1. 

Glavno vprašanje, ki se postavlja s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Sodišču predložilo Raad van State (državni svet, Belgija), se nanaša na to, ali člen 8(6) in (8) Uredbe (ES) št. 561/2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (v nadaljevanju: Uredba št. 561/2006) ( 2 ) nasprotuje temu, da bi vozniki redni tedenski čas počitka iz te uredbe preživeli v vozilu. Predložitveno sodišče bi rado izvedelo tudi, ali je z nekaterimi določbami Uredbe št. 561/2006 kršeno načelo zakonitosti kaznivih dejanj in kazni iz člena 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2. 

Ne bi se smelo domnevati, da se ta zadeva nanaša zgolj na tehnične vidike politike cestnega prometa Unije. Obsega premislek o zapletenih socialnih vprašanjih, ki so izjemno pomembna za vsakodnevno življenje državljanov Unije in za države članice, kot je varnost cest v Evropi in zaščita delavcev.

3.

Člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 določa:

„6.   V katerih koli dveh zaporednih tednih ima voznik vsaj:

Tedenski čas počitka se začne najpozneje na koncu šestih 24‑urnih obdobij od konca predhodnega tedenskega časa počitka.

[…]

8.   Če se voznik tako odloči, lahko dnevni čas počitka in skrajšani tedenski čas počitka zunaj kraja, kjer je vozilo bazirano, preživi v vozilu, če ima ustrezno ležišče za vsakega voznika in če vozilo miruje.“

4.

Člen 19(1) Uredbe št. 561/2006 določa:

„1.   Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabijo za kršitve te uredbe in Uredbe (EGS) št. 3821/85, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se izvajajo. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne, odvračilne in nediskriminatorne. […]“

5.

Upoštevne določbe nacionalnega prava so določene v kraljevem odloku z dne 19. aprila 2014„o spremembi kraljevega odloka z dne 19. julija 2000 o plačilu in deponiranju zneska pri ugotovitvi določenih kršitev pri prevozu potnikov in blaga v cestnem prometu“ ( 3 ) (v nadaljevanju: izpodbijani odlok). ( 4 )

6.

Člen 2 izpodbijanega odloka določa:

„V dodatku 1 k prilogi 1 [h kraljevemu odloku z dne 19. julija 2000] se v točki (c) (‚čas vožnje in počitka‘) doda točka 8:

7.

Vaditrans BVBA (v nadaljevanju: tožeča stranka) je belgijsko podjetje za prevoz v cestnem prometu.

8.

Tožeča stranka je 8. avgusta 2014 pri Raad van State (državni svet, Belgija) vložila tožbo, s katero je predlagala razglasitev ničnosti izpodbijanega odloka. Člen 2 izpodbijanega odloka nalaga kazen 1800 EUR za nespoštovanje prepovedi, da vozniki redni tedenski čas počitka preživijo v vozilu.

9.

Tožeča stranka v podporo tožbi izpodbija razlago člena 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2016, ki je implicitno vključena v člen 2 izpodbijanega odloka. Ta določba izpodbijanega odloka temelji na domnevi, da se redni tedenski čas počitka na podlagi Uredbe št. 561/2006 ne sme preživeti v vozilu. Tožeča stranka trdi, da taka razlaga temelji na razmišljanju a contrario, s katerim je kršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu.

10.

Belgija (v nadaljevanju: tožena stranka) trdi, da člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2016 nasprotuje temu, da se redni tedenski čas počitka iz te uredbe preživi v vozilu, in da s členom 2 izpodbijanega odloka ni kršeno načela zakonitosti v kazenskem pravu.

11.

V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

12.

Pisna stališča Sodišču so predložili tožeča stranka, avstrijska, belgijska, estonska, francoska, nemška in španska vlada, Evropski parlament, Svet in Komisija.

13.

Ugotovil sem, da je treba člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 razlagati tako, da vozniki tedenskega časa počitka, določenega s to uredbo, ne smejo preživeti v vozilu. Prav tako sem ugotovil, da člen 8(6) in (8) v povezavi s členom 19 Uredbe št. 561/2006 ne krši načela zakonitosti kaznivih dejanj in kazni iz člena 49 Listine. Izhajajoč iz teh ugotovitev bo moj odgovor na tretje vprašanje upošteven, le če se Sodišče ne bo strinjalo z mojim odgovorom na prvo vprašanje. Spodaj bom podal natančno obrazložitev, najprej pa bom obravnaval nekatera predhodna vprašanja glede dopustnosti, ki sta jih izpostavila Svet in tožeča stranka.

14.

Svet se sprašuje o dopustnosti drugega vprašanja, ker predložitveno sodišče ni v skladu s členom 94(c) Poslovnika Sodišča pojasnilo, zakaj dvomi o veljavnostni upoštevnih določb Uredbe št. 561/2006 ali zakaj bi bil s sprejetjem predhodne odločbe o veljavnosti teh določb razrešen spor v postopku v glavni stvari. Tožeča stranka se poleg tega sprašuje o upoštevnosti tretjega vprašanja.

15.

Menim, da so predložena vprašanja dopustna iz teh razlogov.

16.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, le če je očitno, da zahtevana razlaga ali zahtevana presoja veljavnosti pravila prava Unije ni v nikakršni zvezi z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih okoliščin, ki jih potrebuje, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore. ( 5 )

17.

Poleg tega je smiselno opozoriti, da v skladu s sodno prakso Sodišča – in iz člena 94(c) Poslovnika Sodišča – ( 6 ) iz pripravljenosti sodelovanja, ki je temelj postopka predhodnega odločanja, izhaja, da mora nacionalno sodišče v predložitveni odločbi navesti natančne razloge, iz katerih meni, da je odgovor na njegova vprašanja glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije potreben za rešitev spora. Pomembno je torej, da nacionalno sodišče navede predvsem natančne razloge, iz katerih ni bilo prepričano o veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in razloge za neveljavnost, za katere meni, da se jih lahko upošteva. ( 7 )

18.

Predložitveno sodišče v obravnavani zadevi navaja, da je razlaga upoštevnih določb Uredbe št. 561/2006 potrebna, da bi lahko razsodilo o enem od zahtevkov tožeče stranke.

19.

Pri tem predložitveno sodišče upošteva člen 267, tretji odstavek, PDEU, s katerim je nacionalno sodišče, zoper katerega odločitev po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, kakršno je Raad van State (državni svet), Sodišču dolžno predložiti vprašanja o razlagi in veljavnosti prava Unije, če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, da bo lahko izreklo sodbo.

20.

Predložitveno sodišče navaja, da se – odvisno od sodbe Sodišča o razlagi upoštevnih določb Uredbe št. 561/2006 – „poraja vprašanje“, ali je s temi določbami kršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz člena 49 Listine, ker z njimi ni izrecno prepovedano, da se redni tedenski čas počitka preživi v vozilu.

21.

V skladu s tem je predložitveno sodišče – da bi Sodišče lahko podalo koristen odgovor – dovolj natančno opredelilo razloge, zakaj je postavilo vprašanje glede veljavnosti upoštevnih določb Uredbe št. 561/2006, ( 8 ) in razloge za neveljavnosti, za katere se mu zdi, da bi jih bilo mogoče ugotoviti.

22.

Poleg tega so lahko belgijska, francoska, nemška in španska vlada ter Evropski parlament, Svet in Komisija učinkovito predstavili svoje stališče o vprašanju veljavnosti, predloženem Sodišču.

23.

Nazadnje, v predložitveni odločbi ni nikjer navedeno, da vprašanja nimajo nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v glavni stvari ali da se nanašajo na popolnoma hipotetičen problem. Zato ni dovolj razlogov, da bi se lahko ovrgla domneva upoštevnosti predložitvene odločbe.

24.

Glede na navedeno ugotavljam, da so vprašanja, ki jih je v tej zadevi predložilo Raad van State (državni svet), dopustna.

25.

Sodišče še ni natančneje obravnavalo vprašanja, ali je treba člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 razlagati tako, da se sme redni tedenski čas počitka voznikov v smislu člena 8(6) preživeti v vozilu. ( 9 )

26.

Avstrijska, belgijska, francoska in nemška vlada ter Komisija trdijo, da je treba člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 razlagati tako, da voznik rednega tedenskega časa počitka ne sme preživeti v vozilu, ( 10 ) tožeča stranka ter estonska in španska vlada pa zastopajo nasprotno stališče.

27.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Unije poleg njenega besedila upoštevati tudi njeno sobesedilo in cilje ureditve, katere del je. ( 11 ) Tudi zgodovina nastanka določbe prava Unije je lahko vir informacij, ki so upoštevne za razlago te določbe. ( 12 )

28.

Na tej podlagi sem prišel do sklepa, da je treba člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 razlagati tako, da vozniki ne smejo preživeti rednega tedenskega časa počitka v vozilu. Razlogi za mojo odločitev sledijo.

29.

Kot je razvidno iz točke 3 zgoraj, člen 8(6), prva alinea, Uredbe št. 561/2006 določa pravilo, da mora imeti voznik v katerih koli dveh zaporednih tednih dva redna tedenska časa počitka ali en redni tedenski čas počitka in en skrajšani tedenski čas počitka, v tem primeru pa morajo biti izpolnjene nekatere zahteve. Člen 8(6), druga alinea, Uredbe št. 561/2006 dalje določa: „Tedenski čas počitka se začne najpozneje na koncu šestih 24‑urnih obdobij od konca predhodnega tedenskega časa počitka.“

30.

Člen 8(8) Uredbe št. 561/2006 določa: „Če se voznik tako odloči, lahko dnevni čas počitka in skrajšani tedenski čas počitka zunaj kraja, kjer je vozilo bazirano, preživi v vozilu, če ima ustrezno ležišče za vsakega voznika in če vozilo miruje.“

31.

Člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 je treba razumeti ob upoštevanju člena 4 te uredbe, v katerem so določene opredelitve, ki se v njej uporabljajo.

32.

V členu 4(f) Uredbe št. 561/2006 je „počitek“ opredeljen kot „vsako neprekinjeno obdobje, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom“.

33.

Člen 4(g) Uredbe št. 561/2006 opredeljuje izraz „dnevni čas počitka“ kot „dnevno obdobje, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom“ in navaja, da zajema „redni dnevni čas počitka“ in „skrajšani dnevni čas počitka“, ki sta v njem posebej opredeljena.

34.

Člen 4(h) Uredbe št. 561/2006 opredeljuje „tedenski čas počitka“ kot „tedenski čas, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom“ in navaja, da zajema „redni tedenski čas počitka“ in „skrajšani tedenski čas počitka“. Pri tem „redni tedenski čas počitka“ pomeni „vsako obdobje počitka, ki traja vsaj 45 ur in ki se lahko ob upoštevanju pogojev, določenih v členu 8(6), skrajša na najmanj 24 zaporednih ur“.

35.

S členom 4(g) in (h) Uredbe št. 561/2006 je zato vzpostavljeno razlikovanje glede uporabe izrazov redni in skrajšani dnevni in tedenski čas počitka tej uredbi.

36.

To je razvidno iz člena 8(6) Uredbe št. 561/2006, ki se sklicuje tako na redni kot na skrajšani tedenski čas počitka. Nasprotno se člen 8(6), druga alinea, Uredbe št. 561/2006 sklicuje na „tedenski čas počitka“, s čimer sta zajeta oba.

37.

To je razvidno tudi iz člena 8(8) Uredbe št. 561/2006. S sklicevanjem na „dnevni čas počitka“ v členu 8(8), ki zajema redni in skrajšani dnevni čas počitka, poleg „skrajšanega tedenskega časa počitka“, je z besedilom te določbe jasno nakazano, da je redni tedenski čas počitka izključen z njegovega področja uporabe. Če bi zakonodajalec Unije v členu 8(8) nameraval zaobjeti redni tedenski čas počitka in skrajšani tedenski čas počitka, bi najbrž uporabil izraz „tedenski čas počitka“, da bi bila zajeta oba.

38.

Če bi se člen 8(8) Uredbe št. 561/2006 razlagal tako, da zajema redni tedenski čas počitka, besedilo člena 8(8) ne bi bilo logično in bi bilo odvečno. Prav tako ne bi bilo logično, če bi se člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 razlagal tako, da je z njim vozniku dovoljeno preživeti redni tedenski čas počitka v vozilu pod manj strogimi pogoji, kot so tisti, ki morajo biti izpolnjeni v primeru dnevnega časa počitka ali skrajšanega tedenskega časa počitka.

39.

V nasprotju s trditvami tožeče stranke razlaga člena 8(8) Uredbe št. 561/2006, v skladu s katero voznik ne sme preživeti rednega tedenskega časa počitka v vozilu, ne nasprotuje opredelitvi „počitka“ iz člena 4(f) te uredbe, in sicer z omejevanjem načina, kako voznik prosto razpolaga s svojim časom. Tako ubeseditev je mogoče najti tudi v opredelitvi dnevnega in tedenskega časa počitka v točkah (g) in (h) istega člena, ki je izveden v pravilih v smislu člena 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006.

40.

Zato je mogoče sklepati, da je treba s tem, da sta dnevni čas počitka in skrajšani tedenski čas počitka omenjena samo v besedilu člena 8(8) Uredbe št. 561/2006, člen 8(6) in (8) te uredbe razlagati tako, da voznik ne sme preživeti rednega tedenskega časa počitka v smislu člena 8(6) v vozilu.

41.

Drugače povedano, ker sta v členu 8(8) Uredbe št. 561/2006 izrecno določena dnevni čas počitka in skrajšani tedenski čas počitka, to a contrario nakazuje, da voznik rednega tedenskega časa počitka ne sme preživeti v vozilu.

42.

Tako sklepanje a contrario v sodni praksi Sodišča o Uredbi št. 561/2006 ni nekaj novega. Tako je na primer Sodišče v zadevi Eurospeed ( 13 ) menilo, da člen 19(2), prvi stavek, Uredbe št. 561/2006 izrecno določa, da možnost, da pristojni organi države članice kazen za kršitev te uredbe naložijo podjetju in/ali vozniku, obstaja, „tudi če je bila [ta] kršitev storjena na ozemlju kake druge države članice ali tretje države“, zato to pomeni, a contrario, da lahko država članica za kršitev, ki je bila storjena na njenem ozemlju, vsekakor naloži kazen bodisi podjetju bodisi vozniku ali pa obema.

43.

V skladu s sodno prakso Sodišča je izvor ukrepa Unije ali njegove določbe v pomoč pri razkritju namena zakonodajalca Unije, na katerem temelji ukrep ali konkretna določba, ter tako služi v potrditev dosežene razlage. ( 14 ) Tako je zlasti v primeru, ko je bila zadevna določba prava Unije v postopku odločanja spremenjena, iz česar je mogoče sklepati o namenu zakonodajalca Unije. ( 15 )

44.

V obravnavani zadevi daje izvor člena 8(8) Uredbe št. 561/2006 trdne dokaze o namenu zakonodajalca Unije, da redni tedenski čas počitka izvzame s področja uporabe te določbe.

45.

V prvotnem predlogu Komisije, ki je privedel do Uredbe št. 561/2006, ( 16 ) je bilo določeno: „Dnevni in tedenski čas počitka se lahko preživi v vozilu, če ima ustrezno ležišče za vsakega voznika in če vozilo miruje.“ ( 17 )

46.

