1. 

Rejništvo ima lahko številne oblike. Večinoma je po naravi začasno in lahko zajema vse od kratkotrajne nadomestne skrbi za otroka ali skrbi zanj v kriznih razmerah pa do dolgotrajne celostne skrbi od rosne mladosti, dokler zadevni otrok ne odraste. Odvisno od okoliščin se lahko rejništvo izvaja na rejnikovem domu ali v bolj institucionalizirani strukturi v skupinskem domu ali ustanovi.

2. 

Obravnavana zadeva se nanaša na rejnike, ki na svojem domu za polni delovni čas skrbijo za otroke. Rejništvo je njihova glavna dejavnost, za katero prejemajo plačilo od pristojnega organa, s katerim so podpisali pogodbo o zaposlitvi. Ker je treba upoštevati potrebe otrok, rejniki načeloma ne smejo na dopust brez njih. Prav tako ne dobivajo niti dodatnega plačila, ker morajo neprekinjeno zadovoljevati potrebe otrok, ne da bi imeli pravico do predhodno določenega časa počitka ali dopusta brez otrok, ki so pri njih v rejništvu.

3. 

Ključno vprašanje v tej zadevi je, ali se za take rejnike uporablja Direktiva 2003/88/ES, ki določa pravila v zvezi z delovnim časom. ( 2 ) Če se uporablja, se porajajo nadaljnja vprašanja v zvezi z uporabo posebnih določb te direktive, pri čemer je treba zlasti upoštevati, da časa, ki ga rejniki porabijo za skrb za otroke, ki so pri njih v rejništvu, ni mogoče natančno določiti. Podobno kot starši morajo namreč tudi rejniki zagotoviti, da lahko zadevni otroci odraščajo ob neprekinjenem starševskem nadzoru in skrbi, primerni njihovi starosti.

4. 

V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj zadevni rejniki ne spadajo na področje uporabe Direktive 2003/88.

5.

Direktiva 89/391/EGS ( 3 ) se nanaša na uvajanje ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu.

6.

Področje uporabe Direktive 89/391 je določeno v členu 2. Ta določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za vsa področja dejavnosti, javna in zasebna (industrijske, kmetijske, komercialne, [upravne,] storitvene, izobraževalne, kulturne, razvedrilne, itd.).

2.   Ta direktiva se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo.

V tem primeru se morata varnost in zdravje delavcev zagotoviti, kolikor je mogoče, glede na cilje te direktive.“

7.

Direktiva 2003/88 določa pravila v zvezi z organizacijo delovnega časa. Ta pravila se med drugim nanašajo na minimalni čas počitka in odmore (členi od 3 do 5), najdaljši tedenski delovni čas (člen 6) in plačani letni dopust (člen 7).

8.

Iz uvodnih izjav 3 in 4 je razvidno, da je Direktiva namenjena izboljšanju varnosti, higiene in zdravja delavcev pri delu.

9.

Člen 1 določa namen in področje uporabe Direktive. Ta člen določa:

„1.   Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.

2.   Ta direktiva se nanaša na:

3.   Ta direktiva se uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, skladno s členom 2 Direktive [89/391], brez vpliva na člene 14, 17, 18 in 19 te direktive.

Ta direktiva se ne uporablja za pomorščake, kakor jih opredeljuje Direktiva 1999/63/ES, brez vpliva na člen 2(8) te direktive.

4.   Določbe Direktive [89/391] se v celoti uporabljajo za zadeve iz odstavka 2, brez vpliva na bolj zavezujoče in/ali posebne določbe, vsebovane v tej direktivi.“

10.

Člen 3 Direktive 2003/88 določa dnevni počitek. Ta člen določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24‑urnem obdobju.“

11.

Člen 4 Direktive se nanaša na odmore. Ta člen določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu, katerega delovni dan je daljši od šestih ur, zagotovijo pravico do odmora, podrobnosti, vključno s trajanjem in pogoji, pod katerimi je dodeljen, se določijo v kolektivnih pogodbah ali sporazumih med socialnimi partnerji ali, v nasprotnem primeru, z nacionalno zakonodajo.“

12.

Člen 5 Direktive se nanaša na tedenski počitek. Ta člen določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3.

Če objektivni, tehnični ali organizacijski pogoji dela to upravičujejo, se lahko določi minimalni čas počitka 24 ur.“

13.

Člen 6 Direktive 2003/88 določa pravila, ki se nanašajo na najdaljši tedenski delovni čas. Ta člen določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi v skladu s potrebo po varovanju zdravja in varnosti delavcev zagotovijo, da:

14.

Člen 7 Direktive 2003/88 določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.

2.   Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“

15.

Države članice lahko v skladu s členom 17 Direktive odstopajo od nekaterih določb te direktive. Ta člen določa:

„1.   Ob upoštevanju splošnih načel varovanja zdravja in varnosti delavcev države članice lahko odstopajo od členov 3 do 6, 8 in 16, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena in/ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami, še posebno pa v primerih, ko gre za:

[…]

[…]

2.   Odstopanja iz odstavkov 3, 4 in 5 se lahko določijo z zakoni, podzakonskimi ali upravnimi akti ali s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi, sklenjenimi med socialnimi partnerji, če zadevni delavci dobijo enakovreden nadomestni počitek ali če se jim, v izjemnih primerih, ko to iz objektivnih razlogov ni mogoče, zagotovi ustrezno varstvo.

3.   V skladu z odstavkom 2 [te določbe] so mogoča odstopanja od členov 3, 4, 5, 8 in 16:

[…]

[…]

4.   V skladu z odstavkom 2 [te določbe] so odstopanja mogoča od členov 3 in 5:

[…]

[…]“

16.

Legea nr. 272/2004 privind protecţia si promovarea drepturilor copilului ( 4 ) (zakon št. 272/2004) se nanaša na varstvo in spodbujanje otrokovih pravic.

17.

Člen 4 zakona št. 272/2004 določa, da se rejniki, ( 5 ) ki skrbijo za mladoletne osebe, ki so k njim nameščene v rejništvo v skladu s tem zakonom, obravnavajo, kot da spadajo na področje uporabe pojma „rejniška družina“ in kot da opravljajo dejavnost, podobno dejavnosti staršev.

18.

Člen 117 določa, da pristojni organ z namenom varstva in spodbujanja otrokovih pravic usklajuje dejavnosti socialnega varstva ter varstva družine in otrokovih pravic na deželni ravni in na ravni upravnega območja občine Bukarešta.

19.

V členu 121 so storitve, namenjene družinam, opredeljene kot storitve, s katerimi se na domu fizične osebe ali družine zagotovita vzgoja otroka, ki je začasno ali dokončno ločen od svojih staršev, in skrb zanj. Take storitve so zagotovljene po sprejetju odločbe o podelitvi pravice do varstva in vzgoje v skladu s tem zakonom.

20.

Člen 122 zakona določa:

„(1)   Otroke lahko v rejništvo sprejmejo družine in osebe, ki so dopolnile najmanj 18 let in so popolnoma poslovno sposobne, ki stalno prebivajo v Romuniji ter ki izpolnjujejo moralna merila in materialne pogoje, potrebne za vzgojo otroka, začasno ali dokončno ločenega od staršev, in skrb zanj.

[…]

(3)   Oseba, pooblaščena za [rejnika], v skladu z zakonom svojo dejavnost opravlja na podlagi posebne pogodbe o varstvu otrok, sklenjene z generalnim direktoratom ali s pooblaščenim zasebnim organom, ki ima te značilne elemente:

(4)   Individualna pogodba o zaposlitvi se sklene na datum izdaje […] odločb[e] o podelitvi pravice do varstva in vzgoje otroka […]

[…]“

21.

Hotărârea Guvernului nr. 679/2003 privind condițiile de obținere a atestatului, procedurile de atestare și statutul asistentului maternal profesionist ( 6 ) (odlok vlade št. 679/2003 o pogojih za pridobitev pooblastila, o postopkih potrjevanja in o pravilih za poklicne rejnike) v členu 1 določa, da je poklicni rejnik fizična oseba, pooblaščena v skladu z odlokom št. 679/2003. Rejnik z opravljanjem dejavnosti, ki jo opravlja na svojem domu, zagotavlja vzgojo, skrb in izobrazbo, potrebne za skladen razvoj otrok, ki jih sprejme v rejništvo ali skrbništvo.

22.

Člen 8 tega odloka določa, da osebe, pooblaščene kot poklicni rejniki, svojo dejavnost opravljajo na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, ki ima posebno naravo, značilno za varstvo otrok, in ki se sklene z javno službo, specializirano za varstvo otrok, ali s pooblaščenim zasebnim organom, ki ima obveznost nadzora nad dejavnostjo, ki jo opravljajo poklicni rejniki, in zagotavljanja pomoči pri njenem opravljanju.

23.

Člen 9 tega odloka določa, da za vsakega otroka, sprejetega v rejništvo ali skrbništvo, poklicni rejnik sklene dogovor, priložen individualni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni z delodajalcem. V tej določbi je navedeno tudi, da se dogovor sklene s pisnim soglasjem soproga ali soproge poklicnega rejnika in se o njem obvesti komisija za varstvo otrok, ki je odredila rejništvo otroka ali skrbništvo nad njim.

24.

Člen 10 določa obveznosti poklicnega rejnika. Natančneje, rejnik mora vzgajati in izobraževati otroke ter skrbeti zanje, da se zagotovi skladen fizični, psihični, intelektualni in čustveni razvoj; otroke vključiti v svojo družino in jih obravnavati enako kot preostale družinske člane; otroke vključiti v socialno življenje; pomagati pri pripravi za ponovno vključitev otrok v njihovo biološko družino ali po potrebi njihovo vključitev v posvojiteljsko družino; strokovnjakom javne službe, specializirane za varstvo otrok, ali pooblaščenega zasebnega organa dovoliti nadzor nad svojo poklicno dejavnostjo in ocenjevanje razvoja otrok, in zagotavljati neprekinjenost opravljane dejavnosti tudi med koriščenjem dopusta, določenega z zakonom, razen če v tem obdobju ločitev od otroka, ki je v rejništvu ali skrbništvu, odobri delodajalec.

25.

Pritožnice iz postopka v glavni stvari, ki jih zastopa Sindicatul Familia Constanţa, zaposluje Direcţia Generală de Asistenţă Socială şi Protecţia Copilului Constanţa (generalni direktorat za socialno pomoč in varstvo otrok v Konstanci) kot rejnike. Na svojih domovih 24 ur na dan skrbijo za otroke, ki so pri njih v rejništvu, ne da bi lahko koristili poseben tedenski počitek ali dopust.

26.

Rejniki morajo neprekinjeno usmerjati otroke, ki so pri njih v rejništvu, in skrbeti zanje, razen ko so ti v šoli. Konkretneje, zagotavljati morajo, da je skrb za otroke neprekinjena tudi med koriščenjem dopusta, določenega z zakonom, razen če v tem obdobju ločitev od otroka odobri pristojni organ.

27.

Rejniki zahtevajo, prvič, dodatna plačila v višini celotne osnovne plače za delo, opravljeno v dnevih tedenskega počitka, med prazniki in v drugih dnevih, ki se ne štejejo za delovne po upoštevni nacionalni zakonodaji. Drugič, ti rejniki zahtevajo denarno nadomestilo za neizkoriščeni dopust. Tudi v času svojega letnega dopusta so namreč skrbeli za otroke, saj je ločitev od otrok, kot je bilo navedeno, mogoča le na podlagi odobritve pristojnega organa.

28.

Tribunal Constanţa (sodišče v Konstanci, Romunija) je na prvi stopnji tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

29.

Zoper to odločbo je bila vložena pritožba pri Curtea de Apel Constanţa (pritožbeno sodišče v Konstanci, Romunija). To sodišče, ki dvomi o pravilni razlagi upoštevnih določb prava Unije, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

30.

Pisna stališča so predložile romunska in nemška vlada ter Evropska komisija. Te stranke so na obravnavi 7. maja 2018 tudi ustno podale stališča.

31.

Predložitveno sodišče je Sodišču zastavilo več vprašanj v zvezi s pravilno razlago Direktive 2003/88. Natančneje, za zadevo je bistveno vprašanje, ali dejavnost rejništva, kot je določena v zakonu št. 272/2004, spada na področje uporabe te direktive. Če je tako, je predložitveno sodišče Sodišču postavilo vrsto nadaljnjih vprašanj, zlasti v zvezi z možnostjo, da država članica v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve odstopi od določb Direktive.

32.

Pred obravnavo predloženih vprašanj bom na kratko preučil postopkovno težavo, na katero je opozorila nemška vlada.

33.

Nemška vlada trdi, da predložitveno sodišče ni dovolj pojasnilo, zakaj so predložena vprašanja pomembna za odločanje v postopku, ki teče pred njim. Zahtevki iz postopka v glavni stvari se bolj kot na zdravje in varnost delavcev pri delu – kar sta področji, urejeni z Direktivo 2003/88 – nanašajo na različne vidike pravice do plačila.

34.

Vendar, kakor ugotavlja nemška vlada sama, za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih predloži nacionalno sodišče, velja domneva upoštevnosti. Torej lahko Sodišče odločanje o vprašanju, ki ga predloži nacionalno sodišče, zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem zadeve, ki jo obravnava predložitveno sodišče, ali predmetom tega postopka, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih ali pravnih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore. ( 7 )

35.

Drži sicer, da povezava med vprašanji in zadevo, ki jo obravnava predložitveno sodišče, ni povsem jasna. Tega, da delavcem nista zagotovljena čas počitka in dopust, predpisana z Direktivo 2003/88, namreč ni mogoče nadomestiti tako, da se jim priznajo dodatna plačila. ( 8 ) Vendar je preizkus sodne pristojnosti, ki ga uporablja Sodišče, dokaj velikodušen, saj mora biti neobstoj povezave med vprašanji in dejanskim stanjem zadeve očiten.

36.

V tem primeru ni tako.

37.

Zadeva, ki jo obravnava predložitveno sodišče, se nanaša na zahtevke v zvezi z dodatnim plačilom za delo, opravljeno v času tedenskega počitka, praznikov in plačanega letnega dopusta.

38.

Drži sicer, da vprašanja, povezana z ravnjo plačila in načinom, kako se to izračuna, niso urejena z Direktivo 2003/88. ( 9 ) Z izjemo člena 7 Direktive, ki se nanaša na pravico do plačanega letnega dopusta, se v navedeni direktivi ne obravnava to, kako naj bodo delavci plačani za posebne vrste dela, kot so izmensko in nočno delo ter dežurstvo, ali kako naj bodo plačani za nadure. ( 10 ) V skladu s členom 153 PDEU so ta vprašanja urejena z nacionalnim pravom. Sodišče je zato vedno zavrnilo odgovor na vprašanja v zvezi z ravnjo plačila. ( 11 )

39.

Vendar se predložena vprašanja ne nanašajo na posebne vidike pravice do plačila za opravljene storitve, kot je ustrezna raven tega plačila. Nanašajo se na združljivost ureditve, vzpostavljene z zakonom št. 272/2004 v delu, v katerem se nanaša na rejnike, z Direktivo 2003/88.

40.

S tega vidika je mogoče razumeti, da je lahko upravičenost zahtevka rejnikov v zvezi z dodatnim plačilom odvisna od zakonitosti posebne ureditve, ki se uporablja zanje na podlagi zakona št. 272/2004. V skladu s to ureditvijo se delovni in prosti čas rejnikov določita v skladu z individualnimi potrebami otrok, ki so pri njih v rejništvu. Rejniki morajo neprekinjeno skrbeti za otroke, ne da bi imeli pravico do posebej opredeljenega časa počitka, praznikov in dopusta brez teh otrok. Povedano drugače, zaradi potreb otrok se njihov delovni in prosti čas vedno prepletata.

41.

Glede na navedeno menim, da je mogoče ugotoviti zadostno povezanost med predloženimi vprašanji in dejanskim stanjem zadeve, ki jo obravnava predložitveno sodišče: po njegovem mnenju je treba namreč predhodno razjasniti, ali imajo rejniki na podlagi prava Unije lahko pravico do časa počitka, praznikov in dopusta, na katero opirajo svoje zahtevke po dodatnem plačilu. ( 12 )

42.

Zato Sodišče ne bi smelo zavrniti odgovora na predložena vprašanja.

43.

Dvome, ki se porajajo predložitvenemu sodišču v zvezi z razlago Direktive 2003/88 – in zlasti v zvezi s tem, ali rejniki, kot so tisti, na katere je napoteno v zakonu št. 272/2004, spadajo na področje uporabe te direktive – je mogoče pojasniti s tremi med seboj povezanimi dejavniki.

44.

Prvič, stvarno področje uporabe Direktive 2003/88 je v njenem členu 1(3) opredeljeno široko. V skladu s to določbo se Direktiva uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, v smislu člena 2 Direktive 89/391.

45.

V zvezi s tem se na eni strani člen 2(1) Direktive 89/391 nanaša na „vsa področja dejavnosti, javna in zasebna (industrijske, kmetijske, komercialne, [upravne,] storitvene, izobraževalne, kulturne, razvedrilne, itd.)“. Vendar so s členom 2(2) Direktive 89/391 nekatere dejavnosti izrecno izključene iz področja uporabe te direktive (in torej tudi Direktive 2003/88): ne uporablja se tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo.

46.

Drugič, Sodišče je širokemu področju uporabe Direktive 2003/88 pripisalo polni učinek in pojasnilo, da je treba izjeme od uporabe te direktive razlagati ozko. ( 13 ) Torej se Direktiva načeloma uporablja za delavca, ki v okviru delovnega razmerja v korist druge osebe in pod njenim vodstvom opravlja storitve, za katere dobi plačilo. ( 14 )

47.

Tretjič – in kot posledica širokega področja uporabe Direktive 2003/88 in sodne prakse Sodišča s tega področja – dvome predložitvenega sodišča je mogoče pojasniti s posebnimi okoliščinami zadeve, ki jo obravnava. Po eni strani predložitveno sodišče pojasnjuje, da imajo rejniki pogodbo o zaposlitvi s pristojnim organom in da opravljajo storitev (rejništvo) na podlagi posebne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tem organom, za kar prejemajo plačilo. Po drugi strani morajo zadevni rejniki neprekinjeno skrbeti za otroke na svojem domu, in sicer na podlagi individualnih potreb teh otrok. Navedeno zahtevo po neprekinjeni skrbi in nadzoru je namreč mogoče le stežka uskladiti z zahtevami iz Direktive 2003/88, zlasti tistimi v zvezi s tedenskim časom počitka (člen 5) in plačanim letnim dopustom (člen 7). Po mnenju Sodišča je namreč pojem „delovni čas“ nasprotje „časa počitka“, pri čemer drug drugega izključujeta. ( 15 )

48.

Za obravnavo vprašanj, postavljenih Sodišču, bom začel s preučitvijo logike, na kateri temelji Direktiva 2003/88.

49.

Namen Direktive 2003/88 ( 16 ) je v prvi vrsti zagotoviti boljše varovanje varnosti in zdravja delavcev. ( 17 ) Kot ukrep minimalne harmonizacije določa minimalne standarde varovanja, ki jih morajo države članice zagotoviti za delavce, med drugim v zvezi z dnevnimi in tedenskimi omejitvami delovnega časa in plačanim letnim dopustom. Vsebuje tudi posebna pravila v zvezi z organizacijo izmenskega in nočnega dela (členi od 8 do 13 Direktive).

50.

Kljub jasnemu poudarku na varovanju delavcev je mogoče iz Direktive vseeno razbrati, da zakonodajalec ni v celoti zanemaril potrebe po zagotovitvi prožnosti v nekaterih sektorjih dejavnosti in postopnega nastajanja novih oblik dela. ( 18 )

51.

Konkretneje, morda najočitnejši primer želje zakonodajalca po zadovoljitvi potrebe po prožnosti je mogoče najti v členu 1(3) Direktive 2003/88, v katerem so s sklicevanjem na člen 2(2) Direktive 89/391 s področja uporabe Direktive 2003/88 izrecno izključene nekatere dejavnosti javnih služb. Te dejavnosti so izključene zaradi svojih posebnih značilnosti, ki neizogibno nasprotujejo običajnim vzorcem dela in počitka. Izrecna izključitev nekaterih dejavnosti s področja uporabe Direktive namreč potrjuje stališče, da se je zakonodajalec zavedal, da nekaterih dejavnosti preprosto ni mogoče organizirati tako, kot se zahteva z Direktivo. Čeprav je besedilo člena 2(2) odprto, v njem izrecno navedeni primeri kažejo na to, da je zakonodajalec pri izoblikovanju te izključitve mislil predvsem na dejavnosti, povezane z javno varnostjo, za katere velja višja lojalnost. ( 19 )

52.

Direktiva 2003/88 poleg te izključitve vsebuje različna odstopanja. Države članice lahko na podlagi členov 17, 18, 20 in 21 v določenih posebnih okoliščinah odstopijo od določb Direktive, zlasti v zvezi z dnevnim in tedenskim počitkom, odmori in nočnim delom. Na podlagi člena 22 so poleg tega pod določenimi pogoji mogoče tudi posamične izjeme, kar zadeva tedensko omejitev števila delovnih ur (48), določeno v členu 6 Direktive. ( 20 )

53.

Kljub nekaj manevrskega prostora, prepuščenega državam članicam, jezik in splošna struktura Direktive 2003/88 jasno kažeta, da je ključni preudarek, ki je privedel do njenega sprejetja, dobro počutje delavca v obliki zdravega ravnotežja med delom in življenjem. To dokazuje zlasti dejstvo, da nezadostnega časa počitka in dopusta, določenega z zakonom, po logiki Direktive ni mogoče nadomestiti z dodatnim plačilom. ( 21 )

54.

Sodišče je prav tako jasno podprlo stališče, da je prednostni cilj Direktive 2003/88 varovanje delavcev. Njegova sodna praksa s tega področja je prežeta s ciljem varovanja njihovega dobrega počutja: s sklicevanjem na ta cilj so se tako izključitve iz člena 2(2) Direktive 89/391 kot tudi vrsta odstopanj iz Direktive 2003/88 razlagali ozko. ( 22 ) Sodišče je, da bi zagotovilo celostno varovanje delavcev, ne le področje uporabe Direktive, ampak tudi pojem „delovni čas“ razlagalo široko. ( 23 ) Tako „delovni čas“ na primer vključuje čas, ko delavec spi v prostorih delodajalca, ( 24 ) in čas dežurstva, ki ga delavec preživi na domu, pri čemer ima obveznost odzvati se na pozive delodajalca v roku 8 minut. ( 25 )

55.

Kljub vsemu pa ne kaže spregledati tega, da mora dejavnost, da lahko sploh spada na (stvarno) področje uporabe Direktive 2003/88 (ali med izjeme iz člena 2(2) Direktive 89/391), opravljati delavec. Treba je namreč poudariti, da Direktiva 2003/88 podeljuje nekatere minimalne pravice le osebam, ki opravljajo (gospodarsko) dejavnost v posebnem pogodbenem okviru, kar pomeni, da podeljuje pravice osebam, ki opravljajo tako dejavnost v korist nekoga drugega in pod njegovim vodstvom, to je ne da bi lahko svobodno izbrale čas, kraj in vsebino svoje dejavnosti. Z njo so začrtane meje v zvezi s časom, za katerega se lahko od takih oseb zahteva, da ga vložijo v dejavnost, ki jo opravljajo v korist druge osebe in pod njenim vodstvom. Nasprotno pa namen Direktive ni varovanje – ali organizacija delovnega časa – oseb, ki opravljajo dejavnost za plačilo na podlagi katere od drugih pogodbenih ureditev, ki ne vključuje takega elementa podrejenosti.

56.

Torej je treba za ugotovitev, ali rejništvo, kot je tisto iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 2003/88, najprej opredeliti, ali je treba zadevne rejnike za namene te direktive obravnavati kot „delavce“.

57.

Podobno kot pri stvarnem področju uporabe Direktive 2003/88 (ki načeloma vključuje vse predstavljive delovne dejavnosti) je Sodišče tudi osebno področje uporabe te direktive razlagalo široko. Kot bo pojasnjeno v naslednjem oddelku, se je Sodišče pri razlagi pojma delavca v tem okviru zgledovalo po svoji sodni praksi s področja prostega gibanja na podlagi člena 45 PDEU.

58.

Sodišče je v zadevi Union syndicale Solidaires Isère, ( 26 ) ki se je nanašala na sezonske delavce v počitniških kolonijah za otroke, zaposlene na podlagi posebnih pogodb, poudarilo, da je treba pojem „delavec“ v pravu Unije razlagati avtonomno. Torej je treba ta pojem na podlagi prava Unije opredeliti glede na objektivna merila, ki so značilna za delovno razmerje ob upoštevanju pravic in dolžnosti zadevnih oseb. Sodišče je s sklicevanjem na svojo sodno prakso na podlagi člena 45 PDEU navedlo, da je bistvena značilnost delovnega razmerja za namene uporabe Direktive 2003/88 ta, da oseba v določenem času v korist druge osebe in pod njenim vodstvom opravi storitve, za katere dobi plačilo. ( 27 )

59.

Povedano drugače, „delavec“ v smislu Direktive 2003/88 je oseba, ki opravlja storitve v delovnem razmerju. To pa vključuje razmerje podrejenosti. ( 28 ) Po mnenju Sodišča je lahko kazalec v zvezi s tem okoliščina, da oseba deluje pod vodstvom druge osebe zlasti glede svobode izbire časa, kraja in vsebine dela. ( 29 )

60.

Za namene obravnavane zadeve je bistvenega pomena to, da je Sodišče poudarilo, da posebna narava pogodbenega razmerja na podlagi nacionalnega prava nima neposrednih posledic za opredelitev osebe kot delavca za namene prava Unije. ( 30 ) Zdi se namreč, da lahko podobno kot na drugih področjih socialnega in delovnega prava Unije zaščitni dežnik pojma delavca v nekaterih primerih podse sprejme tudi osebe, ki se na podlagi nacionalnega prava ne obravnavajo kot take. ( 31 )

61.

Natančneje, za opredelitev, ali je oseba na podlagi prava Unije delavec in zato spada na področje uporabe Direktive 2003/88, je včasih treba pogledati za naravo zadevne ureditve na podlagi nacionalnega prava. Celostna presoja (dejanskega in pogodbenega) okvira, v katerem se opravlja storitev, ki se izvede v ta namen, mora biti torej samostojna in nanjo ne sme vplivati poimenovanje, uporabljeno za pogodbeno razmerje v nacionalnem pravu.

62.

V zvezi s tem medsebojna pojmovna križanja, ki jih je mogoče ugotoviti v sodni praksi Sodišča v zvezi s pojmom delavca za namene Direktive 2003/88, potrjujejo, da je treba ta pojem – podobno kot na drugih področjih prava Unije – razlagati široko. Vsekakor se zdi, da iz sodne prakse Sodišča jasno izhaja, da so vsi delavci na podlagi Direktive 2003/88 tudi delavci na podlagi člena 45 PDEU.

63.

Ni pa nujno, da drži tudi obratno.

64.

Običajno je namreč, da se lahko en in isti izraz glede na zadevno pravno področje nanaša na različne pojme. Kot je navedlo tudi samo Sodišče, pravo Unije ne pozna enotne opredelitve pojma delavca: ta opredelitev se razlikuje glede na okvir, v katerem jo je treba uporabiti. ( 32 ) Pri razlagi pojma delavca v posebnem okviru je pomembno, da se upoštevata logika, na kateri temelji pravni akt, in interes, ki bi ga želeli s tem aktom zavarovati.

65.

Kot je dobro znano, je Sodišče odločilo, da lahko osebe ohranijo status „delavca“ in uživajo varstvo na podlagi člena 45 PDEU tudi v obdobjih gospodarske nedejavnosti. To velja na primer za iskalce zaposlitve ( 33 ) in ženske, ki zaradi fizičnih omejitev nosečnosti in poroda za razumno časovno obdobje prenehajo delati. ( 34 )

66.

Kljub temu, da na podlagi zakonodaje, s katero je urejeno prosto gibanje, uživajo status „delavca“, je težko opredeliti, zakaj bi takim osebam moralo biti (ali bi jim lahko bilo) kot delavcem zagotovljeno varstvo, določeno z Direktivo 2003/88. Niso namreč v delovnem razmerju. Kot je bilo navedeno zgoraj, je namen Direktive 2003/88 varovanje zdravja in varnosti ter širše tudi dobrega počutja oseb med opravljanjem dela v korist delodajalca in pod njegovim vodstvom, to pa je v bistvu razmerje podrejenosti.

67.

Ob upoštevanju navedenega bom zdaj obravnaval vprašanje, ali so rejniki iz postopka v glavni stvari delavci za namene Direktive 2003/88.

68.

Na začetku je treba spomniti, da iz delitve pristojnosti med Sodiščem in njegovimi sogovorniki v državah članicah, kot je določena v členu 267 PDEU, izhaja, da je konec koncev predložitveno sodišče tisto, ki mora uporabiti pojem delavca za dejansko stanje iz zadeve v glavni stvari. Mora pa po drugi strani Sodišče opredeliti pojem delavca za namene Direktive 2003/88 in predložitvenemu sodišču zagotoviti potrebne smernice, ki mu bodo pri uporabi tega pojma v pomoč.

69.

Po mnenju Sodišča mora uporaba pojma delavca v posamezni zadevi temeljiti na objektivnih merilih: predložitveno sodišče bi moralo upoštevati vse okoliščine zadeve, ki mu je predložena v odločanje, in pri tem upoštevati tako naravo zadevnih dejavnosti kot tudi razmerje med vpletenimi strankami. ( 35 )

70.

Kot je bilo že navedeno, s tega vidika za ugotovitev, da je oseba delavec za namene Direktive 2003/88, ne bi smela biti odločilna narava pogodbenega razmerja v nacionalnem pravu. Če bi bilo namreč obratno, bi se pojem delavca (v nasprotju s sodno prakso Sodišča) razlagal na številne (različne) načine glede na opredelitev posebnega pogodbenega razmerja v nacionalnem pravu.

71.

Torej bi pri odločanju, ali je treba zadevne rejnike obravnavati kot delavce za namene Direktive 2003/88, morala biti narava razmerja med njimi in pristojnim organom le obrobnega pomena za presojo tega pogodbenega razmerja na podlagi prava Unije. Zgolj to, da rejniki svoje naloge izvajajo na podlagi „pogodbe o zaposlitvi“, še ne pomeni, da bi bilo treba pogodbeno razmerje med njimi in pristojnim organom za namene Direktive 2003/88 dojemati kot zaposlitveno razmerje.

72.

Več dejavnikov namreč potrjuje stališče, da rejnikov, na katere je napoteno v zakonu št. 272/2004, ne bi smeli obravnavati kot delavce za namene Direktive 2003/88. Ti dejavniki se nanašajo tako na razmerje med vpletenimi strankami kot tudi na naravo dejavnosti, ki jih opravljajo zadevni rejniki.

73.

Kot je bilo že navedeno, bi bilo treba za to, da se oseba obravnava kot delavec, storitev opravljati v razmerju podrejenosti: v delovnem razmerju delavec opravlja gospodarsko dejavnost po navodilih delodajalca. Zdi se, da v obravnavani zadevi takega razmerja ni.

74.

Spodaj navedena vzporednica sicer ni natančna. Pa kljub temu: razmerje med pristojnim organom in rejniki (za posebni namen presoje, ali ti rejniki spadajo na področje uporabe Direktive 2003/88) bi lahko primerjali s pooblastilom za izpolnitev posebne obveznosti. Kot je namreč razvidno iz predložitvene odločbe, so rejniki – prej kot da opravljajo delo v razmerju podrejenosti in torej pod vodstvom pristojnega organa – od tega organa prejeli pooblastilo, da skrbijo za zadevne otroke kot kateri koli drugi starši.

75.

V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da se dejavnost rejništva izvaja na podlagi posebne (okvirne) pogodbe. Po drugi strani začne „pogodba o zaposlitvi“ med pristojnim organom (ali pooblaščenim subjektom zasebnega prava) in rejniki veljati, ko je otrok nameščen k njim v rejništvo. Ko so otroci pri njih, morajo ti zagotoviti, da se zadevni otroci vključijo v novo družinsko okolje in da lahko odraščajo ob neprekinjenem starševskem nadzoru in skrbi, primerni njihovi starosti.

76.

V tem smislu rejniki – prej kot da bi bili podrejeni pristojnemu organu in pri opravljanju dogovorjene storitve odvisni od njegovih navodil in odločitev – za zadevne otroke skrbijo neodvisno, in sicer na podlagi individualnih potreb teh otrok in načrta, ki ga določi rejniška družina.

77.

Drži sicer, da rejniki svojih dolžnosti ne smejo prenehati opravljati brez izrecne odobritve pristojnega organa. Prav tako drži, da morajo strokovnjakom za zaščito otrok dovoliti nadzor nad svojo poklicno dejavnostjo. Vendar te zahteve še ne zadostujejo za sklep, da svoje vsakodnevne dejavnosti opravljajo v odnosu podrejenosti, ki se zahteva s sodno prakso.

78.

Natančneje, jasno je, da zaradi teh zahtev rejniki ne morejo razpolagati s svojim časom in za zadevne otroke v celoti skrbeti tako, kot se jim zdi primerno. Vendar se navedene zahteve ne nanašajo na dejansko (vsakodnevno) opravljanje nalog rejnikov ali na organizacijo dela v skladu s potrebami delodajalca. Če že, so te zahteve del splošnega okvira, v katerem se pooblastilo izvaja.

79.

Poleg tega se ne sme pozabiti, da so otroci, nameščeni v rejništvo, še posebej ranljivi. Lahko trdimo, da so navedene zahteve v zvezi z letnim dopustom in pomočjo strokovnjakov pri njihovi vzgoji postavljene zaradi zavarovanja zadevnih otrok. Očitno v nasprotju s koristjo zadevnih otrok bi bilo namreč to, da bi rejnikom dovolili, da si redno jemljejo dopust od otrok, za katere naj bi skrbeli, kot da so njihovi, ali – če smo že pri tem – da se ne bi zmenili za pomoč strokovnjakov z zadevnega področja.

80.

Kot navaja predložitveno sodišče, je namestitev otroka v rejništvo ukrep, katerega namen je zagotoviti, da bo otrok odraščal v okolju, podobnem tistemu v njegovi družini. Tak ukrep pomeni neprekinjeno življenje z rejniško družino. V tem smislu je storitev, ki jo zagotavljajo rejniki, primerljiva s storitvijo katerega koli drugega od staršev. Da bi zagotovili, da prednostna naloga v rejništvu ostane otrokova korist, starševskih nalog, ki jih opravljajo rejniki, ne bi smeli organizirati na podlagi določenega načrta dela ali obveznega časa počitka, vključno z obveznimi obdobji letnega dopusta.

81.

To drži ne glede na trajanje namestitve v rejniško družino (kot je bilo navedeno zgoraj, lahko taka namestitev zajema vse od kratkega bivanja do dolgotrajne skrbi za otroka). Ni mogoče dovolj poudariti, da rejništvo, kot je opredeljeno v zakonu št. 272/2004, pomeni pooblastilo za to, da se otroku da priložnost odraščanja kot del družine, katere načrt določajo potrebe družine in otrok, ne pa potrebe delodajalca.

82.

Tako sem prišel do sodbe Sodišča Hälvä ( 36 ). Ta zadeva se je nanašala na osebe, ki jih je društvo za zaščito otrok, ki je upravljalo otroško vas, zaposlovalo kot „starše namestnike“. Natančneje, postavilo se je vprašanje, ali taki starši namestniki kot delavci, ki jih zaposluje društvo, spadajo na področje uporabe člena 17(1) Direktive 2003/88. V tej zadevi je Sodišče v izhodišču predpostavilo, da so taki starši namestniki delavci in da torej spadajo na področje uporabe Direktive, kar je menilo tudi predložitveno sodišče. ( 37 )

83.

V nasprotju z obravnavano zadevo starši namestniki iz zadeve Hälvä za otroke niso skrbeli neprekinjeno na svojem domu. Namesto tega jih je zaposlovalo društvo za zaščito otrok na podlagi pogodb, v katerih je bilo navedeno število 24‑urnih delovnih obdobij, ki so jih morali na leto opraviti v ustanovi, ki je sicer res zelo spominjala na družinsko okolje. Poleg tega so bili starši namestniki napoteni na delo v vaške „domove“ na podlagi urnika dela, ki ga je pripravil vodja otroške vasi. ( 38 )

84.

Čeprav društvo za zaščito otrok dela v domovih med opravljanjem dela ni nadziralo, je določilo širši okvir, v katerem so starši namestniki opravljali svoje naloge: zlasti so delali v vnaprej določenih izmenah, v vnaprej določenih domovih in vnaprej določeno število dni na leto. Kljub nekoliko zavajajočemu opisu dela (starši namestniki) so bili preprosto začasno osebje, zaposleno v otroški vasi, to je osebje, ki ni nosilo glavne odgovornosti za vzgojo otrok, ki so živeli v tej vasi.

85.

Zaradi teh elementov se zadeva Hälvä razlikuje od obravnavane zadeve. Z navedenimi elementi je mogoče tudi pojasniti, zakaj se ni postavilo predhodno vprašanje v zvezi s tem, ali so bile osebe iz zadeve Hälvä delavci za namene Direktive 2003/88. Med drugimi kazalniki v zvezi z obstojem delovnega razmerja med društvom za zaščito otrok in zadevnimi osebami je namreč v tej zadevi jasno obstajalo tudi razmerje podrejenosti, ki se zahteva v sodni praksi Sodišča.

86.

Tudi moja naslednja pripomba se navezuje na razlike med zadevo Hälvä in obravnavano zadevo. Nanaša se na to, da zahtev iz Direktive 2003/88 ni mogoče uskladiti s koristjo otrok, nameščenih v rejniško družino. Kot sta na obravnavi poudarili romunska in nemška vlada, je dejavnost rejništva že v temelju nezdružljiva z določbami Direktive 2003/88, zato se ta zanjo ne bi smela uporabljati.

87.

Predpostavimo, da se rejniki, kot so tisti iz postopka v glavni stvari, za namene Direktive 2003/88 kljub vsemu obravnavajo kot delavci, kar je zagovarjala Komisija.

88.

Po tej predpostavki bi organizacija nalog, ki jih opravljajo rejniki v skladu z zahtevami Direktive 2003/88, zahtevala, da se zadevnim otrokom dodeli več rejnikov in družin. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, neizkoriščenega časa počitka in plačanega letnega dopusta, kot sta določena v Direktivi, namreč ni mogoče nadomestiti z dodatnimi plačili. Torej bi to, da bi bili rejniki delavci za namene Direktive, pomenilo, da je treba rejništvo organizirati na podlagi časa počitka in dopusta vsakega od rejnikov. V praksi bi to pomenilo, da bi se morali otroci, nameščeni v rejništvo, seliti iz ene rejniške družine v drugo v skladu z „izmenami“ vsakega od rejnikov, za kar Komisija meni, da je sprejemljivo. Vendar je z vidika koristi zadevnih otrok taka rešitev popoln absurd. ( 39 )

89.

V nasprotju s tem, kar je na obravnavi predlagala Komisija, vzporednice z zadevo Hälvä niso mogoče, saj se je ta zadeva nanašala na popolnoma drugačen položaj, to je na začasno osebje, zaposleno v otroški vasi (v zasebni lasti), ki skrbi za otroke v vaških domovih, v katerih ti otroci živijo v času odsotnosti rejnikov, ki nosijo glavno odgovornost za njihovo vzgojo.

90.

Naj v zvezi s tem še poudarim, da nezdružljivosti dejavnosti rejništva z zahtevami Direktive 2003/88 ni mogoče razrešiti niti z uporabo katerega koli odstavka člena 17 Direktive. Kot je bilo že navedeno, lahko države članice na podlagi te določbe odstopijo od zahtev Direktive v zvezi z (med drugim) dnevnim in tedenskim počitkom, ne morejo pa odstopiti od člena 7, ki državam članicam nalaga, da zagotovijo, da je vsak delavec upravičen do vsaj štiritedenskega plačanega letnega dopusta. To, da bi rejnikom zagotovili vsaj štiri tedne (plačanega) dopusta brez otrok, za katere morajo skrbeti, bi v bistvu pomenilo, da je treba vzpostaviti začasne ureditve, v okviru katerih bi se zagotavljala skrb zanje. Očitno je, da taka rešitev ne bi bila v korist zadevnih otrok, še zlasti pa bi bila v nasprotju s ciljem zagotoviti, da lahko rejenci živijo v stabilnem družinskem okolju kot polnopravni člani rejniške družine.

91.

Iz vseh teh razlogov menim, da je treba pojem „delavec“ pravilno razlagati tako, da rejniki, kot so tisti iz postopka v glavni stvari, ne spadajo na področje uporabe Direktive 2003/88.

92.

Zato ostalih vprašanj za predhodno odločanje ni treba preučiti.

93.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Curtea de Apel Constanţa (pritožbeno sodišče v Konstanci, Romunija), odgovori:

Pojem „delavec“ je treba pravilno razlagati tako, da rejniki, kot so tisti iz postopka v glavni stvari, ne spadajo na področje uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.