1.

Sodišče je že večkrat ugotovilo, da potrdilo E 101, ( 2 ) ki ga izda pristojni nosilec ( 3 ) države članice in ki potrjuje, da je delavec, ki se giblje v Evropski uniji, vključen v sistem socialne varnosti te države članice, zavezuje pristojnega nosilca in sodišča države članice gostiteljice, tako da za tega delavca ne more veljati sistem socialne varnosti zadnjenavedene države članice. ( 4 )

2.

V obravnavani zadevi Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), ki zaseda na občni seji, v bistvu sprašuje Sodišče, ali se ta sodna praksa uporablja za položaje, v katerih so pristojni nosilec ali sodišča države članice gostiteljice ugotovili, da pogoji za izdajo potrdila E 101 očitno niso izpolnjeni. ( 5 )

3.

V postopku v glavni stvari gre za spor med nemško gospodarsko družbo in francoskimi organi za socialno varnost v zvezi z odmero prispevkov v znesku več kot dva milijona EUR na podlagi francoskega zakona o socialni varnosti, ker ta družba ni vplačevala prispevkov v francoski sistem socialne varnosti za zaposlene na krovu ladij za križarjenje po francoskih rekah. Francoski organi menijo, da se je za zadevne zaposlene, ker so v celotnem obdobju svoje pogodbe delali na ladjah, ki sta pluli izključno v Franciji, uporabljal francoski sistem socialne varnosti na podlagi člena 13(2)(a) Uredbe (EGS) št. 1408/71, ( 6 ) ki določa splošno pravilo, v skladu s katerim za osebo, zaposleno na ozemlju ene države članice, velja zakonodaja o socialni varnosti te države.

4.

Gospodarska družba pa zahteva, naj se za zadevne zaposlene uporabi švicarska zakonodaja o socialni varnosti, pri čemer se opira na potrdila E 101, ki potrjujejo, da so bili ti delavci vključeni v švicarski sistem socialne varnosti. Ta potrdila je izdal švicarski pristojni nosilec na podlagi člena 14(2)(a)(i) navedene uredbe, ki določa izjemo, v skladu s katero za osebo, ki je kot član potujočega ali letalskega osebja podjetja, ki opravlja storitve mednarodnega prevoza potnikov, zaposlena v njegovi podružnici, velja zakonodaja države, na katere ozemlju je ta podružnica.

5.

Po mnenju predložitvenega sodišča pogoji, pod katerimi so dejavnost opravljali zadevni zaposleni, očitno ne spadajo na stvarno področje uporabe člena 14 Uredbe št. 1408/71. Zato se postavlja vprašanje, ali lahko v takih okoliščinah pristojni nosilec ali sodišča države članice gostiteljice presojajo in, če lahko, izjemoma podvomijo v veljavnost potrdila E 101, ki ga je izdal pristojni nosilec druge države članice.

6.

S tem predlogom se postavlja občutljivo vprašanje, kako na področju socialne varnosti uravnotežiti načeli pravne varnosti in prostega gibanja delavcev v Uniji na eni strani ter potrebo po zagotovitvi pravilne uporabe upoštevnih določb Uredbe št. 1408/71 na drugi. To vprašanje je v zadnjih letih zaradi povezovanja trgov dela držav članic vedno pomembnejše. ( 7 )

7.

V teh sklepnih predlogih bom pojasnil razloge, iz katerih menim, da v okoliščinah obravnavane zadeve sprememba sodne prakse Sodišča, tako da bi se dopustila izjema od zavezujočega učinka potrdila E 101, ni utemeljena.

8.

Člen 13 Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Splošna pravila“, je del naslova II, naslovljenega „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, in v odstavkih 1 in 2(a) določa:

1.   […] [Z]a osebe, za katere velja ta uredba, velja zakonodaja zgolj ene države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu z določbami tega naslova.

2.   Če členi 14 do 17 ne določajo drugače, velja:

9.

Člen 14 te uredbe, naslovljen „Posebna pravila, veljavna za osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, razen za mornarje“, je del istega naslova in v odstavku 2(a)(i) določa:

„Člen 13(2)(a) velja ob upoštevanju naslednjih izjem in okoliščin:

[…]

10.

Člen 84a Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Odnosi med nosilci in osebami, ki jih zajema ta uredba“, v odstavku 3 določa:

„V primeru težav pri razlagi ali uporabi te uredbe, ki bi lahko ogrozile pravice oseb, ki jih zajema, nosilec pristojne države ali države stalnega prebivališča zadevne osebe stopi v stik z nosilcem/nosilci zadevne države članice/držav članic. Če ni mogoče najti rešitve v razumnem roku, lahko zadevni organi pozovejo Upravno komisijo, da posreduje.“

11.

Uredba št. 1408/71 je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (ES) št. 883/2004 ( 8 ) z učinkom od 1. maja 2010 ( 9 ). Upoštevno dejansko stanje v sporu o glavni stvari je torej ratione temporis še naprej urejeno z Uredbo št. 1408/71. ( 10 )

12.

Člen 12a Uredbe (EGS) št. 574/72 ( 11 ) je del naslova III, naslovljenega „Izvajanje določb Uredbe za določitev zakonodaje, ki se uporablja“, in v odstavku 1a določa:

„Za uporabo določb člena 14(2) […] Uredbe se uporabljajo naslednja pravila:

[…]

Kadar v skladu s členom 14(2)(a) te uredbe za osebo, ki je član potujočega ali letalskega osebja podjetja v mednarodnem prometu, velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere je registriran sedež ali poslovalnica podjetja, podružnica ali stalno predstavništvo podjetja, ki ga zaposluje, ali je pretežno zaposlen na ozemlju države članice, kjer stalno prebiva, nosilec, ki ga imenuje pristojni organ te države članice, osebi izda potrdilo, da zanjo velja njena zakonodaja.“

13.

Uredba št. 574/72 je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (ES) št. 987/2009 ( 12 ) z učinkom od 1. maja 2010 ( 13 ). Za spor o glavni stvari se torej ratione temporis še naprej uporablja prvonavedena uredba. ( 14 )

14.

Člen 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in Švicarsko konfederacijo na drugi o prostem pretoku oseb (v nadaljevanju: Sporazum ES‑Švica) ( 15 ), naslovljen „Koordinacija sistemov socialne varnosti“, v točki (b) določa:

„Pogodbenice v skladu s Prilogo II predvidijo koordinacijo sistemov socialne varnosti, zlasti z namenom: […]

15.

Priloga II k Sporazumu ES‑Švica, naslovljena „Koordinacija sistemov socialne varnosti“, v členu 1 določa:

„1.   Pogodbenici se dogovorita, da bosta na področju koordinacije sistemov socialne varnosti v medsebojnih odnosih uporabljali akte Skupnosti, navedene v različici, veljavni ob podpisu sporazuma, vključno s spremembami iz oddelka A te priloge, ali enakovredne določbe.

2.   Pojem ‚država članica‘ oziroma ‚države članice‘ v aktih iz oddelka A te priloge se uporablja za države, zajete z zadevnimi akti Skupnosti, poleg tega pa tudi za Švico.“

16.

V oddelku A navedene priloge sta med drugim navedeni uredbi št. 1408/71 in št. 574/72.

17.

Na podlagi člena 90(1)(c) Uredbe št. 883/2004 in člena 96(1)(c) Uredbe št. 987/2009 uredbi št. 1408/71 in št. 574/72 ostaneta v veljavi in pravno učinkujeta za namene – med drugim – Sporazuma ES‑Švica, dokler se ta sporazum ne spremeni glede na uredbi št. 883/2004 in št. 987/2009.

18.

S Sklepom št. 1/2012 Skupnega odbora, ustanovljenega s Sporazumom ES‑Švica, ( 16 ) ki je začel veljati 1. aprila 2012, je bil oddelek A Priloge II k Sporazumu posodobljen in se odtlej sklicuje na uredbi št. 883/2004 in št. 987/2009. Ker je upoštevno dejansko stanje v sporu o glavni stvari nastalo pred datumom začetka veljavnosti navedenega sklepa, je torej ratione temporis še naprej urejeno z uredbama št. 1408/71 in št. 574/72. ( 17 )

19.

A‑Rosa Flussschiff GmbH (v nadaljevanju: A‑Rosa), družba nemškega prava s sedežem v Nemčiji, organizira rečna križarjenja po različnih rekah v Evropi. Družba A‑Rosa ima v Švici podružnico, katere dejavnost je vodenje vseh praktičnih, pravnih in obratovalnih vidikov v zvezi z ladjami, ki plujejo po Evropi, ter upravljanje človeških virov v zvezi z osebjem, ki dela na teh ladjah. Družba nima ne hčerinske družbe ne podružnice v Franciji.

20.

Družba A‑Rosa upravlja med drugim dve ladji za križarjenje po Roni in Saoni v Franciji, na teh ladjah pa delajo sezonski delavci, ki so državljani drugih držav članic, ne Francije, in ki opravljajo hotelske dejavnosti. Ladji plujeta izključno po francoskih celinskih vodah.

21.

Družba A‑Rosa je bila 7. junija 2007 deležna nenapovedanega pregleda, ki je bil opravljen na teh dveh ladjah in po katerem so francoski nosilci socialne varnosti ugotovili nepravilnosti v zvezi s socialnim zavarovanjem približno 90 zaposlenih, ki so na krovu dvojice ladij opravljali hotelske dejavnosti. Zadevne zaposlene je priskrbela in zaposlila švicarska podružnica družbe na podlagi pogodb o zaposlitvi, za katere velja švicarsko pravo.

22.

Med temi pregledovalnimi ukrepi je družba A‑Rosa predložila prvi sveženj potrdil E 101 za leto 2007, ki jih je 6. septembra 2007 izdal Sozialversicherungsanstalt des Kantons Graubünden (zavod za socialna zavarovanja kantona Graubünden, Švica, v nadaljevanju: švicarski nosilec) in ki potrjujejo, da so bili zadevni zaposleni vključeni v švicarski sistem socialne varnosti na podlagi člena 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71.

23.

Union de recouvrement des cotisations de sécurité sociale et d’allocation familiales (združenje za zbiranje dajatev za socialno varnost in družinske dodatke, v nadaljevanju: Urssaf) departmaja Bas‑Rhin je 22. oktobra 2007 družbi A‑Rosa vročilo odmero prispevkov v znesku 2.024.123 EUR, vključno z zamudnimi obrestmi, ker ta družba v obdobju od 1. aprila 2005 do 30. septembra 2007 za zadevne zaposlene ni vplačevala prispevkov v francoski sistem socialne varnosti.

24.

Družba A‑Rosa je 7. julija 2008 zoper odmero prispevkov vložila tožbo pri Tribunal des affaires de sécurité sociale du Bas‑Rhin (socialno sodišče departmaja Bas‑Rhin, Francija), ki je s sodbo z dne 9. februarja 2011 tožbo zavrnilo. Zlasti je menilo, da je po eni strani dejavnost družbe v Franciji običajna, stalna in nepretrgana ter da po drugistrani okoliščina, da je delodajalec predložil potrdila E 101, ne more upravičiti odprave sporne odmere prispevkov.

25.

Družba A‑Rosa je 10. marca 2011 zoper to sodbo vložila pritožbo pri Cour d’appel de Colmar (pritožbeno sodišče v Colmarju, Francija). Združenje Urssaf regije Alzacija, pravni naslednik združenja Urssaf departmaja Bas‑Rhin, je temu sodišču zlasti predlagalo, naj potrdi sodbo Tribunal des affaires de sécurité sociale du Bas‑Rhin (socialno sodišče departmaja Bas‑Rhin) z dne 9. februarja 2011.

26.

Urssaf departmaja Bas‑Rhin je z dopisom z dne 27. maja 2011, naslovljenim „Prošnja za odvzem obrazcev E 101, izdanih osebam, ki jih družba [A‑Rosa] zaposluje v Franciji“, zaprosilo švicarskega nosilca, naj odvzame potrdila E 101, pri čemer je med drugim navedlo te preudarke:

„Če se dejavnost ladij opravlja stalno in izključno v Franciji, bi morali biti delavci, ki so bili zaposleni posebej za delo na krovu ladje, predmet rednega poročanja francoskim organom za socialno varnost.

[…]

Ker plovba poteka izključno po francoskih celinskih vodah, iz tega sledi, da se [člen 14(2)(a) Uredbe št. 1408/71], ki se nanaša na storitve mednarodnega prevoza potnikov, ne uporablja za položaj zaposlenih te družbe.

Zato obrazci E 101, izdani za te zaposlene, ne bi smeli biti pripravljeni na podlagi [člena 14(2)(a) Uredbe št. 1408/71].“

27.

Švicarski nosilec je v dopisu z dne 18. avgusta 2011, naslovljenem na Urssaf departmaja Bas‑Rhin, med drugim navedel: ( 18 )

„Družba [A‑Rosa] ponuja izlete z ladjami za križarjenje po Donavi, Roni/Saoni in Renu. Poleg tega družba opravlja precej gospodarskih dejavnosti v Švici. Švicarska hčerinska družba v Churu opravlja vse delo, ki se nanaša na obratovanje ladij za križarjenje. Zaposlovanje osebja je prav tako potekalo prek švicarske hčerinske družbe v Churu.

Zlasti izleti po Donavi in Renu prečkajo več evropskih držav. Poleg tega [družba A‑Rosa] trdi, da posadke tudi izmenično delajo na različnih ladjah in potovanjih. Zaposleni v [družbi A‑Rosa] načeloma izpolnjujejo pogoje, omenjene v [členu 14(2)(a) Uredbe št. 1408/71].

Družbo [A‑Rosa] smo opozorili na dejstvo, da se na podlagi določb [člena 14(2)(a) Uredbe št. 1408/71] posebni predpisi v zvezi z zaposlenimi uporabljajo, le če ti delajo za mednarodno prevozno podjetje na ozemlju dveh ali več držav članic. Če osebe svojo dejavnost na krovu ladij dejansko opravljajo samo na francoskem ozemlju, se zaradi načela kraja dejavnosti ([člen 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71]) uporabljajo francoske pravne določbe.

Družbi [A‑Rosa] […] smo naložili, da mora prispevke za socialno varnost za osebe, ki dejansko delajo le v eni državi [Evropske unije], odslej obračunavati [v skladu s] pravom zadevne države.

Upoštevajoč vsa dejstva in zlasti glede na to, da so bili leta 2007 za osebe, zaradi katerih ste nam poslali pritožbo, vsi prispevki za socialno varnost obračunani in plačani v Švici, vas prosimo, da se odpoveste retroaktivnemu popravku, s katerim bi se za zavarovanje uporabljale francoske pravne določbe.“

28.

Družba A‑Rosa je med postopkom pred Cour d’appel de Colmar (pritožbeno sodišče v Colmarju) predložila drugi sveženj potrdil E 101 za leti 2005 in 2006, ki jih je švicarski pristojni nosilec izdal 14. maja 2012 na podlagi člena 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71.

29.

Cour d’appel de Colmar (pritožbeno sodišče v Colmarju) je s sodbo z dne 12. septembra 2013 v bistvenem zavrnilo pritožbo družbe A‑Rosa. To sodišče je zlasti menilo, da potrdila E 101, ki jih je predložila družba, te ne oproščajo njenih obveznosti do francoskega sistema socialne varnosti, ki bi moral veljati za zadevne zaposlene na podlagi člena 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71. Glede izjeme iz člena 14(2)(a)(i) te uredbe je navedeno sodišče podalo te preudarke:

„[…] [P]o eni strani […] predložena potrdila E 101 niso povezana z dejansko zasedenimi delovnimi mesti na ladjah Luna in Stella in imeni teh ladij sploh nista omenjeni.

Poleg tega družba pritožnica po drugi strani ne navaja, da je zadevno osebje razen za hotelske dejavnosti na svojih ladjah Luna in Stella zaposlovala tudi drugje. Kot je pojasnila, je ti ladji za križarjenje uporabljala le na Roni in Saoni od aprila do novembra, v zimskem času pa ju je imela privezani v Lyonu.

Iz tega sledi, da so bile stranke sicer lahko pridobljene v tujini in da so se pogodbe z družbo pritožnico sklepale zunaj francoskega ozemlja, vendar se je prevoz potnikov po celinskih plovnih poteh, za katerega je bilo zadevno osebje zaposleno, izvajal le znotraj nacionalnih meja in ni imel mednarodne narave.

Družba pritožnica je res poskrbela, da so ji bila izdana potrdila E 101 na podlagi [člena 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71], pri čemer je treba opozoriti, da je pazila, da niso bili navedeni niti kraji opravljanja dela niti ladje, na katerih je bilo osebje zaposleno. Tako je ohranila možnost uporabiti osebje, ki je bilo zaposleno za storitve mednarodnega prevoza, med drugim na ladjah, za katere sicer izjavlja, da jih uporablja na Renu in Donavi, tako da ni treba dvomiti o veljavnosti potrdil E 101, predloženih za obravnavo.

Vendar je bilo zadevno osebje na koncu zaposleno le za križarjenja v Franciji, zato družba pritožnica ne more biti upravičena do sistema odstopanj, določenega za storitve mednarodnega prevoza potnikov“.

30.

Iz sodbe Cour d’appel de Colmar (pritožbeno sodišče v Colmarju) z dne 12. septembra 2013 je razvidno, da je združenje Urssaf regije Alzacija pozvalo švicarski nosilec k vstopu v pravdo, vendar se ta ni pridružil postopku in si ni priskrbel zastopanja.

31.

Družba A‑Rosa je 21. oktobra 2013 zoper to sodbo vložila kasacijsko pritožbo pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), ki je na občni seji prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali učinek, ki ga ima obrazec E 101, ki ga v skladu s členoma 11(1) in 12a(1a) Uredbe št. 574/72 […] izda nosilec, ki ga imenuje pristojni organ v državi članici, katere zakonodaja o socialni varnosti ostane v uporabi za položaj zaposlene osebe, velja na eni strani za nosilce in organe države gostiteljice in na drugi za sodišča iste države članice, če se ugotovi, da pogoji za opravljanje dejavnosti zaposlene osebe očitno ne spadajo na stvarno področje uporabe pravil o odstopanjih iz člena 14(1) in (2) Uredbe št. 1408/71?“

32.

Pisna stališča so vložili družba A‑Rosa, Urssaf regije Alzacija, belgijska, češka, irska, francoska in ciprska vlada ter Komisija. Družba A‑Rosa, Urssaf regije Alzacija, belgijska, irska in francoska vlada ter Evropska komisija so na obravnavi 5. oktobra 2016 ustno podali stališča.

33.

Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče v bistvu prosi za pojasnilo, ali zavezujoči učinek, ki se s sodno prakso Sodišča običajno pripisuje potrdilu E 101, ( 19 ) velja za pristojni nosilec in sodišča države članice gostiteljice, če ta nosilec in ta sodišča ugotovijo, da pogoji za opravljanje dejavnosti zaposlene osebe očitno ne spadajo na stvarno področje uporabe člena 14(1) in (2) Uredbe št. 1408/71.

34.

V podporo svojemu predlogu predložitveno sodišče med drugim poudarja, da se ta problematika zdaj pojavlja v številnih sporih zaradi internacionalizacije dejavnosti podjetij ter sprejemanja strategij davčne in socialne optimizacije, ki lahko ogrozita načeli prostega gibanja delavcev in svobode opravljanja storitev ter obstoj učinkovite in neizkrivljene konkurence na notranjem trgu. Sicer je iz stališč, ki so bila predložena Sodišču, razvidno, da je ta predlog dopolnitev dveh sodb, ki ju je 11. marca 2014 izdal kazenski oddelek Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) in v katerih se je v okviru kazenskih postopkov podvomilo o zavezujočem učinku potrdila E 101, ki ga je izdal pristojni nosilec druge države članice. ( 20 )

35.

Najprej je treba navesti, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da je švicarski nosilec zadevna potrdila E 101 izdal na podlagi člena 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71, to je na podlagi izjeme v zvezi z osebami, ki so zaposlene kot člani potujočega ali letalskega osebja v podjetju, ki opravlja storitve mednarodnega prevoza potnikov ali blaga. ( 21 ) Iz tega izhaja, da se v obravnavanem primeru vprašanje predložitvenega sodišča glede zavezujočega učinka potrdila E 101 postavlja le v zvezi s to določbo. Zavezujoči učinek potrdila E 101 namreč ne more presegati vsebine tega potrdila. Zato menim, da se vprašanje za predhodno odločanje v resnici nanaša na to določbo, ne pa na druge izjeme iz navedenega člena. ( 22 )

36.

Dalje, opozoriti je treba, da predložitveno sodišče ni podalo nobene navedbe v tem smislu, da gre v obravnavani zadevi – kot se zdi, da namigujeta Urssaf regije Alzacija in francoska vlada – ( 23 )za primer goljufije ali zlorabe pravice družbe A‑Rosa ali zadevnih delavcev. V nadaljnji analizi bom torej izhajal iz premise, da se z vprašanjem za predhodno odločanje ne želijo pridobiti pojasnila glede uporabe sodne prakse Sodišča v zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101 v primeru goljufije ali zlorabe pravice. ( 24 )

37.

Nasprotno, po mojem mnenju želi predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali lahko pristojni nosilec ali sodišča države članice gostiteljice zavrnejo potrdilo E 101, da bi za delavca uporabili sistem socialne varnosti te države članice, v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem ta nosilec ali ta sodišča ugotovijo, da pogoji za opravljanje dejavnosti zaposlene osebe očitno ne spadajo na stvarno področje uporabe določbe, na podlagi katere je bilo izdano potrdilo E 101 – v tem primeru je to člen 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71 – čeprav nosilec, ki je potrdilo izdal, kljub tej ugotovitvi ni odvzel oziroma razveljavil navedenega potrdila. ( 25 )

38.

V zvezi s tem je iz spisa razvidno, da je v obravnavanem primeru med francoskimi organi in švicarskim nosilcem, ki je izdal potrdila E 101, potekal dialog glede njihovega odvzema. V tem okviru je švicarski nosilec francoskim organom priznal, da se navedeni člen 14(2)(a) ne uporablja za zadevne delavce, če ti svojo dejavnost na krovu ladij dejansko opravljajo samo na francoskem ozemlju. ( 26 )

39.

Vendar švicarski nosilec ni opravil nobene konkretne presoje vprašanja, ali in koliko to velja za zadevne delavce, da bi za vsako od teh potrdil ugotovil, ali ga je treba odvzeti oziroma razveljaviti. Še več, ta nosilec je francoske organe zaprosil, naj se odpovejo retroaktivnemu popravku, s katerim bi se za zavarovanje uporabljale francoske pravne določbe, kar so francoski organi implicitno zavrnili. Odmera prispevkov, ki je bila vročena družbi A‑Rosa, je bila namreč pogojena s prav takim retroaktivnim popravkom. ( 27 ) Skratka, dialog med francoskimi organi in švicarskim nosilcem ni omogočil rešitve težav, ki so se pojavile v tem primeru, zlasti glede vprašanja odvzema potrdil E 101 in popravkov, ki so bili potrebni v zvezi s tem.

40.

Načelno vprašanje v središču obravnavane zadeve je vprašanje, kateri nacionalni organ je v takem položaju na koncu pristojen za ugotavljanje veljavnosti potrdila E 101 in s tem za določitev zakonodaje o socialni varnosti, ki se uporablja za položaj zadevnega delavca, na podlagi določb naslova II Uredbe št. 1408/71. Ali ima nosilec, ki je izdal potrdilo E 101, vedno zadnjo besedo glede zavezujoče moči potrdila? Ali pa je treba v takem položaju pristojnemu nosilcu države članice gostiteljice ali vsaj sodiščem te države članice priznati možnost, da zavrnejo potrdilo E 101, če ga nosilec izdajatelj ni sam odvzel oziroma razveljavil?

41.

Družba A‑Rosa, češka, irska in ciprska vlada ter Komisija predlagajo, naj se na vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da zavezujoč učinek potrdila E 101 velja tudi v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem so pristojni nosilec ali sodišča države članice gostiteljice ugotovili, da pogoji za opravljanje dejavnosti zaposlene osebe očitno ne spadajo na stvarno področje uporabe člena 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71. Po mnenju teh strank iz sodne prakse Sodišča, ki se je začela s sodbo FTS, ( 28 ) izhaja, da je samo nosilec, ki je izdal potrdilo E 101, v tem primeru švicarski, pristojen odločiti o razveljavitvi oziroma neuporabi potrdila E 101 z njegovim odvzemom, če ugotovi, da je bila z izdajo potrdila storjena napaka.

42.

Nasprotno pa Urssaf regije Alzacija in francoska vlada Sodišču v bistvu predlagata, naj spremeni to sodno prakso tako, da pristojnemu nosilcu in sodiščem države članice gostiteljice prizna možnost zavrnitve potrdila E 101 v primeru, v katerem očitno ni mogoče uporabiti določbe, na podlagi katere je bilo potrdilo izdano. Ti stranki se sklicujeta, prvič, na pomanjkljivosti, ki jih vključujeta postopek dialoga in spravni postopek, določena v Uredbi št. 1408/71 za zagotovitev učinkovitega pravnega sredstva državi članici gostiteljici ob nesodelovanju države, ki je izdala potrdilo E 101, ali v primeru nesoglasja z njo. Drugič, ti stranki se opirata na pomen, ki se s sodno prakso Sodišča v drugih kontekstih priznava preprečevanju nelojalne konkurence in socialnega dampinga. ( 29 )

43.

Belgijska vlada pa meni, da v položaju, ki je predmet tega vprašanja za predhodno odločanje, sprememba sodne prakse Sodišča ni potrebna, da bi lahko pristojni nosilec ali sodišča države članice gostiteljice zavrnili potrdilo E 101, ker bi šlo zgolj za ugotavljanje na prvi pogled, ali je bilo potrdilo izdano za drugačno dejavnost od tiste, ki jo opravlja delavec, na katerega se navedeno potrdilo nanaša.

44.

Preden se lotim vprašanja spremembe sodne prakse Sodišča v zvezi z zavezujočim učinkov potrdila E 101, se mi zdi koristno navesti glavne značilnosti sistema kolizijskih pravil, uvedenega z določbami naslova II Uredbe št. 1408/71, in preudarke, na katerih temelji ta sodna praksa.

45.

Najprej je treba opozoriti, da je namen Uredbe št. 1408/71 le določitev sistema koordinacije nacionalnih zakonodaj o socialni varnosti, ob spoštovanju njihovih posebnih značilnosti, ( 30 ) zato so kolizijska pravila iz te uredbe št. 1408/71 zavezujoča za države članice. ( 31 ) Določbe iz naslova II te uredbe, ki zajemajo člen 14(2)(a)(i), po mnenju Sodišča določajo popoln in enoten sistem kolizijskih pravil, katerih cilj je ta, da za delavce, ki se gibljejo v Uniji, velja sistem socialne varnosti samo ene države članice, da se tako preprečijo prekrivanje nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo, in zapleti, ki lahko iz tega izhajajo. ( 32 )

46.

To splošno načelo uporabe ene zakonodaje na področju socialne varnosti je potrjeno v členu 13(1) Uredbe št. 1408/71, ki določa, da se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice. ( 33 )

47.

Cilj potrdila E 101 je zagotoviti spoštovanje navedenega načela, hkrati pa je njegov namen v konkretnih primerih preprečiti pojav sporov o pristojnosti, ki bi izhajali iz različnih presoj zakonodaje o socialni varnosti, ki se uporablja. ( 34 ) V zvezi s tem potrdilo E 101 prispeva k zagotavljanju pravne varnosti delavcev, ki se gibljejo v Uniji, ( 35 ) ter posledično k lajšanju prostega pretoka delavcev in svobode opravljanja storitev v Uniji, kar je cilj Uredbe št. 1408/71. ( 36 )

48.

Glede pravnega učinka potrdila E 101 iz ustaljene sodne prakse izhaja, da dokler se to potrdilo ne odvzame ali razglasi za neveljavno, je za pristojni nosilec države članice gostiteljice zavezujoče v tem smislu, da mora ta nosilec upoštevati dejstvo, da za delavca že velja zakonodaja o socialni varnosti države, v kateri ima sedež podjetje, ki ga zaposluje. Posledično ta nosilec za zadevnega delavca ne more uporabiti svojega sistema socialne varnosti. ( 37 ) Sodišče je prav tako pojasnilo, da je potrdilo E 101 zavezujoče tudi za sodišča države članice gostiteljice, ki zato niso pristojna, da preverjajo veljavnost potrdila E 101 glede potrditve elementov, na podlagi katerih je tako potrdilo izdano. ( 38 )

49.

Z določbami Uredbe št. 1408/71, kot jih razlaga Sodišče, se tako uvaja ne le sistem kolizijskih pravil, temveč hkrati tudi sistem delitve pristojnosti med državami članicami ( 39 ) v tem smislu, da je nosilec, ki je izdal potrdilo E 101, edini pristojen za presojo njegove veljavnosti in za odločanje – bodisi na lastno pobudo bodisi v odgovor na prošnjo, ki jo predloži pristojni nosilec druge države članice – ali je treba glede na zbrane informacije v zvezi z dejanskim položajem delavca odvzeti oziroma razveljaviti navedeno potrdilo, kar bi povzročilo, da to potrdilo ne bi bilo več zavezujoče za pristojne nosilce in sodišča drugih držav članic. ( 40 )

50.

Vztrajanje Sodišča pri izključni naravi pristojnosti nosilca izdajatelja za presojo veljavnosti potrdila E 101 ( 41 ) ni posledica formalističnega pristopa, ampak po mojem mnenju temelji na nujnosti zagotoviti spoštovanje načela ene zakonodaje, določenega v členu 13(1) Uredbe št. 1408/71. Priznanje vzporedne pristojnosti državi članici gostiteljici bi namreč nujno vključevalo tveganje srečevanja z nasprotujočimi si odločbami glede zakonodaje, ki se uporablja v konkretnem primeru, in s tem tveganje dvojnega socialnega zavarovanja, skupaj z vsemi posledicami, ki bi izhajale iz tega, med katerimi je tudi ta, da bi moral delavec plačevati dvojne prispevke. ( 42 ) Poleg tega delavec ne bi imel nobenega pravnega sredstva, da bi preprečil tak rezultat. ( 43 )

51.

Tveganje nasprotujočih si odločb po mojem mnenju nikakor ni zanemarljivo glede na zapletenost zadevnih predpisov in nasprotujoče si nacionalne interese, ki obstajajo na področju socialne varnosti. Kot lepo ponazarja ta zadeva, je lahko vprašanje zakonodaje o socialni varnosti, ki se uporablja, predmet različnih mnenj, tudi v primeru, v katerem pristojni nosilec ali sodišča države članice gostiteljice menijo, da položaj delavca očitno ni zajet z določbo, na podlagi katere je bilo izdano potrdilo E 101. ( 44 )

52.

Tudi če se bi bilo glede že plačanih prispevkov mogoče pritožiti, bi lahko možnost, da bi se za delavca uporabil sistem socialne varnosti države članice gostiteljice, zanj ustvarjala pravno negotovost. Kot pa je poudarilo Sodišče, se zahteva pravne varnosti uveljavlja s posebno strogostjo, kadar gre za predpise, ki lahko vključujejo finančno breme, da bi se zadevnim osebam omogočilo, da se natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki so jim s temi predpisi naložene. ( 45 ) Poleg tega bi taka pritožba nujno vključevala upravne ali sodne zaplete, kar je v nasprotju s splošnim ciljem Uredbe št. 1408/71, ki je olajšati prosto gibanje delavcev v Uniji. ( 46 )

53.

Zgornje ugotovitve po mojem mnenju veljajo tako za pristojni nosilec države članice gostiteljice kot za sodišča te države članice. Posledice za zadevnega delavca namreč niso nič manj resne v primeru, da bi bilo potrdilo E 101 zavrnjeno po sodnem postopku. ( 47 )

54.

Poleg tega se mi zdi, da je možnost, da sodišča države članice gostiteljice zavrnejo potrdilo E 101 iz druge države članice, težko uskladiti s splošnim načelom, v skladu s katerim nadzor nad odločbami organov države članice opravljajo sodišča te države. ( 48 ) Ker potrdilo E 101 potrjuje vključenost delavca v sistem socialne varnosti države članice, iz katere je nosilec izdajatelj, je treba namreč to potrdilo šteti za akt te države članice. ( 49 )

55.

Iz navedenega izhaja, da obstoječa sodna praksa Sodišča glede zavezujočega učinka potrdila E 101 sloni na splošnih preudarkih, povezanih z načeli in cilji, na katerih temeljijo kolizijska pravila iz Uredbe št. 1408/71. Zato ni mogoče pričakovati, da se bo ta sodna praksa spremenila, razen če se dokaže, da je taka sprememba resnično potrebna za zagotovitev pravilne uporabe teh pravil.

56.

To velja toliko bolj, ker se je evropski zakonodajalec pri reviziji pravnega okvira o koordinaciji sistemov socialne varnosti z učinkom od 1. maja 2010 odločil kodificirati razlago, oblikovano s sodno prakso Sodišča glede zavezujočega učinka potrdila E 101, tako da je ohranil izključno pristojnost nosilca izdajatelja za presojo veljavnosti potrdila E 101. ( 50 )

57.

Nato je treba ugotoviti, da če bi Sodišče priznalo možnost, da pristojni nosilec ali sodišča države članice gostiteljice v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, zavrnejo potrdilo E 101, ki ga je izdal pristojni nosilec druge države članice, bi to v nasprotju z zatrjevanjem belgijske vlade ( 51 ) nedvomno pomenilo spremembo sodne prakse Sodišča. Taka izjema od zavezujočega učinka potrdila E 101 bi namreč pomenila odstopanje od delitve pristojnosti med državami članicami, kot je določena s to sodno prakso.

58.

V nadaljnji analizi bom preučil glavna argumenta, ki ju navajata Urssaf regije Alzacija in francoska vlada v podporo svojim predlogom, ki se nanašata na uvedbo izjeme od zavezujočega učinka potrdila E 101, in sicer na eni strani domnevne pomanjkljivosti postopka dialoga in spravnega postopka, ki sta določena v Uredbi št. 1408/71, da bi se državi članici gostiteljici zagotovilo učinkovito pravno sredstvo, da doseže odvzem potrdila E 101 (oddelek D), ter na drugi pomen, ki se s sodno prakso Sodišča v drugih kontekstih priznava preprečevanju nelojalne konkurence in socialnega dampinga (oddelek E). ( 52 )

59.

Čeprav pristojnemu nosilcu ali sodiščem države članice gostiteljice ni dovoljeno zavrniti potrdila E 101, pa Uredba št. 1408/71 določa postopek, ki se uporabi, če se želi doseči, da nosilec izdajatelj to potrdilo odvzame oziroma razveljavi v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je ugotovljeno, da pogoji za izdajo potrdila očitno niso izpolnjeni.

60.

Ta postopek temelji na načelu lojalnega sodelovanja med državami članicami, ki je določeno v členu 4(3) PEU in zavezuje tako državo članico gostiteljico kot državo, ki je izdala potrdilo E 101.

61.

Na eni strani je z načelom lojalnega sodelovanja pristojnemu nosilcu države članice gostiteljice naloženo – kot je razvidno iz člena 84a(3) Uredbe št. 1408/71 – da začne postopek dialoga z nosilcem, ki je izdal potrdilo E 101, kadar meni, da pogoji za izdajo potrdila niso izpolnjeni. ( 53 ) To po mojem mnenju med drugim velja, kadar pristojni nosilec države članice gostiteljice, tako kot v obravnavanem primeru, meni, da potrdilo ni popolno. ( 54 ) V takem primeru načelo sodelovanja zahteva, da mora imeti nosilec izdajatelj možnost potrdilo popraviti ali ga po potrebi odvzeti.

62.

Trenutek izdaje potrdila prav tako ne more vplivati na obveznost pristojnega nosilca države članice gostiteljice, da začne dialog z nosilcem izdajateljem, kadar meni, da je treba potrdilo E 101 odvzeti. ( 55 ) Naj spomnim, čeprav se potrdilo E 101 po možnosti izda pred začetkom obdobja, na katero se nanaša, ga je mogoče izdati tudi med tem obdobjem ali celo po njegovem izteku. ( 56 ) Ta ugotovitev izhaja iz dejstva, da zgolj potrdilo ne ustvarja ne pravice ne pravnega razmerja, temveč je namenjeno zgolj potrjevanju, da je delavec v zadevnem obdobju vključen v sistem socialne varnosti države, iz katere je nosilec izdajatelj.

63.

Na drugi strani je z načelom lojalnega sodelovanja nosilcu, ki je izdal potrdilo E 101, naloženo, da pravilno presodi dejstva, ki so upoštevna za uporabo pravil o določitvi zakonodaje, ki se uporablja na področju socialne varnosti, in da torej zagotovi resničnost navedb v potrdilu E 101. ( 57 ) V tem okviru mora ta nosilec še enkrat preveriti utemeljenost izdaje potrdila E 101 in ga po potrebi odvzeti, kadar pristojni nosilec države članice gostiteljice izrazi dvom glede resničnosti okoliščin, na katerih temelji navedeno potrdilo, in s tem glede resničnosti navedb v njem, ker te navedbe med drugim ne ustrezajo zahtevam iz člena 14 Uredbe št. 1408/71. ( 58 )

64.

Če zadevna nosilca ne najdeta rešitve v razumnem roku, je v členu 84a(3) Uredbe št. 1408/71 določena možnost, da k posredovanju pozoveta Upravno komisijo za socialno varnost delavcev migrantov (v nadaljevanju: Upravna komisija). ( 59 ) Na podlagi člena 81(a) Uredbe št. 1408/71 je ta komisija med drugim odgovorna za obravnavanje vseh vprašanj v zvezi z uporabo in razlago, ki izhajajo iz določb navedene uredbe. ( 60 )

65.

Če Upravni komisiji ne uspe uskladiti stališč pristojnih nosilcev glede zakonodaje, ki se uporablja v konkretnem primeru, državi članici gostiteljici ostane možnost – ne da bi to vplivalo na morebitna pravna sredstva, ki obstajajo v državi članici, iz katere izhaja nosilec izdajatelj – ( 61 ) da zoper zadnjenavedeno državo članico začne postopek zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 259 PDEU. ( 62 ) Rad bi dodal, da je tak postopek mogoče začeti tudi preko Komisije. ( 63 ) Kljub vsemu je bil v obravnavanem primeru začetek postopka zaradi neizpolnitve obveznosti zoper državo, ki je izdala potrdila E 101, izključen, ker Švica ni država članica Unije. Vendar je v Sporazumu ES‑Švica določena možnost predložitve zadeve Skupnemu odboru, ustanovljenemu na podlagi tega sporazuma in odgovornemu prav za odločanje o ukrepih, ki se sprejmejo v primeru resnih gospodarskih ali socialnih težav. ( 64 )

66.

Da pa bi se preprečilo to, da bi pristojni nosilci ali sodišča različnih držav članic izdajali nasprotujoče si odločbe glede zakonodaje, ki se uporablja v konkretnem primeru, kar bi močno ogrozilo pravno varnost zadevnih delavcev in s tem posegalo v njihovo prosto gibanje v Uniji, postopek dialoga in spravni postopek, določena v Uredbi št. 1408/71, izključujeta vsakršno enostransko ravnanje pristojnega nosilca in sodišč države članice gostiteljice.

67.

Vendar Urssaf regije Alzacija in francoska vlada trdita, da je táko enostransko ravnanje nujno v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem kljub ugotovitvi, da pogoji za izdajo potrdila E 101 očitno niso izpolnjeni, nosilec izdajatelj ni odvzel potrdila.

68.

Toda v obravnavani zadevi se ni mogoče uspešno sklicevati na ta argument, da bi se upravičila izjema od zavezujočega učinka potrdila E 101.

69.

Po mojem mnenju namreč ni bilo dokazano, da s postopkoma, določenima v Uredbi št. 1408/71, ni mogoče zagotoviti pravilne uporabe kolizijskih pravil iz te uredbe tudi v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, če bi pristojna nosilca zadevnih držav članic ta postopka dejansko izpeljala do konca. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru francoski organi niso izčrpali pravnih sredstev, ki so jim na voljo na podlagi Uredbe št. 1408/71.

70.

Prvič, čeprav so francoski organi res začeli dialog s švicarskim nosilcem izdajateljem s tem, da so ga zaprosili, naj odvzame zadevna potrdila E 101, pa so ti organi – kot je francoska vlada potrdila na obravnavi – opustili ta dialog po odgovoru tega nosilca z dne 18. avgusta 2011.

71.

Zdi pa se mi, da je švicarski nosilec s tem odgovorom po eni strani potrdil stališče francoskih organov glede razlage člena 14(2)(a)(i) Uredbe št. 1408/71 s tem, da je priznal, da se ta določba ne uporablja za zadevne delavce, če ti svojo dejavnost na krovu ladij dejansko opravljajo samo na francoskem ozemlju. Po drugi strani ta nosilec vseeno ni odvzel oziroma razveljavil spornih potrdil E 101 niti ni za vsako od teh potrdil opravil konkretne presoje, ali ga je treba glede na ugotovitve, ki so jih podali francoski organi, odvzeti oziroma razveljaviti. ( 65 ) Poleg tega je švicarski nosilec francoske organe prosil, naj se odpovejo retroaktivnemu popravku, v kar pa ti organi niso privolili. ( 66 )

72.

Iz tega je razvidno, da so nekatere težave, potem ko je bil med francoskimi organi in švicarskim nosilcem začet dialog, ostale nerešene. Ni pa mogoče izključiti, da bi ti organi in nosilec lahko dosegli dogovor, če bi se dialog nadaljeval.

73.

Poleg tega ugotavljam, da so francoski organi začeli dialog z nosilcem izdajateljem, šele ko so od vročitve odmere prispevkov družbi A‑Rosa zaradi neplačevanja v francoski sistem minila že več kot tri leta in pol. Dejansko so ti organi za zadevne delavce enostransko uporabili francoski sistem socialne varnosti, ne da bi upoštevali, da zanje pravzaprav velja že švicarski sistem socialne varnosti. ( 67 )

74.

Drugič, v obravnavani zadevi ni bila preučena možnost, ki je določena v členu 84a(3) Uredbe št. 1408/71, in sicer možnost k posredovanju pozvati Upravno komisijo, da bi ta uskladila stališča francoskih organov in švicarskega nosilca. Čeprav sklepi, ki jih izda navedena komisija, niso zavezujoči, ( 68 ) ni mogoče izključiti, da bi bilo pod njenim vodstvom mogoče najti rešitev.

75.

Iz navedenega izhaja, da dejstva v obravnavani zadevi ne morejo razkrivati domnevnih pomanjkljivosti postopkov, ki ju določa Uredba št. 1408/71, saj sta bila ta postopka v tem primeru dejansko kršena. Poleg tega ne vidim nobene podlage, ki bi Sodišču omogočala, da bi splošneje štelo, da ta postopka – gledano v celoti – nista primerna za zagotovitev pravilne uporabe določb te uredbe.

76.

Nikakor ne želim izključevati, da bi bilo izboljšanje postopkov, uvedenih v okviru Uredbe št. 1408/71, lahko primerno za zagotovitev pravilne uporabe določb naslova II te uredbe. ( 69 ) Vendar je za to problematiko v bistvu pristojen evropski zakonodajalec. V zvezi s tem ugotavljam, da so bile nekatere spremembe že uvedene ( 70 ) in da je ta tematika trenutno predmet zakonodajnih razprav na evropski ravni. ( 71 )

77.

Glede na vse te elemente menim, da se na argument, ki ga navajata Urssaf regije Alzacija in francoska vlada v zvezi z domnevnimi pomanjkljivostmi postopkov, določenih v Uredbi št. 1408/71, ni mogoče uspešno sklicevati, da bi se upravičila izjema od zavezujočega učinka potrdila E 101.

78.

Urssaf regije Alzacija in francoska vlada se sklicujeta na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je med nujnimi razlogi v splošnem interesu, ki bi lahko upravičili omejitev svobode opravljanja storitev, med drugim preprečevanje nelojalne konkurence podjetij, ki svojim napotenim delavcem izplačujejo plačo, nižjo od minimalne plače, pri čemer ta cilj zajema tudi cilj varstva delavcev s pomočjo boja proti socialnemu dampingu. ( 72 )

79.

Ti stranki zatrjujeta, da po analogiji cilj preprečevanja nelojalne konkurence in socialnega dampinga upravičuje to, da učinek, ki se pripisuje potrdilu E 101, izjemoma ne velja niti za pristojnega nosilca niti za sodišča države članice. V zvezi s tem Urssaf regije Alzacija navaja, da nekateri nacionalni nosilci socialne varnosti ne „igrajo po pravilih“, ker pred izdajo potrdil E 101, za katera zaprosi delodajalec, ne izvajajo niti najmanjšega nadzora. Poleg tega francoska vlada meni, da se lahko nekateri nosilci ali organi države izdajateljice potrdil E 101 znajdejo v skušnjavi, da bi izdali potrdila E 101, ki ne bi smela biti izdana, ko uporabljajo nekakšno obliko nelojalne konkurence proti drugim državam članicam.

80.

Ugotoviti je treba, da se omenjena sodna praksa nanaša na vprašanje, ali se lahko v primeru, ko neko področje ni usklajeno, ( 73 ) cilji, kot je preprečevanje nelojalne konkurence in socialnega dampinga, upoštevajo kot nujne zahteve v splošnem interesu, ki lahko upravičujejo omejitve prostega gibanja delavcev in svobode opravljanja storitev v Uniji.

81.

V okoliščinah obravnavane zadeve tisto, kar naj bi upravičevalo omejitve prostega pretoka, niso toliko dejanja nekaterih gospodarskih subjektov, temveč bolj opustitev uvedbe zadostnega nadzora drugih držav članic, s katerim bi se zagotovila pravilna uporaba kolizijskih pravil, ki jih vsebujejo določbe naslova II Uredbe št. 1408/71.

82.

Iz tega izhaja, da bi bilo mogoče problematiko, ki jo navajata Urssaf regije Alzacija in francoska vlada v zvezi z nelojalno konkurenco in socialnim dampingom, učinkovito rešiti tako, da bi države članice upoštevale obveznosti, ki izhajajo iz Uredbe št. 1408/71. Kot pa je bilo razloženo zgoraj, sta postopek dialoga in spravni postopek, uvedena v okviru te uredbe, namenjena ravno zagotovitvi takega upoštevanja obveznosti držav članic. ( 74 )

83.

Glede na to ugotovitev menim, da se v obravnavani zadevi ni mogoče uspešno sklicevati na cilj preprečevanja nelojalne konkurence in socialnega dampinga, da bi se upravičila izjema od zavezujočega učinka potrdila E 101.

84.

V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije – kot je zatrdila Komisija – za države članice veljajo neodvisno od morebitne neizpolnitve obveznosti drugih držav članic. ( 75 ) Država članica si tako ne sme sama dati pooblastila za enostransko sprejetje korektivnih ali zaščitnih ukrepov, katerih namen je preprečiti morebitno kršitev pravil prava Unije od druge države članice. ( 76 ) Če bi bilo drugače, bi bil sistem kolizijskih pravil, uveden z Uredbo št. 1408/71, ogrožen.

85.

Za konec je treba spomniti, da se ob upoštevanju dejstev spora o glavni stvari analiza, predstavljena v teh sklepnih predlogih, ne nanaša na primere goljufije ali zlorabe pravice delavca ali njegovega delodajalca. ( 77 ) Tako ni mogoče izključiti možnosti, da bo treba v prihodnje zagotoviti pojasnila o uporabi sodne prakse glede zavezujočega učinka potrdila E 101 za položaje, v katerih je bila ugotovljena taka goljufija ali zloraba.

86.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Cour de cassation (Francija), odgovori:

Dokler nosilec, ki je izdal potrdilo E 101 v skladu s členom 12a(1a) Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti – in sicer potrdilo, ki potrjuje vključenost zaposlene osebe v sistem socialne varnosti te države članice na podlagi člena 14(2)(a)(i) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti – ne odvzame tega potrdila ali ga razglasi za neveljavno, je navedeno potrdilo zavezujoče za pristojni nosilec in sodišča države članice gostiteljice, tudi če ti ugotovijo, da pogoji za opravljanje dejavnosti zaposlene osebe očitno ne spadajo na stvarno področje uporabe zadnjenavedene določbe.