1.

Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. septembra 2016, Puma/EUIPO – Gemma Group (Prikaz mačke v skoku) (T‑159/15, EU:T:2016:457, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to razveljavilo odločbo petega odbora EUIPO za pritožbe z dne 19. decembra 2014 (zadeva R 1207/2014‑5) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Puma SE ( 2 ) in Gemma Group Srl ( 3 ) (v nadaljevanju: sporna odločba).

2.

Vprašanje, obravnavano v pritožbi, ima lahko praktični pomen pri uporabi postopkov z ugovorom, uvedenih na podlagi razloga iz člena 8(5) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o znamki [Evropske unije]. ( 4 ) Gre namreč za opredelitev, ali lahko imetnik znamke, ki iz tega naslova ugovarja registraciji nove znamke, svojo zahtevo utemelji že s tem, da se samo sklicuje na to, da je bil ugled njegove znamke že ugotovljen v odločbah urada EUIPO, ki se ne nanašajo na iste stranke.

3.

Člen 8(5) Uredbe št. 207/2009 določa, da „[p]oleg tega blagovna znamka ob ugovarjanju imetnika prejšnje blagovne znamke v smislu odstavka 2 ne bo registrirana, če je enaka ali podobna prejšnji blagovni znamki in naj bi bila registrirana za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana prejšnja blagovna znamka, če prejšnja blagovna znamka [Evropske unije] uživa ugled v [Uniji] in če ima prejšnja nacionalna blagovna znamka ugled v zadevni državi članici, in če bi uporaba blagovne znamke, za katero je vložena prijava, brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje blagovne znamke“.

4.

Med določbami naslova VII Uredbe št. 207/2009, naslovljenega „Pritožba“, člen 63(2) določa:

„Med preverjanjem pritožbe odbor za pritožbe povabi stranke tolikokrat[,] kolikor je potrebno, da v določenem roku predstavijo svoja stališča o odločitvah odbora ali o vlogah nasprotnih strank.“

5.

V skladu s členom 75 Uredbe št. 207/2009 se „[v] odločbah Urada […] navedejo razlogi, na katerih odločbe temeljijo. Temeljijo lahko le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe.“

6.

Člen 76 Uredbe št. 207/2009 določa:

„1.   V postopku Urad preveri dejstva po uradni dolžnosti; vendar pa je Urad v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije pri tem preizkusu omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke.

2.   Urad lahko spregleda dejstva, na katera se stranke niso sklicevale, ali dokaze, ki jih zadevne stranke niso predložile v ustreznem času.“

7.

Člen 78(1) Uredbe št. 207/2009 določa:

„1.   Pri vsakem postopku pred Uradom se lahko dokazi dajejo ali pridobivajo na naslednje načine:

[…]

[…]“

8.

Pravilo 19(2) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti ( 5 ) določa:

„V roku iz odstavka 1 lahko stranka, ki ugovarja, vloži dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva svoje prejšnje znamke ali prejšnje pravice, kakor tudi dokaz o upravičenosti do vložitve ugovora. Stranka, ki ugovarja, priskrbi zlasti naslednje dokaze:

[…]“

9.

Pravilo 50(1) Uredbe št. 2868/95 določa:

10.

Družba Gemma Group je 14. februarja 2013 pri EUIPO vložila prijavo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009.

11.

Znamka, katere registracija je bila zahtevana, je spodaj prikazani figurativni znak modre barve:

12.

Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 7 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo opisu: „Stroji za obdelavo lesa; stroji za obdelavo aluminija; stroji za obdelavo PVC“.

13.

Prijava znamke Evropske unije je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 66/2013 z dne 8. aprila 2013.

14.

Družba Puma SE, tožeča stranka, je 8. julija 2013 v skladu s členom 41 Uredbe št. 207/2009 vložila ugovor zoper registracijo znamke, prijavljene za proizvode iz točke 12 zgoraj. Podlaga za ugovor je bila določena v členu 8(5) Uredbe št. 207/2009.

15.

Ugovor je temeljil na prejšnjih znamkah, ki so navedene spodaj (v nadaljevanju: prejšnje znamke):

16.

Družba Puma je ugovor utemeljila na podlagi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 in se sklicevala na ugled prejšnjih znamk v vseh državah članicah in za vse proizvode, naštete zgoraj v točki 15.

17.

Oddelek za ugovore je 10. marca 2014 ugovor v celoti zavrnil. Čeprav je priznal, da sta si nasprotujoča si znaka nekoliko podobna, je glede ugleda prejšnje znamke št. 593987 menil, da zaradi ekonomičnosti postopka ni bilo treba preučiti dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, da bi prikazala svojo dolgotrajno uporabo in svoj ugled, in da bi preučitev izhajala iz hipoteze, da je imela ta prejšnja znamka „povečan razlikovalni značaj“. Na podlagi te predpostavke je sklenil, da povezava, ki jo zahteva člen 8(5) Uredbe št. 207/2009, v tem primeru ni bila vzpostavljena.

18.

Tožeča stranka je 7. maja 2014 pri EUIPO vložila pritožbo zoper to odločbo na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009.

19.

Peti odbor EUIPO za pritožbe je s sporno odločbo pritožbo zavrnil.

20.

Prvič, menil je, da so bile prejšnje znamke in prijavljena znamka nekoliko vizualno podobne in so prikazovale enako upodobitev „mačke v skoku, ki spominja na pumo“.

21.

Drugič, odbor za pritožbe je zavrnil trditev tožeče stranke, da je oddelek za ugovore potrdil obstoj ugleda prejšnjih znamk, saj je oddelek za ugovore zaradi razloga ekonomičnosti postopka le navedel, da v tej zadevi ni bilo nujno presojati dokazov glede ugleda, ki jih je predložila tožeča stranka, in da bi preučitev izhajala iz hipoteze, da je imela prejšnja znamka št. 593987 „povečan razlikovalni učinek“. Odbor za pritožbe je nato preučil in zavrnil dokaze za ugled prejšnjih znamk v zvezi s proizvodi iz točke 15 teh sklepnih predlogov.

22.

Tretjič, odbor za pritožbe je menil, da bi bilo treba tudi ob predpostavki, da je treba ugled prejšnjih znamk šteti za izkazan, ugovor na podlagi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 zavrniti, saj tudi druga pogoja, in sicer oškodovanje ali neupravičeno izkoriščanje razlikovalnega značaja ali ugleda prejšnjih znamk, nista bila izpolnjena.

23.

Družba Puma je 1. aprila 2015 pri tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razveljavitev sporne odločbe.

24.

Družba Puma je v bistvu v utemeljitev tožbe navedla tri tožbene razloge, in sicer se prvi nanaša na kršitev načel pravne varnosti in dobrega upravljanja, ker je odbor za pritožbe zavrnil dokaze v zvezi z ugledom prejšnjih znamk in sklenil, da ugled teh znamk ni bil izkazan, drugi se nanaša na kršitev členov 75 in 76 Uredbe št. 207/2009, ker je odbor za pritožbe preučil dokaze v zvezi s prejšnjimi znamkami, čeprav jih oddelek za ugovore ni preučil, tretji pa se nanaša na kršitev člena 8(5) navedene uredbe.

25.

Družba Puma je s prvim tožbenim razlogom v bistvu trdila, da je odbor za pritožbe z zavrnitvijo dokazov tožeče stranke v zvezi z ugledom prejšnjih znamk in z odstopanjem od svoje prakse odločanja v zvezi z ugledom prejšnjih znamk kršil načeli pravne varnosti in dobrega upravljanja. V utemeljitev tega tožbenega razloga je družba Puma Splošnemu sodišču predložila dve trditvi: prva se je nanašala na zavrnitev odbora za pritožbe, da upošteva dokaze, ki niso bili prevedeni v jezik postopka, druga pa se je nanašala na okoliščino, da je odbor za pritožbe odstopal od svoje prejšnje prakse odločanja.

26.

Splošno sodišče je nekatere slike, ki jih je predložila družba Puma, razglasilo za nedopustne, ker so bile prvič predložene pred njim, potem pa je analiziralo trditvi družbe Puma, navedeni v okviru njenega prvega tožbenega razloga. Opozorilo je na vsebino pravice do dobrega upravljanja, ki vsebuje predvsem obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži, pri čemer je namen te obveznosti obrazložitve zlasti, da zainteresiranim osebam omogoči, da se seznanijo z razlogi sprejetega ukrepa, da bi lahko branile svoje pravice, in da sodišče Unije izvaja nadzor nad zakonitostjo odločbe.

27.

Splošno sodišče je poudarilo, da je Sodišče v svoji sodni praksi v zvezi z načeloma enakega obravnavanja in dobrega upravljanja, med drugim v sodbi z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT (C‑51/10 P, EU:C:2011:139), navedlo, da bi moral urad EUIPO v okviru preizkusa zahteve za registracijo znamke Evropske unije upoštevati odločitve, ki so bile že sprejete glede podobnih vprašanj, in se posebno pozorno vprašati, ali je treba odločiti v istem smislu ali ne, kljub temu pa morata biti načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja usklajeni s spoštovanjem zakonitosti. Splošno sodišče je nato opozorilo, da se oseba, ki zahteva registracijo znaka kot znamke, ne more v svojo korist sklicevati na morebitno nezakonitost, ki je bila storjena v korist druge osebe, da bi dosegla enako odločitev. Poleg tega bi moral biti preizkus vsake zahteve za registracijo iz razlogov pravne varnosti in ravno dobrega upravljanja strog in celosten, zato da ne bi bilo neupravičene registracije znamk. Ta preizkus bi bilo treba opraviti v vsakem posameznem primeru, saj je registracija znaka kot znamke odvisna od posebnih meril, ki se uporabijo glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera in ki so namenjena preverjanju, ali za sporni znak ne velja razlog za zavrnitev.

28.

Splošno sodišče je prvo trditev družbe Puma v podporo njenega prvega tožbenega razloga zavrnilo z utemeljitvijo, da je odbor za pritožbe v skladu s pravilom 19 Uredbe št. 2868/95 pravilno menil, da dokazov, ki niso bili predloženi v jeziku postopka, ni mogoče upoštevati.

29.

V zvezi z drugo trditvijo družbe Puma, v kateri je ta navedla, da je odbor za pritožbe napačno uporabil pravo s tem, da je odstopal od prakse odločanja urada EUIPO in sodne prakse Splošnega sodišča, je Splošno sodišče najprej opozorilo na vsebino treh nedavnih odločb urada EUIPO, v katerih je ta ugotovil obstoj zadevnega ugleda, pri čemer se je Splošno sodišče sklicevalo tudi na dokaze, ki jih je družba Puma v teh postopkih predložila v podporo ugledu svojih prejšnjih znamk. Nato je Splošno sodišče v točki 31 izpodbijane sodbe menilo, da je družba Puma te odločbe med postopkom pred odborom za pritožbe pravilno navajala, navedeni odbor pa jih v sporni odločbi ni niti obravnaval niti navedel, temveč je le opomnil, da urad EUIPO ni vezan na svojo prejšnjo prakso odločanja. Splošno sodišče je poleg tega poudarilo, da so bile ugotovitve urada EUIPO iz teh treh odločb potrjene z več odločbami nacionalnih uradov, ki jih je predložila družba Puma.

30.

Tako je Splošno sodišče po eni strani menilo, da je urad EUIPO v treh nedavnih odločbah ugotovil ugled prejšnjih znamk, po drugi strani pa, da je ugotovitev ugleda znamke ugotovitev dejanskega stanja, ki ni odvisna od prijavljene znamke.

31.

Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 34 izpodbijane sodbe sklenilo, da „glede na sodno prakso, […] v skladu s katero mora EUIPO upoštevati že sprejete odločitve glede podobnih prijav in se posebno pozorno vprašati, ali je treba odločiti enako ali ne, ter glede na njegovo obveznost obrazložitve odbor za pritožbe ne more odstopiti od prakse odločanja urada EUIPO, ne da bi predložil kakršno koli pojasnilo glede razlogov, na podlagi katerih je ugotovil, da ugotovitve glede dejanskega stanja ugleda prejšnjih znamk, ki so bile podane v teh odločbah, niso bile oziroma niso bile več upoštevne. Odbor za pritožbe namreč nikakor ne izkaže zmanjšanja tega ugleda od izdaje zgoraj navedenih odločb niti mogoče nezakonitosti te prakse odločanja.“

32.

Splošno sodišče je v zvezi s tem zavrnilo trditev urada EUIPO, da teh odločb ni bilo treba upoštevati, ker nobeni niso bili priloženi dokazi o ugledu prejšnjih znamk, predloženih v okviru teh postopkov, pri čemer je navedlo, da ima odbor za pritožbe pri preizkusu pritožbe proti odločbi v skladu s pravilom 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95 pravico, da po prostem preudarku odloči, ali bo upošteval dodatna in dopolnilna dejstva ter dokaze, ki niso bili predloženi v roku, ki ga je določil ali navedel oddelek za ugovore.

33.

Glede na okoliščine tega primera je Splošno sodišče v točkah 37 in 38 izpodbijane sodbe navedlo, da bi moral „glede na svojo prejšnjo novejšo prakso odločanja, ki jo je potrdilo relativno veliko število nacionalnih odločb in sodba Splošnega sodišča, odbor za pritožbe v skladu z načelom dobrega upravljanja […] bodisi zahtevati od tožeče stranke, naj predloži dopolnilne dokaze o ugledu prejšnjih znamk – le zato, da jih ovrže – kot ji je omogočalo pravilo 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95, bodisi navesti razloge, iz katerih je ocenil, da je treba ugotovitve iz teh prejšnjih odločb glede ugleda prejšnjih znamk v tem primeru zavrniti. To je bilo toliko bolj potrebno, ker so bili v nekaterih od teh odločb zelo natančno navedeni dokazi, ki so bili podlaga za v teh odločbah opravljeno presojo ugleda prejšnjih znamk, kar bi moralo pritegniti njegovo pozornost glede njihovega obstoja.“ Splošno sodišče je tako ugodilo prvemu tožbenemu razlogu družbe Puma, pri čemer je presodilo, da je urad EUIPO kršil načelo dobrega upravljanja, zlasti svojo obveznost, da obrazloži svoje odločbe.

34.

Splošno sodišče je tudi menilo, da bi lahko zaradi tega, ker se je intenzivnost ugleda prejšnjih znamk upoštevala pri celoviti presoji obstoja škode v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, o čemer je odbor za pritožbe iz previdnosti tudi odločil v sporni odločbi, napačna uporaba prava odbora za pritožbe odločilno vplivala na izid ugovora. Ker pa navedeni odbor za pritožbe ni popolnoma preučil ugleda prejšnjih znamk, je Splošno sodišče menilo, da ne more odločati o domnevni kršitvi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009.

35.

Zato je Splošno sodišče v točki 44 izpodbijane sodbe ugodilo prvemu tožbenemu razlogu družbe Puma in razveljavilo sporno odločbo v delu, v katerem je zavrnjen ugovor tožeče stranke, ne da bi preučilo njene druge tožbene razloge.

36.

Urad EUIPO s pritožbo Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, plačilo stroškov, ki so mu nastali, pa naloži družbi Puma. Družba Puma Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in uradu EUIPO naloži plačilo nastalih stroškov.

37.

Stranki sta stališča predstavili pisno in ustno na obravnavi 14. decembra 2017.

38.

Urad EUIPO v utemeljitev pritožbe navaja dva razloga. Prvi pritožbeni razlog je kršitev člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 in načela dobrega upravljanja v povezavi s pravilom 19(2)(c) Uredbe št. 2868/95 in členom 8(5) Uredbe št. 207/2009. Drugi pritožbeni razlog je kršitev pravila 50(1) Uredbe št. 2868/95 in člena 76(2) Uredbe št. 207/2009.

39.

Ta dva pritožbena razloga utemeljuje s štirimi trditvami, ki jih podrobno navede v treh točkah. Ta način navajanja sicer ni najbolj berljiv, vendar so izpodbijane točke navedene natančno. Pri teh očitkih je mogoče v prvem pritožbenem razlogu opredeliti tri dele.

40.

Prvič, v točki 31 izpodbijane sodbe naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo postopkovnega položaja in obveznosti urada EUIPO v postopku inter partes s tem, da je ugotovilo, da je družba Puma „pravilno navajala“ tri prejšnje odločbe urada EUIPO, da bi dokazala ugled znamk Puma, kot zahteva pravilo 19(2)(c) Uredbe št. 2868/95.

41.

Drugič, v točki 34 izpodbijane sodbe naj Splošno sodišče pri opredelitvi prejšnjih odločb urada EUIPO kot „prakse odločanja“ ne bi upoštevalo kontradiktornosti postopkov inter partes in pojma „ugled“ v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009. Napačno naj bi uporabilo pravo s tem, da je odbor urada EUIPO za pritožbe obvezalo, naj razloži, zakaj ni upošteval svojih ugotovitev iz prejšnjih odločb o ugledu znamk Puma.

42.

Tretjič, v točki 37 izpodbijane sodbe Splošno sodišče ni moglo ugotoviti, da je bil odbor urada EUIPO za pritožbe podredno obvezan po uradni dolžnosti pozvati družbo Puma, naj predloži dopolnilne dokaze o ugledu, katerega ugotovitev je zahtevala. S tem naj bi Splošno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ki velja za postopke inter partes v skladu s členom 76(1) Uredbe št. 207/2009, in načelo dobrega upravljanja. Ta tretji del je povezan z očitkom, navedenem v okviru drugega pritožbenega razloga na podlagi člena 76(2) Uredbe št. 207/2009, ki se uporablja v skladu s pravilom 50(1) Uredbe št. 2868/95. Ti vidiki pritožbe bodo torej proučeni skupaj v okviru drugega pritožbenega razloga.

43.

Prva dva dela prvega pritožbenega razloga bom proučil skupaj, ker se oba v bistvu nanašata na vpliv prakse odločanja urada EUIPO na dokaz ugleda znamke.

44.

Najprej je treba poudariti, da urad EUIPO ne izpodbija možnosti, da se nasprotna stranka sklicuje na njegovo prejšnjo prakso odločanja, temveč to, da bi se lahko prejšnja odločba upoštevala, ne da bi nasprotna stranka pri tem priložila natančna in pravilna sklicevanja na dokumente, predložene v postopku, v katerem je bila ta odločba izdana, in to v jeziku novega postopka. ( 6 )

45.

Če bi se sledilo tej trditvi, bi se zanikala dokazna vrednost ugotovitev iz prejšnje odločbe, s čimer bi se sodni praksi v zvezi s prejšnjo prakso odločanja odvzel velik del pomembnosti, saj nasprotna stranka ne bi mogla prihraniti pri identifikaciji predhodno predloženih dokazov in pri dokazovanju njihove upoštevnosti v novem postopku z ugovorom.

46.

Narava „ugleda“ prejšnje znamke v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 je popolnoma združljiva z obveznostjo urada EUIPO, da upošteva svojo prejšnjo prakso odločanja, kot jo je Sodišče potrdilo v zvezi z drugimi razlogi za zavrnitev registracije, absolutnimi ( 7 ) ali relativnimi ( 8 ).

47.

Ne vidim namreč razlogov, da se načelo enakega obravnavanja in načelo dobrega upravljanja, na katerih temelji sodna praksa Sodišča v zvezi z obveznostjo urada EUIPO, da „upoštev[a] odločitve, ki so bile že sprejete glede podobnih vprašanj in se zelo pazljivo vpraš[a] o tem, ali je treba odločiti v istem smislu ali ne“, ( 9 ) ne bi uporabljala v okviru uporabe člena 8(5) Uredbe št. 207/2009.

48.

Najprej, znamka uživa ugled v smislu prava Unije, če jo na znatnem delu ozemlja Unije pozna znaten del javnosti, ki jo zadevajo proizvodi ali storitve, označeni z znamko. ( 10 )

49.

Gre torej za ugotovitev dejstva: „ugled“ je dejstvo. ( 11 ) Poleg tega je Sodišče to že implicitno, vendar gotovo priznalo s tem, da je v okviru pritožbe razsodilo, da ugotovitev o pridobitvi ugleda prejšnje znamke spada na področje presoje dejstev, ki jo opravi Splošno sodišče. ( 12 )

50.

Strinjam se torej s presojo Splošnega sodišča iz točke 33 izpodbijane sodbe, da je ugotovitev ugleda prejšnjih znamk, na katere se sklicuje družba Puma, ugotovitev dejanskega stanja, ki ni odvisna od prijavljene znamke v spornem postopku registracije.

51.

Če je očitno, da je imel urad EUIPO že v prejšnjih postopkih priložnost priznati, da neka znamka uživa ugled v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, je treba v tem razumeti ugotovitev dejstva. Dokazni elementi, ki jih je urad EUIPO uporabil kot podlago za navedeno ugotovitev, bi morali biti načeloma vključeni v obrazložitev prejšnje odločbe. „Obveznost urada EUIPO, da obrazloži svoje odločbe v skladu s členom 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009, ima [namreč] enak obseg kot obveznost iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, ki določa, da mora obrazložitev jasno in nedvoumno razkriti način sklepanja, ki ga je uporabil avtor akta, in sicer tako, da se lahko zadevne osebe seznanijo z razlogi za ta ukrep in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor […].“ ( 13 ) Da bi bila ta obveznost izpolnjena, morajo biti dokazni elementi, ki utemeljujejo uživanje „ugleda“ pri imetniku prejšnje znamke, nujno bolj ali manj izrecno vključeni v odločbo urada EUIPO, v kateri je to dejstvo priznano. Ti elementi torej niso več nujni v okviru poznejšega postopka z ugovorom, saj so navedeni v prejšnji odločbi urada EUIPO v podporo njegovi ugotovitvi. To zadostuje samo po sebi.

52.

Splošno sodišče je torej lahko brez napačne uporabe prava v točkah 30 in 31 izpodbijane sodbe sprejelo sklicevanje družbe Puma v ugovoru na tri prejšnje odločbe urada EUIPO kot veljavno sklicevanje ne samo na ugotovitev ugleda prejšnjih znamk, sprejeto ob koncu teh postopkov, temveč tudi na dokaze, ki jih je družba Puma predložila v njihovem okviru.

53.

Dalje, v nasprotju s trditvijo urada EUIPO v podporo njegovemu prvemu pritožbenemu razlogu upoštevanje prejšnje prakse odločanja v zvezi z ugledom znamke ni v nasprotju s kontradiktornostjo postopka z ugovorom; niti ni v nasprotju s specifičnostjo ugotovitve, sprejete v posameznem postopku z ugovorom. ( 14 )

54.

Sodišče je namreč obveznost urada EUIPO, da upošteva svojo prejšnjo prakso odločanja, opremilo z dvema pojasniloma. Po eni strani „morata biti načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja usklajeni s spoštovanjem zakonitosti“. ( 15 ) Po drugi strani „mora biti preizkus vsake zahteve za registracijo iz razlogov pravne varnosti in seveda tudi dobrega upravljanja strog in celosten, zato da ne bilo neupravičene registracije znamk […]. Ta preizkus je treba opraviti v vsakem posameznem primeru“. ( 16 )

55.

Tako kot se oseba, ki zahteva registracijo znaka kot znamke, ne more v svojo korist sklicevati na morebitno nezakonitost, ki je bila storjena v korist druge osebe, da bi dosegla enako odločitev, ( 17 ) se oseba, ki ugovarja registraciji znamke, ne more v svojo korist sklicevati na morebitno nezakonitost, storjeno prej, da bi dosegla enako odločitev.

56.

Če se torej imetnik znamke lahko sklicuje na prakso odločanja urada EUIPO v zvezi z ugledom te znamke v podporo svojemu ugovoru, lahko prijavitelj to izpodbija ali izpodbija njeno upoštevnost za obravnavani primer. To, da se je mogoče sklicevati na prejšnjo prakso odločanja, prijavitelju namreč ne odvzema pravice do izpodbijanja dokazov, predloženih v podporo ugovoru.

57.

Vsekakor naj bi urad EUIPO, če o tem stranke razpravljajo ali ne, upošteval odločbo ali odločbe, na katere se stranka sklicuje, in se posebno pozorno vprašal, ali je treba odločiti v enakem smislu ali ne, ter svojo odločbo posledično obrazložil, ne več ne manj.

58.

V resnici gre tu zgolj za uporabo obveznosti obrazložitve, ki je naložena uradu EUIPO v skladu s členom 75 Uredbe št. 207/2009. Čeprav torej uradu EUIPO ni treba navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, pa mora obrazložitev jasno in nedvoumno razkriti njegov način sklepanja, in sicer tako, da se lahko zadevne osebe seznanijo z razlogi za ta ukrep in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. ( 18 ) Če so torej dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvene za splošno sistematiko sporne odločbe, zadovoljivo predstavljeni, uradu EUIPO ni treba sprejeti posebne obrazložitve, da bi utemeljil svojo odločbo glede na prejšnje odločbe, na katere se sklicuje ena od strank v postopku. ( 19 )

59.

Splošno sodišče torej ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točki 34 izpodbijane sodbe presodilo, da odbor za pritožbe ne more odstopiti od prakse odločanja urada EUIPO, ne da bi predložil kakršno koli pojasnilo glede razlogov, na podlagi katerih je ugotovil, da ugotovitve glede dejanskega stanja ugleda prejšnjih znamk, ki so bile podane v teh odločbah, niso bile oziroma niso bile več upoštevne.

60.

Glede na zgoraj navedeno je treba šteti, da trditve, navedene v okviru prvih dveh delov prvega pritožbenega razloga, niso utemeljene.

61.

Tretji del prvega pritožbenega razloga in drugi pritožbeni razlog, ki ju je urad EUIPO navedel v podporo svoji pritožbi, se oba nanašata na točko 37 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče v bistvu presodilo, da če odbor urada EUIPO za pritožbe ni predložil razlogov, zaradi katerih je menil, da bi bilo treba ugotovitve, sprejete v prejšnjih odločbah, zavrniti, „bi moral […] v skladu z načelom dobrega upravljanja […] zahtevati od [družbe Puma], naj predloži dopolnilne dokaze o ugledu prejšnjih znamk“.

62.

Po mnenju urada EUIPO naj bi Splošno sodišče z navedbo te „podredne“ obveznosti kršilo načelo kontradiktornosti, ki velja za postopke inter partes v skladu s členom 76(1) Uredbe št. 207/2009, in načelo dobrega upravljanja. Ob tem naj bi kršilo tudi „člen 76(2) Uredbe št. 207/2009, ki se v tem primeru uporablja v skladu s pravilom 50(1) Uredbe št. 2868/95“. ( 20 )

63.

Res je, da razlikovanja iz člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 ni mogoče prezreti. Ta določba določa, da urad EUIPO preveri dejstva po uradni dolžnosti, vendar je v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije – kot so tisti iz člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 – pri tem preizkusu omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke. Člen 76(2) Uredbe št. 207/2009 dodaja, da urad EUIPO „lahko spregleda dejstva, na katera se stranke niso sklicevale, ali dokaze, ki jih zadevne stranke niso predložile v ustreznem času“. ( 21 )

64.

Na podlagi člena 76(2) Uredbe št. 207/2009 pravilo 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95 določa, da v okviru pritožbe, naperjene proti odločitvi oddelka za ugovore, odbor za pritožbe „omeji preizkus pritožbe na dejstva in dokaze, predložene v rokih, ki jih določi ali navede oddelek za ugovore […], razen če odbor meni, da je treba dodatna in dopolnilna dejstva in dokaze upoštevati v skladu s členom [76](2) Uredbe [št. 207/2009]“.

65.

Po mnenju Sodišča je „predložitev dejstev in dokazov strank [torej] mogoča tudi po izteku rokov, ki veljajo za tako predložitev v skladu z določbami Uredbe [št. 207/2009], in […] [uradu EUIPO] nič ne prepoveduje, da bi upošteval dejstva in dokaze, ki so tako prepozno navedeni ali predloženi“. ( 22 ) Drugače povedano, na podlagi teh različnih določb imajo odbori urada EUIPO za pritožbe pravico, da odločijo, ali bodo upoštevali dodatna in dopolnilna dejstva ter dokaze, ki niso bili predloženi v roku, ki ga je določil ali navedel oddelek za ugovore, ( 23 ) če so bili dokazi vseeno že predloženi v roku, ki ga je določil urad EUIPO. ( 24 )

66.

Gre torej za možnost urada EUIPO in ne obveznost: stranke „nima[jo] brezpogojne pravice, da bi […] moral odbor [urada EUIPO] za pritožbe upoštevati [dejstva in dokaze, navedene in predložene zunaj določenih rokov], slednji pa ima v nasprotju s tem določeno diskrecijsko pravico pri odločanju, ali jih bo pri odločitvi, ki jo mora sprejeti, upošteval“. ( 25 )

67.

V nasprotju z razlago izpodbijane sodbe, ki jo predlaga urad EUIPO, ne menim, da je Splošno sodišče preoblikovalo možnost, ki jo ima urad EUIPO v skladu s členom 76 Uredbe št. 207/2009 in pravilom 50(1) Uredbe št. 2868/95, da upošteva dokaze, ki jih stranke niso predložile v ustreznem času, v obveznost, da take dokaze zahteva. Obveznost, ki jo Splošno sodišče navaja v točki 37 izpodbijane sodbe, namreč ne temelji na zgoraj navedenih določbah, temveč na načelu dobrega upravljanja in, natančneje, na obveznosti obrazložitve v njegovem okviru. ( 26 )

68.

Splošno sodišče se sicer sklicuje na pravilo 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95, vendar samo v tem, da to „dovoljuje“ zahtevo po dopolnilnih dokazih. Menim, da Splošno sodišče pri tej trditvi v zvezi s tem ni napačno uporabilo prava.

69.

Pravilo 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95 namreč izrecno dovoljuje odboru urada EUIPO za pritožbe, da upošteva dodatna in dopolnilna dejstva in dokaze, ki niso bili predloženi v ustreznem času. Člen 63(2) Uredbe št. 207/2009 odboru urada EUIPO za pritožbe dovoljuje, da povabi stranke „tolikokrat, kolikorkrat je potrebno, da v določenem roku predstavijo svoja stališča o odločitvah odbora“. ( 27 ) Poleg tega člen 78(1)(c) Uredbe št. 207/2009 določa tudi možnost, da se zahteva predložitev dokumentov in posameznih dokazov pri „vsakem postopku pred [uradom EUIPO]“.

70.

V teh okoliščinah, glede na obveznost obrazložitve, ki jo ima urad EUIPO v skladu z načelom dobrega upravljanja in ki je izrecno navedena v členu 75 Uredbe št. 207/2009, je lahko Splošno sodišče brez napačne uporabe prava razsodilo, da „bi moral“ odbor urada EUIPO za pritožbe „v skladu z načelom dobrega upravljanja“ od imetnika prejšnjih znamk zahtevati predložitev dopolnilnih dokazov o njihovem ugledu, če je bilo to potrebno za odstopanje od ugotovitev, sprejetih v prejšnjih odločbah, in ustrezno obrazložitev njegove odločbe. Gre samo za uporabo možnosti, določene v členu 63(2) Uredbe št. 207/2009.

71.

Poleg tega pravilo, ki ga navaja Splošno sodišče, zagotavlja tudi spoštovanje načela kontradiktornosti, saj člen 75 Uredbe št. 207/2009 uradu EUIPO prepoveduje, da bi svoje odločbe utemeljil z razlogi, glede katerih stranke niso mogle podati svojega stališča. Z zahtevo nasprotni stranki, naj predloži dopolnilne dokaze, mora urad EUIPO prijavitelju dati možnost, da se izreče o njih.

72.

Glede na zgoraj navedeno je treba šteti, da trditve, navedene v okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga in drugega pritožbenega razloga, niso utemeljene. Zato je treba pritožbena razloga v celoti zavrniti.

73.

Podredno, če bi Sodišče v trditvi iz točke 37 izpodbijane sodbe videlo napačno uporabo prava, ker se je Splošno sodišče sklicevalo na pravilo 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95, se mi zdi, da načelo dobrega upravljanja v povezavi s členom 63(2) in členom 78(1)(c) Uredbe št. 207/2009 vsekakor v zadostni meri utemeljuje izrek izpodbijane sodbe. V takih okoliščinah napaka Splošnega sodišča ne bi zadostovala za razveljavitev izpodbijane sodbe. ( 28 )

74.

Glede na navedeno in ker prva dva dela prvega pritožbenega razloga, ki jih je v utemeljitev svoje pritožbe navedel urad EUIPO, ne moreta utemeljiti razveljavitve izpodbijane sodbe, bi bilo prav tako treba pritožbo zavrniti v celoti.

75.

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Družba Puma je predlagala, naj se uradu EUIPO naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspel, mu je treba naložit plačilo stroškov.

76.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj: