1. 

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4 Direktive Sveta 77/249/EGS z dne 22. marca 1977 o učinkovitem uresničevanju svobode opravljanja storitev odvetnikov. ( 2 )

2. 

Ovire za svobodo opravljanja storitev odvetnikov niso novo vprašanje. Vendar pa informatizacija sodstva in dematerializacija procesnih dokumentov, pojav novih komunikacijskih sredstev, možnosti virtualnega hranjenja ter programi umetne inteligence neizogibno spreminjajo razumevanje tega poklica in njegovo izvajanje.

3. 

V ta okvir spada obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe. Je namreč posledica zavrnitve prošnje J.‑P. Lahorgua, da bi mu združenje Ordre des avocats du Barreau de Lyon (odvetniška zbornica v Lyonu, Francija) kot izvajalcu čezmejnih storitev priključilo orodje za varno elektronsko komunikacijo s sodnimi tajništvi francoskih sodišč, in sicer usmerjevalnik za réseau privé virtuel des avocats (navidezno zasebno omrežje za odvetnike, v nadaljevanju: usmerjevalnik RPVA).

4.

Člen 4 Direktive 77/249 določa:

„1.   Dejavnosti v zvezi z zastopanjem stranke v sodnih postopkih ali pred javnimi organi se v vsaki državi članici opravljajo pod pogoji, predpisanimi za odvetnike s sedežem v tej državi, razen pogojev glede prebivališča ali registracije v poklicnem združenju v tej državi.

2.   Odvetnik, ki opravlja te dejavnosti v državi članici gostiteljici, mora upoštevati pravila poklicnega ravnanja v tej državi, brez poseganja v obveznosti, ki jih ima v državi članici, iz katere prihaja.

[…]“

5.

Člen 5 Direktive 77/249 določa:

„Za opravljanje dejavnosti, povezanih z zastopanjem stranke v sodnih postopkih, lahko država članica zahteva od odvetnikov, za katere se uporablja člen 1, da:

6.

Direktiva 77/249 je bila v francosko pravo prenesena z odlokom št. 91‑1197 z dne 27. novembra 1991, ki ureja odvetniški poklic.

7.

Člen 202‑1 odloka št. 91‑1197 določa:

„Kadar odvetnik [državljan države članice s stalnim prebivališčem v eni od držav članic] zastopa ali brani stranko v sodnih postopkih ali pred javnimi organi, opravlja svoj poklic pod enakimi pogoji kot odvetnik, vpisan v francosko odvetniško zbornico.

[…]

V civilnih zadevah, če je zastopanje pred okrožnim sodiščem obvezno, lahko [navedeni odvetnik] zastopa stranke, le če ima naslov za vročanje pri odvetniku, ki ima pooblastilo za zastopanje strank pri sodišču, ki mu je zadeva predložena, in ki se mu se procesni akti veljavno vročajo. […]

Če je zastopanje pred pritožbenim sodiščem obvezno, lahko [navedeni odvetnik] zastopa stranke, le če ima naslov za vročanje pri odvetniku, ki ima pooblastilo za zastopanje strank pred tem sodiščem in ki se mu se procesni akti veljavno vročajo. […]“

8.

Z odlokom št. 2005‑1678 z dne 28. decembra 2005 je bil v zakonik o civilnem postopku uveden nov naslov XXI „Elektronska komunikacija“.

9.

Člen 748‑1 trenutno veljavnega zakonika o civilnem postopku, ki spada med določbe tega naslova, določa, da je „[p]ošiljanje, predajanje in vročanje procesnih aktov, dokazil, obvestil, opozoril ali vabil, poročil, zapisnikov ter prepisov in overjenih prepisov sodnih odločb z izvršilno klavzulo mogoče po elektronskih medijih pod pogoji in po pravilih, določenih v navedenem naslovu, brez poseganja v posebne določbe, ki nalagajo uporabo tega načina sporočanja“.

10.

Poleg tega glede postopka z obveznim zastopnikom pred pritožbenimi sodišči člen 930‑1 zakonika o civilnem postopku določa:

„Procesni akti morajo biti sodišču predloženi elektronsko, sicer bodo po uradni dolžnosti razglašeni za nedopustne.

Kadar akta ni mogoče posredovati elektronsko iz razloga, ki ni odvisen od volje tistega, ki ga posreduje, se sestavi v papirni obliki in vloži v sodnem tajništvu. […]

Obvestila, opozorila ali vabila se odvetnikom strank izročajo elektronsko, razen kadar to iz razloga, ki ni odvisen od pošiljateljeve volje, ni mogoče.