Evropski parlament je v prvem branju opustil sklicevanje na tedenski čas počitka v besedilu te določbe. ( 18 ) Utemeljitev je bila: „Dnevni čas počitka se sme preživeti v vozilu, ki miruje, ne pa tudi tedenski čas počitka. Tako preživljanje tedenskega časa počitka bi pomenilo poslabšanje v primerjavi s trenutno uredbo in bi bilo neprimerno z vidika higiene in dobrega počutja voznikov.“ ( 19 )

47.

Komisija je v spremenjenem predlogu sprejela „kompromisno rešitev“ in predlagala, da se sme samo skrajšani tedenski čas počitka zunaj kraja, kjer je vozilo bazirano, preživeti v vozilu. ( 20 )

48.

Svet je v skupnem stališču prevzel ta pristop in navedel: „Svet je kot kompromis sprejel določbo, da se sme samo skrajšani tedenski čas počitka preživeti v vozilu.“ ( 21 )

49.

Parlament je v drugem branju ponovno spremenil določbo, tako da se je nanašala samo na dnevni čas počitka, in navedel: „Možnost, da voznik preživi skrajšani tedenski čas počitka v vozilu, je bila črtana.“ ( 22 )

50.

Komisija je v svojem mnenju k tem spremembam še naprej „[menila], da je skrajšani tedenski čas počitka mogoč v primerno opremljenem vozilu, saj se je konstrukcija vozil v zadnjih 20 letih znatno izboljšala“. ( 23 )

51.

V skupnem besedilu, ki ga je odobril Spravni odbor, je bilo sprejeto besedilo, ki je zdaj člen 8(8) Uredbe št. 561/2006. ( 24 )

52.

Iz zavrnitve prvotnega predloga Komisije in iz soglasja, da se vključi le dnevni čas počitka in skrajšani tedenski čas počitka zunaj kraja, kjer je vozilo bazirano, je mogoče sklepati, da je zakonodajalec Unije želel izključiti redni tedenski čas počitka iz obsega uporabe člena 8(8) Uredbe št. 561/2006.

53.

Kot je bilo navedeno v mojih sklepnih predlogih v zadevi Pinckernelle, ( 25 ) splošna sistematika in okvir pravila Unije med drugim zajema preučitev okvira sporne določbe glede na druge določbe istega ukrepa Unije in drugih ukrepov Unije, ki so povezani z zadevnim ukrepom ali se nanj vsebinsko navezujejo.

54.

Prvič, preučitev drugih odstavkov člena 8 Uredbe št. 561/2006 ( 26 ) in nekaterih uvodnih izjav ( 27 ) te uredbe kaže na namen zakonodajalca Unije, da se razlikuje med izrazi „redni tedenski čas počitka“ in „skrajšani tedenski čas počitka“ ter splošnim izrazom „tedenski čas počitka“.

55.

Drugič, v zvezi s povezanimi ukrepi estonska vlada trdi, da je razlaga člena 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 v tem smislu, da se vozniku lahko dovoli preživeti redni tedenski čas počitka v vozilu, podprta z Direktivo 2006/22/ES (v nadaljevanju: Direktiva 2006/22) ( 28 ) in nekaterimi ukrepi, ki jih je v skladu s to direktivo sprejela Komisija. Tako je, se zatrjuje, ker se priloge k tem ukrepom ne sklicujejo na to, da je bil kršen člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006, ker je voznik preživel redni tedenski čas počitka v vozilu.

56.

Uredba št. 561/2006 je eden od štirih medsebojno povezanih zakonodajnih ukrepov Unije o vzpostavitvi socialnih pravil v cestnem prometu in njihovem izvajanju. ( 29 ) Z Direktivo 2002/15/ES ( 30 ) so določene dopolnilne določbe o delovnem času oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu; Uredba (EU) št. 165/2014 (v nadaljevanju: Uredba št. 165/2014) ( 31 ) se nanaša na tahografe (nadzorne naprave) v cestnem prometu; z Direktivo 2006/22 ( 32 ) pa so določeni minimalni pogoji za nadzor teh pravil.

57.

V Direktivi 2006/22 je bila vsebovana Priloga III z „neizčrpnim“ seznamom tega, kar je treba šteti za kršitev sedanjih Uredbe št. 561/2006 in Uredbe št. 165/2014. Priloga III je bila naknadno nadomeščena z novo prilogo k Direktivi Komisije 2009/5/ES, ( 33 ) v kateri so bile določene „smernice za skupni obseg kršitev“ teh dveh uredb, ki so bile glede na težo razvrščene v dve kategoriji. ( 34 ) Z Uredbo Komisije (EU) 2016/403 ( 35 ) je še dopolnjena Priloga III k Direktivi 2006/22, tako da je spremenjena teža nekaterih kršitev. ( 36 )

58.

Iz tega je razvidno, da ni cilj ne Direktive 2006/22 ne poznejših do zdaj sprejetih ukrepov na podlagi te direktive celovita ali izčrpna določitev vseh možnih kršitev Uredbe št. 561/2006. Zato menim, da trditev, ki temelji na tem, da se ti ukrepi ne sklicujejo na to, da je bil kršen člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006, ker voznik ne sme preživeti rednega tedenskega časa počitka v vozilu, niso prepričljivi.

59.

Cilj Uredbe št. 561/2006 je v skladu z uvodno izjavo 17 in členom 1 izboljšanje pogojev dela zaposlenih v sektorju cestnega prevoza, izboljšanje splošne varnosti v cestnem prometu in uskladitev pogojev konkurence v cestnem prometu. ( 37 )

60.

V pisnih stališčih belgijske, francoske in nemške vlade ter Komisije je navedeno, da razlaga člena 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006, da je z njim izključeno, da bi voznik preživel redni tedenski čas počitka v vozilu, prispeva k doseganju ciljev te uredbe, da bi se izboljšali pogoji dela zaposlenih in varnost v cestnem prometu. To je ponazorjeno z utemeljitvijo Parlamenta za črtanje tedenskega časa počitka iz prvotnega predloga, da se ne bi poslabšali pogoji dela. ( 38 )

61.

Tožeča stranka in estonska vlada trdita, da je rezultat take razlage člena 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006, da bo voznik izpostavljen slabšim pogojem, kot če bi lahko redni čas počitka preživel v vozilu, in da je taka zahteva težko dokazljiva.

62.

Z Uredbo št. 561/2006 niso izrecno določena pravila o tem, kako lahko voznik preživi redni tedenski čas počitka. Vprašanja, kot so tista, ki so navedena zgoraj, lahko – odvisno od okoliščin primera – obravnavajo države članice ali pa so obravnavana v okviru postopka odločanja v Uniji. Vendar ne dajejo podlage za to, da se ne bi ravnalo v skladu s pravili, s katerimi je urejen čas počitka voznikov v Uredbi št. 561/2006.

63.

Dejansko je bilo vprašanje, ki ga obravnava Sodišče, predstavljeno v okviru javnega posvetovanja o izboljšanju socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom, ki ga je izvedla Komisija med 5. septembrom 2016 in 11. decembrom 2016. ( 39 )

64.

V študiji o naknadni oceni socialne zakonodaje Unije v cestnem prometu in njenega izvajanja ( 40 ) je bilo ocenjeno, kako države članice uporabljajo člen 8(8) Uredbe št. 561/2006. ( 41 ) V prilogi ( 42 ) k tej študiji je navedeno, da v 19 državah članicah od 24 anketiranih ( 43 ) voznikom ni dovoljeno preživeti rednega tedenskega časa počitka v vozilu, ( 44 ) v osmih državah članicah pa jim je to dovoljeno ( 45 ) (vendar je v treh državah članicah mogoče oboje). ( 46 )

65.

S to primerjalno raziskavo je ponazorjeno, da razlaga člena 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006, da voznik ne sme preživeti rednega tedenskega časa počitka v vozilu, ustreza pristopu večine držav članic.

66.

Ob upoštevanju vseh gornjih ugotovitev sklepam, da je treba člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 razlagati tako, da voznik rednega tedenskega časa počitka v smislu člena 8(6) ne sme preživeti v vozilu.

67.

Če bo Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo, da je treba člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 razlagati tako, da voznik rednega tedenskega časa počitka ne sme preživeti v vozilu, se z drugim vprašanjem, ki ga je predložilo predložitveno sodišče, v bistvu sprašuje, ali člen 8(6) in (8) v povezavi s členom 19 Uredbe št. 561/2006 ni veljaven, ker je z njim kršeno načelo zakonitosti kaznivih dejanj in kazni iz člena 49 Listine, ker s tema določbama ni izrecno določeno, da sme voznik preživeti redni tedenski čas počitka v vozilu.

68.

Tožeča stranka in španska vlada trdita, da bi bilo treba na drugo vprašanje odgovoriti pritrdilno. Natančneje, tožeča stranka navaja, da ni izrecnih pravil v tem smislu, zato razlaga Uredbe št. 561/2006, da voznik ne sme preživeti rednega tedenskega časa počitka v vozilu, pomeni razlago a contrario, ki je z načelom zakonitosti prepovedana.

69.

Belgijska, francoska in nemška vlada ter Evropski parlament, Svet in Komisija navajajo, da iz tega razloga gornje določbe niso neveljavne, ker so države članice tiste, ki morajo določiti upoštevne kazni za kršitve Uredbe št. 561/2006. Zato je to stvar nacionalnega prava, in ne prava Unije.

70.

Menim, da je treba trditve, s katerimi se izpodbija veljavnost člena 8(6) in (8) v povezavi s členom 19 Uredbe št. 561/2006 v zvezi z načelom zakonitosti kaznivih dejanj in kazni iz člena 49 Listine, zavrniti. Moja obrazložitev je taka.

71.

Člen 49(1), prvi stavek, Listine določa: „Nihče ne sme biti obsojen za dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki v času, ko je bilo storjeno, po nacionalnem ali mednarodnem pravu ni bilo določeno kot kaznivo dejanje. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.“ ( 47 )

72.

V skladu s sodno prakso Sodišča načelo zakonitosti kaznivih dejanj in kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege), ki je zagotovljeno s členom 49 Listine in pomeni poseben izraz splošnega načela pravne varnosti, zahteva, da se s predpisi Unije jasno opredelijo kršitve in kazni, s katerimi se te kaznujejo. Ta pogoj je izpolnjen, če lahko naslovnik norme iz besedila zadevne določbe in po potrebi iz razlage te določbe, ki jo poda sodišče, razbere, za katera dejanja in opustitve kazensko odgovarja. ( 48 )

73.

Načela, da morata biti kaznivo dejanje in kazen določena v zakonu, torej ni mogoče razlagati tako, da prepoveduje postopno razjasnjevanje pravil glede kazenske odgovornosti s sodno razlago posameznih primerov, če je rezultat zlasti glede na razlago, ki je veljala ob nastanku kršitve, sprejeto v sodni praksi glede zadevne zakonske določbe, razumno predvidljiv. ( 49 ) Menim, da razlaga člena 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006, v skladu s katero voznik ne sme preživeti rednega tedenskega časa počitka v vozilu, ustreza tem merilom.

74.

Dalje, vsekakor menim, da je treba podrobneje pojasniti izpodbijani ukrep in posledice, ki iz tega izhajajo, in sicer ob upoštevanju Listine.

75.

V obravnavani zadevi Uredba št. 561/2006 ne zavezuje držav članic, da naložijo kazenske sankcije v primeru kršitev njenih določb. Nasprotno je državam članicam dana možnost, da kršitve Uredbe št. 561/2006 kaznujejo z uporabo kazenskih sankcij. ( 50 )

76.

Zato se v obravnavani zadevi ni mogoče sklicevati na člen 49 Listine z namenom izpodbijati veljavnost člena 8(6) in (8), v povezavi s členom 19 Uredbe št. 561/2006. ( 51 ) Vendar pa v položaju, ko se je država članica odločila, da Uredbo št. 561/2006 izvede z uporabo kazenskih sankcij, člen 51(1) Listine državo članico nujno zavezuje, da spoštuje vse določbe Listine, vključno s členom 49 in načelom zakonitosti kaznivih dejanj in kazni, ki so tam določene.

77.

Predložitveno sodišče ni postavilo vprašanja o združljivosti člena 2 izpodbijanega odloka z načelom zakonitosti kaznivih dejanj in kazni iz člena 49 Listine. Ta problem torej ni vključen v okvir predložitvene odločbe v tej zadevi. Ali so upoštevni nacionalni predpisi v skladu z načelom zakonitosti kaznivih dejanj in kazni, je stvar predložitvenega sodišča. To sodišče seveda lahko vloži ponovni predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU.

78.

Če bo Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo, da je treba člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 razlagati tako, da voznik sme preživeti redni tedenski čas počitka v vozilu, se s tretjim vprašanjem, ki ga je preložilo predložitveno sodišče, v bistvu sprašuje, ali so z Uredbo št. 561/2006 dovoljena nacionalna pravila, kakršno je člen 2 izpodbijanega odloka, ki vozniku prepovedujejo tako ravnanje.

79.

V delu III.B sklepnih predlogov sem sklenil, da je treba člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 razlagati tako, da voznik ne sme preživeti rednega tedenskega časa počitka v vozilu. Če bo Sodišče tako odgovorilo na prvo vprašanje, iz tega izhaja, da mu ni treba odgovoriti na to vprašanje.

80.

Kljub temu pa bom podredno podal svoje mnenje glede tretjega vprašanja.

81.

Tožeča stranka, estonska in španska vlada ter Komisija navajajo, da bi bilo treba na to vprašanje odgovoriti nikalno. Španska vlada meni, da je zakonodajalec Unije pristojen za določitev take prepovedi in da države članice tega samostojno ne smejo narediti. Estonska vlada in Komisija med drugim poudarjata, da taka prepoved ne spada med omejene možnosti držav članic iz Uredbe št. 561/2006 in da bi, če bi se vsaki državi članici dovolilo sprejetje posebnih pravil o zadevi, to nasprotovalo cilju Uredbe, ki je uskladiti pogoje konkurence v cestnem prometu.

82.

Belgijska in nemška vlada trdita, da bi bilo treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno. Natančneje, belgijska vlada poudarja, da je pristojna za določitev take prepovedi, ki je upravičena, ker služi pomembnima interesoma zaščite delavcev, na primer kot ukrep proti socialnemu dampingu, in zagotavljanja varnosti v cestnem prometu. Nemška vlada opozarja, da so države članice pristojne za sprejetje pravil za preprečevanje nevarnih ali neprimernih položajev, kot so ti, povezani s počivališči ali parkirišči za voznike, in da taka prepoved pomeni učinkovito dopolnilo za dosego ciljev Uredbe, to je zaščite voznikov in izboljšanja varnosti v cestnem prometu.

83.

Menim, da če se člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 razlaga tako, da voznik sme preživeti tedenski (in dnevni) čas počitka v vozilu, če se tako odloči, državam članicam ni dovoljeno v nacionalnem pravu prepovedati, da voznik preživi redni tedenski čas počitka v vozilu. V teh okoliščinah bi bila taka prepoved neposredno v nasprotju s tem pravilom, kot ga razlaga Sodišče, saj bi se vozniku prepovedovalo, da naredi nekaj, kar je dovoljeno s pravili iz člena 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006. ( 52 )

84.

Zato sklepam – če Sodišče odloči, da je treba člen 8(6) in (8) Uredbe št. 561/2006 razlagati tako, da voznik sme preživeti redni tedenski čas počitka v vozilu – da Uredba št. 561/2006 nasprotuje nacionalnim pravilom, kakršno je člen 2 izpodbijanega odloka, ki vozniku to prepovedujejo.

85.

Ob upoštevanju gornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Raad van State (državni svet, Belgija), odgovori: