1. 

Kaj pove kraj rojstva neke osebe o njenem etničnem poreklu?

2. 

Presenetljivo malo.

3. 

Po pravici povedano, razmišljanje, da obstaja neodtujljiva povezava med krajem rojstva neke osebe in njeno narodnostjo v končni fazi služi le ohranjanju nekaterih bolnih stereotipov.

4. 

V postopku v glavni stvari je v vozniškem dovoljenju prosilca za posojilo navedeno, da kraj njegovega rojstva ni nordijska država, ( 2 ) država članica Unije, Švica ali Lihtenštajn. ( 3 ) Ali gre za diskriminacijo na podlagi etničnega porekla, če kreditna institucija, ki daje posojilo, od stranke zahteva predložitev potne listine, ki jo je izdala ena od teh držav, če tega ne stori, pa predložitev potne listine, ki jo je izdala tretja država, in veljavnega dovoljenja za prebivanje (v nadaljevanju: sporna praksa)? Če je tako, ali je sporno prakso mogoče upravičiti s sklicevanjem na boj proti pranju denarja in financiranju terorizma?

5. 

To so vprašanja, s katerimi se sooča Sodišče v obravnavani zadevi. S to zadevo bo Sodišču zlasti omogočeno, da poda usmeritve o razmerju med diskriminacijo zaradi etničnega porekla, državljanstvom in krajem rojstva.

6. 

Iz razlogov, navedenih spodaj, s sporno prakso stranke na podlagi svojega etničnega porekla niso različno obravnavane. Zato se mi ne zdi potrebno, da Sodišče preuči, ali je tako prakso mogoče upravičiti.

7.

Člen 1 Direktive 2000/43 („Namen“) določa, da je njen namen določiti okvir za boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali narodnosti, da bi se v državah članicah uveljavilo načelo enakega obravnavanja.

8.

Člen 2 Direktive 2000/43 („Pojem diskriminacije“) določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne sme biti nobene neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti.

2.   V odstavku 1:

9.

V skladu s členom 3(2) Direktive 2000/43 („Področje uporabe“) ta direktiva ne zajema različnega obravnavanja, ki temelji na državljanstvu, in ne posega v določbe in pogoje v zvezi z vstopom in prebivanjem državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva na ozemlju držav članic ter v obravnavanje, ki izhaja iz pravnega položaja zadevnih državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva.

10.

Na podlagi člena 8(1) Direktive 2000/43 („Dokazno breme“) države članice v skladu s svojimi nacionalnimi pravosodnimi sistemi sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da mora toženec dokazati, da ni bilo kršeno načelo enakega obravnavanja, če osebe, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, na sodišču ali pri drugem pristojnem organu predstavijo dejstva, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije.

11.

Poglavje I Direktive 2005/60 („Predmet urejanja, področje uporabe in opredelitev pojmov“) zajema člene od 1 do 5. Člen 1(1) Direktive 2005/60 določa, da države članice zagotovijo, da sta pranje denarja in financiranje terorizma prepovedana. V skladu s členom 2(1), točka 1, se Direktiva 2005/60 uporablja za kreditne ustanove, ki so opredeljene v členu 3(1). V skladu s členom 5 Direktive 2005/60 lahko države članice na področju, ki ga ureja ta direktiva, za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma sprejmejo ali obdržijo v veljavi strožje predpise.

12.

Poglavje II Direktive 2005/60 („Dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke“) zajema člene od 6 do 19. Medtem ko so v oddelku 1 tega poglavja („Splošne določbe“) v členih od 6 do 10 zajeta temeljna pravila o dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke, so v oddelku 2 („Poenostavljena dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke“) določena pravila, s katerimi je v nekaterih opredeljenih okoliščinah omogočena uporaba postopkov poenostavljene dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke.

13.

Člen 13 Direktive 2005/60 (edina določba v poglavju II, oddelek 3, te direktive, naslovljenem „Poglobljena dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke“), določa:

„1.   Države članice zahtevajo, da ustanove in osebe, za katere velja ta direktiva, na podlagi ocene tveganja poleg ukrepov iz členov 7, 8 in 9(6) izvajajo ukrepe glede poglobljene dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke v okoliščinah, ki zaradi svoje narave predstavljajo večje tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, in sicer v okoliščinah iz odstavkov 2, 3 in 4 ter v drugih okoliščinah, ki predstavljajo veliko tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma, ki ustrezajo tehničnim merilom, določenim v skladu s členom 40(1)(c).

2.   Kadar stranka ni bila fizično prisotna pri identifikaciji, države članice od ustanov in oseb zahtevajo, da sprejmejo posebne in primerne ukrepe za nadomestitev večjega tveganja, na primer z izvajanjem naslednjih ukrepov:

[…]

4.   Glede transakcij ali poslovnih odnosov s politično izpostavljenimi osebami, ki prebivajo v drugi državi članici ali tretji državi, države članice od ustanov in oseb, za katere velja ta direktiva, zahtevajo, da:

[…]

6.   Države članice zagotovijo, da ustanove in osebe, za katere velja ta direktiva, posvetijo posebno pozornost vsaki grožnji pranja denarja ali financiranja terorizma, ki bi lahko izhajala iz produktov ali transakcij, ki se nagibajo k anonimnosti, in da po potrebi sprejemajo ukrepe proti zlorabi njihovih storitev za pranje denarja ali financiranje terorizma.“

14.

V dansko pravo so bile določbe Direktive 2000/43 prenesene z Lov om etnisk ligebehandling (zakon o enakem obravnavanju ne glede na etnično poreklo, v nadaljevanju: zakon o enakem obravnavanju). ( 6 ) Predložitveno sodišče navaja, da se je danski zakonodajalec po premisleku odločil, da v zakon o enakem obravnavanju ne bo vključil merila diskriminacije na podlagi kraja rojstva, saj tega merila ni v tej direktivi.

15.

Lov om forebyggende foranstaltninger mod hvidvask af udbytte og finansiering af terrorisme (zakon o preprečevanju pranja denarja v zvezi z dobičkom in financiranja terorizma, v nadaljevanju: zakon o pranju denarja) ( 7 ) zajema določbe, s katerimi se izvaja Direktiva 2005/60. Natančneje – čeprav so s členom 12 zakona o pranju denarja določena splošna pravila o dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke – je v odstavku 1 člena 19, ki pretežno ustreza členu 13 te direktive, določeno, da morajo osebe in podjetja, za katere velja ta zakon, na podlagi ocene tveganja poleg zahtev iz člena 12 zakona določiti dodatne zahteve glede identifikacije strank v položajih, ki vključujejo povečano tveganje za pranje denarja in financiranje terorizma. Izpolniti morajo vsaj zahteve, določene v odstavkih od 2 do 4 tega člena.

16.

Ismar Huskic (v nadaljevanju: pritožnik) je bil rojen v Bosni in Hercegovini leta 1975. Leta 1993 se je z družino preselil na Dansko, kjer živi vse od tedaj. Danski državljan je postal decembra 2000. Živi s svojo partnerko, ki je prav tako danska državljanka.

17.

Družba Jyske Finans A/S (v nadaljevanju: Jyske Finans), hčerinska družba finančne institucije Jyske Bank A/S, v sodelovanju s prodajalci avtomobilov posameznikom in podjetjem ponuja avtomobilska posojila in lizing avtomobilov.

18.

Pritožnik in njegova partnerka sta junija 2009 s prodajalcem motornih vozil sklenila pogodbo za nakup rabljenega avtomobila. Nakup avtomobila sta deloma financirala z avtomobilskim posojilom, za katerega sta se skupaj dogovorila pri družbi Jyske Finans. Družba Jyske Finans je v zvezi z oceno vloge za posojilo od pritožnika na podlagi dejstva, da je v njegovem vozniškem dovoljenju navedeno, da je bil rojen v Bosni in Hercegovini, zahtevala predložitev dodatne dokumentacije. Za njegovo partnerko, ki je bila po podatkih iz vozniškega dovoljenja rojena v Odenseju na Danskem, predložitev dodatne dokumentacije ni bila zahtevana.

19.

Pritožnik je menil, da je zahteva družbe Jyske Finans diskriminatorna, in je vložil pritožbo pri Ligebehandlingsnævnet (odbor za enako obravnavanje), ki med drugim obravnava pritožbe zaradi diskriminacije na podlagi rase ali etničnega porekla. Odbor za enako obravnavanje je z odločbo z dne 10. decembra 2010 ugotovil, da je družba Jyske Finans pritožnika posredno diskriminirala, in ji naložil plačilo odškodnine v višini 10.000 DKK (približno 1340 EUR).

20.

Po mnenju družbe Jyske Finans je odločba odbora za enako obravnavanje v nasprotju z zakonom o pranju denarja in nima pravne podlage, zahtevane z zakonom o enakem obravnavanju. Družba Jyske Finans se je zato odločila, da ne bo ravnala v skladu z odločbo odbora za enako obravnavanje. Zato je odbor za enako obravnavanje v imenu pritožnika vložil tožbo pri Retten i Viborg (okrožno sodišče v Viborgu, Danska).

21.

Retten i Viborg (okrožno sodišče v Viborgu) je s sodbo z dne 5. februarja 2013 potrdilo odločbo odbora za enako obravnavanje. Vendar je razsodilo, da je to, da je družba Jyske Finans diskriminirala pritožnika na podlagi kraja njegovega rojstva, neposredna diskriminacija na podlagi etničnega porekla.

22.

Družba Jyske Finans se je zoper sodbo Retten i Viborg (okrožno sodišče v Viborgu) pritožila pri predložitvenemu sodišču.

23.

V postopku je družba Jyske Finans navedla, da je pri obravnavanju pritožnikove vloge za posojilo uporabila notranje pravilo, to je sporno prakso. Družba Jyske Finans je navedla, da je bila sporna praksa uvedena na podlagi obveznosti družbe Jyske Finans, da ravna v skladu z zakonom o pranju denarja. V skladu s tem predložitveno sodišče šteje za dokazano, da temelji zahteva po dodatni dokumentaciji, ki jo je družba Jyske Finans naložila pritožniku, zgolj na dejstvu, da je v danskem vozniškem dovoljenju navedeno, da je bil rojen v Bosni in Hercegovini in torej v tretji državi.

24.

Zaradi dvomov o tem, ali je sporna praksa povzročila neposredno ali posredno diskriminacijo na podlagi etničnega porekla in ali je morda dopustna ob upoštevanju obveznosti, ki so – med drugim – finančnim institucijam naložene zaradi preprečevanja pranja denarja, je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25.

Pisna stališča so predložile družba Jyske Finans, Kraljevina Danska in Komisija. Te stranke so 12. oktobra 2016 predstavile ustne navedbe.

26.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali sporna praksa pomeni neposredno diskriminacijo na podlagi Direktive 2000/43. Če ni tako, želi nato to sodišče z drugim vprašanjem ugotoviti, ali pomeni posredno diskriminacijo, razen če ni objektivno utemeljena in sorazmerna. V tretjem vprašanju je predložitveno sodišče nakazalo možni razlog za utemeljitev sporne prakse, če jo je treba na prvi pogled šteti za posredno diskriminatorno.

27.

Vidik diskriminacije in vidik upravičenosti bom zaporedoma obravnaval v delih A in B te analize.

28.

S prvima dvema vprašanjema, na kateri bom odgovoril skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali sporna praksa, v skladu s katero se stranke različno obravnavajo zaradi njihovega kraja rojstva, pomeni neposredno ali posredno diskriminacijo na podlagi Direktive 2000/43.

29.

Najprej bom podal nekaj pojasnil o tem, zakaj diskriminacije na podlagi etničnega porekla, kot je uporabljena v Direktivi 2000/43, ni mogoče ugotoviti zgolj na podlagi kraja rojstva osebe. Ti premisleki bodo nato vodili do odgovora na vprašanje, ali sporna praksa pomeni neposredno ali posredno diskriminacijo na tej podlagi.

30.

V skladu s členom 2(1) Direktive 2000/43 načelo enakega obravnavanje pomeni, da ne sme biti nobene neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi „rase ali narodnosti“. To sta merili, na podlagi katerih je s to direktivo različno obravnavanje oseb opredeljeno kot nezakonito.

31.

Na začetku je treba, da bi se preprečil rasizem ter zagotovil boj proti njemu, opredeliti pojem „rase“. Vendar postaja v modernih družbah tako početje vse bolj nesprejemljivo. ( 8 ) V skladu s tem je prepoved diskriminacije na podlagi rase sčasoma morda prepustila primat manj očitnemu in oprijemljivemu konceptu diskriminacije na podlagi narodnosti, ki je, kot je navedeno spodaj v točki 35, oblika rasne diskriminacije.

32.

Direktiva 2000/43 ne opredeljuje pojma „narodnosti“ in zato ne podaja odgovora na vprašanje, ali obstaja povezava med tema meriloma, navedenima zgoraj v točki 30, in krajem rojstva neke osebe. ( 9 )

33.

To res ni presenetljivo. Opredelitev meril, ki pomenijo temeljni element narodnosti in opisujejo, po čem se razlikuje od druge narodnosti, je lahko prevelik izziv za samo enega človeka. Kot je Komisija vprašala na obravnavi, kaj je na primer tisto, zaradi česar je oseba „danske narodnosti“, in kako se taka oseba narodnostno razlikuje od drugih, kot so osebe „švedske“ ali „norveške“ narodnosti – če take narodnosti sploh obstajajo? Nisem poklican, da skušam odgovoriti na to neprijetno vprašanje.

34.

Vendar je Sodišče zaradi molka zakonodajalca moralo – in nalogi se ni izmikalo – podati pravno zavezujočo razlago. V sodbi ČEZ Razpredelenie Bulgarija je Sodišče razsodilo, da pojem „narodnost“ ali „etnična pripadnost“„izhaja iz ideje, da so za družbene skupine značilni zlasti skupno državljanstvo, vera, jezik, kulturno in tradicionalno poreklo in življenjsko okolje“. ( 10 )

35.

Pri oblikovanju te opredelitve je Sodišče sledilo sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), ki je navedlo, da sta „etnična pripadnost in rasa sorodna pojma […] Etnična pripadnost izhaja iz ideje, da so za družbene skupine značilni zlasti skupno državljanstvo, vera, skupen jezik ali kulturno in tradicionalno poreklo in življenjsko okolje. Diskriminacija zaradi narodnosti osebe je oblika rasne diskriminacije“. ( 11 )

36.

Med pokazatelji „narodnosti“, kot so navedeni zgoraj v točkah 34 in 35, ni kraja rojstva osebe. Vendar uporaba izraza „zlasti“ kaže, da ti elementi niso izčrpno navedeni. Zato ni mogoče izključiti, da lahko kraj rojstva osebe pomeni tak element ali da lahko k tem elementom prispeva.

37.

Vendar iz previdnosti opozarjam, da je v obravnavani zadevi kraj rojstva pritožnika edino merilo, ki je odbor za enako obravnavanje in nato Retten i Viborg (okrožno sodišče v Viborgu) privedlo do tega, da sta za sporno prakso ugotovila, da pomeni diskriminacijo – bodisi v neposredni bodisi v posredni obliki – na podlagi narodnosti. Tako ravnanje kaže, da je narodnost osebe, kot je uporabljena v Direktivi 2000/43, odvisna od kraja rojstva te osebe.

38.

Vendar tako razmišljanje ni podprto z Direktivo 2000/43.

39.

Diskriminacija na podlagi kraja rojstva je samostojno merilo diskriminacije, ki je ločeno od drugih meril diskriminacije, kot sta narodnost ali državljanstvo. Teh meril ni mogoče združevati. Direktiva 2000/43 ne varuje pred položaji diskriminacije, ki ne temeljijo na osebnih značilnostih, ki so v njej navedene. ( 12 )

40.

V skladu s členom 3(2) Direktive 2000/43 se na primer varstvo, dodeljeno s to direktivo, ki se uporablja enako za zasebni ali javni sektor na številnih področjih, ki so našteta v njenem členu 3(1), ne razteza na razliko v obravnavanju na podlagi državljanstva. ( 13 ) To je v skladu z idejo, da to, da ima oseba določeno državljanstvo, pove zelo malo o njeni narodnosti. Kot je prikazano s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah 34 in 35, je „skupno državljanstvo“ – torej državljanstvo v „etničnem“ pomenu besede – ( 14 ) zgolj en element, ki označuje dano etnično pripadnost.

41.

Po mojem mnenju se ista logika uporablja za vprašanje, ali pomeni diskriminacija na podlagi kraja rojstva neke osebe diskriminacijo na podlagi narodnosti. Kraj rojstva je le en specifičen element, ki omogoča sklepanje, da lahko oseba pripada neki etnični skupini, vendar tega nikakor ne določuje. Na primer, katera je narodnost oseb, ki so bile posvojene iz tretjih držav in pripeljane v Unijo ali države EFTA? Tega ni mogoče povedati na splošno. Poleg tega, če je mogoče družbeno skupino šteti za ločeno etnično skupnost pretežno na podlagi verskega prepričanja, običajev in načina življenja, ( 15 ) kaj potem pove kraj rojstva osebe, ki pripada taki skupnosti, o etnični pripadnosti te osebe?

42.

Poleg tega moram opozoriti, da je pojem „kraj rojstva“ že sam po sebi dvoumen. V obravnavani zadevi se je ta pojem, kot je uporabljen v vozniškem dovoljenju pritožnika, enačil z njegovo državo rojstva – pri njegovi partnerki pa ni bilo tako. Razširitev merila „kraj rojstva“ na državo bolj omogoča sklepanje, da je zadevna oseba del „skupnega državljanstva“, ki je eden od elementov, ki kažejo na narodnost v skladu s sodno prakso iz točk 34 in 35 zgoraj. Vendar ni pravne podlage za idejo, da za vsako suvereno državo obstaja ustrezna narodnost – in to samo ena narodnost.

43.

Nazadnje, res je, kot je navedla Kraljevina Danska, da je s členom 21 Listine o temeljnih pravicah prepovedana diskriminacija ne le na podlagi rase ali etničnega porekla, ampak tudi na podlagi rojstva. Vendar to ločeno naštevanje le poudarja zamisel, da se pojma „narodnost“ in „rojstvo“ razlikujeta.

44.

To me vodi k ugotovitvi, da merili narodnosti in kraja rojstva – kot priznava Kraljevina Danska – nista avtomatično in nujno povezani. Kraj rojstva osebe je lahko upošteven element pri presoji, ali ta oseba pripada neki etnični skupini. Vendar diskriminacije na podlagi narodnosti ni mogoče ugotoviti zgolj glede na kraj rojstva osebe.

45.

Ugotovitev neposredne diskriminacije na podlagi člena 2(2)(a) Direktive 2000/43 zahteva, da je narodnost morala privesti do odločitve o uporabi ravnanja ali, drugače povedano, da se izkaže, da je bilo sporno ravnanje uvedeno in/ali ohranjeno iz razlogov, povezanih z narodnostjo. ( 16 )

46.

Retten i Viborg (okrožno sodišče v Viborgu) je v utemeljitev svojega sklepa o neposredni diskriminaciji štelo, prvič, da večina ljudi, ki zaprosijo za posojilo ali financiranje pri družbi Jyske Finans, prebiva na Danskem in so etnični Danci, in drugič, da zato sporna praksa pomeni, da so osebe, rojene v tretjih državah, obravnavane manj ugodno od oseb, rojenih na Danskem. V nadaljevanju je razsodilo, da tako različno obravnavanje ne temelji na državljanstvu teh prosilcev, „ampak na njihovem geografskem poreklu in v skladu s tem narodnosti“ (moj poudarek).

47.

Ta logika je napačna iz več razlogov.

48.

Prvič, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 44, različno obravnavanje na podlagi narodnosti ni avtomatična posledica različnega obravnavanja na podlagi geografskega porekla ali kraja rojstva.

49.

Drugič, trditev, da večina oseb, rojenih izven Danske, ni „etničnih Dancev“ – če taka narodnost sploh obstaja – ne zadostuje za ugotovitev obstoja neposredne diskriminacije. Če že, potem kaže na obstoj posredne diskriminacije.

50.

Nazadnje, nepravilno je omejevati primerjavo, ki jo je treba opraviti, na položaj, ki se nanaša na osebe, rojene na Danskem, in na položaj oseb, ki so rojene v tretji državi. Sporna praksa enostavno ni omejena na to. Namesto tega pravilen test za presojo diskriminacije na podlagi Direktive 2000/43 zahteva presojo, ali sporna praksa vključuje različno obravnavanje na podlagi narodnosti osebe, rojene v državi članici EU ali državi EFTA, na eni strani, in osebe, rojene v tretji državi, na drugi.

51.

V predložitveni odločbi ni navedeno, da obstajajo dokazi, da je bila sporna praksa uvedena iz razlogov, ki se nanašajo na določeno narodnost prosilcev za posojilo.

52.

Vendar je Kraljevina Danska zlasti na obravnavi trdila, da je mogoče sporno prakso šteti za neposredno diskriminatorno, saj je njen praktični učinek, da v splošnem vzbuja dvom o danskih državljanih, rojenih v tretjih državah, ki po mnenju te države članice v splošnem ne bi bili „danske narodnosti“.

53.

V zvezi s tem, prvič, na podlagi Direktive 2000/43 ni pomembno, da so s sporno prakso danski državljani, rojeni v tretjih državah, obravnavani manj ugodno kot danski državljani, rojeni v Uniji ali državah EFTA. Ne državljanstvo ne kraj rojstva ni osebna značilnost, zavarovana na podlagi te direktive.

54.

Drugič, tovrstna trditev temelji na iluziji, da so kraj rojstva, državljanstvo in etnična pripadnost povezani. Iz razloga, navedenega zgoraj v točki 3, jo je treba zavrniti.

55.

Nazadnje, praktični učinek sporne prakse ne zadostuje za ugotovitev obstoja neposredne diskriminacije. ( 17 )

56.

Na tej podlagi menim, da sporna praksa ne pomeni neposredne diskriminacije na podlagi člena 2(2)(a) Direktive 2000/43. V nadaljevanju bom preučil, ali sporna praksa pomeni posredno diskriminacijo na podlagi člena 2(2)(b) te direktive.

57.

Za to, da je lahko ukrep zajet s členom 2(2)(b) Direktive 2000/43, zadostuje, da je ta ukrep, čeprav je oblikovan na nevtralnih merilih, ki ne temeljijo na etnični pripadnosti, tak, da osebe z „[določeno] narodnostjo“ postavi v posebno neugoden položaj. ( 18 ) Posredna diskriminacija ne zahteva nujno, da obstaja namen diskriminiranja. ( 19 ) Ugotovljena je lahko z vsemi sredstvi, vključno na podlagi statistične evidence. ( 20 )

58.

Pri presoji, ali to, da je družba Jyske Finans uporabila nevtralno merilo kraja rojstva, pomeni posredno diskriminacijo, je mogoče trditi, da bo to, da je usmerjena na osebe, rojene izven Unije in držav EFTA, na splošno bolj škodovalo osebam določene narodnosti. Tako je v bistvu temeljno stališče Kraljevine Danske, ki meni, da dodatna zahteva, vzpostavljena s sporno prakso, bolj vpliva na osebe, rojene v tretjih državah, in posledično predvsem na osebe, ki „niso danske narodnosti“.

59.

Vendar takega stališče ni mogoče uspešno zagovarjati.

60.

Če se zaradi argumentacije predpostavlja, da ima Kraljevina Danska prav, ko trdi, da osebe, ki niso rojene v tej državi članici, na splošno niso „danske narodnosti“, pa to ni dovolj za ugotovitev posredne diskriminacije na podlagi člena 2(2)(b) Direktive 2000/43. Natančneje, s pojmom posredne diskriminacije na podlagi tega člena – da bi ga bilo mogoče uporabiti – se zahteva, da je učinek domnevnega diskriminatornega ukrepa tak, da določeno narodnost postavi v posebno neugoden položaj. Drugače povedano, s to določbo je zahtevana določitev posamezne narodnosti (ali več narodnosti, če praksa vpliva na več različnih etničnih skupnosti), za katero se uporablja varstvo na podlagi te direktive in v zvezi s katero je nastalo manj ugodno obravnavanje. V nasprotju s trditvijo Kraljevine Danske, navedeno zgoraj v točki 58, te določbe ni mogoče razumeti tako, da dodeljuje (negativno) varstvo pred ukrepi, s katerimi se dano narodnost postavi v ugodnejši položaj, ne da bi bila opredeljena tudi neka narodnost, ki je postavljena v neugoden položaj. V tem smislu, čeprav je mogoče šteti, da angleška in nemška različica člena 2(2)(b) Direktive 2000/43 v tem pogledu ne izkazujeta ničesar, pa druge jezikovne različice uporabljajo natančnejše izraze, ki pojasnjujejo pomen te določbe ( 21 ) in jih podpira namen in splošna sistematika Direktive. ( 22 ) Ta namen je v skladu z njeno uvodno izjavo 17 „preprečevanj[e] ali nadomestil[o] za prikrajšanost, ki ji je izpostavljena skupina oseb posamezne rase ali narodnosti“. Če bi se člen 2(2)(b) abstraktno uporabil, bi to bilo v nasprotju s splošno sistematiko Direktive 2000/43, saj ima vsako človeško bitje narodnost, pa čeprav jo je treba še pravilno odkriti.

61.

Seveda to, da pride do prepovedi diskriminacije na podlagi narodnosti, ne zahteva, da zadevna oseba dejansko pripada etnični skupnosti, ki je tarča manj ugodnega ravnanja (v primeru „sodiskriminiranosti“), ( 23 ) ali da je mogoče žrtev točno določiti. ( 24 ) Vendar to ne omaje dejstva, da se s členom 2(2)(b) Direktive 2000/43 zahteva, da se ugotovi, da je diskriminatorni ukrep usmerjen proti konkretni narodnosti. To je potrjeno s sodno prakso Sodišča.

62.

Prvič, čeprav Sodišče morda tega ni namerno izpostavilo, se je vedno sklicevalo na „delavce, ki so določene narodnosti oziroma rase“, „osebe neke narodnosti“ oziroma „osebe take narodnosti“ (moj poudarek). ( 25 )

63.

Drugič, glavne zadeve, ki jih je obravnavalo Sodišče in so se nanašale na Direktivo 2000/43, so vse zajemale opredeljene skupine oseb, za katere se ni izpodbijalo, da se zanje uporablja varstvo pred diskriminacijo na podlagi Direktive 2000/43. ( 26 )

64.

Tretjič, kot je v bistvu navedla na obravnavi Komisija, primerjava se ne sme opraviti splošno in abstraktno, ampak specifično in konkretno ob upoštevanju zadevnega ugodnega obravnavanja. ( 27 )

65.

To stališče ni omajano s trditvijo, na katero se je na obravnavi sklicevala Kraljevina Danska, da je ESČP nedavno odločilo, da je z nacionalnimi predpisi o združevanju družine, ki splošno neugodno vplivajo na osebe „tuje narodnosti“, kršen člen 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah v povezavi z njenim členom 14. ( 28 ) Ta zadeva se je nanašala na različno obravnavanje državljanov iste države glede na trajanje njihovega državljanstva, in zato torej na vprašanje, v zvezi s katerim Direktiva 2000/43 ne daje večjega varstva kot pri kraju rojstva osebe. Poleg tega, čeprav te določbe Konvencije, zlasti njen člen 14, ne kažejo, da je nujno opredeliti konkretni narodnostni izvor, na katerega je usmerjen diskriminatorni ukrep, pri členu 2(2)(b) Direktive 2000/43 ni tako.

66.

Če se zdaj vrnem k obravnavani zadevi, ugotavljam, da je edini jasen podatek, ki je na voljo Sodišču, dejstvo, da je bil pritožnik rojen v Bosni in Hercegovini. Vendar to pomanjkanje podatkov ni odločilno: ali sporna praksa pomeni posredno diskriminacijo, je treba presoditi prav na podlagi te prakse.

67.

Dejansko je videti, da sporna praksa vpliva na vse narodnosti enako, saj je mogoče v tretjih državah potencialno najti vse narodnosti sveta. Zato je izključeno, da lahko sporna praksa osebam konkretne narodnosti škoduje „v veliko večjem obsegu“ v primerjavi z drugimi osebami. ( 29 )

68.

Na podlagi navedenega menim, da sporna praksa ne pomeni posredne diskriminacije na podlagi člena 2(2)(b) Direktive 2000/43.

69.

Iz navedenega izhaja, da sporna praksa ni vključena niti s točko (a) niti s točko (b) člena 2(2) Direktive 2000/43. Zato ni treba preučiti tretjega vprašanja za predhodno odločanje. Če pa bi Sodišče vendarle štelo, da sporna praksa pomeni posredno diskriminacijo, bom odgovoril na to vprašanje v točki 72 in naslednjih.

70.

Poleg tega tudi menim, da ni treba zavzeti stališča o trditvi, ki jo ne na obravnavi izpostavila Komisija, da bi lahko sporna praksa pomenila diskriminacijo med državljani Unije na podlagi tega, kdaj so pridobili državljanstvo Unije. ( 30 ) Prvič, predložitveno sodišče ni postavilo vprašanja v tem smislu. Drugič, Sodišče nima na voljo dovolj podatkov, da bi lahko razsodilo o tej trditvi, stranke iz člena 23 Statuta Sodišča pa niso imele možnosti predložiti stališča o tej novi trditvi, do česar imajo pravico. Nazadnje in vsekakor težko razumem upoštevnost te trditve, saj so, prvič, ustne navedbe Komisije izrecno ciljale na možno diskriminacijo med danskimi državljani. Ampak s tem – naj povem še enkrat – se napačno razlaga domet sporne prakse, ki ni omejena na te državljane. Drugič, sodna praksa, na katero se sklicuje Komisija v podporo svojemu stališču, se nanaša na državljane Unije, ki so se po tem, ko so izvršili svojo pravico do prostega gibanja, naselili v drugi državi članici in postali njeni naturalizirani državljani. Nisem obveščen, da je v postopku v glavni stvari to tako.

71.

Čeprav je pritožnikova osebna izkušnja različnega obravnavanja, ki je posledica sporne prakse, lahko povzročila jezo, z Direktivo 2000/43 ni prepovedana. Glede na navedeno torej Sodišče ne bi smelo s sodnim konstruktom poskušati preprečiti tega različnega obravnavanja, saj je to pravzaprav naloga zakonodajalca Unije, ki jo ta opravi s širitvijo seznama meril, vključenih v to direktivo.

72.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je mogoče prakso, kot je sporna, šteti za zakonito zaradi člena 13 Direktive 2005/60, ki določa pravila o poglobljeni dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke. Vprašanje je povezano z drugim vprašanjem za predhodno odločanje, saj je del vprašanja, ali je sporna praksa posredno diskriminatorna. Drugače kot pri neposredni diskriminaciji ( 31 ) lahko na podlagi člena 2(2)(b) Direktive 2000/43 tisto, kar je na prvi pogled posredna diskriminacija, ne spada v to opredelitev, če jo „objektivno upravičuje zakonit cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna“.

73.

Družba Jyske Finans, ki jo podpira Kraljevina Danska, trdi, da je skladnost s pravili o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma legitimen cilj, s katerim je mogoče upravičiti sporno prakso. Vendar se stranki ne strinjata o tem, ali je sporna praksa ustrezna in potrebna.

74.

Družba Jyske Finans meni, da je tako, zlasti glede na splošno oceno tveganja v zvezi z zadevno državo (Bosno in Hercegovino) in neobstoj fizičnega stika med družbo Jyske Finans ter pritožnikom ob odobritvi posojila. Poleg tega trdi, da je sporna praksa ustrezna za zagotovitev večje sledljivosti in pravilne identifikacije strank. Prav tako je ustrezna, ker kaže željo prosilcev za posojilo, da bi vzpostavili vezi z državo članico Unije ali državo EFTA, ne pa z državami rojstva, s čimer v končni fazi zagotavlja, da odobrena kreditna linija ne bo pretvorjena v denar s takojšnjo prodajo vozila in uporabljena za cilje, ki se skušajo preprečiti z Direktivo 2005/60. Družba Jyske Finans tudi trdi, da sporna praksa ne stigmatizira stranke, saj je podatek, da je bila stranka rojena v tretji državi, zaupen in zato zahteva za predložitev potne listine ne postane javna.

75.

Kraljevina Danska in Komisija menita, da sporna praksa presega mejo potrebnega. Natančneje, Kraljevina Danska trdi, da z Direktivo 2005/60 ni vzpostavljena povezava med krajem rojstva osebe in povečanim tveganjem za pranje denarja ali financiranje terorizma. Če bi bilo tako, bi to prispevalo k splošnemu sumu glede državljanov Unije ali držav EFTA, ki tam niso bili rojeni, ali k njihovi stigmatizaciji.

76.

Najprej, menim, da je mogoče s ciljem preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma načeloma upravičiti posredno diskriminatoren ukrep: v sodbi ČEZ Razpredelenie Bulgarija je Sodišče že razsodilo, da preprečevanje goljufij in zlorab pomeni legitimen cilj za namene člena 2(2)(b) Direktive 2000/43. ( 32 ) Pranje denarja je vrsta goljufije in zlorabe. Poleg tega sta prevencija in boj proti pranju denarja in financiranju terorizma legitimna cilja, s katerima je načeloma mogoče upravičiti odstopanje od pravil o svobodi gibanja ( 33 ) in na katera se je zato prav tako mogoče sklicevati za namene Direktive 2000/43.

77.

Preučiti je treba še, ali je sporna praksa objektivno upravičena s tem ciljem, in ali so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in potrebna.

78.

Tu bi opozoril, da je v sodbi Safe Interenvios ( 34 ) Sodišče podalo usmeritve o pooblastilih kreditne institucije, da na podlagi Direktive 2005/60 za svoje stranke uporabi ukrepe poglobljene dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete in, še pomembneje, s tem povezane omejitve.

79.

Prvič, iz izraza „[vsaj]“ v členu 13(1) Direktive 2005/60 je razvidno, da navedba okoliščin iz odstavkov od 2 do 4 tega člena ni izčrpna in da lahko obstajajo druge okoliščine, kot so tiste, v katerih je na podlagi ocene tveganja morda potrebno uporabiti ukrepe poglobljene dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke. ( 35 )

80.

Drugič, Direktiva 2005/60 je minimalna usklajevalna direktiva. Čeprav država članica pravilno prenese člen 13 te direktive v nacionalno pravo, njen člen 5 omogoča, da sprejme ali obdrži v veljavi strožje predpise, če je cilj teh določb okrepitev boja proti pranju denarja in financiranju terorizma. ( 36 )

81.

Tretjič, zadevna država članica mora uporabiti pooblastilo za uporabo ukrepov poglobljene dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke na podlagi Direktive 2005/60 v skladu s pravom Unije. ( 37 ) Če so bila z zakonodajo države članice ta pooblastila prenesena na institucije in osebe, za katere velja Direktiva 2005/60, se mora ta zahteva uporabljati tudi za te subjekte.

82.

Četrtič, države članice lahko opredelijo posebne ukrepe, ki se uporabijo v nekaterih natančno določenih primerih, ali pa ustanovam in osebam, za katere se uporablja Direktiva 2005/60, pustijo polje proste presoje za to, da glede na ustrezno presojo tveganja izvajajo ukrepe, ki jih ocenjujejo za sorazmerne glede na zadevno tveganje v specifičnem primeru. Ocena obstoja in stopnje tveganja pranja denarja ali financiranja terorizma v zvezi s stranko, poslovnim odnosom, računom, produktom ali transakcijo, odvisno od primera, je ključna. Če ne obstaja tveganje za pranje denarja ali financiranje terorizma, na podlagi teh razlogov ni mogoče sprejeti preventivnih ukrepov. Poleg tega brez take ocene zadevna država članica ali, odvisno od primera, ustanova ali oseba, za katero se uporablja Direktiva, ne more odločiti, katere ukrepe uporabiti v posameznem primeru. ( 38 )

83.

Če se vrnem na obravnavano zadevo, ugotavljam, da je iz tretjega vprašanja za predhodno odločanje razvidno, da gre za zakonitost sporne prakse, ne pa za njeno konkretno uporabo v postopku v glavni stvari. V zvezi s tem, kot je bilo že predhodno navedeno, za to presojo ni pogoj, da je žrtev točno določena. ( 39 ) Zato je dejstvo, da je od pritožnika mogoče zakonito zahtevati dodatne informacije zaradi domnevnega povečanega tveganja za pranje denarja in financiranje terorizma, povezanega z državo njegovega rojstva, namreč Bosno in Hercegovino, popolnoma naključno. Družba Jyske Finans v zvezi s postopkom v glavni stvari nikakor ne trdi, da je opravila konkretno oceno tveganja.

84.

Njen temeljni argument je v bistvu ta, da je od pritožnika zahtevala dodatno dokumentacijo zaradi skladnosti s pravili o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. Vendar družba Jyske Finans ne navaja, kateri od položajev, ki zahteva uporabo poglobljene dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke, določen v členu 13 Direktive 2005/60, jo je konkretno k temu zavezoval. Poleg tega, ne da bi bilo treba podati verodostojno razlago tega, ali člen 19 zakona o pranju denarja presega minimalne zahteve iz Direktive 2005/60, ni pretirano šteti, da poleg položajev iz odstavkov od 2 do 4 tega člena – če bo to potrdilo predložitveno sodišče – ta določba ne zahteva temveč dovoljuje osebam in podjetjem, za katere velja ta zakon, uporabo takih ukrepov v položajih, ki vsebujejo povečano tveganje za pranje denarja in financiranje terorizma. Zato se mi zdi, da ne gre za vprašanje, ali je bila družba Jyske Finans dolžna naložiti dodatno zahtevo na podlagi sporne prakse, ampak za to, ali je to smela narediti.

85.

Ob upoštevanju navedenega je po mojem mnenju mogoče sporno prakso šteti za objektivno upravičeno, ustrezno in potrebno na podlagi člena 2(2)(b) Direktive 2000/43, le če je v skladu z načeli, ki izhajajo iz sodbe Safe Interenvios, ( 40 ) kot so bila povzeta zgoraj v točkah od 79 do 82. Naloga nacionalnega sodišča je, da ugotovi, ali je tako. Vendar mu lahko Sodišče poda usmeritve, da mu pomaga rešiti spor, o katerem odloča. ( 41 )

86.

Poudariti moram, da ima kreditna institucija vso pravico in morda celo dolžnost, da uporabi ukrepe poglobljene dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke, če je mogoče na podlagi, med drugim, vrste stranke, države, proizvoda ali transakcije ugotoviti povečano tveganje za pranje denarja ali financiranje. Ne bi popolnoma izključil, da je občasno celo mogoče sklepati o takem tveganju zgolj na podlagi kraja rojstva stranke, zlasti ob upoštevanju uporabljenih priporočil, ki jih je v zvezi s tem izdala Projektna skupina za finančno ukrepanje (Financial Action Task Force, v nadaljevanju: FATF). ( 42 )

87.

Vendar opozarjam, da če na prvi pogled obstaja posredna diskriminacija na podlagi rase ali narodnosti, je treba pojem „objektivne upravičenosti“ razlagati ozko. ( 43 )

88.

Trditev družbe Jyske Finans, da je sporna praksa ustrezna, saj je bolj verjetno, da stranke, rojene v tretjih državah, uporabljajo premoženje, za katero se uporabi kreditna linija, za financiranje namenov, ki se jih želi preprečiti z Direktivo 2005/60, enostavno ni podprta z dokazi. Družba Jyske Finans mora vsaj objektivno dokazati dejanski obstoj in obseg ravnanja, ki je vzrok za sporno prakso, in natančne razloge, iz katerih se lahko to ravnanje brez nje nadaljuje. Zlasti pa družba Jyske Finans ne more opreti svoje utemeljitve na splošne trditve ali nedokumentirane izjave. ( 44 ) V zvezi s tem – čeprav je mogoče reči, da člen 13, od (2) do (6), te direktive posredno deluje na podlagi stereotipov v zvezi z nekaterimi osebami ali transakcijami („oblikovanje profila“), uporaba teh določb – v nasprotju s sporno prakso – zahteva posamično presojo.

89.

Poleg tega sporna praksa presega, kar je potrebno za dosego cilja pomoči pri boju proti pranju denarja in financiranju terorizma, saj se uporablja za vsakogar, ki je rojen v tretji državi. To vodi do tega, da se ukrepi poglobljene dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke uporabljajo v položajih, ki niso določeni v členu 13, od (2) do (6), Direktive 2005/60, brez posamične presoje tveganja. Polja proste presoje ustanov in oseb, za katere se uporablja Direktiva 2005/60, da uporabijo ukrepe poglobljene dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke v položajih, ko se to od njih ne zahteva, ni mogoče izvajati tako, da bi se zaobšlo varstvo, zagotovljeno na podlagi Direktive 2000/43.

90.

Kar zadeva nujnost ohranitve sporne prakse, ker ni fizičnega stika med družbo Jyske Finans in njenimi strankami, je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je družba Jyske Finans v spletnem dokumentu, v katerem je bilo na splošno opisano, kako ravna v skladu z zakonom o pranju denarja, menila, da je tveganje za pranje denarja in financiranje terorizma pri taki vrsti transakcij na splošno relativno omejeno. Med drugim so bili navedeni razlogi, da je zadevno financiranje omejeno na premičnine in da je med stranko in prodajalcem avtomobilov (slednji je pogosto tudi sam stranka družbe Jyske Finans) vzpostavljen predhodni stik. Glede na navedeno se zdi trditev družbe Jyske Finans, da obstaja tveganje, ker ni fizičnega stika, nepravilna.

91.

Nazadnje, trditev, da družba Jyske Finans ne objavi javno, kadar zahteva od stranke predložitev potne listine na podlagi sporne prakse, in da zato taka zahteva ne povzroči stigmatizacije, se bolj nanaša na to, ali sporna praksa pomeni diskriminacijo. V zvezi s tem Direktiva 2000/43, kot je trdila Komisija, ne opredeljuje praga de minimis, pod katerim varstvo, ki se z njo zahteva, ni zagotovljeno, ( 45 ) niti ne zahteva, da je neugodno obravnavanje javno, da bi bilo opredeljeno kot diskriminatorno. ( 46 )

92.

Zato menim, da sporna praksa ni ne objektivno utemeljena s ciljem preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ne potrebna za uresničitev tega cilja. Vendar mora o tem vprašanju v končni fazi odločiti predložitveno sodišče, pri tem pa mora upoštevati vse upoštevne okoliščine in pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu iz člena 8 Direktive 2000/43.

93.

Vsekakor pa bi bila to naloga predložitvenega sodišča, če bi Sodišče ugotovilo, da sporna praksa pomeni posredno diskriminacijo na podlagi narodnosti, kar pa mislim, da ni tako.