1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7(1)(a) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. ( 2 )

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Helensko republiko in Leom Kuhnom v zvezi s tožbo za izpolnitev pogojev izdaje obveznic, ki jih je izdala ta država članica in katerih imetnik je bil, ali za odškodnino zaradi njihove neizpolnitve.

3.

Da bi v celoti zajeli pomen in obseg navedene tožbe, jo je treba umestiti v širši okvir.

4.

Po eni strani ta postopek, ki se nanaša na prestrukturiranje grškega javnega dolga, izvedeno marca 2012 in s sodelovanjem zasebnega sektorja ( 3 ), ni osamljen.

5.

Po drugi strani pomembnost vprašanj, ki jih je predložitveno sodišče Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) postavilo v zvezi s pristojnostjo, močno presega njene tehnične vidike, za katere tradicionalno velja, da jih je težko razložiti. Ta izhaja zlasti iz razvoja metod, po katerih si države izposojajo sredstva, pa tudi iz gospodarskih in političnih interesov, zaradi katerih je treba sodno obravnavo državnega dolga šteti za zelo občutljivo vprašanje.

6.

Posledica izbire financiranja na trgih z obveznicami ( 4 ) je bila namreč ta, da je upravljanje državnega dolga postalo kompleksno zaradi neprilagojenosti pogodbenih mehanizmov raznovrstnosti upnikov, ki so lahko javni ali zasebni, institucije ali fizične osebe, zlasti pa zaradi neusklajenosti med njimi.

7.

Ko se pojavi kriza državnega dolga, je tako zaradi neobstoja splošnega in organiziranega postopka obravnave plačilne nesposobnosti držav odločitev o usodi postopka prestrukturiranja nazadnje prepuščena sodišču. ( 5 )

8.

Zapletenih pravnih težav, ki izhajajo iz pomnožitve in internacionalizacije postopkov, tako ni mogoče ločiti od gospodarskega okvira, v katerem jih je treba rešiti. ( 6 )

9.

Pri prestrukturiranju grškega dolga leta 2012, ki je imel zgodovinske razsežnosti ( 7 ), so se tradicionalno ugotovljene težave pokazale v novi luči zaradi izdaje vrednostnih papirjev v eurih in posledičnega tveganja sistemske krize. ( 8 ) Te težave so upravičile uporabo finančnih in pravnih rešitev, katerih izjemnost pojasnjuje resnost težav, ki jih je bilo treba rešiti.

10.

Občutljivo vprašanje učinkov tega prestrukturiranja na pravice grških imetnikov obveznic – in sicer z vidika vročanja sodnih pisanj, to je v zgodnji fazi spora pred kakršno koli vsebinsko preučitvijo – je Sodišče Evropske unije že imelo priložnost obravnavati v sodbi z dne 11. junija 2015, Fahnenbrock in drugi (C‑226/13, C‑245/13 in C‑247/13, v nadaljevanju: sodba Fahnenbrock in drugi, EU:C:2015:383).

11.

Po tem datumu so evropska sodišča, na katera se je z istim ciljem – to je spoštovanje pogodbenih pravic ali prejetje odškodnine za zatrjevano škodo – obrnilo še zelo veliko drugih imetnikov grških obveznic, izdala še druge odločbe.

12.

Sodišče Evropske unije je tako s sodbo z dne 7. oktobra 2015, Accorinti in drugi/ECB, ( 9 ) zavrnilo tožbo, ki jo je 11. februarja 2013 vložilo več kot 200 – večinoma italijanskih – imetnikov grških zasebnih vrednostnih papirjev, in sicer za povračilo škode, ki jim je bila med drugim povzročena s sprejetjem Sklepa Evropske centralne banke (ECB) z dne 5. marca 2012 o primernosti tržnih dolžniških instrumentov, ki jih je izdala ali zanje v celoti jamči Helenska republika, v kontekstu ponudbe Helenske republike za izmenjavo obveznic, ( 10 ) pa tudi drugih ukrepov ECB, povezanih s prestrukturiranjem grškega javnega dolga. Sodišče je nato s sodbo z dne 24. januarja 2017, Nausicaa Anadyomène in Banque d’escompte/ECB, ( 11 ) ob izključitvi vsake odgovornosti ECB zavrnilo odškodninski zahtevek, ki so ga 21. decembra 2015 vložile komercialne banke, s čimer je potrdilo svoje stališče glede fizičnih oseb, ki bile imetniki grških dolžniških instrumentov.

13.

Evropsko sodišče za človekove pravice je poleg tega preučilo zahtevke, ki jih je septembra in oktobra 2014 vložilo 6320 grških državljanov, ki so bili kot fizične osebe imetniki grških obveznic v vrednosti od 10.000 EUR do 1.510.000 EUR, pri čemer so se ti zahtevki nanašali na obvezno sodelovanje teh oseb pri zmanjšanju grškega javnega dolga z zamenjavo njihovih obveznic z drugimi, ki imajo nižjo vrednost. Navedeno sodišče je s sodbo z dne 21. julija 2016 ( 12 ) soglasno razsodilo, da nista bila kršena niti člen 1 Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ( 13 ) niti člen 14 EKČP v povezavi s členom 1 tega protokola. ( 14 )

14.

Sodišče je zdaj pozvano k dopolnitvi svoje analize na podlagi sodbe Fahnenbrock in drugi ter sodbe z dne 28. januarja 2015, Kolassa (C‑375/13, v nadaljevanju: sodba Kolassa, EU:C:2015:37), tako da odloči, katera pravila se uporabljajo za določitev pristojnosti sodišča, ki se mu predloži zadeva, v zvezi z naravo pravnih razmerij med izdajateljem državnega vrednostnega papirja in njegovim kupcem.

15.

Sodišče mora najprej na podlagi vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, in stališč strank preveriti, ali spor o glavni stvari spada na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012, ki se v skladu z njenim členom 1(1) uporablja „v civilnih zadevah“, razen med drugim za odgovornost države za dejanja, storjena pri izvajanju javne oblasti (acta iure imperii). Če ta spor spada na področje uporabe navedene uredbe, bo treba nato preveriti, ali ga je mogoče opredeliti kot spor v „zadevi v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 7(1)(a) navedene uredbe, kot ga razlaga Sodišče in ki določa pravilo o posebni pristojnosti, ki odstopa od splošnega pravila o pristojnosti sodišč države članice, v kateri ima stalno prebivališče toženec. Če je tako, bo nazadnje treba določiti še „kraj izpolnitve zadevne obveznosti“ v smislu tega člena 7.

16.

Ob koncu svoje analize bom samo podredno predlagal odgovora na ti zadnji vprašanji, ki se nanašata na pogoje za uporabo pravila o posebni pristojnosti iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 1215/2012.

17.

Primarno bom namreč zagovarjal trditev, da spor ne spada na področje uporabe te uredbe.

18.

V uvodnih izjavah 4, 15 in 16 Uredbe št. 1215/2012 ( 15 ) je navedeno:

[…]

19.

Člen 1(1) navedene uredbe določa:

„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii).“

20.

Člen 4(1) navedene uredbe, ki spada v oddelek 1 poglavja II, naslovljenega „Pristojnost“, in združuje „[s]plošne določbe“, določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

21.

V oddelku 2 istega poglavja II, naslovljenem „Posebna pristojnost“, člen 7(1)(a) Uredbe št. 1215/2012 določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

22.

V skladu s predložitveno odločbo ( 17 ) je Helenska republika v Grčiji izdala državne obveznice kot vrednostne pravice (nematerializirane vrednostne papirje), za katere velja grško pravo in s katerimi se trguje na atenski borzi. Te vrednostne pravice so bile vpisane ( 18 ) v sistem tekočih računov grške centralne banke, v katerem so računi, odprti v imenu vsakega od udeležencev, ki jim je guverner centralne banke odobril vključitev vanj. ( 19 )

23.

V skladu s členom 6(2) navedenega zakona lahko udeleženci sistema tekočih računov grške centralne banke sicer tretjim osebam kot investitorjem priznajo pravice v zvezi z obveznicami, ( 20 ) vendar tak pravni posel velja le med zadevnima strankama in izrecno ne učinkuje v korist ali breme Helenske republike.

24.

V skladu s členom 6(4) zakona št. 2198/1994 se obveznice z dobropisom prenesejo na račun udeleženca.

25.

Člen 6, od (5) do (7), tega zakona olajša razumevanje „sistema“, ki ga je opisalo predložitveno sodišče. Ta člen določa:

„5.   Računi udeležencev se vodijo v sistemu. Računi vlagateljev se vodijo pri udeležencih.

6.   V sistemu in tudi pri udeležencih se računi vodijo ločeno po kategorijah vrednostnih papirjev, ki imajo enake značilnosti.

7.   V sistemu se za vsakega udeleženca vodita ločena računa, prvič, za vrednostne papirje iz njegovega portfelja, in drugič, za vrednostne papirje iz portfelja njegovih strank kot vlagateljev. Račun portfelja vlagateljev se pri vsakem udeležencu vodi združeno za vse njegove vlagatelje.“

26.

Člen 8 navedenega zakona, naslovljen „Terjatve vlagateljev“, določa:

[…]

„2.   Vlagatelj ima terjatev, ki temelji na njegovem vrednostnem papirju, samo do udeleženca, pri katerem se vodi njegov račun. Če država ni izpolnila svojih obveznosti iz odstavka 6 tega člena, ima vlagatelj terjatev, ki temelji na njegovem vrednostnem papirju, samo do države.

[…]

6.   Po tem, ko država grški centralni banki izplača zapadle glavnico in obresti, obveznosti države prenehajo. Grška centralna banka vsakemu udeležencu dodeli glavnico in obresti iz vrednostnih papirjev, dolgovanih ob zapadlosti obveznic. Z zgoraj navedenim izplačilom prenehajo obveznosti grške centralne banke.

[…]“

27.

Poleg tega Nómos 4050/2012 – Kanónes tropopoiíseos títlon ekdóseos í engyíseos tou Ellinikoú Dimosíou me symfonía ton Omologioúchon (zakon št. 4050/2012, naslovljen „Pravila o spremembi vrednostnih papirjev, ki jih izda grška država oziroma katerih porok je, s soglasjem imetnikov obveznic“) ( 21 ) z dne 23. februarja 2012 določa predložitev ponudbe za „prestrukturiranje“ imetnikom nekaterih grških državnih obveznic.

28.

Ta izraz, ki ga je uporabilo predložitveno sodišče, je naveden tudi v sodbi Fahnenbrock in drugi (točka 8). Po mojem mnenju je treba razlikovati med „prestrukturiranjem javnega dolga“ in predlogom za sodelovanje pri tem prestrukturiranju, ki vključuje „spremembo primernih vrednostnih papirjev“ v smislu člena 1(2) zakona št. 4050/2012, ki določa:

„Svet ministrov na predlog Ypourgoú Oikonomikón [minister za finance, Grčija] odloči, da se uvede postopek, po katerem lahko imetniki obveznic spremenijo primerne vrednostne papirje, določi primerne vrednostne papirje in v primeru zamenjave določi glavnico ali nominalno vrednost, obrestno mero ali donosnost, zapadlost in pravo (angleško ali drugo), ki bo veljalo za nove vrednostne papirje, ki jih bo izdala grška država, ter Organismós Diacheírisis Dimósiou Chréous [agencija za upravljanje javnega dolga, Grčija] pooblasti, da pošlje eno ali več vabil v imenu grške države.

S tem vabilom so imetniki primernih vrednostnih papirjev, ki so navedeni v njem, povabljeni, da se v določenem roku odločijo, ali se strinjajo s spremembo vrednostnih papirjev, ki izpolnjujejo pogoje, kot jo predlaga grška država, v skladu s postopkom, določenem v tem členu.“

29.

Zakon št. 4050/2012 določa uvedbo klavzule o „prestrukturiranju“ ( 22 ) ali „klavzule kolektivnih ukrepov“ (t. i. CAC, collective action clause), ki omogoča spremembo prvotnih pogojev izdaje obveznic z odločbami, ki jih s kvalificirano večino sprejmejo imetniki preostalega dolgovanega kapitala in ki zavezujejo tudi manjšino.

30.

V točki 9 sodbe Fahnenbrock in drugi je navedeno: „V skladu s členom 1(4) tega zakona se za spremembo zadevnih vrednostnih papirjev zahteva sklepčnost, ki predstavlja 50 % celotnega zneska zadevnih obveznic, ki še niso zapadle v plačilo, in soglasje kvalificirane večine, ki predstavlja dve tretjini udeleženega kapitala.“

31.

Za dopolnitev povzetka v točki 10 navedene sodbe je treba povzeti člen 1(9) navedenega zakona, kot ga je citirala grška vlada in ki določa:

„Od objave odloka sveta ministrov o odobritvi v Uradnem listu Helenske republike ima sklep imetnikov obveznic, kot ga je potrdil upravitelj postopka, učinek erga omnes, zavezujoč za vse imetnike obveznic in vlagatelje v primerne vrednostne papirje, poleg tega pa prevlada nad morebitnimi nasprotnimi splošnimi ali posebnimi določbami katerega koli zakona, predpisa ali pogodbe. V primeru zamenjave primernih vrednostnih papirjev z vpisom novih vrednostnih papirjev v sistem se primerni vrednostni papirji, nadomeščeni z novimi vrednostnimi papirji, samodejno razveljavijo, s čimer prenehajo vse pravice ali obveznosti, ki iz njih izhajajo, vključno z vsemi pravicami in obveznostmi, ki so bile kadar koli vezane nanje.“

32.

Člen 1(11) zakona št. 4050/2012, ki je naveden tudi v sodbi Mamatas (točka 48), določa:

„Namen določb tega člena je zaščita prevladujočega javnega interesa, pri čemer so te določbe zavezujoče in se neposredno uporabljajo ter prevladajo nad morebitnimi nasprotnimi splošnimi ali posebnimi določbami katerega koli zakona, predpisa ali pogodbe […], poleg tega se z njihovo uporabo za imetnika obveznic ali za vlagatelje ne ustvari niti ne uveljavi nobena pogodbena ali zakonska pravica in za izdajatelja ali poroka vrednostnih papirjev nobena pogodbena ali zakonska obveznost […], razen kot je izrecno navedeno v določbah tega člena.“

33.

L. Kuhn, ki ima stalno prebivališče na Dunaju (Avstrija), je prek skrbniške banke, ki ima sedež v Avstriji in deluje kot zastopnica ( 23 ), kupil obveznice v nominalni vrednosti 35.000 EUR ( 24 ), ki jih je izdala Helenska republika in za katere velja grško pravo. Te državne obveznice so bile kot dobropis vpisane na račune vrednostnih papirjev, ki jih vodi skrbniška banka in katerih imetnik je L. Kuhn. ( 25 ) Gre za imetniške vrednostne papirje, ki v skladu s pogoji izdaje obveznic dajejo pravico do izplačila glavnice ob zapadlosti in „pravočasnem plačilu“ ( 26 ).

34.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je Helenska republika v Grčiji izdala te obveznice, za katere velja grško pravo in s katerimi se trguje na atenski borzi, kot „vrednostne pravice“, to pomeni nematerializirane vrednostne papirje. Ti vrednostni papirji so bili vpisani v sistem tekočih računov grške centralne banke, v katerem imajo udeleženci tega sistema, ki jim je guverner te centralne banke izdal dovoljenje, odprt račun na svoje ime.

35.

Po navedbah predložitvenega sodišča iz določb zakona št. 2198/1994 in tudi iz pogojev izdaje zadevnih državnih obveznic izhaja, da so imetniki in upniki teh obveznic, prenesenih z vpisom teh obveznic kot dobropisom na njihov račun, najprej postali udeleženci tega sistema, nato pa so pravice, vezane na te obveznice, podelili tretjim osebam kot vlagateljem, pri čemer tak pravni posel velja le med zadevnima osebama, nima pa učinkov za Helensko republiko.

36.

Helenska republika je po sprejetju zakona št. 4050/2012 konvertirala obveznice, ki jih je kupil L. Kuhn, in jih zamenjala z novimi državnimi obveznicami z nižjo nominalno vrednostjo.

37.

Predložitveno sodišče navaja, da je Helenska republika po trditvah L. Kuhna do dneva konverzije obresti vedno nakazovala na račun, ki je bil na njegovo ime odprt pri banki s sedežem v Avstriji. Pojasnjuje še, da naj bi L. Kuhn prodal ( 27 ) za 7831,58 EUR konvertiranih obveznic, s čimer naj bi bil oškodovan za 28.673,42 EUR, pri čemer ta znesek ustreza nominalni vrednosti obveznic na datum zapadlosti 20. februarja 2012 ( 28 ), povečani za obresti in stroške.

38.

L. Kuhn je v teh okoliščinah pri Landesgericht für Zivilrechtssachen Wien (deželno sodišče za civilne zadeve na Dunaju, Avstrija) vložil tožbo ( 29 ) za izpolnitev pogojev izdaje zadevnih obveznic ali za odškodnino zaradi njihove neizpolnitve.

39.

Navedeno sodišče se je s sklepom z dne 8. januarja 2016 izreklo za mednarodno nepristojno za odločanje o tej tožbi.

40.

Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija), pri katerem je bila vložena pritožba zoper ta sklep, je s sklepom z dne 25. februarja 2016 zavrnilo ugovor nepristojnosti avstrijskih sodišč, ker naj zahtevek L. Kuhna ne bi temeljil na grškem zakonodajnem aktu, temveč na prvotnih pogojih izdaje zadevnih državnih obveznic in ker naj bi bilo pristojno sodišče določeno z grškim pravom, ki se uporablja po navedbah strank, in sicer v obravnavanem primeru sodišče v kraju stalnega prebivališča upnika, to je kraj, v katerem je bilo treba poravnati denarni dolg.

41.

Helenska republika je zoper ta sklep pri predložitvenem sodišču vložila „izredno pravno sredstvo“.

42.

Po navedbah predložitvenega sodišča se L. Kuhn v delu, v katerem zahteva, naj Helenska republika izpolni pogoje izdaje zadevnih državnih delnic, upravičeno sklicuje na zatrjevano pravno razmerje med njim kot kupcem in Helensko republiko kot izdajateljico teh državnih obveznic, tako da obstaja „sekundarna“ pogodbena pravica ( 30 ) v skladu s členom 7(1) Uredbe št. 1215/2012.

43.

Navaja tudi, prvič, da se L. Kuhn sklicuje na pravico do izpolnitve pogojev izdaje obveznic, temelječo na obveznosti plačila, ki jo je Helenska republika sprejela kot dolžnica v okviru izdaje obveznic, in drugič, da izdaje obveznic („imetniške obveznice“) ( 31 ) ni mogoče enačiti z acta iure imperii. Na podlagi tega sklepa, da spor spada med civilne in gospodarske zadeve.

44.

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„Ali je treba člen 7(1)(a) Uredbe [št. 1215/2012] razlagati tako,

45.

Predložitveno sodišče s tremi vprašanji za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba v položaju, kakršen je obravnavan v glavni stvari, v katerem je oseba prek skrbniške banke kupila obveznice, ki jih je izdala država članica, in v razmerju do te države uveljavlja terjatev ob sklicevanju na pogoje izdaje obveznic, člen 7(1)(a) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je „kraj izpolnitve zadevne obveznosti“ določen s pogoji izdaje obveznic ob njihovi izdaji, ne glede na njihove poznejše prenose, ali s krajem dejanske izpolnitve pogojev izdaje obveznic, kot je plačilo obresti.

46.

Pojasniti je treba, da Helenska republika ter grška in italijanska vlada trdijo, da spor o glavni stvari ne spada niti na vsebinsko področje uporabe Uredbe št. 1215/2012, saj naj bi pretežno temeljil na suvereni pravici države članice, da sprejme zakonodajo za prestrukturiranje svojega javnega dolga, niti na področje uporabe „zadev v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 7(1)(a), ker naj država članica in imetnik državnih vrednostnih papirjev ne bi bila v pogodbenem razmerju. Sodišče mora zato najprej ugotoviti, ali je za tožbo mogoče šteti, da se nanaša na „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) navedene uredbe. ( 33 ) Le če bo Sodišče na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, bo moralo razsojati o drugem vprašanju za predhodno odločanje, navedenem zgoraj.

47.

Da bi se štelo, da spor spada med civilne in gospodarske zadeve, se je predložitveno sodišče sklicevalo na sodbo Fahnenbrock in drugi, potem ko je ugotovilo, da tožeča stranka zahteva izpolnitev pogojev izdaje obveznic ali odškodnino, če jih tožena država, ki je izdala državne obveznice, ne bi izpolnila, pri čemer se sklicuje na obveznost plačila, ki jo je ta sprejela kot dolžnica v okviru izdaje obveznic. ( 34 ) Čeprav se lahko ta primerjava do določene mere zdi upoštevna, se moje mnenje bistveno razhaja glede posledic, ki jih je treba iz tega izpeljati, ker mora analiza pristojnosti temeljiti na drugačnih osnovah, ki jih bom preučil.

48.

Kar zadeva prvo skupno točko, je mogoče navesti, da je predmet spora, v katerem so dejanske okoliščine skoraj identične, ( 35 ) podoben, ker so imetniki grških obveznic v eni od zadev (Kickler in drugi, C‑578/13), na podlagi katerih je Sodišče izdalo sodbo Fahnenbrock in drugi, od Helenske republike poleg plačila odškodnine zahtevali tudi pogodbeno izpolnitev prvotnih obveznosti, ki so zapadle. Razlog za zahtevek je v vseh primerih kršitev pravic in obveznosti na podlagi pogodbe. ( 36 )

49.

V teh okoliščinah je druga skupna točka še posebej pomembna, ker se je Sodišče izreklo glede razlage člena 1 Uredbe (ES) št. 1393/2007, ( 37 ) katerega besedilo je enako kot v členu 1 Uredbe št. 1215/2012. Njuno področje uporabe je omejeno na „civilne in gospodarske zadeve“ ter se med drugim ne uporablja za „odgovornost države za dejanja in opustitve dejanj pri izvajanju javne oblasti (acta iure imperii)“. ( 38 )

50.

Sodišče je v sodbi Fahnenbrock in drugi razsodilo, da „je treba člen 1(1) Uredbe št. 1393/2007 razlagati tako, da tožbe za plačilo odškodnine zaradi motenja posesti in oviranja izvrševanja lastninske pravice, izpolnitev pogodbe in plačilo odškodnine, kakršne so te iz postopkov v glavni stvari, ki so jih zasebniki, ki so imetniki državnih obveznic, vložili proti državi izdajateljici, spadajo na področje uporabe navedene uredbe, ker ni očitno, da ne spadajo v civilne in gospodarske zadeve“. ( 39 )

51.

Obseg sodbe Fahnenbrock in drugi zato po mojem mnenju ni tak, kot ji ga pripisuje predložitveno sodišče. Posebno pozornost je namreč treba nameniti mejam razlage, ki jih je določilo Sodišče.

52.

V zvezi s tem je bistveno najprej poudariti, da se je Sodišče oddaljilo od prejšnjih rešitev za uskladitev razlage istega pojma, in sicer zaradi posebnih zastavljenih ciljev. ( 40 ) Tako iz metodološke obrazložitve te odločbe ( 41 ) izhaja, da je Sodišče jasno dalo prednost mehanizmu, vzpostavljenemu z Uredbo št. 1393/2007, da bi zagotovilo njegov polni učinek za hiter dostop do sodišča, ki odloča o glavni stvari, in pravico do poštenega sojenja. ( 42 )

53.

Sodišče je nato potrdilo posebno naravo preverjanja, ki ga sodišče opravi v fazi zaprosila za vročitev, saj je menilo, da mora sodišče, ki mu je zadeva predložena, v okviru nadaljnjega kontradiktornega postopka odločiti o pristojnosti. ( 43 )

54.

V zvezi s tem je menilo, da je treba primer vrnitve zaprosila za vročitev s strani organa za sprejem omejiti na spore, ki očitno ne spadajo med civilne in gospodarske zadeve. ( 44 )

55.

Sodišče je nazadnje dalo dva odgovora, koristna za pregled prima facie, oziroma nadzor, katerega temeljitost je prilagojena zastavljenemu cilju hitrosti, pri čemer je mogoče v konkretnem primeru a priori podvomiti v civilno naravo ukrepa, ker je usmerjen proti državi in se nanaša na njeno izdajo državnih obveznic.

56.

Prvič, Sodišče je pojasnilo, da „izdaja obveznic ne predpostavlja nujno izvajanja prerogativ, ki bi odstopale od pravil splošnega prava, ki veljajo v razmerjih med posamezniki“. ( 45 ) Drugič, poudarilo je nekatere vidike, ki upravičujejo poglobljeno preučitev narave razmerja med državo in imetnikom. Gre za finančne pogoje zadevnih vrednostnih papirjev, ki bi lahko bili določeni „na podlagi tržnih pogojev, ki urejajo zamenjavo in donosnost teh finančnih instrumentov“ ( 46 ), in za spremembe teh finančnih pogojev, ki bi „morale nastati po odločitvi večine imetnikov“ obveznic na podlagi klavzule o zamenjavi, ki je s tem zakonom vključena v pogodbe o izdaji. ( 47 )

57.

Sodišče, ki je pred tem poudarilo kompleksnost vprašanj, ki vplivajo na imuniteto države, ( 48 ) je na podlagi tega sklepalo, da „ni mogoče skleniti, da zadev iz postopkov v glavni stvari očitno ni mogoče šteti za civilne in gospodarske zadeve v smislu Uredbe št. 1393/2007, tako da se ta uredba za te zadeve uporablja“. ( 49 )

58.

Posledično – ker mora sodišče, ki mu je zadeva predložena, preveriti svojo pristojnost, kot je opozorilo Sodišče ( 50 ) – je treba povzeti analizo opredelitve spora, tako da se razprava preusmeri na okoliščine, ki jih je Sodišče poudarilo v sodbi Fahnenbrock in drugi, da bi utemeljilo svoje pridržke glede očitnosti izvajanja javnih pooblastil.

59.

Najprej se mi zdi primerno opozoriti, da naj bi se do sedaj uporabljene ( 51 ) metode razlage prejšnjih instrumentov, ki urejajo pristojnost, uporabljale za Uredbo št. 1215/2012. ( 52 )

60.

Tako v skladu z ustaljeno sodno prakso razlaga samostojnega pojma „civilne in gospodarske zadeve“„zaradi narave pravnega razmerja med strankama ali zaradi predmeta spora“ ( 53 ) privede do določitve področja uporabe instrumentov, ki urejajo sodno pristojnost. Opredeliti je torej treba pravno razmerje med strankama v sporu ter preučiti podlago in podrobna pravila o vložitvi tožbe. ( 54 )

61.

V obravnavanem primeru je treba preučiti, ali odškodninska tožba, ki jo je posameznik vložil proti državi izdajateljici obveznic, vsebinsko izvira iz dejanja javne oblasti, oziroma ali, natančneje, pravno razmerje med grško državo in L. Kuhnom, kot izhaja iz pogojev izdaje obveznic, očitno zaznamuje izraz javne oblasti s strani države dolžnice, tako da bi ta ustrezal izvajanju pooblastil, ki bi bila čezmerna glede na pravila splošnega prava, ki veljajo v razmerjih med posamezniki. ( 55 )

62.

Menim, da ta izraz javne oblasti v obravnavanem primeru in tudi prejšnjih zadevah, ki so se nanašale na prestrukturiranje grškega dolga, izhaja tako iz narave in podrobnih pravil glede sprememb pogodbenega razmerja med grško državo in imetniki vrednostnih papirjev kot tudi iz okvira, v katerem so bile te spremembe izvedene.

63.

S splošnima izrazoma „sprememba“ ali „konverzija“ vrednostnih papirjev, ki se na splošno uporabljata, se precej zamegli izvedena zamenjava: ( 56 ) prvotni vrednostni papirji so bili razveljavljeni in nadomeščeni z novimi vrednostnimi papirji, ki imajo nižjo nominalno vrednost, kar je povzročilo 53,5‑odstotno ali celo še večjo izgubo, če se upošteva sprememba datuma, na katerega naj bi zapadli prejšnji vrednostni papirji, ( 57 ) saj naj bi del teh zapadel med letoma 2023 in 2042. Letne obresti za plačilo kuponov so bile revidirane. Za vrednostne papirje nazadnje ne velja več grško, temveč angleško pravo. ( 58 )

64.

Ker je ta zamenjava vrednostnih papirjev bistvena, je ni mogoče enačiti s spremembami, za katere na splošno velja, da nastanejo zaradi nepredvidljivih težav, povezanih s tovrstnimi naložbami, in ki jih v celoti obvladuje država izdajateljica obveznic, ( 59 ) pri čemer lahko povprečno obveščen kupec obveznic te spremembe tudi pričakuje. ( 60 )

65.

Poudariti je treba tudi podrobna pravila te zamenjave, ker niso bila določena niti v pogojih izdaje obveznic niti ob izdaji vrednostnih papirjev v grškem pravu, ki jih je urejalo. Določil jih je grški zakonodajalec z zakonom št. 4050/2012 s tem, da je retroaktivno uvedel klavzule kolektivnih ukrepov (CAC).

66.

Zaradi teh klavzul je bilo mogoče s pogodbo med državo in imetniki obveznic, ki so s kvalificirano večino odločili, da sprejmejo spremembe pogodbe, ki jih je predlagala grška država, te spremembe vsiliti manjšini imetnikov, vključno s tistimi, ki bi jih želeli zavrniti.

67.

Zaradi uporabe tega mehanizma ni mogoče podvomiti v to, da so spremembe pogojev izdaje obveznic nemudoma in neposredno ( 61 ) vplivale na manjšino imetnikov obveznic, sploh ker je bil tak tudi namen zakona št. 4050/2012, da bi se izognili primanjkljaju Grčije. ( 62 ) Evropsko sodišče za človekove pravice je poleg tega iz mehanizma klavzul kolektivnih ukrepov sklepalo, da „podrobna pravila, na podlagi katerih je [bila] izvedena zamenjava, jasno kažejo na neprostovoljnost sodelovanja [tožnikov] v postopku odbitka“ ( 63 ).

68.

Za odgovor na vprašanje glede možnosti uporabe Uredbe št. 1215/2012, ki ga obravnavamo, se ni mogoče sklicevati niti na to, da pogodba imetnikov obveznic zaradi klavzul kolektivnih ukrepov spada v pogodbeni okvir. ( 64 ) Tega namreč ni mogoče ločiti od okoliščin, v katerih je bila sprejeta retroaktivna vključitev teh klavzul med pogoje izdaje obveznic.

69.

Čeprav se z zakonom št. 4050/2012 izvaja pogodba, ki je bila sklenjena na podlagi pogajanj med Helensko republiko in zasebnimi vlagatelji (Private Sector Involvement, v nadaljevanju: PSI), katerih sodelovanje naj bi „im[elo] bistveno vlogo pri zmanjšanju dolga [Helenske republike] na vzdržno raven“, ( 65 ) ni sporno, da fizične osebe, ki so sestavljale le manjšino imetnikov obveznic grške države in ki so predstavljale približno 1 % celotnega javnega dolga Grčije, niso sodelovale pri teh pogajanjih z institucionalnimi vlagatelji, med katerimi so banke in kreditne ustanove. ( 66 )

70.

Poleg tega je treba upoštevati tudi druge vidike izjemnih okoliščin, v katerih je bil razglašen zakon št. 4050/2012.

71.

Prvič, z zavezujočim postopkom, naloženim s tem zakonom, se je končalo iskanje „izjemne in enotne rešitve“ ( 67 ) položaja Helenske republike. Ta postopek je neločljivo povezan z monetarno politiko Unije, ker je bil njegov namen zagotoviti varstvo finančne in ekonomske ureditve države članice ter, širše, ohraniti finančno stabilnost euroobmočja v celoti. ( 68 )

72.

Drugič, namen nove uporabe ( 69 ) retroaktivne vključitve klavzul kolektivnih ukrepov je bil preprečiti tveganje neuspeha načrta prestrukturiranja dolga, ( 70 ) kar bi lahko zlasti izhajalo iz neobstoja klavzul kolektivnih ukrepov ( 71 ) pri izdajah vrednostnih papirjev Helenske republike na domačem trgu. Ker je bil cilj zagotoviti sodelovanje vseh posameznih upnikov, so grški organi okoliščino, da je za več kot 90 % dolga iz obveznic veljalo grško pravo, izkoristili za to, da so ta dolg spremenili z naložitvijo teh klavzul. ( 72 )

73.

Tretjič, izvajanje takega postopka s strani države, ki nastopa kot pogodbena stranka in hkrati kot zakonodajalka, je časovno omejeno. ( 73 ) Po eni strani namreč za nove vrednostne papirje, ki izhajajo iz konverzije, velja angleško pravo, v katerem pa so predvidene klavzule kolektivnih ukrepov. ( 74 ) Po drugi strani – po sklepu finančnih ministrov euroobmočja, ki je bil sprejet novembra 2010 in potrjen s sklepi Evropskega sveta z dne 24. in 25. marca 2011, ( 75 ) da postane uporaba mehanizma klavzul kolektivnih ukrepov obvezna – v skladu s členom 12(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost, sklenjene 2. februarja 2012 v Bruslju, ( 76 ) so klavzule kolektivnih ukrepov od 1. januarja 2013 na vseh vrednostnih papirjih, ki so bili izdani za več kot eno leto in so povezani z javnimi dolgovi držav članic z euroobmočja. ( 77 ) Te klavzule so odslej eno od sredstev za zagotavljanje finančne stabilnosti na euroobmočju, s čimer prispevajo k cilju „obvladovanja kriz plačilne sposobnosti, s katerimi se spopadajo države“, ( 78 ) in cilju pomiritve vlagateljev.

74.

Pri vseh navedenih elementih je poudarjeno uresničevanje cilja v splošnem interesu, ki ni omejen na interes Grčije, temveč se nanaša na celotno euroobmočje. Menim, da se v teh okoliščinah s priznanjem, da spor ne ostaja znotraj ozkega področja pogodbe, ( 79 ) državam članicam, ki so izdale obveznice, ne olajša uporaba navedenega zakona, da bi pogodbe o državnih dolgovih „zaščit[ile]“ ( 80 ) s spremembo pogojev izdaje obveznic, zlasti retroaktivno.

75.

Iz navedenega sklepam, da spor o glavni stvari vsebinsko izvira iz dejanja javne oblasti, s katerim sta bili retroaktivno, pod izjemnimi pogoji in v izjemnih okoliščinah, naloženi konverzija vrednostnih papirjev in sprememba prvotnih pogojev izdaje obveznic, da bi se grška država izognila primanjkljaju in bi se zagotovila stabilnost euroobmočja.

76.

Zato Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da pojem „civilna in gospodarska zadeva“ v smislu člena 1(1) Uredbe (ES) št. 1215/2012 ne zajema tožbe proti državi članici, s katero želi fizična oseba kot imetnik obveznic, ki jih je izdala ta država članica, doseči izpolnitev prvotnih pogojev izdaje obveznic ali uveljavlja odškodnino zaradi njihove neizpolnitve, in sicer zaradi zamenjave teh obveznic za obveznice nižje vrednosti, ki je bila tej fizični osebi naložena z zakonom, ki ga je v izjemnih okoliščinah sprejel nacionalni zakonodajalec, pri čemer je enostransko in retroaktivno spremenil pogoje, ki veljajo za obveznice, tako da jim je dodal klavzulo kolektivnih ukrepov, na podlagi katere lahko večina imetnikov teh obveznic tako zamenjavo vsili manjšini.

77.

Če pa bi Sodišče vseeno menilo, da je zadevna tožba omejena na „to, da se sodišču v preverjanje predložijo zasebnopravna razmerja“ ( 81 ) med kupcem državne obveznice in državo, ki je izvedla dejanje iure gestionis, bi torej bilo primerno določiti, ali spor spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 7(1)(a) navedene uredbe.

78.

Najprej bom utemeljil razlogovanje ter pojasnil, zakaj se ni mogoče sklicevati na sodbo Kolassa, potem pa bom predstavil svoje mnenje v zvezi z opredelitvijo spora o glavni stvari.

79.

Najprej naj spomnim na osnove, na katerih temelji vsaka razlaga pojma „zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji“.

80.

Tako kot pri razlagi člena 1 Uredbe št. 1215/2012 ( 82 ) se je treba sklicevati na razlago Sodišča v zvezi s členom 5(1) Uredbe št. 44/2001, ker ta razlaga velja tudi za člen 7(1)(a) Uredbe št. 1215/2012, ki ga nadomešča. ( 83 )

81.

Iz navedenega izhaja, prvič, da mora biti razlaga tega člena 7 ozka, saj ima v skladu z njim tožnik izbiro glede pristojnosti in s tem možnost, da uporabi izjemo od načelne pristojnosti sodišča države članice, v kateri ima toženec stalno prebivališče. Tako v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pravila o posebni pristojnosti ne dopuščajo razlage zunaj primerov, ki so izrecno predvideni v navedeni uredbi. ( 84 )

82.

Drugič, pomembno je določiti rešitve, ki so v skladu s splošnim zastavljenim ciljem, navedenim v uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1215/2012. Gre za spodbujanje pravilnega delovanja pravosodja, če „obstaja tesna navezna okoliščina med sporom in sodiščem, ki mora o njem odločati“. ( 85 ) Sodišče v kraju, kjer mora biti izpolnjena obveznost, ki je bila določena s pogodbo in na kateri temelji tožba, je namreč običajno najprimernejše za odločanje, predvsem zaradi bližine spora in lažjega dokaznega postopka. ( 86 ) Upošteva se lahko tudi zagotovilo, da bo odločba hitro izvršena. ( 87 )

83.

Tretjič, prav tako se v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s samostojnim pojmom „zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji“ ( 88 ) in s tem z izključitvijo „napotitve na nacionalno zakonodajo ene ali druge zadevne države“ ( 89 ) za uporabo pravila o posebni pristojnosti, določenega v zvezi s tem v členu 7(1)(a) Uredbe št. 1215/2012, zahteva obstoj pravne obveznosti, ki jo je ena stranka v korist druge svobodno sprejela in na kateri temelji tožba tožnika, pri čemer ni pomembno, da ni bila sklenjena pogodba ( 90 ) ali da pogodbo urejajo zavezujoče določbe. ( 91 )

84.

Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da lahko tožba na podlagi odgovornosti spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“, „če se očitano ravnanje lahko šteje za neizpolnitev pogodbenih obveznosti, kot jih je mogoče opredeliti glede na predmet pogodbe“, in da „[bo] tako […] a priori v primeru,kadar je razlaga pogodbe, ki toženo stranko povezuje s tožečo stranko, očitno nujna za ugotovitev zakonitosti ali pa nezakonitosti ravnanja, ki ga druga očita prvi“. ( 92 ) Pojem „zadeva v zvezi z delikti“ se uporabi le, kadar tožba ni ozko povezana s pogodbo. ( 93 )

85.

Kar zadeva tožbo, kakršna je obravnavana v sporu o glavni stvari, bi po mnenju Helenske republike zadostovalo prenesti sodno prakso iz sodbe Kolassa. S tem se ne strinjam iz razlogov, ki jih bom predstavil.

86.

V tej sodbi, ki se nanaša na nakup vrednostnih papirjev na sekundarnem trgu, v katerega je bilo – tako kot v okoliščinah spora o glavni stvari – vključenih več posrednikov, je Sodišče med drugim razsodilo, da je treba člen 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da se tožnik, ki je pridobil imetniško obveznico od tretje osebe, čeprav izdajatelj te obveznice ni svobodno sprejel obveznosti v zvezi s tem tožnikom – kar mora preveriti predložitveno sodišče – ne more sklicevati na pristojnost iz te določbe za namene tožbe, ki jo je vložil zoper navedenega izdajatelja in ki temelji na posojilnih pogojih, kršitvi obveznosti posredovanja informacij in nadzora ter odgovornosti v zvezi s prospektom. ( 94 )

87.

Sodišče je menilo, da je bilo iz kratke predstavitve dejanskega stanja s strani predložitvenega sodišča razvidno, da pravne obveznosti, ki bi jo banka izdajateljica obveznic svobodno sprejela v zvezi s tožnikom, ki je kupil imetniško obveznico od tretje osebe, ni. ( 95 )

88.

Menim, da se spor o glavni stvari razlikuje od položaja, v katerem je bila izdana navedena sodba, in sicer iz več razlogov. Prvič, obveznosti, na katere se je skliceval vlagatelj, so bile predpogodbene. Uveljavljal je odgovornost izdajatelja vrednostnih papirjev, ki jih je kupil, zaradi prospekta in kršitve drugih zakonskih obveznosti posredovanja informacij, naloženih temu izdajatelju, da bi dokazal, da take naložbe ne bi izvedel, če bi bil bolje obveščen.

89.

Drugič, za izdajo državnih obveznic, kot jo je opisalo predložitveno sodišče in ki ustreza običajnemu posredništvu v zvezi z državnimi dolgovi, veljajo pogoji, ki se bistveno razlikujejo od pogojev izdaje certifikatov, v katere je vložil H. Kolassa. Te sporne certifikate je izdala zasebna banka v obliki imetniških obveznic, katerih vrednost je bilo treba določiti na podlagi indeksa, sestavljenega iz portfelja, za upravljanje katerega je bila odgovorna ena družba. ( 96 )

90.

Tretjič, Sodišče je menilo, da tožeča stranka ni bila imetnik teh obveznic, ( 97 ) potem ko je ugotovilo, da jih je pri svoji matični družbi naročila in kupila banka, s katero je bila tožeča stranka v neposrednem razmerju, tako da naj bi navedeni družbi izvršili naročilo v svojem imenu, te obveznice pa naj bi se pri posredniški banki hranile kot hedge sklad v njenem imenu in za račun tožeče stranke. ( 98 )

91.

V zadevi iz postopka v glavni stvari ni tako. Po navedbah predložitvenega sodišča je namreč tožeča stranka lastnik vrednostnih papirjev, ki jih je v njegovem imenu kupila skrbniška banka kot zastopnica.

92.

Zato se postavlja vprašanje posebne opredelitve teh razmerij. Ker je bila izbrana samostojna opredelitev pojma „zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji“, ( 99 ) mora o tem odločiti Sodišče.

93.

V zvezi z izdajo državnih vrednostnih papirjev to vprašanje opredelitve še ni bilo obravnavano in je kompleksno zaradi svojega dvojnega predmeta, in sicer posebne narave državne obveznice in prenosa pravic ali odstopa terjatve, vezane nanjo.

94.

Poleg tega je treba upoštevati, da „[s]e pravice v zvezi z vrednostnimi papirji od zdaj večinoma hranijo, prenašajo ali zavarujejo z vpisom na račun vrednostnih papirjev“. ( 100 )

95.

Čeprav različni avtorji menijo, da izdajatelj in vlagatelj na sekundarnem trgu nista v pogodbenem razmerju, drugi menijo, da bi bilo mogoče ta pristop relativizirati. ( 101 ) Podobno kot ti drugi avtorji menim, da čeprav je v zvezi s tem mogoče priznati, da ni več neposrednega pogodbenega razmerja, ker izdajatelj in imetnik nista podpisala vrednostnega papirja, ( 102 )„ni mogoče kot splošno pravilo določiti, da pravna razmerja med izdajateljem finančnega instrumenta in vlagateljem, ki kupi te instrumente (čeprav na sekundarnem trgu), niso pogodbena. Tako vprašanje je mogoče analizirati le glede na posamezen primer in natančno naravo finančnih instrumentov, dokumente, ki jih urejajo, ter pravice in obveznosti, ki iz njih izhajajo za izdajatelja in vlagatelja“. ( 103 )

96.

Zdi se mi, da je mogoče spodbujanje takega pristopa razbrati iz točke 41 sodbe Kolassa, v kateri ni izključeno, da bi lahko spor spadal med zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji.

97.

Zato pogojev, pod katerimi država predlaga vpis obveznic in kakršne je opisalo predložitveno sodišče, po mojem mnenju ni mogoče opredeliti kot „verige pogodb“ v smislu sodne prakse Sodišča. ( 104 )

98.

Kot je namreč razvidno iz listin v spisu, zlasti iz pogodbe o vpisu (subscription agreement), je grška država sklenila s svojimi upravljavci (managers) ali udeleženci sistema primarnega trga, ki lahko vrednostne papirje kot njihovi prvi imetniki unovčijo na sekundarnem trgu. Drugače povedano, njihovo vlogo je mogoče opredeliti kot distributerje med vlagatelji na sekundarnem trgu, na katerem potekajo transakcije v zvezi s temi obveznicami.

99.

Grška država je poleg tega kot vsaka država izdajateljica vrednostnih papirjev pripravila dokument (offering circular ali prospekt o izdaji obveznic), v katerem so povzeti glavni pogoji izdaje obveznic in ki je s pravnega vidika pogodba, sklenjena z njenimi upniki. ( 105 ) Država se tako v tem pravnem razmerju zaveže, da bo ob zapadlosti izplačala kupone in povrnila posojilo vsakemu imetniku vrednostnih papirjev, seveda ne neposredno, temveč prek posrednikov, ki so kupili vrednostne papirje za njen račun. V tem razmerju je mogoče šteti, da „se s prenosom imetniškega vrednostnega papirja prenesejo pravice, vezane na ta vrednostni papir: vpisnik se je namreč na samem začetku zavezal vsakemu imetniku vrednostnega papirja, imetnik pa ima v razmerju do izdajatelja lastno pravico.“ ( 106 ) To potrjuje analiza, uporabljena v točki 91 sodbe z dne 7. oktobra 2015, Accorinti in drugi/ECB. ( 107 ) V njej je pojasnjeno, da „so […] centralne banke na podlagi veljavnega zasebnega prava z nakupom državnih dolžniških instrumentov pridobile, tako kot zasebni vlagatelji, status upnika države, ki je izdajateljica instrumentov in hkrati dolžnica“. ( 108 )

100.

Iz posredovanja države kot zakonodajalke za spremembo pogojev izdaje obveznic države kot pogodbenice je mogoče izpeljati dva dodatna argumenta. Prvič, namen zadevnega zakona je bil ustvariti neposreden in takojšnji učinek na vrednostne papirje zasebnih institucionalnih vlagateljev ali fizičnih oseb ne glede na posredništvo finančnih ustanov.

101.

Drugič, na podlagi te zakonodajne pobude je mogoče sklepati, da je država v celoti poznala obseg svojih obveznosti kot država pogodbenica ( 109 ) do imetnikov vrednostnih papirjev, ( 110 ) saj je spremenila njihovo vsebino, preden bi zaostala s plačili in preden bi morala zato odgovarjati na predčasne zahtevke za vračilo dolga, ki bi bili naslovljeni nanjo neposredno.

102.

Glede na navedeno ugotavljam, da pojem „zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 1215/2012 zajema tožbo, s katero želi kupec obveznic, izdanih v državi članici, v razmerju do te države uveljavljati pravice, ki izhajajo iz teh vrednostnih papirjev, zlasti po njeni enostranski in retroaktivni spremembi teh pogojev izdaje obveznic.

103.

Zato je treba pojasniti, kakšne odgovore je mogoče dati predložitvenemu sodišču za določitev kraja izpolnitve zadevne obveznosti.

104.

Določiti je treba, ali je „kraj izpolnitve zadevne obveznosti“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 1215/2012 v položaju, kakršen je obravnavani, tisti, ki izhaja iz pogojev izdaje zadevnih obveznic, ali pa se ta kraj lahko spreminja glede na prenose terjatev, vezanih na te obveznosti, ali pa se lahko določi tudi glede na kraj upnikovega prejemanja obresti.

105.

V skladu z ustaljeno sodno prakso ( 111 ) je treba kraj izpolnitve sporne obveznosti, če ga ne določita stranki, določiti v skladu s pravom, ki ureja to obveznost, pri čemer se upoštevajo kolizijska pravila glede pristojnosti sodišča, ki mu je zadeva predložena.

106.

Kot sem opisal zgoraj, izdajo obveznic, za katero velja grško pravo, urejajo določbe prospekta o izdaji obveznic (offering circular). V tem dokumentu je grška centralna banka v skladu s členom 8(6) zakona št. 2198/1994, ki se uporablja za državne dolgove, opredeljena kot plačilni zastopnik („paying agent“), izbrano pravo, ki se uporablja, je grško pravo, imetniki obveznic („bond holders“) pa so ustrezni udeleženci sistema nematerializiranih vrednostnih papirjev banke Grčije („relevant participants of the Bank of Greece Book entry system“). Iz navedenega sklepam, da je kraj izpolnitve obveznosti – in sicer izplačila kuponov in povračilo glavnice – na katerem temelji zadevna obveznost, v skladu z navedenim zakonom št. 2198/1994 v Grčiji. Postopek konverzije vrednostnih papirjev, ki jih ureja grški zakon, na podlagi zakona št. 4050/2012 poleg tega kaže, da gre za kraj sprejetja odločitev glede podrobnih pravil v zvezi z naložbami in njihove izpolnitve.

107.

V teh okoliščinah in glede na mojo analizo v zvezi z opredelitvijo prenosa imetniškega vrednostnega papirja menim, da – kolikor se s tem postopkom prenesejo pravice, vezane na navedeni vrednostni papir, ali terjatev – na podlagi prejšnjih prenosov ni mogoče spremeniti določitve kraja izpolnitve v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 1215/2012. ( 112 )

108.

Ta razlaga je skladna z zahtevo po predvidljivosti in pravni varnosti, ki izhaja iz uvodne izjave 15 Uredbe št. 1215/2012, ( 113 ) ker se z njo izključi možnost, da bi bil toženec tožen na sodišču države članice, ki je ne bi mogel razumno predvideti, če bi bila njena določitev odvisna od izbire kraja, v katerem je odprt račun vrednostnih papirjev, in pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja, navedenemu v uvodni izjavi 16 te uredbe.

109.

Teh ciljev ne bi bilo mogoče uresničiti niti, če bi bilo treba kraj izpolnitve določiti glede na kraj prejemanja obresti, dolgovanih imetniku državne obveznice. ( 114 )

110.

Zato Sodišču predlagam, naj razsodi, da je treba člen 7(1)(a) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da se kraj izpolnitve obveznosti države določi glede na pogoje izdaje obveznic ob izdaji tega vrednostnega papirja, tudi če se pozneje ta vrednostni papir prenese ali se pogoji izdaje obveznic v zvezi z izplačilom obresti ali povračilom glavnice dejansko izpolnijo drugje.

111.

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), odgovori:

Primarno:

Podredno, če bi Sodišče razsodilo, da je spor zajet s pojmom „civilna in gospodarska zadeva“ v smislu člena 1(1) Uredbe (ES) št. 1215/2012: