada trdi, da ni toliko odločilen pojem „neprofitne organizacije ali združenja“ kot „posebna narava“ teh subjektov, katerih „ohranitev“ naj bi bila razlog za to, da so z Direktivo 2014/24 izključeni iz njenega področja uporabe (uvodna izjava 28).

68.

V skladu z mnenjem te vlade je za ugotavljanje obstoja te posebne narave nujno treba upoštevati pravni in vsebinski okvir države, v kateri te organizacije delujejo, saj lahko države članice same bolje določijo te, ki ustrezajo temu pojmu. ( 27 ) Meni, da dve sodbi Sodišča potrjujeta, da je upoštevanje nacionalnega prava bistveno za presojo neprofitnosti neke organizacije. ( 28 )

69.

Vendar z nobeno od navedenih sodb državam članicam ni bilo priznano polje proste presoje za oblikovanje opredelitve neprofitnih organizacij, temveč le „za določitev ravni varstva javnega zdravja in za organizacijo sistema socialne varnosti“ ter za potrditev – na podlagi tega – „da je izbira prostovoljnih organizacij v skladu s socialnim namenom storitev reševalnega prevoza ter da prispeva k boljšemu obvladovanju stroškov, ki so povezani z zagotavljanjem te storitve“. ( 29 )

70.

V resnici je pojem „neprofitna organizacija ali združenje“ dovolj določen, da v zvezi z njim ne more biti nobenega polja proste presoje. To, da organizacijska struktura temelji na prostovoljstvu, ne pomeni nujno neobstoja pridobitnega namena, čeprav je lahko indic za to. V okviru, upoštevnem v tem primeru, je pomembno to, da subjekti, ki izvajajo te storitve, dejansko nimajo takega namena. Zato zadostuje, da se uporabi jezikovna razlaga izraza „neprofitne […]“.

71.

Predložitveno sodišče je predlagalo opredelitev, ki se mi zdi razumna. ( 30 ) Šlo naj bi za organizacije, ki izvajajo dejavnost, katere „namen […] ni ustvarjanje dobička“, temveč se opravlja „v javno dobro, ne da bi se s tem ustvarjal dobiček“. ( 31 )

72.

Pojma „javno dobro“ in „izvajanje javnih storitev“, če uporabim izrazje iz tretjega vprašanja za predhodno odločanje, sta pravzaprav odvečna: v uvodni izjavi 28 Direktive 2014/24 so omenjene neprofitne organizacije ali združenja, ki izvajajo storitve v sili, torej take, s katerimi se sam po sebi uresničuje namen v javnem interesu.

73.

Odločilno je, ponavljam, da organizacije ali združenja, ki izvajajo storitve, omenjene v uvodni izjavi 28 in členu 10(h) Direktive 2014/24, pri izvajanju te dejavnosti pomoči nimajo namena ustvarjati dobiček. ( 32 )

74.

Menim, da morajo organizacije in združenja imeti to lastnost, ni pa jim treba poleg tega izpolnjevati pogojev iz člena 77(2) Direktive 2014/24.

75.

V skladu z odstavkom 1 tega člena lahko javni naročniki v državah članicah pridržijo pravico do sodelovanja posamezne organizacije v postopkih javnega naročanja v primeru določenih zdravstvenih, socialnih in kulturnih storitev, ( 33 ) če ta organizacija izpolnjuje pogoje, naštete v odstavku 2.

76.

Zahteva po neobstoju pridobitnega namena ni podana pri nobenem od teh pogojev, ampak nekateri tak namen prej predpostavljajo. Tako je pri pogoju v zvezi z razdelitvijo dobička, v skladu s katerim morajo organizacije iz odstavka 1 dobiček razdeliti ob upoštevanju „načela participacije“. ( 34 )

77.

Zato menim, da je značilna lastnost neprofitne organizacije ali združenja prav to, da si ne prizadeva ustvarjati dobiček, če ga slučajno ustvari – torej ne da bi se za to namensko trudila – pa ga nameni za omogočanje svojega družbenega delovanja. To delovanje je v tej zadevi zagotavljanje storitev nujne medicinske pomoči.

78.

Nacionalni zakon določa, da so „neprofitne organizacije ali združenja [za namene izključitve, določene v členu 10(h) Direktive 2014/24,] zlasti organizacije za pomoč, ki imajo na podlagi zveznega ali deželnega prava status organizacij civilne zaščite in civilne obrambe“. ( 35 )

79.

Nemška vlada meni, da s tem členom ni določen numerus clausus organizacij, za katere se uporabi izjema iz člena 10(h) Direktive 2014/24. Priznanje statusa „organizacije za pomoč“ naj torej ne bi bil pogoj, ki ga mora neprofitni subjekt izpolnjevati, da se lahko sklicuje na to izjemo. ( 36 )

80.

Vendar v zadevnem okviru ni toliko pomembno to, da v skladu z nacionalnim zakonom ni ovir, da se za neprofitne subjekte priznajo taki, ki ustrezajo opredelitvi „neprofitnih organizacij in združenj“ v smislu člena 10(h) Direktive 2014/24, ( 37 ) temveč to, da je v skladu z njim ta status priznan organizacijam, ki temu pojmu ne ustrezajo.

81.

In dejansko – kot navaja predložitveno sodišče – to, ali „zakon priznava organizacijo kot organizacijo civilne zaščite in civilne obrambe na podlagi nacionalnega prava, […] ni nujno odvisno od tega, ali je organizacija neprofitna“. ( 38 )

82.

Če je tako, kar mora ugotoviti nacionalno sodišče, potem to, da se neki organizaciji ali združenju na podlagi nacionalnega prava prizna status organizacije za pomoč, ne zadostuje za predpostavko, da je neprofitna v smislu člena 10(h) Direktive 2014/24. Za obstoj statusa neprofitnosti je treba dokazati, da organizacija ali združenje, ki si zanj prizadeva, nima namena ustvarjati dobiček, če ga slučajno ustvari, pa ga uporabi za omogočanje svojega družbenega delovanja.

83.

Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče Düsseldorf, Nemčija), odgovori tako:

Člen 10(h) Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES je treba razlagati tako: