1.

V tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Raad van State (državni svet, Nizozemska), je Sodišče na eni strani pozvano, naj odloči o svoji pristojnosti za razlago Direktive Sveta 2003/86 z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine ( 3 ) v okviru, v katerem je bilo – čeprav je položaj, obravnavan v postopku v glavni stvari, izrecno izključen iz področja uporabe tega akta – z nacionalnim pravom, s katerim je bila prenesena ta direktiva, področje uporabe navedene direktive enostransko razširjeno, da bi zajemalo tak položaj. To vprašanje je postavljeno tudi v zadevi C‑257/17, C in A, v katerih svoje sklepne predloge predstavljam isti dan.

2.

Na drugi strani je Sodišče pozvano, naj odloči o naravi trimesečnega roka iz člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive Sveta 2003/86, zlasti o tem, ali imajo nacionalni organi pravico zavrniti prošnjo za združitev družine samo zaradi prekoračitve navedenega roka.

3.

Člen 3 Konvencije o otrokovih pravicah, sprejete ter odprte za podpis, ratifikacijo in pristop z Resolucijo Generalne skupščine št. 44/25 z dne 20. novembra 1989 določa, da morajo biti „[p]ri vseh dejavnostih v zvezi z otroki […] otrokove koristi glavno vodilo“.

4.

Člen 8(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), naslovljen „Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja“ določa:

„Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja.“

5.

Člen 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ( 4 ) (v nadaljevanju: Listina), naslovljen „Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja“, določa

„Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij“.

6.

Člen 24(2) in (3) Listine določa:

„2.   Pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, se morajo upoštevati predvsem koristi otroka.

3.   Vsak otrok ima pravico do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi.“

7.

Direktiva Sveta 2003/86 določa pogoje za uveljavljanje pravice do združitve družin, ki jo imajo državljani tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic. Ta direktiva v skladu z uvodno izjavo 2 spoštuje temeljne pravice, zlasti pravico do spoštovanja družinskega življenja, določeno v številnih instrumentih mednarodnega prava, med katerimi sta zlasti zgoraj navedena člen 8 EKČP in člen 7 Listine.

8.

V uvodni izjavi 8 Direktive 2003/86 je navedeno, da bi bilo treba „[p]osebno pozornost […] posvetiti položaju beguncev zaradi razlogov, ki so jih prisilili, da so pobegnili iz svoje države, in ki so jim preprečevali, da bi tam živeli normalno družinsko življenje. Treba bi bilo torej določiti ugodnejše pogoje za uveljavljanje njihove pravice do združitve družine“.

9.

Člen 2(b) Direktive 2003/86 določa:

„V tej direktivi

10.

Člen 3(2)(c) Direktive 2003/86 določa, da se „[t]a direktiva […] ne uporablja, če:

11.

Člen 5(5) Direktive 2003/86 določa, da „[p]ri obravnavanju prošnje države članice ustrezno upoštevajo interese mladoletnih otrok“.

12.

Člen 7(1) Direktive 2003/86 določa:

„Ko je prošnja za združitev družine predložena, lahko država članica zahteva, da oseba, ki je prošnjo predložila, zagotovi dokaze, da sponzor ima:

13.

Člen 12(1), prvi in tretji pododstavek, Direktive 2003/86, ki je del poglavja V, naslovljenega „Združitev družine za begunce“, določa:

„Z odstopanjem od člena 7 države članice od begunca in/ali njegovih družinskih članov ne zahtevajo, da v zvezi s prošnjami za […] družinske člane […] zagotovijo dokaz, da begunec izpolnjuje zahteve, določene v členu 7.

[…]

Države članice lahko zahtevajo, da begunec izpolni pogoje, omenjene v členu 7(1), če prošnja za združitev družine ni predložena v roku treh mesecev po odobritvi statusa begunca.“

14.

Člen 17 Direktive 2003/86 določa:

„Države članice ustrezno upoštevajo naravo in trdnost družinskih razmerij osebe in trajanje njegovega [njenega] bivanja v državi članici ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njegovo [njeno] državo izvora, kadar zavrnejo prošnjo, prekličejo ali ne podaljšajo dovoljenja za prebivanje ali se odločijo, da bodo ukazale izgon sponzorja ali članov njegove družine“.

15.

Člen 2(f) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite ( 5 ) določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

16.

Po mnenju Raad van State (državni svet) prošnja za vizum za prebivanje, daljše od treh mesecev, kot se obravnava v sporu o glavni stvari, pomeni prošnjo za vstop in bivanje zaradi združitve družine begunca ali upravičenca do subsidiarne zaščite. Taka prošnja se vloži za družinskega člana, ki prebiva v tujini, ali če je družinski član vstopil na Nizozemsko hkrati s sponzorjem. Po vložitvi te prošnje lahko državni sekretar po uradni dolžnosti temu družinskemu članu izda dovoljenje za prebivanje na podlagi azila.

17.

Člen 29(4) wet tot algehele herziening van de Vreemdelingenwet, Vreemdelingenwet 2000 (zakon o splošni reviziji zakona o tujcih, v nadaljevanju: Vw 2000) z dne 23. novembra 2000 določa, da se „[d]ovoljenje za začasno prebivanje v smislu člena 28 […] lahko izda tudi družinskemu članu v smislu odstavka 2, ki se ni samo pridružil tujemu državljanu iz odstavka 1, v treh mesecih od dneva, ko je bilo zadnjenavedenemu izdano dovoljenje za prebivanje iz člena 28, če je bila v teh treh mesecih vložena prošnja za vizum za prebivanje, daljše od treh mesecev, s strani ali v korist tega družinskega člana“.

18.

Tožeči stranki K in B (v nadaljevanju: osebi K in B ali tožeči stranki K in B) sta državljanki tretje države (Eritreja). Osebi K in B sta žena in mladoletna hči, rojena 1. julija 2014, državljana tretje države, ki prebivata na Nizozemskem (v nadaljevanju: sponzor FG). Sponzor FG ima od 23. septembra 2014 dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi azila (v nadaljevanju: dovoljenje za prebivanje na podlagi azila). To dovoljenje za prebivanje na podlagi azila mu zagotavlja subsidiarno zaščito.

19.

Po razgovoru s tretjo organizacijo VluchtelingenWerk Netherland ( 6 ) je sponzor FG sprva razumel, da ni upravičen do vložitve prošnje za združitev družine. Vendar je sponzor FG nazadnje tako prošnjo vložil na podlagi člena 29(2) in (4) Vw 2000 za osebi K in B, sicer po izteku roka. ( 7 )

20.

Državni sekretar je z odločbama z dne 20. aprila in 8. novembra 2015 potrdil zavrnitev prošnje za združitev družine, ki jo je sponzor FG vložil za tožeči stranki K in B, ker ni bila vložena v trimesečnem roku in ker zamuda ni bila opravičljiva na podlagi člena 29(2) in (4) Vw 2000.

21.

Rechtbank Den Haag, zittingsplaats Amsterdam (sodišče v Haagu, kraj zasedanja Amsterdam, v nadaljevanju: prvostopenjsko sodišče), je s sodbo z dne 24. junija 2016 ugotovilo neutemeljenost tožbe, ki sta jo osebi K in B vložili zoper odločbo o zavrnitvi njune prošnje za združitev družine.

22.

Tožeči stranki K in B sta pri predložitvenem sodišču vložili pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Prvič, prvostopenjskemu sodišču očitata, da ni priznalo, da je treba opravičljivost prekoračitve trimesečnega roka presojati glede na cilj in razlog za obstoj tega roka. Drugič, po mnenju oseb K in B je prvostopenjsko sodišče svojo sodbo nepravilno oprlo na dejstvo, da je sponzor FG vedel, da mora prošnjo vložiti v trimesečnem roku, in da bi se moral natančneje pozanimati o možnosti vložitve prošnje za združitev družine pred iztekom tega roka. Tretjič, osebi K in B prvostopenjskemu sodišču očitata, da ni priznalo, da se na rok, omenjen v členu 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86, ni mogoče sklicevati kot na merilo za izključitev in da bi moral državni sekretar pri svoji presoji upoštevati načelo sorazmernosti. Poleg tega bi morala ta presoja v skladu s členom 5(5) in členom 17 Direktive 2003/86 vključevati tudi interese otroka. Četrtič, osebi K in B trdita, da prvostopenjsko sodišče napačno ni priznalo, da bo napotitev na navadno prošnjo za vizum za prebivanje, daljše od treh mesecev, zaradi združitve družine posegla v cilj, ki ga uresničuje Direktiva 2003/86, in njen polni učinek.

23.

Na prvem mestu se predložitveno sodišče sprašuje o pristojnosti Sodišča, ker so z Direktivo 2003/86 iz njenega področja uporabe izvzeti upravičenci do subsidiarne zaščite. Čeprav se nizozemski zakonodajalec sklicuje na njeno vsebino, naj bi bilo namreč v interesu Unije, da se določbe, prevzete iz prava Unije, razlagajo enotno. ( 8 ) Predložitveno sodišče pojasnjuje, da v skladu s sodbo z dne 18. oktobra 2012, Nolan (C‑583/10, v nadaljevanju: sodba Nolan, EU:C:2012:638), Unija nima interesa za enotno razlago akta, ki se nanaša na notranji položaj, ki je izrecno izvzet iz tega akta. ( 9 ) Predložitveno sodišče ne razume dobro, ali se sodba Nolan še naprej uporablja, ker se ta sodba ne nanaša na položaj, za katerega se je pravo Unije neposredno in brezpogojno uporabljalo. ( 10 ) Vendar navedena sodba med drugim ni bila več citirana v sodbi velikega senata z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten (C‑268/15, EU:C:2016:874), zato se predložitveno sodišče sprašuje, ali bi sodba Nolan lahko povzročila, da se Sodišče izreče za nepristojno za odgovor na ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.

24.

Na drugem mestu se predložitveno sodišče sprašuje o razlagi člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86. Predložitveno sodišče meni, da če je prošnja za združitev družine vložena po izteku trimesečnega roka in prekoračitev tega roka ni opravičljiva, ker se vzrok zanjo lahko pripiše sponzorju FG, se ta prošnja vsebinsko ne obravnava in državni sekretar torej ne upošteva niti določb člena 5(5) (upoštevanje interesov otroka) niti določb člena 17 (upoštevanje posamičnih okoliščin) Direktive 2003/86. Vendar predložitveno sodišče meni, da je za presojo očitkov tožečih strank K in B potrebna natančnejša razlaga člena 12(1), tretji pododstavek, navedene direktive.

25.

V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

26.

V obravnavani zadevi so pisna stališča predložile tožeči stranki K in B, nizozemska vlada ter Evropska komisija.

27.

Na skupni obravnavi z zadevo C‑257/17, C in A, ki je bila pred Sodiščem 19. marca 2018, so tožeči stranki C in A, nato tožeči stranki K in B, nizozemska vlada in Komisija ustno podale stališča.

28.

Sponzor FG ima dovoljenje za prebivanje na podlagi azila, ki mu zagotavlja subsidiarno zaščito. Za tožeči stranki K in B je vložil prošnjo za združitev družine na podlagi Direktive 2003/86.

29.

Nedvoumno besedilo člena 3(2)(c) Direktive 2003/86 določa, da se ta „ne uporablja, če: […] ima sponzor dovoljenje za prebivanje v državi članici na podlagi subsidiarne oblike zaščite v skladu z mednarodnimi obveznostmi, nacionalno zakonodajo ali prakso držav članic“. ( 11 ) Sponzor FG torej ratione materiae ne spada na področje uporabe Direktive 2003/86. ( 12 )

30.

Vendar se je nizozemski zakonodajalec enostransko odločil, da ugodnejše določbe o združitvi družine beguncev, ki so navedene v poglavju V Direktive 2003/86, med drugim v členu 12, ki je predmet drugega vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, uporabi za upravičence do subsidiarne zaščite in njihove družinske člane. ( 13 ) Položaj v obravnavanem primeru ureja nacionalno pravo. Povedano drugače, gre za razširitev področja uporabe ratione materiae nizozemske ureditve, Vw 2000, na upravičence do subsidiarne zaščite. V teh okoliščinah je treba preučiti, ali je razlaga Sodišča glede določb, na katere se nanašajo postavljena vprašanja, utemeljena in ali je posledično ugotovljena pristojnost Sodišča, kot trdijo predložitveno sodišče, nizozemska vlada in tožeči stranki v postopku v glavni stvari, kar pa Komisija izpodbija.

31.

Sodišče je v skladu s členom 267 PDEU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage pogodb in aktov institucij Evropske unije. Iz tega izhaja, da je zgolj nacionalno sodišče dolžno glede na posebnosti zadeve presoditi tako o potrebi po sprejetju predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, kot tudi o upoštevnosti vprašanj, ki jih postavi Sodišču. ( 14 ) Če se torej vprašanja, ki jih postavijo nacionalna sodišča, nanašajo na razlago prava Unije, mora Sodišče načeloma odločiti. ( 15 )

32.

V zvezi s tem je treba spomniti, da se je Sodišče že večkrat izreklo za pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki so se nanašali na določbe prava Unije, v položajih, v katerih se za dejstva v postopku v glavni stvari ni uporabljalo pravo Unije. V interesu Unije je namreč, da se zagotovi enotnost razlag določbe akta Unije in določb nacionalnega prava, s katerimi je določba akta Unije prenesena in na podlagi katerih se uporablja zunaj področja uporabe tega akta.

33.

V tem okviru je Sodišče pojasnilo, da je njegova razlaga glede določb prava Unije v položajih, za katere se ne uporablja to pravo, upravičena, kadar se te določbe neposredno in brezpogojno uporabljajo za take položaje na podlagi nacionalnega prava, da bi se zagotovilo enako obravnavanje teh položajev in položajev, za katere se uporablja pravo Unije. ( 16 ) Sodišče mora zato preveriti, ali obstajajo dovolj natančni znaki, da se lahko ugotovi, da nacionalno pravo vsebuje tako neposredno in brezpogojno sklicevanje na pravo Unije. Predvsem na podlagi pojasnil, ki jih nacionalno sodišče navede v predložitvenem sklepu, lahko namreč Sodišče ugotovi, ali je pristojno za odgovor na postavljena vprašanja. ( 17 )

34.

Res je, da v skladu s sodbo Nolan ni mogoče trditi ali domnevati, da obstaja interes Unije, da se na področju, ki ga je zakonodajalec Unije izključil iz področja uporabe akta, ki ga je sprejel, določbe tega akta razlagajo enotno. ( 18 ) V skladu s to logiko se namreč, „[č]e […] zakonodajalec Unije nedvoumno navede, da se akt, ki ga je sprejel, na določenem področju ne uporablja, […] odpove cilju enotne razlage in uporabe pravnih pravil na tem izključenem področju“. ( 19 )

35.

Vendar je bil po mojem mnenju s sodbo z dne 19. oktobra 2017, Solar Electric Martinique (C‑303/16, v nadaljevanju: sodba Solar Electric Martinique, EU:C:2017:773), ki se je prav tako nanašala na primer izrecne izključitve iz področja uporabe direktive Unije, ( 20 ) spremenjen del obrazložitve sodbe Nolan. Sodišče je namreč v točki 29 sodbe Solar Electric Martinique pojasnilo, da si je „[o]bstoj interesa Unije, da se [pojmi iz zadevne direktive] zaradi izogibanja razlikam pri razlagi v prihodnosti razlaga[jo] enotno, […] seveda mogoče predstavljati“. ( 21 ) Čeprav daje sodba Nolan vtis, da tak interes preneha v primeru izrecne izključitve s strani zakonodajalca Unije, s sodbo Solar Electric Martinique tako razumevanje torej ni bilo potrjeno. Kar še naprej zadeva položaj izrecne izključitve iz področja uporabe direktive, je v sodbi z dne 27. junija 2018, SGI in Valériane (C‑459/17 in C‑460/17), kot se zdi, dokončno zavrnjen pristop, ki je bil pred tem uporabljen v sodbi Nolan, saj je v njej navedeno, da je kljub tej izrecni izključitvi gotovo v interesu Unije ( 22 ), da se zaradi izognitve prihodnjim različnim razlagam določbe ali pojmi, prevzeti iz prava Unije, razlagajo enako ne glede na okoliščine, v katerih se uporabljajo, ker se nacionalno pravo neposredno in brezpogojno sklicuje na določbo direktive, za katere razlago je zaprošeno Sodišče. ( 23 )

36.

To velja tudi v tej zadevi.

37.

Informacije, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, so namreč dovolj natančne in potrjujejo, da nacionalno pravo, ki je skladno s pravom Unije, vsebuje neposredno in brezpogojno sklicevanje na zadnjenavedeno pravo. Predložitveno sodišče tako pojasnjuje, da nizozemska zakonodaja in predpisi vzpostavljajo skupno ureditev za združitve družin beguncev in združitve družin upravičencev do subsidiarne zaščite. Po mnenju državnega sekretarja je razlog za to odločitev ta, da kraljevina Nizozemska pripisuje enake pravne učinke dovoljenju za prebivanje na podlagi azila, ki izhaja iz subsidiarne zaščite, in dovoljenju za prebivanje na podlagi azila, ki izhaja iz statusa begunca. Predložitveno sodišče skupaj z nizozemsko vlado ter tožečima strankama K in B meni, da je nizozemski zakonodajalec določil, da se poglavje V Direktive 2003/86 neposredno in brezpogojno uporablja za položaje, ki v skladu s členom 3(2)(c) ne spadajo na področje uporabe prava Unije. Ugotavlja, da se navedena direktiva po analogiji uporablja za upravičence do subsidiarne zaščite.

38.

Nazadnje, če Sodišče v obravnavani zadevi ne bi bilo pristojno za razlago člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86, bi bilo predložitveno sodišče prisiljeno ta člen razlagati sámo, da bi vsebinsko odločilo o sporu. V praksi bi razlaga določbe prava Unije s strani nacionalnega sodišča lahko imela posledice za vsebino tega prava in privedla do precej drugačne usmeritve od tiste, ki bi jo lahko sprejelo Sodišče. Poleg tega bi lahko taka razlaga nacionalna sodišča zadevne države članice odvračala od tega, da bi v prihodnje Sodišču postavila tako vprašanje. Vsekakor je pojem, za katerega razlago prosi predložitveno sodišče, res zajet s pravom Unije in se uporablja v položaju, ki spada na področje uporabe te Direktive.

39.

Zato menim, da interes Unije za enotno razlago obstaja, prvič, da se preprečijo razlike pri uporabi prava Unije in, drugič, zaradi potrebe, da se primeri, za katere se je država članica odločila, da jih uskladi s pravom Unije, ne obravnavajo različno. Ob upoštevanju navedenega je v interesu Unije, da se sporne določbe razlagajo enotno. Poleg tega so informacije, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, dovolj natančne in potrjujejo, da nacionalno pravo, ki je skladno s pravom Unije, vsebuje neposredno in brezpogojno sklicevanje na zadnjenavedeno pravo.

40.

V teh okoliščinah Sodišču predlagam, naj ugotovi, da je pristojno za odgovor na postavljeni vprašanji.

41.

Najprej je treba poudariti, da je pravica do združitve družine, ki je priznana in določena z Direktivo 2003/86, poseben vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja, ki je temeljna pravica, določena v členu 8 EKČP in členu 7 Listine, in kot taka varovana v pravnem redu Evropske unije. ( 24 ) Neposredna povezava med temeljno pravico do spoštovanja družinskega življenja in pravico do združitve družine je posebej priznana z Direktivo 2003/86 v njeni uvodni izjavi 2. ( 25 )

42.

Sodišče je v teh okoliščinah zato izrecno trdilo, da je treba določbe Direktive 2003/86 razlagati ob upoštevanju temeljnih pravic, natančneje pravice do spoštovanja družinskega življenja, kot je opredeljena tako v EKČP kot v Listini. ( 26 ) Člen 7 Listine je treba poleg tega brati v povezavi z obveznostjo upoštevati največjo korist otroka, ki je priznana v njenem členu 24(2), in ob upoštevanju potrebe, da otrok vzdržuje redne osebne stike z očetom in materjo, ki je navedena v odstavku 3 istega člena. ( 27 ) Sodišče je tudi odločilo, da morajo države članice zahteve otroka ali njegovih zakonitih zastopnikov za vstop v državo članico ali za odhod iz nje zaradi ponovne združitve družine obravnavati pozitivno, humano in ekspeditivno. ( 28 )

43.

Čeprav seveda člena 7 in 24 Listine poudarjata pomen, ki ga ima družinsko življenje za otroka, se ju ne sme razlagati tako, da bi se z njo državam članicam odrekala možnost proste presoje pri obravnavanju prošenj za združitev družine. ( 29 ) Vendar je treba pri tej obravnavi in pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji iz Direktive 2003/86, določbe te direktive razlagati in uporabljati ob upoštevanju člena 7 in člena 24(2) in (3) Listine – kot je med drugim razvidno iz besedila uvodne izjave 2 in iz člena 5(5) navedene direktive – ki državam članicam nalagata, da morajo prošnje za združitev razlagati v korist zadevnih otrok in ob skrbi za spodbujanje družinskega življenja. ( 30 )

44.

Naj spomnim, da je Sodišče potrdilo pomen nekaterih mednarodnih instrumentov, med drugim Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ( 31 ) in Konvencije o otrokovih pravicah, ki se nanašajo na varstvo človekovih pravic, ki jih upošteva pri uporabi splošnih načel prava Skupnosti. Konvencija o otrokovih pravicah enako kot drugi navedeni mednarodni instrumenti zavezuje vsako državo članico. ( 32 )

45.

Sodišče je poleg tega poudarilo, da države članice morebitne diskrecijske pravice, ki jim je priznana na podlagi določb Direktive 2003/86, ne smejo uporabiti tako, da bi posegle v cilj te direktive, ki je podpirati združitev družine, in v njen polni učinek. ( 33 )

46.

Poleg tega po mnenju Sodišča iz člena 17 Direktive 2003/86, ki določa, da v primeru zavrnitve prošnje za združitev družine „[d]ržave članice ustrezno upoštevajo naravo in trdnost družinskih razmerij osebe in trajanje njegovega [njenega] bivanja v državi članici ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njegovo [njeno] državo izvora“, izhaja, da je državam članicam naložena obveznost individualizacije preizkusa prošenj za združitev. ( 34 )

47.

Na drugo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, je treba odgovoriti ob upoštevanju zgoraj navedenih načel, izhajajočih iz sodne prakse.

48.

Ni sporno, da je bila v tej zadevi prošnja za združitev družine v korist tožečih strank K in B vložena po roku treh mesecev po odobritvi statusa begunca (v nadaljevanju: trimesečni rok), določenem v členu 29(2) in (4) Vw 2000, s katerim je bil prenesen člen 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86. ( 35 )

49.

V nacionalnem pravu je upoštevanje trimesečnega roka za vložitev prošnje za združitev družine na podlagi člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86 določeno kot pogoj za dopustnost te prošnje. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da v okviru tega preizkusa prošnja za združitev družine ni obravnavana z vidika člena 5(5) (in sicer brez upoštevanja interesov otroka) in člena 17 (in sicer v bistvu brez upoštevanja posamičnih okoliščin) Direktive 2003/86. ( 36 ) Po mnenju predložitvenega sodišča člen 29(2) in (4) Vw 2000 ne ponuja nobene možnosti, da se izjemoma pretehtajo interesi ali uporabi druga oblika omilitve.

50.

Vseeno državni sekretar presodi, ali je iz humanitarnih razlogov prekoračitev trimesečnega roka opravičljiva, vendar ne pretehta interesov in preuči, ali je razlog za prekoračitev roka razumno mogoče pripisati zadevnemu sponzorju ali njegovemu družinskemu članu. Če pa prošnja ni bila vložena v predpisanem roku in državni sekretar ne presodi, da je prekoračitev roka opravičljiva, to prošnjo zavrne, ne da bi jo vsebinsko obravnaval. Državni sekretar prav tako ne upošteva določb člena 5(5) Direktive 2003/86, niti člena 17 te direktive.

51.

Nasprotno pa je po mnenju predložitvenega sodišča mogoče, da begunec – ne glede na to, ali to stori po zavrnitvi zaradi prekoračitve trimesečnega roka, ki po presoji državnega sekretarja ni opravičljiva – vloži navadno prošnjo za vizum za prebivanje, daljše od treh mesecev, zaradi združitve družine po rednem postopku iz Direktive 2003/86. Po mnenju državnega sekretarja se sponzor FG, ki je prekoračil trimesečni rok, ne more več sklicevati na ugodnejše določbe poglavja V te direktive. V tem primeru državni sekretar presodi, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 7(1) navedene direktive, vendar lahko zadevnega begunca-sponzorja oprosti obveznosti, da ima stalna in redna sredstva, in obveznosti plačila davkov, hkrati pa prošnjo obravnava glede na člen 8 EKČP.

52.

Predložitveno sodišče želi s tem vprašanjem v bistvu najprej ugotoviti, ali Direktiva 2003/86 nasprotuje nacionalni določbi, v skladu s katero se prošnja za združitev družine, vložena na podlagi ugodnejših določb poglavja V te direktive, lahko zavrže kot nedopustna samo zato, ker je bila vložena po izteku trimesečnega roka. Dalje želi predložitveno sodišče izvedeti, ali bi bilo mogoče v primeru prekoračitve tega roka vložiti prošnjo za združitev družine (ne glede na to, ali se vloži po zavrnitvi ali ne), pri kateri se preveri, ali so izpolnjeni pogoji, določeni v členu 7 navedene direktive, in se upoštevajo interesi in okoliščine, navedeni v členu 5(5) in členu 17 direktive.

53.

Predložitveno sodišče predvideva dve razlagi člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86. Pri prvi razlagi predložitveno sodišče meni, da bi se iz člena 12(1), tretji pododstavek, lahko sklepalo, da uvaja pogoj, v skladu s katerim se prošnja za združitev družine vloži v trimesečnem roku. V nasprotju s členom 7 navedene direktive naj trimesečni rok ne bi bil odprto merilo, katerega vsebina bi morala biti natančneje določena v nacionalnem pravu, kot velja za zahteve, določene v tem členu, ki jih je Sodišče razlagalo v sodbah z dne 4. marca 2010, Chakroun (C‑578/08, EU:C:2010:117), in z dne 21. aprila 2016, Khachab (C‑558/14, EU:C:2016:285). Sodišče je pri presoji člena 7(1)(c) Direktive 2003/86 upoštevalo načelo sorazmernosti in člen 17 te direktive. Zdi se, da člen 12(1), tretji pododstavek, ne zahteva niti vsebinske obravnave niti tehtanja interesov, če ta zahteva ni izpolnjena. Druga razlaga, ki jo predvideva predložitveno sodišče, pa naj bi izhajala iz povezane razlage določb člena 5(5) in člena 17 Direktive 2003/86. Kazala naj bi, da morajo države članice ob vložitvi prošnje in med njenim obravnavanjem ustrezno upoštevati korist mladoletnega otroka, in če je ta prošnja zavrnjena, morajo presoditi posamične okoliščine sponzorja ali osebe, ki ima pravico do združitve družine.

54.

Povsem se strinjam s to drugo razlago.

55.

Preden bom obravnaval ta vprašanja o obsegu in naravi trimesečnega roka iz člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86, je treba spomniti na okvir, v katerega se ta člen uvršča.

56.

Direktiva 2003/86 razlikuje med dvema ureditvama združitve družine: na eni strani je redna ureditev, namenjena državljanom tretjih držav, katere materialnopravni pogoji so med drugim našteti v členu 7 te direktive, na drugi strani pa je tako imenovana „ugodnejša“ ( 37 ) ali „prednostna“ ( 38 ) ureditev združitve družine beguncev, katere pogoji so navedeni v poglavju V Direktive 2003/86 in zlasti v členu 12(1), tretji pododstavek, te direktive, za katerega razlago je Sodišče zaprošeno. Zadnjenavedeni člen je del poglavja V zadevne direktive in z vidika uvodne izjave 8 navedene direktive ob upoštevanju položaja beguncev omogoča, da se jim nameni posebna pozornost in da se na tej podlagi zanje določijo ugodnejši pogoji za uveljavljanje njihove pravice do združitve družine. Sistematika Direktive 2003/86 potrjuje to ugodnejšo ureditev za begunce, ker več določb, zlasti člen 10, člen 11(2) ter člen 12(1) in (2) navedene direktive, ( 39 ) odstopa od redne ureditve iz te direktive.

57.

S tega vidika je begunec-sponzor, ko vloži prošnjo za združitev družine na podlagi člena 12(1), prvi pododstavek, Direktive 2003/86 „[z] odstopanjem od člena 7 [oproščen obveznosti] zagotovi[ti] dokaz, da […] izpolnjuje zahteve, določene v členu 7“. Ureditev, ki se uporablja za begunce-sponzorje, je zelo poenostavljena in torej bolje ščiti njihovo pravico do združitve družine.

58.

Vendar, če prošnja za združitev družine ni vložena v trimesečnem roku iz člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86, navedeni člen določa, da države članice lahko zahtevajo, da begunec izpolni pogoje, ( 40 ) omenjene v členu 7(1) te direktive. Begunec-sponzor mora torej predložiti dokaz, da ima stanovanje, ki se šteje kot normalno, zdravstveno zavarovanje ter stalna, redna in zadostna sredstva.

59.

To ne pomeni, da se prošnja lahko ipso iure zavrne po prekoračitvi trimesečnega roka, ampak pomeni samo, da države članice – še vedno v okviru obravnavanja prošnje za združitev družine, vložene na podlagi člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86 – lahko zahtevajo, da begunec-sponzor izpolnjuje materialnopravne pogoje iz člena 7(1) navedene direktive. Prekoračitev trimesečnega roka iz člena 12(1), tretji pododstavek, navedene direktive torej nima postopkovnih posledic, kot sta nedopustnost prošnje za združitev družine in potreba po vložitvi nove prošnje na podlagi določb redne ureditve, vzpostavljene z Direktivo 2003/86, temveč ima morebitne materialnopravne posledice, in sicer zgolj možnost, da države članice zahtevajo samo izpolnitev pogojev iz člena 7(1) te direktive.

60.

Povedano drugače, prošnja za združitev družine in torej izpolnjevanje pogojev za uporabo člena 7(1) Direktive 2003/86 se obravnavata v okviru prošnje, vložene na podlagi poglavja V te direktive.

61.

Zdi se mi, da je ta pristop potrjen s cilji, ki jih uresničuje Direktiva 2003/86, zlasti njene določbe o beguncih.

62.

Prvič, ne smemo namreč pozabiti, da je v skladu s ciljem Direktive 2003/86 „[z]družitev družine […] potrebna, da se omogoči družinsko življenje“, zlasti za begunce, katerih osebni položaj „[…] jim prepreč[uje], da bi […] živeli normalno družinsko življenje“. ( 41 ) Torej je treba razloge, povezane z morebitno prekoračitvijo roka, in izpolnjevanje pogojev iz člena 7(1) te direktive preučiti ob upoštevanju ugodnejšega statusa, ki je z Direktivo 2003/86 podeljen beguncem. Ta ugodnejši status je povezan s praktičnimi težavami, s katerimi se spopadajo begunci in ki se razlikujejo od težav, s katerimi se srečujejo drugi državljani tretjih držav. ( 42 )

63.

Države članice diskrecijske pravice, ki jim je priznana, ne smejo uporabiti tako, da bi posegale v cilj Direktive 2003/86, ki je spodbuditi združitev družine, in v njen polni učinek. ( 43 )

64.

Zahtevati od begunca-sponzorja, ki je prekoračil trimesečni rok iz člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86, da vloži novo prošnjo za združitev družine v okviru redne ureditve iz določb te direktive, pa bi posegalo v učinkovitost sprva prednostne pravice beguncev do združitve družine in odvzelo polni učinek ugodnejšim določbam poglavja V, ki so namenjene beguncem-sponzorjem, ki so po definiciji ranljivejši.

65.

Drugič, kot sem opozoril v točkah od 41 do 47 teh sklepnih predlogov, je treba določbe Direktive 2003/86 razlagati in uporabljati ob upoštevanju člena 7 in člena 24(2) in (3) Listine, kot je med drugim razvidno iz besedila uvodne izjave 2 in iz člena 5(5) Direktive 2003/86. Razloge, povezane z morebitno prekoračitvijo trimesečnega roka iz člena 12(1), tretji pododstavek, navedene direktive, in pogoje iz člena 7(1) iste direktive je treba zato preučiti z vidika člena 5(5) in člena 17 Direktive 2003/86.

66.

Države članice morajo torej ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne opirajo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije. ( 44 )

67.

Posledično člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86 ni mogoče razlagati in uporabljati tako, da bi se s to uporabo kršile temeljne pravice, določene v zgoraj navedenih določbah Listine.

68.

Tretjič, iz sistematične razlage Direktive 2003/86 izhaja, da sta člen 5(5) in člen 17 te direktive tako imenovani „horizontalni“ določbi, ki sta obvezni. ( 45 ) Pri vsaki tako postopkovni kot vsebinski obravnavi prošnje za združitev družine se uporabljata kot smernici ob upoštevanju določb Direktive, vključno s spoštovanjem trimesečnega roka. Zakonodajalec Unije državam članicam tako nalaga, naj „ustrezno upoštevajo največjo korist mladoletnih otrok“. ( 46 ) To razlago potrjuje člen 11(1) Direktive 2003/86, ki se nanaša na pogoje za vložitev in za obravnavanje prošnje za združitev družine ter opozarja, naj nacionalni organi pri obravnavanju te prošnje upoštevajo določbe člena 5 te direktive, vključno z interesi otroka, navedenimi v odstavku 5 navedenega člena.

69.

Poleg tega je treba pri obravnavanju prošnje za združitev družine na podlagi člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86 v povezavi z uvodno izjavo 8 te direktive upoštevati „položaj[…] beguncev“, ki zahteva „posebno pozornost“. Pri preučitvi prošnje za združitev družine morajo nacionalni organi individualizirati preizkus prošenj za združitev družine, to je pristopati k vsakemu primeru posebej, ( 47 ) izvesti celovito oceno vseh ustreznih dejavnikov za vsak primer posebej, ( 48 ) pri čemer v primeru zavrnitve te prošnje „upoštevajo naravo in trdnost družinskih razmerij osebe in trajanje nje[n]ega bivanja v državi članici ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z nje[n]o državo izvora ( 49 )“. ( 50 ) Nacionalni organi morajo v okviru tega preizkusa predvsem upoštevati vse okoliščine razpoložljivosti informacij o trimesečnem roku, v katerem mora begunec-sponzor vložiti prošnjo za združitev družine, kot so jasnost, dostopnost in primernost ( 51 ) te informacije, ki so lahko razlog, ki utemeljuje prekoračitev trimesečnega roka. Tako kratek rok, ki ne bi upošteval osebnih okoliščin za utemeljitev verjetne prekoračitve roka, bi begunce odvračal od vložitve prošnje za združitev družine in posledično zaobšel polni učinek navedene direktive. ( 52 )

70.

Zato je treba ugotoviti vse posebne okoliščine primera, posamične in javne interese pa je treba pretehtati podobno kot v primerljivih primerih. Poleg tega mora biti tehtanje posamičnih in javnih interesov razumno in sorazmerno, pri čemer je treba ustrezno upoštevati največjo korist mladoletnega otroka. ( 53 ) Noben element, obravnavan posamezno, kot je prekoračitev roka, ne more samodejno pripeljati do odločitve o zavrnitvi prošnje za združitev družine, vložene v okviru ugodnejšega postopka iz poglavja V Direktive 2003/86.

71.

Iz teh preudarkov izhaja, da roka iz člena 12(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/86 ni mogoče obravnavati kot prekluzivni rok, s katerim bi se prenehala uporabljati ugodnejša ureditev za begunce-sponzorje.

72.

Zato menim, da je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti tako, da ureditev iz Direktive 2003/86 nasprotuje nacionalni določbi, ki je sporna v postopku v glavni stvari in v skladu s katero je mogoče prošnjo za združitev družine na podlagi ugodnejših določb poglavja V te direktive zavrniti samo zato, ker ni bila vložena v trimesečnem roku iz člena 12(1), tretji pododstavek, navedene direktive, saj tega roka ni mogoče opredeliti kot prekluzivni rok in je treba to prošnjo obravnavati ob upoštevanju člena 7 in člena 24(2) in (3) Listine, ki državam članicam nalagata, da morajo prošnje za združitev družine obravnavati v interesu zadevnih otrok in ob skrbi za spodbujanje družinskega življenja, pa tudi tako, da ne posegajo v cilj Direktive 2003/86 in v njen polni učinek. Poleg tega neupoštevanja smernic iz te direktive v primeru zavrnitve prošnje za združitev družine v smislu člena 12 navedene direktive zaradi prekoračitve trimesečnega roka iz odstavka 1, tretji pododstavek, tega člena ni mogoče utemeljiti s tem, da se bodo pri obravnavi druge prošnje, vložene na podlagi člena 7(1) Direktive 2003/86, te smernice upoštevale.

73.

Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložil Raad van State (državni svet, Nizozemska), odgovori: