Pritožba, ki jo je Dextro Energy GmbH & Co. KG vložila 25. maja 2016 zoper sodbo Splošnega sodišča (peti senat) z dne 16. marca 2016 v zadevi T-100/15, Dextro Energy GmbH & Co. KG/Evropska komisija

(Zadeva C-296/16 P)

(2016/C 287/18)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: Dextro Energy GmbH & Co. KG (zastopnika: M. Hagenmeyer in T. Teufer, odvetnika)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predloga

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Najprej pritožnica Splošnemu sodišču očita, da ni uporabilo ustreznega merila za presojo:

Splošno sodišče naj bi se s presojo, da je pri „zelo zapletenih znanstvenih in tehničnih dejanskih okoliščinah“ uporaba diskrecijske pravice tožene stranke zgolj predmet nadzora zlorab, že od vsega začetka odreklo velikemu delu nadzora, ki naj bi ga sicer dejansko morala opravljati Splošno sodišče in Sodišče. Splošno sodišče in Sodišče naj ne bi bila omejena le na nadzor nad zlorabami, ki jih morda stori tožena stranka pri izvajanju svoje diskrecijske pravice. Nasprotno, sodišče Unije lahko in mora preverjati, ali tožena stranka pravilno razlaga naloge evropskega zakonodajalca iz člena 18(4) Uredbe (ES) št. 924/2006 in ali je pri tem pravilno izvajalo diskrecijsko pravico. Sodni nadzor mora vključevati tudi vsakršno obliko zlorabe položaja. Ta nadzor naj se ne bi opravil zaradi napačnega tehtanja in vrednotenja „drugih zakonitih dejavnikov, pomembnih za obravnavano zadevo“.

Dalje pritožnica zatrjuje kršitev člena 18(4) Uredbe (ES) št. 1924/2006 in se pri tem opira na tri pritožbene razloge:

Prvič, prepoved spornih zdravstvenih trditev naj bi temeljila na napakah tožene stranke pri presoji. To naj bi najprej izhajalo iz hierarhije zakonitih in pomembnih dejavnikov iz člena 18(4) Uredbe (ES) št. 1924/2006. Vsakršno upoštevanje zakonitega in pomembnega dejavnika naj ne bi upravičevalo prepovedi objektivno pravilne in znanstveno dovolj utemeljene zdravstvene trditve. Pritožnica meni, da iz uvodne izjave 17 izhaja, da ti dejavniki ne morejo pomeniti „glavnega vidika“ za odločitev o dovoljenosti. „Znanstvena utemeljitev bi morala biti“ pri zdravstvenih trditvah upoštevana kot „glavni vidik“. To hierarhično vrednotenje naj bi izhajalo tudi iz člena 18(4) Uredbe (ES) št. 1924/2006. Mnenje agencije je v tem členu določeno na prvem mestu.

Drugič, tožena stranka naj ne bi pravilno uporabila svoje diskrecijske pravice iz člena 18(4) Uredbe (ES) št. 1924/2006, ker naj bi napačno izhajala iz predpostavke, da lahko trditve tožeče stranke pošiljajo „protisloven in dvoumen signal potrošnikom“. Sklicevanje na dokazane učinke glukoze naj ne bi pomenilo niti da je treba zaužiti ali celo zaužiti več sladkorja niti da obstaja kakršno koli priporočilo tretjih oseb glede zmanjšanja uživanja sladkorja. Ni torej mogoče govoriti o protislovnosti – zlasti ne, ker gre pri trditvah za konkretno navedene zdrave, aktivne in vzdržljivostno izurjene moške in ženske.

Tretjič, pritožnica meni, da je tožena stranka storila nadaljnjo napako pri presoji v okviru člena 18(4) Uredbe (ES) št. 1924/2006, ker naj bi napačno izhajala iz predpostavke, da so trditve tožeče stranke dvoumne in zavajajoče. Da bi razumno pozornega povprečnega potrošnika zavedle v zmoto, bi morale biti zdravstvene trditve tožeče stranke lažnive. Vendar naj ne bi bilo tako.

Poleg tega pritožnica zatrjuje kršitev načela sorazmernosti:

Tožena stranka naj bi s prepovedjo zdravstvenih trditve tožeče stranke kršila načelo sorazmernosti. Toženo stranko naj bi kot agencijo Unije pri izvajanju diskrecijske pravice zavezovalo načelo sorazmernosti iz člena 5(4), prvi pododstavek, PEU. Če bi se kot edini razlog za prepoved zdravstvenih trditev tožeče stranke, ne da bi se ustrezno upoštevale konkretne okoliščine posameznega primera, naj bi to pomenilo kršitev načela sorazmernosti. Splošna načela naj namreč v konkretnem primeru ne bi zahtevala zavrnitve vloge tožeče stranke, temveč naj bi kvečjemu priporočala posebne pogoje uporabe in pravila označevanja kot manj omejevalen ukrep. Pritožnica meni, da je treba upoštevati tudi to, da tudi z vidika zdravja in prehrane popolna in brezpogojna prepoved – zaradi zavrnitve izdaje dovoljenja – objektivno pravilnih in znanstveno dovolj utemeljenih zdravstvenih trditev ni primeren ukrep za doseganje višje ravni varstva potrošnikov.

Nazadnje se pritožnica sklicuje na kršitev načela enakega obravnavanja:

Pritožnica meni, da je z zavrnitvijo izdaje dovoljenja za vložene zdravstvene trditve prav tako očitno kršeno načelo enakega obravnavanja. Meni, da tožena stranka različno obravnava dovoljenja v primerljivih položajih, čeprav naj ne bi bilo nobenega objektivnega razloga za neenako obravnavanje.

(1)  UL L 3, str. 6.