Pravila elektronskih izmenjav so določena z odredbo ministra za pravosodje.“

11.

Člen 5 odredbe z dne 7. aprila 2009 ( 3 ) določa, da je „[d]ostop odvetnikov do elektronskega komunikacijskega sistema sodišč mogoč z uporabo postopka priključitve na neodvisno zasebno omrežje, ki deluje pod nadzorom Conseil national des barreaux (nacionalna odvetniška zbornica) in se imenuje ‚réseau privé virtuel des avocats‘ [(navidezno zasebno omrežje za odvetnike)] (RPVA).“

12.

Člen 9 tega odloka še določa, da „[v]arnost priključitve odvetnikov na RPVA zagotavlja elektronski identifikator. Ta identifikator temelji na storitvi certificiranja, ki zagotavlja avtentikacijo statusa odvetnika kot fizične osebe […]. Identifikator vsebuje funkcijo preverjanja veljavnosti elektronskega certifikata. Tega izdaja izvajalec storitev elektronskega certificiranja, ki deluje v imenu Conseil national des barreaux (nacionalna odvetniška zbornica), certifikacijskega organa.“

13. 

Francija se je sredi prvega desetletja drugega tisočletja lotila dematerializacije sodnih postopkov.

14. 

Ta proces se je končal s podpisom protokola o elektronski komunikaciji med sodišči rednega sodstva in odvetniki (imenovanega „ComCi TGI“ za prvostopenjska in „ComCi CA“ za drugostopenjska sodišča).

15. 

Namen tega protokola je zlasti izboljšati komunikacijo med sodišči in odvetniki z dematerializirano izmenjavo strukturiranih podatkov. Tehnično gre za dve ločeni intranetni omrežji, ki sta povezani prek platforme, imenovane „e‑barreau“. Ti omrežji sta intranet sodišč, ki ga upravlja ministrstvo za pravosodje (navidezno zasebno omrežje za sodišča), na eni strani in intranet odvetnikov, ki ga upravlja Conseil national des barreaux (nacionalna odvetniška zbornica, v nadaljevanju: CNB), na drugi.

16. 

Podatki, izmenjani med odvetniškimi pisarnami in storitveno platformo RPVA, se šifrirajo z algoritmom za izmenjavo podatkov med usmerjevalnikom VPN, ki je v lokalnem omrežju pisarne pred priključno napravo za internet v pisarni, in čelnim procesorjem VPN, ki je pri vhodu storitvene platforme RPVA.

17. 

Samo ustrezno identificirani usmerjevalniki, ki se jim je dovoljeno povezati s storitvijo RPVA, lahko komunicirajo s čelnim procesorjem VPN pri vhodu platforme RPVA in tako uporabljajo storitev „e‑barreau“. Glede na pojasnila, ki jih je na obravnavi z dne 11. januarja 2017 podala CNB, naj bi usmerjevalnike poslej nadomeščali s ključi USB.

18. 

Materialno ta naprava sestoji iz elektronskega certifikata, ki ga odvetnik hrani na svojem fizičnem kriptografskem nosilcu, torej napravi s pomnilnikom in vtičnico USB. Ta naprava se imenuje „usmerjevalnik RPVA“ in omogoča ugotavljanje istovetnosti uporabnikov storitev „e‑barreau“.

19. 

V praksi je ugotavljanje istovetnosti mogoče, ker je odvetnikov osebni elektronski certifikat povezan z nacionalnim imenikom odvetnikov, ta pa se samodejno posodablja z vsakodnevnim usklajevanjem z imeniki odvetnikov vseh francoskih odvetniških zbornic.

20. 

Na podlagi tega protokola je bilo med ministrstvom za pravosodje in CNB sklenjenih več konvencij, ki naj bi določali pravila in pogoje elektronske komunikacije med odvetniki ter sodišči prve in druge stopnje.

21. 

V skladu s členom VI konvencije z dne 16. junija 2010 med ministrstvom za pravosodje in CNB je vpis v „ComCi CA“ in „ComCI TGI“ mogoč prek odvetniške zbornice, katere član je odvetnik. Tudi izdaja usmerjevalnika RPVA je v pristojnosti te zbornice. ( 4 )

22. 

J.‑P. Lahorgue, francoski državljan, je odvetnik, vpisan v odvetniško zbornico v Luxembourgu.

23. 

Pri Ordre des avocats du barreau de Lyon (odvetniška zbornica v Lyonu) je zaprosil za priključitev usmerjevalnika RPVA. Ta prošnji J.‑P. Lahorgua ni ugodila, ker ni vpisan v odvetniško zbornico v Lyonu.

24. 

Po tej zavrnitvi je J.‑P. Lahorgue pri predsedniku Tribunal de grande instance de Lyon (okrožno sodišče v Lyonu), Ordre des avocats du Barreau de Lyon (odvetniška zbornica v Lyonu), CNB, Svetu odvetniških združenj Evrope (CCBE) in Ordre des avocats du Barreau de Luxembourg (odvetniška zbornica v Luxembourgu) začel postopek za izdajo začasne odredbe, s katero naj se odvetniški zbornici v Lyonu odredi, naj mu v osmih dneh in pod grožnjo naložitve denarne kazni priključi usmerjevalnik RPVA, ki mu bo v celoti omogočal opravljanje odvetniškega poklica v Franciji pod enakimi pogoji kot francoskim odvetnikom.

25. 

Predložitveno sodišče dvomi, da je zavrnitev Ordre des avocats du barreau de Lyon (odvetniška zbornica v Lyonu) združljiva s pravom Unije.

26. 

Zlasti meni, ker za odvetnika iz druge države članice v zvezi z vlaganjem pravnih sredstev v kazenskih in socialnih zadevah ne velja omejitev, ki se nanaša na obveznost, da dela skupaj z odvetnikom, ki je član odvetniške zbornice v kraju pristojnosti zadevnega sodišča, da bi bilo lahko to, da se odvetniku iz druge države članice naloži obveznost, da dela skupaj z odvetnikom iz odvetniške zbornice iz kraja pristojnosti zadevnega sodišča, zato da bi smel uporabljati RPVA, v nasprotju s svobodo opravljanja storitev.

27. 

V teh okoliščinah je predsednik Tribunal de grande instance de Lyon (okrožno sodišče v Lyonu) ocenil, da je treba prekiniti odločanje in Sodišču postaviti vprašanje za predhodno odločanje.

28. 

Predsednik Tribunal de grande instance de Lyon (okrožno sodišče v Lyonu) je torej s sklepom, izdanim v postopku za izdajo začasne odredbe, z dne 15. februarja 2016, ki je na Sodišče prispel 19. februarja 2016 in ki je bil dopolnjen z dodatnim sklepom, izdanim v postopku za izdajo začasne odredbe, z dne 14. marca 2016, ki je prispel na Sodišče 22. marca 2016, sklenil, da Sodišču v predhodno odločanje predloži to vprašanje:

„Ali zavrnitvi priključitve usmerjevalnika za Réseau Privé Virtuel des Avocats (navidezno zasebno omrežje za odvetnike, RPVA) odvetniku, ki je ustrezno vpisan v odvetniško zbornico države članice, v kateri želi opravljati odvetniški poklic kot svobodni izvajalec storitev, nasprotuje člen 4 Direktive 77/249/ES, ker pomeni diskriminacijski ukrep, ki lahko ovira svobodo opravljanja storitev v primerih, ko z zakonom ni določeno sodelovanje z lokalnim odvetnikom?“

29. 

To vprašanje vsebuje trditev, ki ne ustreza položaju tožeče stranke v glavni stvari, ker obravnava položaj „odvetnika, ki je vpisan v odvetniško zbornico države članice, v kateri želi opravljati odvetniški poklic kot svobodni izvajalec storitev“, kar za J.‑P. Lahorgua ne velja.

30. 

Poleg tega takšna formulacija spreminja predlog vprašanja, ki ga je oblikoval sam. Čeprav predložitveno sodišče ni dolžno upoštevati pobud strank v zvezi s tem, ( 5 ) je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je predložitveno sodišče nameravalo v obravnavani zadevi v predhodno odločanje predložiti „vprašanje, ki ga je predlagala tožeča stranka“. ( 6 )

31. 

Ker takšen predlog vprašanja ne vsebuje niti protislovja niti nepravilnosti in je v skladu z dejanskim položajem tožeče stranke v glavni stvari, menim, da je treba upoštevati vprašanje, ki je navedeno v točki 1 predloga za sprejetje predhodne odločbe, ne pa tisto, ki je zastavljeno v izreku:

„Ali je zavrnitev priključitve usmerjevalnika za Réseau Privé Virtuel des Avocats (navidezno zasebno omrežje za odvetnike, RPVA) odvetniku, ki je ustrezno vpisan v odvetniško zbornico ene države članice, samo zato, ker ni vpisan v odvetniško zbornico druge države članice, v kateri želi opravljati odvetniški poklic kot svobodni izvajalec storitev, v nasprotju s členom 4 Direktive 77/249, ker pomeni diskriminacijski ukrep, ki lahko ovira svobodo opravljanja storitev, v primerih, ko z zakonom ni določeno, da mora sodelovati z lokalnim odvetnikom?“

32. 

CNB, francoska vlada in Evropska komisija so predložile pisna stališča. Poleg tega so predstavile svoja stališča na obravnavi 11. januarja 2017.

33. 

J.‑P. Lahorgue in Ordre des avocats du barreau de Lyon (odvetniška zbornica v Lyonu) nista predložila pisnih stališč. Vendar pa sta svoja stališča predstavila na navedeni obravnavi.

34.

Kot je bilo opozorjeno v uvodu k tem sklepnim predlogom, vprašanje svobode opravljanja storitev odvetnikov in morebitnih ovir zanjo ni novo. Sodišče je imelo že pred sprejetjem Direktive 77/249 priložnost, da kar dvakrat v razmiku šestih mesecev, potrdi uporabo določb Pogodbe, povezanih s svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev, za odvetnike. ( 7 )

35.

Ni torej presenečenje, da je načela, na katera se je oprlo v primeru razlage teh določb Pogodbe, uporabilo tudi v primeru opravljanja storitev, značilnih za odvetniški poklic.

36.

Člen 56 PDEU tako ne zahteva samo odprave vsakršne diskriminacije ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici zaradi njegovega državljanstva, ampak tudi odpravo vsakršne omejitve, čeprav se uporablja brez razlikovanja za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če ta omejitev lahko prepove ali drugače ovira dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, v kateri ta zakonito opravlja podobne storitve. ( 8 )

37.

Drugače povedano, člen 56 PDEU nasprotuje uporabi vsakršnega nacionalnega predpisa, zaradi katerega opravljanje storitev med državami članicami postane težavnejše kot opravljanje storitev izključno znotraj države članice. ( 9 )

38.

Vendar pa je Sodišče potrdilo, da je v skladu s klasično sodno prakso s tega področja nacionalne ukrepe, ki lahko ovirajo izvrševanje temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo, ali ga naredijo za manj privlačno, mogoče dopustiti, če so izpolnjeni ti štirje pogoji:

39.

V zadevi v glavni stvari se zastavlja vprašanje, ali člen 4 Direktive 77/249 nasprotuje temu, da država članica omejuje pravico do priključitve tehničnih sredstev, ki omogočajo elektronsko posredovanje procesnih aktov sodiščem navedene države članice, na odvetnike, vpisane v odvetniško zbornico te države.

40.

Zdi se, da iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ter iz pisnih in ustnih stališč, ki so bila predložena Sodišču, izhaja, da procesna pravila, ki se uporabljajo za kazenske in socialne postopke, ne nalagajo obveznosti, da stranke zastopa odvetnik, niti, posledično, da ta dela skupaj z odvetnikom iz odvetniške zbornice na območju pristojnosti sodišča, pred katerim teče postopek. Vendar predložitveno sodišče očitno izhaja iz predpostavke, da odvetnika s prebivališčem v drugi državi članici, ki nima usmerjevalnika RPVA, ta okoliščina dejansko obvezuje, da se poveže s takšnim odvetnikom.

41.

Po mnenju francoske vlade je vprašanje, ki ga zastavlja predložitveno sodišče, upoštevno samo v takšnih postopkih, ne pa tudi v postopkih, pri katerih je zastopanje obvezno. V zadnjenavedeni vrsti postopka bi namreč morali tako odvetniki s prebivališčem v Franciji (vpisani v odvetniško zbornico, ki ni zbornica na območju pristojnosti sodišča, ki odloča o sporu) kakor odvetniki s prebivališčem v kateri drugi državi članici delati skupaj z odvetnikom, pristojnim za opravljanje svoje dejavnosti pred navedenim sodiščem. Priključitev usmerjevalnika RPVA pa naj bi potreboval samo zadnjenavedeni.

42.

Nasprotno pa Komisija meni, da za odgovor na vprašanje, ali je obveznost vpisa v lokalno odvetniško zbornico za priključitev usmerjevalnika RPVA združljiva s členom 4 Direktive 77/249, ni pomembno, katere vrste je zadevni postopek (civilni, kazenski ali socialni).

43.

Ker je predložitveno sodišče svoj opis pravnega in dejanskega okvira omejilo na primer postopkov, pri katerih zastopanje strank po odvetniku ni obvezno, menim, da Sodišče ni pristojno, da v odgovoru predvidi položaj, glede katerega mu vprašanje ni bilo postavljeno. ( 11 )

44.

Da bi se Sodišče prepričalo, da je pravilno razumelo vprašanje, ki ga je predložilo predložitveno sodišče, in da bi nanj podalo uporaben odgovor, mu je 12. oktobra 2016 poslalo zahtevo po pojasnilih in ga prosilo, naj do 21. novembra 2016 potrdi, da francoska zakonodaja pri upoštevanih postopkih (torej kazenskih in socialnih) dovoljuje pošiljanje procesnih aktov po pošti.

45.

Iz odgovora predložitvenega sodišča z dne 14. decembra 2016, ki je na Sodišče prispel 23. decembra, in iz dodatnih pojasnil, ki jih je na obravnavi 11. januarja 2017 podal agent francoske vlade, izhaja, da je obvezna elektronska komunikacija načeloma omejena na pritožbene postopke pred sodišči, za katere je zastopanje po odvetniku obvezno.

46.

Vendar pa je bila uporaba elektronske komunikacije možna – ne pa tudi obvezna – v treh drugih primerih, pri katerih je zastopanje po odvetniku izbirno: pri nekaterih postopkih pred okrožnimi sodišči, ( 12 ) pri postopkih pred pritožbenimi sodišči, pri katerih je zastopanje po odvetniku izbirno, ( 13 ) ter pri postopkih pred sodišči za gospodarske spore. ( 14 )

47.

Vsekakor je ne glede na postopek, pri katerem je elektronska komunikacija dovoljena, dostop do tega komunikacijskega sredstva omejen na odvetnike na območju pristojnosti zadevnega sodišča. Za druge odvetnike, med njimi odvetnike s prebivališčem v drugi državi členici, sta dovoljena samo vlaganje dokumentov v sodnem tajništvu ali pošiljanje po pošti.

48.

Iz tako obrazloženega pravnega okvira izhaja, da je uporaba elektronske komunikacije dovoljena v določenih postopkih, pri katerih zastopanje po odvetniku ni obvezno, torej prav v postopkih, na katere se nanaša predlog za sprejetje predhodne odločbe. ( 15 )

49.

Ker je ta možnost pogojena z dostopom do RPVA, ni dvoma, da zavrnitev priključitve usmerjevalnika RPVA odvetnikom, ki niso vpisani v katero od francoskih odvetniških zbornic, lahko pomeni omejevanje svobode opravljanja storitev.

50.

Kot ugotavlja CNB, lahko takšna zavrnitev namreč ovira izvajanje svobode opravljanja storitev ali ga naredi manj privlačno za odvetnike, ki niso vpisani v eno od francoskih odvetniških zbornic, ker preprosto ne morejo imeti dostopa do storitve dematerializacije postopkov, razen če sistematično prosijo za pomoč odvetnika, vpisanega v eno od francoskih odvetniških zbornic, ki ima usmerjevalnik RPVA. ( 16 )

51.

Zakonodaja, ki dela manj privlačno ali otežuje čezmejno opravljanje odvetniških storitev, pa pomeni omejevanje, ki ga prepovedujeta člen 56 PDEU in člen 4 Direktive 77/249. ( 17 )

52.

V skladu z zgoraj navedeno ustaljeno sodno prakso je omejitev „lahko utemeljena, če ustreza nujnim razlogom v splošnem interesu, pod pogojem, da je primerna za uresničitev zastavljenega cilja in ne prekorači okvirov, ki so potrebni za njegovo uresničitev“. ( 18 )

53.

CNB in agent francoske vlade se sklicujeta na načelo učinkovitega izvajanja sodne oblasti kot nujni razlog v splošnem interesu, ki naj bi utemeljeval zavrnitev dodelitve usmerjevalnika RPVA odvetnikom, ki niso vpisani v eno od francoskih odvetniških zbornic. K tej prvi utemeljitvi francoska vlada dodaja še varstvo končnega prejemnika pravnih storitev.

54.

Zagotovo „sta varstvo potrošnikov, zlasti prejemnikov pravnih storitev, ki jih opravljajo osebe, ki delajo v pravosodju, in učinkovito izvajanje sodne oblasti dva od ciljev, ki jih je mogoče šteti za nujne razloge v splošnem interesu in bi lahko upravičili omejitev svobode opravljanja storitev […]“. ( 19 )

55.

Vendar pa sta varstvo posameznika, torej „končnega prejemnika pravnih storitev“, in učinkovito izvajanje sodne oblasti nujno povezana z zahtevami po nadzoru in odgovornosti izvajalca storitve. ( 20 )

56.

V zvezi s tem velja opozoriti, da v pravnem redu Unije kljub morebitnim razlikam med državami članicami obstaja skupno pojmovanje vloge odvetnika, in sicer sodelavca pravosodja, ki je poklican, da popolnoma neodvisno in v višjem interesu varstva prava nudi stranki potrebno pravno pomoč. ( 21 ) To varstvo na drugi strani terja poklicna pravila, ki se naložijo in katerih izvajanje se nadzoruje v splošnem interesu. ( 22 )

57.

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da takšno pojmovanje ustreza pravnim izročilom, ki so skupna državam članicam. Najde se tudi v pravnem redu Unije, kot izhaja iz določb člena 19 Statuta Sodišča ( 23 ) in, natančneje, iz njegovega četrtega odstavka, po katerem lahko „[l]e odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, […] pred Sodiščem zastopa stranko ali ji pomaga“.

58.

Prav zato tudi Sodišče od odvetnikov zahteva, da predložijo potrdilo, da so upravičeni do zastopanja pred sodišči države članice ali druge države podpisnice Sporazuma o EGP, da bi lahko zastopali stranko v okviru neposredne tožbe ( 24 ) ter uživali privilegije, imuniteto in ugodnosti, ki jih Poslovnik Sodišča priznava agentom, svetovalcem in odvetnikom. ( 25 ) In nazadnje se prav takšno dokazilo zahteva za uporabo računalniške aplikacije „e‑curia“, ki omogoča elektronsko vlaganje in vročanje procesnih aktov. ( 26 )

59.

Nemožnost, da bi odvetnik, ki ni vpisan v eno od francoskih odvetniških zbornic, dobil usmerjevalnik RPVA, pojasnjujeta podobna pomisleka: obveznost, da se zagotovi zanesljiva identifikacija odvetnikov, ki so stranke pri elektronski komunikaciji, in zlasti zaupnost izmenjav. ( 27 ) Člen 9 odloka z dne 7. aprila 2009 namreč zlasti določa, da „[v]arnost priključitve odvetnikov na RPVA zagotavlja elektronski identifikator. Ta identifikator temelji na storitvi certificiranja, ki zagotavlja avtentikacijo statusa odvetnika kot fizične osebe.“

60.

V tem smislu usmerjevalnik RPVA in pravila, povezana z njegovo dodelitvijo, prispevajo k učinkovitemu izvajanju sodne oblasti in varstvu končnega prejemnika pravnih storitev.

61.

Poleg tega se mi zdita ti sredstvi – torej usmerjevalnik RPVA in pravila, povezana z njegovo dodelitvijo – ustrezni za zagotavljanje uresničitve teh ciljev, ker so za vpis odvetnikov v odvetniški imenik ter njegovo posodabljanje prav tako odgovorne lokalne zbornice in ker poteka identificiranje odvetnika, ki bi se rad priključil na RPVA, prek osebnega elektronskega certifikata, ki je povezan z nacionalnim imenikom odvetnikov, ta pa se samodejno posodablja z vsakodnevnim usklajevanjem z imeniki odvetnikov vseh francoskih odvetniških zbornic.

62.

Sistem torej omogoča, da se lahko na RPVA priključijo samo odvetniki, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje poklica.

63.

Nasprotno pa se mi zdi, da sklicevanje na to, da imenika odvetnikov na ravni Evropske unije ni, kar naj bi upravičevalo preprosto zavrnitev priključitve usmerjevalnika RPVA odvetnikom, ki niso vpisani v eno od francoskih odvetniških zbornic, presega tisto, kar je potrebno za avtentikacijo statusa odvetnika in, posledično, za zagotavljanje varstva prejemnikov pravnih storitev ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti v okviru postopkov, pri katerih zastopanje ni obvezno.

64.

Da bi namreč preučevani ukrep ustrezal zahtevi sorazmernosti, ne sme presegati tistega, kar je nujno potrebno za uresničitev legitimnega zastavljenega cilja. Drugače povedano, normativni organ mora med različnimi možnostmi izbrati tisto, ki najmanj posega v zadevno pravico ali svoboščino.

65.

Čeprav je dokaz o istovetnosti in statusu odvetnika nesporno mogoče zahtevati kot predpogoj za dodelitev usmerjevalnika RPVA, pa se zdi vsakodnevno preverjanje tega statusa pretirano, ker zgolj iz tehničnih razlogov privede do nemožnosti uporabe sodobnega, hitrega in varnega komunikacijskega sredstva. ( 28 )

66.

Prepoved, ki iz tega izhaja, je še toliko bolj nesorazmerna zato, ker je posledično edina možnost za komunikacijo s sodnim tajništvom zadevnih sodišč pošiljanje dokumentov po pošti. Zdi se mi, da takšno delovanje ne ustreza delovnim metodam, ki se uporabljajo na začetku 21. stoletja.

67.

Poleg tega menim, da v zadnjem primeru prizadevanje za zagotavljanje učinkovitega izvajanja sodne oblasti in varstva prejemnikov pravnih storitev ni tako nujno, saj je videti, da se, kadar gre za pošiljanje po pošti, preverjanje odvetniškega statusa ne zahteva sistematično in stalno.

68.

V teh okoliščinah bi bilo ravnovesje med svobodo opravljanja odvetniških storitev v sodobnem svetu na eni strani ter varstvom prejemnikov pravnih storitev in učinkovitim izvajanjem sodne oblasti na drugi lahko doseženo tako, da bi se obnavljanje veljavnosti dokazila o statusu odvetnika zahtevalo občasno ali, na primer, pri vsakem novem postopku.

69.

Drži sicer, da ni mogoče izključiti, da bi bila, če bi se Francija odločila sodelovanje z lokalnim odvetnikom razširiti na postopke, pri katerih zastopanje ni obvezno (ta možnost se ponuja v členu 5 Direktive 77/249), prepoved uporabe usmerjevalnika RPVA za odvetnika kot izvajalca storitev lahko upravičena. ( 29 )

70.

Vendar pa bi bilo upoštevnost takšnega postopka, ki je bil zasnovan pred več kot štiridesetimi leti, nedvomno vredno ponovno oceniti ob upoštevanju sodobne prakse odvetniškega poklica in sodobnih zahtev posameznika, pri čemer se ne bi smelo žrtvovati nujnih zagotovil za varstvo zadnjenavedenega. Vendar bi takšna ocena presegala pristojnost sodišča, saj bi se je, po potrebi, moral lotiti zakonodajalec.

71. 

Zavrnitev priključitve usmerjevalnika RPVA odvetniku, ki je ustrezno vpisan v odvetniško zbornico ene države članice, samo zato, ker ni vpisan v odvetniško zbornico države članice, v kateri je omrežje RPVA vzpostavljeno, pomeni omejevanje svobode opravljanja storitev.

72. 

Drži sicer, da je mogoče to zavrnitev pojasniti s prizadevanjem, da se zagotovita učinkovito izvajanje sodne oblasti in varstvo posameznika kot končnega prejemnika pravnih storitev, tako da se zagotavlja avtentikacija statusa odvetnika. Vendar pa takšen ukrep presega tisto, kar je nujno potrebno za uresničitev navedenih ciljev.

73. 

Glede na te ugotovitve torej Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavil predsednik Tribunal de grande instance de Lyon (okrožno sodišče v Lyonu, Francija), odgovori:

Zavrnitev dodelitve usmerjevalnika za priključitev na navidezno zasebno omrežje za odvetnike odvetniku, ki je ustrezno vpisan v odvetniško zbornico ene države članice, samo zato, ker ni vpisan v odvetniško zbornico druge države članice, v kateri želi opravljati odvetniški poklic kot svobodni izvajalec storitev, je v nasprotju s členom 4 Direktive Sveta 77/249/EGS z dne 22. marca 1977 o učinkovitem uresničevanju svobode opravljanja storitev odvetnikov.