1. 

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov ( 2 ).

2. 

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Ibrico Zulfikarpašićem, odvetnikom s stalnim prebivališčem na Hrvaškem, in Slavenom Gajerjem, ravno tako s stalnim prebivališčem na Hrvaškem, zaradi potrditve odločbe o izvršbi, ki jo je na podlagi verodostojne listine izdal notar, kot evropskega naloga za izvršbo v smislu Uredbe št. 805/2004.

3. 

Općinski sud u Novom Zagrebu (občinsko sodišče v Novem Zagrebu, Hrvaška) se v bistvu sprašuje, ali je notar, ki je v skladu s hrvaško zakonodajo izdal pravnomočno in izvršljivo odločbo o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pristojen, da jo potrdi kot evropski nalog za izvršbo, če zoper njo ni bilo ugovora, in če je odgovor nikalen, ali lahko takšno potrdilo izda nacionalno sodišče, kadar se odločba o izvršbi nanaša na nesporni zahtevek.

4. 

S to zadevo se Sodišču ponuja priložnost, da poda koristna pojasnila k opredelitvi pojmov „sodba [sodna odločba]“ in „sodišče“ v smislu Uredbe št. 805/2004 in zlasti odloči, ali je notar, ki ima po nacionalnem pravu pooblastilo za izdajanje odločb o izvršbi, lahko opredeljen za „sodišče“.

5. 

Vendar pa se najprej postavlja predhodno vprašanje o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe, saj se pri branju predložitvene odločbe izkaže, da obe stranki v postopku v glavni stvari stalno prebivata na Hrvaškem, torej bi na prvi pogled lahko menili, da je zadeva „povsem notranja“, torej ne spada v pravo Unije.

6. 

V teh sklepnih predlogih bom, na prvem mestu, trdil, da je ta predlog za predhodno odločanje dopusten, čeprav tako tožeča kot tožena stranka v sporu o glavni stvari stalno prebivata na ozemlju Republike Hrvaške. Čeprav je namen potrditve sodne odločbe kot evropskega naloga za izvršbo na podlagi Uredbe št. 805/2004 omogočiti njeno priznanje in izvršitev v državi članici, ki ni tista, v kateri je bila ta odločba izdana, pa dopustnost zahteve za izdajo potrdila, vložene pri sodišču države članice izvora, ni pogojena s tem, da upnik dokaže čezmejni značaj spora.

7. 

Na drugem mestu bom trdil, da izvršilni naslov, kot je odločba o izvršbi, ki jo je na podlagi verodostojne listine izdal notar, lahko pomeni sodno odločbo v smislu člena 4, točka 1, Uredbe št. 805/2004, če notar, pristojen za izdajo takšne odločbe, pri opravljanju te posebne naloge odloči kot sodni organ, kar pomeni, da sta zagotovljeni njegova neodvisnost in nepristranskost ter da na podlagi lastne presoje odloča s sodno odločbo, ki je, prvič, bila ali bi lahko bila predmet kontradiktorne obravnave, preden se je postavilo vprašanje njene potrditve kot evropskega naloga za izvršbo, in ki jo je, drugič, mogoče izpodbijati s pritožbo pred sodnim organom. S pridržkom preverjanj, ki jih opravi predložitveno sodišče, zlasti glede spoštovanja zahtev po neodvisnosti in nepristranskosti, bom trdil, da je mogoče notarja, pristojnega za izdajo odločbe o izvršbi, opredeliti kot sodišče.

8. 

Na tretjem mestu bom iz tega sklepal, da je notar, ki pomeni „sodišče izvora“ v smislu člena 4, točka 6, in člena 6(1) Uredbe št. 805/2004, pristojen, da kot evropski nalog za izvršbo potrdi odločbo, ki jo je izdal in je postala izvršljiva, ker ji dolžnik ni ugovarjal.

9.

V uvodnih izjavah 5, 7 in 20 Uredbe št. 805/2004 je navedeno:

[…]

[…]

10.

Člen 1 Uredbe št. 805/2004, naslovljen „Vsebina“, določa:

„Namen te uredbe je uvedba evropskega naloga za izvršbo za nesporne zahtevke, da bi z določitvijo minimalnih standardov omogočili prost pretok sodb, sodnih poravnav in javnih listin po vseh državah članicah brez vsakršnih vmesnih postopkov, ki bi jih bilo treba opraviti v državi članici izvršbe pred priznanjem in izvršitvijo.“

11.

Člen 3 te uredbe, naslovljen „Izvršilni naslovi, ki se potrjujejo kot evropski nalog za izvršbo“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba se uporablja za sodbe, sodne poravnave in javne listine o nespornih zahtevkih.

Zahtevek se šteje za nespornega, če:

12.

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

13.

Člen 31 Ovršnega zakona (zakon o izvršbi) ( 4 ) v različici, veljavni na datum nastanka dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, določa:

„1.   Verodostojna listina je po tem zakonu račun, menica in ček s protestom in povratnimi računi, kadar so ti potrebni za nastanek zahtevka, uradna listina, izpisek iz poslovnih knjig, po zakonu overjena zasebna listina in vsaka listina, ki se po posebnih predpisih šteje za javno listino. Za račun se šteje tudi izračun obresti.

2.   Verodostojna listina je izvršljiva, če so na njej navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve denarne obveznosti.

3.   Poleg podatkov iz odstavka 2 tega člena mora račun, izdan fizični osebi, ki ne opravlja registrirane dejavnosti, vsebovati opozorilo dolžniku, da upnik v primeru neizpolnitve zapadle denarne obveznosti lahko zahteva odredbo izvršbe na podlagi verodostojne listine.

[…]“

14.

Člen 278 zakona o izvršbi določa, da „[n]otarji odločajo o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine v skladu z določbami tega zakona“.

15.

Člen 357 zakona o izvršbi določa, da so za izdajo potrdil o sodnih odločbah, sodnih poravnavah in javnih listinah kot evropskih nalogih za izvršbo pristojna „sodišča, upravni organi, notarji ali pravne in fizične osebe z javnimi pooblastili, ki so pooblaščene za izdajanje izvršilnega odpravka nacionalne evropske izvršne listine o nespornih zahtevkih“.

16.

Člen 358(4) zakona o izvršbi določa, da „[č]e notar ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila [kot evropskega naloga za izvršbo], mora zahtevo za izdajo potrdila s prepisom ustrezne listine ali spisa posredovati občinskemu sodišču, na katerega območju je njegov sedež, da odloči o zahtevi“.

17.

I. Zulfikarpašić, odvetnik, je po sklenitvi pogodbe o zastopanju s S. Gajerjem, svojo stranko, izdal račun, ki je ostal neplačan.

18.

Na podlagi tega računa, ki šteje za „verodostojno listino“, je notar 12. februarja 2014 izdal I. Zulfikarpašiću pravnomočno odločbo o izvršbi.

19.

I. Zulfikarpašić je 13. novembra 2014 pri notarju vložil predlog, naj se ta odločba potrdi kot evropski nalog za izvršbo v smislu Uredbe št. 805/2004, da bi lahko začel postopek izvršbe svoje terjatve.

20.

Po mnenju notarja pogoji za izdajo zahtevanega potrdila niso bili izpolnjeni, zato je v skladu z določbami člena 385(4) zakona o izvršbi zadevo predal Općinskemu sudu u Novom Zagrebu (občinsko sodišče v Novem Zagrebu). Po navedbah tega sodišča je notar zlasti poudaril, da člen 4, točka 7, Uredbe št. 805/2004 določa, da izraz „sodišče“ vključuje švedsko izvršilno službo; nasprotno pa nobena primerljiva določba ne izenačuje hrvaškega notariata s sodiščem v smislu te uredbe.

21.

Općinski sud u Novom Zagrebu (občinsko sodišče v Novem Zagrebu) se sprašuje o skladnosti zakona o izvršbi z Uredbo št. 805/2004, zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

22.

Menim, da dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe ni mogoče izpodbijati iz razloga, da je treba položaj, v katerem se zahteva za izdajo potrdila kot evropski nalog za izvršbo, vloži pri sodišču v državi članici, kjer imata tako upnik kot dolžnik svoje stalno prebivališče, šteti za „povsem notranji“.

23.

Čeprav obe stranki v sporu o glavni stvari stalno prebivata na Hrvaškem, iz samo te okoliščine nikakor ni mogoče sklepati, da se Uredba št. 805/2004 v okviru tega spora ne uporablja.

24.

Prvič, področje uporabe Uredbe št. 805/2004 ni omejeno na čezmejne spore.

25.

V nasprotju z Uredbo (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog ( 5 ), Uredbo (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti ( 6 ) ali Uredbo (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah ( 7 ) namreč Uredba št. 805/2004 ne določa pogoja, povezanega s čezmejno naravo spora, ki najpogosteje pomeni, da ima vsaj ena od strank stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica sodišča, pred katerim teče postopek ( 8 ).

26.

Medtem ko so te uredbe uvedle nove enotne evropske postopke, ki se uporabljajo izključno v čezmejnih sporih in so ločeni od nacionalnih postopkov, ki se sočasno še naprej uporabljajo, Uredba št. 805/2004 dejansko ne določa enotnega evropskega naloga za izvršbo, temveč daje nacionalnim sodnim odločbam možnost prostega pretoka v evropskem pravosodnem območju, tako da te sodne odločbe opremlja s potrdilom, ki velja za „evropski potni list“.

27.

Ker ni predpisan noben pogoj, povezan s čezmejno naravo spora, nič ne nasprotuje temu, da se predlog za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo vloži v sporu med strankama, ki imata stalno ali običajno prebivališče v isti državi članici. Ta primer implicitno določa člen 6(1)(d) Uredbe št. 805/2004, ki za potrditev sodne odločbe o nespornem zahtevku v smislu člena 3(1)(b) ali (c) te uredbe določa pogoj, da je bila sodba izdana v državi članici stalnega bivališča dolžnika, če je ta potrošnik, ne da bi se zahtevalo, da ima upnik stalno prebivališče v drugi državi članici.

28.

Poleg tega obravnavani primer ustreza pogostim položajem, ko je dolžnik lastnik nepremičnin v tujini ali imetnik računov v bankah s sedežem v drugih državah članicah. Tudi če dolžnik stalno prebiva v isti državi članici kot upnik, je torej zadnjenavedenemu lahko v interesu, da ima evropski nalog za izvršbo, ki mu omogoča, da izvede ukrepe izvršbe na premoženje, ki je v drugih državah članicah.

29.

Drugič, dopustnost zahteve za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo pa ni pogojena s tem, da upnik dokaže, da je v drugi državi članici sprožil postopek priznanja in izvršitve sodne odločbe ali da je dolžnik lastnik premoženja v drugih državah članicah, na katero bi se lahko izvedel ukrep izvršbe.

30.

Čeprav je namen Uredbe št. 805/2004 zagotoviti priznanje in izvršitev sodnih odločb, sodnih poravnav in javnih listin o nespornih zahtevkih po vseh državah članicah brez vsakršnih postopkov eksekvature, ki bi jih bilo treba opraviti, pa nobena določba te uredbe ne nalaga upniku, da mora dokazati koristnost ali potrebnost potrditve.

31.

V zvezi s tem je treba poudariti, da je v členu 6(1) Uredbe št. 805/2004 navedeno, da se potrditev sodne odločbe o nespornem zahtevku lahko zahteva „kadar koli“, kar pomeni, da lahko upnik načeloma takoj po vročitvi pisanja o začetku postopka k svojemu glavnemu predlogu doda podredni predlog za potrditev sodne odločbe, ki se bo izdala ( 9 ), vendar pod pogojem, da je ta sodna odločba nemudoma izvršljiva v državi članici izvora ( 10 ). Takšen predlog za potrditev ni pogojen s tem, da upnik dokaže, da je v drugi državi članici sprožil postopek priznanja in izvršitve sodne odločbe ali da je dolžnik lastnik premoženja v drugih državah članicah, na katero bi se lahko izvedel ukrep izvršbe. Poleg tega bi zahteva po tako težko predložljivih dokazih resno ogrozila učinkovitost Uredbe št. 805/2004, katere namen je olajšati samodejni pretok nacionalnih nalogov za izvršbo v evropskem pravosodnem območju. Še več, povsem mogoče je, da si dolžnik, ki ima stalno prebivališče v isti državi članici kot njegov upnik, med postopkom uredi stečaj, pri tem pa svoje premoženje prenese v tujino, da bi se izognil postopkom.

32.

Dejansko evropski nalog za izvršbo, kot nakazuje njegovo ime, že po naravi vsebuje mednarodni element, saj je njegov izključni namen omogočati prenos nacionalnega naloga v druge države članice, v katerih velja za „evropski pravosodni potni list“, ki ga je mogoče dobiti brez dokazovanja, da bo nacionalni nalog krožil v drugih državah članicah. Dovolil si bom primerjavo z odreditvijo evropskega naloga za prijetje. Ali mora nacionalni pravosodni organ, če hoče veljavno odrediti evropski nalog za prijetje, utemeljiti, da je iskana oseba dejansko v drugi državi članici? Če bi ta odreditveni pravosodni organ zaprosil Sodišče za razlago določb Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 ( 11 ) o pogojih odreditve navedenega naloga, bi moralo Sodišče predlog razglasiti za nedopusten, saj bi bil, dokler iskana oseba ne bi bila prijeta v drugi državi članici, položaj iz spora o glavni stvari povsem notranji ( 12 )?

33.

Ker ima potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo zaradi svojega predmeta samega bistveno evropsko razsežnost, predloga za sprejetje prehodne odločbe ni mogoče razglasiti za nedopustnega z utemeljitvijo, da bi bilo dejansko stanje v postopku v glavni stvari zunaj področja uporabe Uredbe št. 805/2004. Poleg tega je dopustnost predloga nekoristno in nesmiselno utemeljevati s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 18. oktobra 1990, Dzodzi ( 13 ), po kateri je Sodišče pristojno za odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na določbo prava Unije, v posebnem primeru, ko se nacionalno pravo države članice pri določanju pravil za neki primer, ki je za to državo povsem notranji, sklicuje na vsebino te določbe ( 14 ). Zakon o izvršbi se sicer ne sklicuje na vsebino Uredbe št. 805/2004 pri določanju pravil za primere, ki so povsem notranji za Republiko Hrvaško, temveč se omejuje na opredeljevanje organov, pristojnih za potrjevanje sodnih odločb, sodnih poravnav in javnih listin o nespornih zahtevkih kot evropskih nalogov za izvršbo.

34.

Iz tega sledi, da predloga za sprejetje predhodne odločbe ni mogoče razglasiti za nedopustnega z utemeljitvijo, da izvršba odločbe iz postopka v glavni stvari ni bila predhodno predlagana v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bil podan predlog za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo.

35.

Naj dodam, da na podlagi ustaljene sodne prakse za vprašanja v zvezi s pravom Unije velja domneva upoštevnosti, sprejetje predhodne odločbe o vprašanju, ki ga postavi nacionalno sodišče, pa je mogoče zavrniti samo, če je očitno, da zahtevana razlaga ali presoja veljavnosti pravila prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko dalo koristne odgovore ( 15 ). V obravnavanem primeru pa ni niti iz predložitvene odločbe niti iz stališč zainteresiranih strani razvidno, da bi bil spor o glavni stvari nepristen in umeten ali da bi bilo vprašanje za predhodno odločanje povsem hipotetično.

36.

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

37.

Naj torej zdaj preidem k preučitvi vprašanja.

38.

Predložitveno sodišče s svojim prvim vprašanjem sprašuje, ali so določbe zakona o izvršbi, ki določajo pristojnost notarjev za potrjevanje odločb o izvršbi, ki jih izdajajo na podlagi verodostojne listine, kot evropskih nalogov o izvršbi, če dolžnik zoper te odločbe ni ugovarjal, združljive z Uredbo št. 805/2004.

39.

Čeprav Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe ne more odločati niti glede vprašanj, ki se nanašajo na nacionalno pravo držav članic, niti glede skladnosti nacionalnih določb s pravom Unije, pa lahko ponudi elemente za razlago prava Unije, ki nacionalnemu sodišču omogočajo, da razsodi v sporu, ki mu je predložen ( 16 ).

40.

V obravnavani zadevi se predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali nalog za izvršbo, kakršen je odločba o izvršbi, ki jo v skladu z zakonom o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda notar, pomeni sodno odločbo o nespornem zahtevku, ki je lahko potrjena kot evropski nalog za izvršbo.

41.

Za odgovor na to vprašanje je treba že na začetku poudariti, da člen 3(1) Uredbe št. 805/2004 opredeljuje tri kategorije „izvršilnih naslovov“, za katere se uporablja postopek potrditve. Ta uredba se v skladu s to določbo uporablja „za sodbe [sodne odločbe], sodne poravnave in javne listine o nespornih zahtevkih“.

42.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe torej poziva k preučitvi, ali se odločba o izvršbi, ki jo v skladu z zakonom o izvršbi izda notar, uvršča v eno od teh treh kategorij nalogov, ki se lahko potrjujejo.

43.

Opredelitev za sodno poravnavo lahko že na začetku zavrnemo, saj odločba, ki jo enostransko sestavi notar zgolj na podlagi računa upnika, ki se šteje za „verodostojno listino“, nima narave pogodbe, katere vsebina bi bila odvisna od volje strank.

44.

Treba je torej preučiti, ali takšno odločbo lahko opredelimo za javno listino ali sodno odločbo o nespornem zahtevku.

45.

Člen 4(3) Uredbe št. 805/2004 vsebuje natančno opredelitev javne listine, ki povzema opredelitev Sodišča v sodbi z dne 17. junija 1999, Unibank ( 17 ), za razlago člena 50 Bruseljske konvencije ( 18 ), ki se je sama zgledovala po Jenard-Möllerjevem poročilu o konvenciji o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisani v Luganu 16. septembra 1988 ( 19 ). Po tej opredelitvi je listina pristna, če so izpolnjeni trije pogoji. Prvič, pristnost te listine mora potrditi javni organ, drugič, njena pristnost se mora nanašati na podpis in vsebino listine, ter tretjič, listina mora biti sama po sebi izvršljiva v državi članici, v kateri je bila potrjena. Čeprav zadnji pogoj v členu 4(3) Uredbe št. 805/2004 ni izrecno omenjen, izhaja iz člena 25(1) te uredbe, ki določa, da mora biti javna listina, ki se potrdi kot evropski nalog za izvršbo, „izvršljiva v eni državi članici“.

46.

Ker je notarjeva naloga ravno to, da potrjuje pristnost listin, ki jih prejme, bi odločba o izvršbi, ki jo izda, na prvi pogled lahko ustrezala opredelitvi javne listine, „ki je bila uradno sestavljena ali overjena“.

47.

Vendar pa člen 3(1) Uredbe št. 805/2004 zahteva, da se javna listina, tako kot sodna odločba ali sodna poravnava, nanaša na nesporni zahtevek, in v točki (d) te določbe je pojasnjeno, da se zahtevek šteje za nesporen, če se je dolžnik izrecno strinjal z njim v javni listini. Z drugimi besedami, javna listina o nespornem zahtevku v smislu navedene določbe je listina, v kateri se je dolžnik z zahtevkom izrecno strinjal.

48.

Odločba o izvršbi, ki jo je izdal notar zgolj na podlagi računa upnika, pri čemer dolžnik ni bil pozvan, naj izrazi pripoznanje, očitno ne izpolnjuje te zahteve.

49.

Ta odločba torej ne more biti opredeljena za javno listino o nespornem zahtevku. Treba je torej ugotoviti, ali bi bil takšen nalog o izvršbi lahko opredeljen za „sodbo [sodno odločbo]“ v smislu Uredbe št. 805/2004.

50.

Člen 4(1) Uredbe št. 805/2004 opredeljuje pojem „sodba [sodna odločba]“ kot „vsak[o] sodb[o], ki jo izda sodišče države članice, ne glede na to, kako se sodba imenuje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kot tudi odmero stroškov ali izdatkov, ki jo določi sodni uradnik“.

51.

Vendar pa Uredba št. 805/2004 ne podaja nikakršne splošne opredelitve pojma „sodišče države članice“, tako da je treba njegovo vsebino pojasniti s sodno prakso in določiti, ali je notar, ki mu nacionalno pravo podeljuje pooblastilo za izdajanje odločb, lahko opredeljen kot tak v smislu te uredbe.

52.

Po mnenju hrvaške vlade se notar v okviru izvršilnega postopka za izdajo odločbe o izvršbi na podlagi verodostojne listine lahko šteje za sodišče.

53.

Ta vlada v tem smislu trdi, da je bila Uredba št. 805/2004, kar zadeva dejstvo, da v členu 4 te uredbe ni izrecno navedeno, da izraz „sodišče“ na Hrvaškem vključuje druge organe, kot so notarji, sprejeta in pozneje dvakrat spremenjena pred pristopom Republike Hrvaške k Evropski uniji, tako da se niso mogle upoštevati posebnosti hrvaške zakonodaje.

54.

Poleg tega navedena vlada ugotavlja, da je bilo na Hrvaškem odločeno, da se pooblastila za izvršbo razdelijo med sodišča in notarje, pri čemer so zadnjenavedeni dobili izključno pristojnost za prisilno izterjavo zahtevkov na podlagi verodostojnih listin.

55.

Po mnenju hrvaške vlade izraz „sodišče“ v smislu Uredbe št. 805/2004 ne pomeni nujno, da osebe in organi, ki pripravijo postopek, uradno pripadajo državnim sodnim organom. Zadostovalo naj bi, da je zadevni organ po naravi neodvisen in nepristranski in da njegovo organizacijo in dejavnost urejajo predhodno določena pravila. Poleg tega naj bi notarji izpolnjevali merila, ki jih je Sodišče določilo v sodbi z dne 17. septembra 1997, Dorsch Consult ( 20 ), za opredelitev pojma „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.

56.

Ta vlada dodaja, da notarji uživajo zaupanje javnosti in da so njihove naloge zelo podrobno urejene z zakonskimi določbami in zlasti z Zakonom o javnom bilježništvu (zakon o notariatu) ( 21 ), ki naj bi zagotavljal njihovo profesionalnost, resnost in odgovornost pri izvajanju pooblastil, ki so jim podeljena.

57.

Poleg tega navedena vlada meni, da je hrvaška ureditev utemeljena glede na cilj Uredbe št. 805/2004, katere namen je poenostaviti postopek vzajemnega priznavanja sodnih odločb ob izogibanju neugodnosti postopka eksekvature.

58.

Hrvaška vlada nazadnje poudarja, da postopek izdaje odločbe o izvršbi s strani notarja zagotavlja varstvo temeljnih dolžnikovih pravic, saj lahko notar odločbo o izvršbi sprejme samo, če oceni, da je predlog dopusten in utemeljen, da je odločba dolžniku vročena v skladu s splošnimi pravili, ki urejajo vročanje procesnih aktov, kot je pisanje o začetku postopka, da ima dolžnik možnost vložiti ugovor, pri čemer je o tej možnosti, pa tudi o načinu in roku za vložitev te pritožbe, ustrezno obveščen; šele nato, če ugovora ni bilo in po izteku roka osmih dni, lahko notar priloži odločbi potrdilo o njeni izvršljivosti.

59.

Evropska komisija zagovarja nasprotno stališče.

60.

Meni, da bi pojem „sodišče“ v smislu Uredbe št. 805/2004 moral biti skladen z razlago tega pojma v smislu Uredbe št. 44/2001, saj ti uredbi spadata na področje pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah in določata pravila, ki se dopolnjujejo.

61.

Komisija priznava, da notarji lahko začnejo „kvazisodne“ postopke in sprejemajo odločbe, podobne sodnim odločbam, vendar meni, da takšnih odločb ni mogoče opredeliti za „sodne“ v smislu Uredbe št. 805/2004, ker bi morale navedene odločbe, da bi se lahko štele za takšne, upoštevati minimalne postopkovne standarde iz te uredbe, katerih namen je zagotoviti dosledno spoštovanje pravice do poštenega sojenja.

62.

Komisija dodaja, da je, kadar je namen zakonodajalca Unije izenačiti sodne odločbe drugih pristojnih organov s sodnimi odločbami sodišč držav članic, to izrecno omenjeno v zadevnem pravnem instrumentu, kot to sicer dokazuje člen 4, točka 7, Uredbe št. 805/2004, ki določa, da v skrajšanem postopku v zvezi z nalogi o plačilu izraz „sodišče“ vključuje švedsko izvršilno službo. Izenačenje notarskih odločb o izvršbi s sodnimi odločbami bi torej predpostavljalo spremembo Uredbe št. 805/2004.

63.

Če naj razsodim med tezama hrvaške vlade in Komisije, ki si nasprotujeta, se moram po eni strani temeljiteje poglobiti v vsebino opredelitev pojmov „sodna odločba“ in „sodišče“ v aktih sekundarne zakonodaje s področja pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah in po drugi strani preučiti doprinose iz sodne prakse. Šele po opravljeni dvojni analizi bom Sodišču predlagal rešitev.

64.

Zakonodajalec Unije je v Uredbi št. 805/2004, tako kot v Uredbi št. 44/2001 in zatem v Uredbi (EU) št. 1215/2012 ( 22 ), ki jo je nadomestila, povzel opredelitev „sodne odločbe“, ki je zapisana v Bruseljski konvenciji.

65.

Ob analizi pravnih instrumentov Unije s področja pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah se tako kaže enoten pristop k pojmu „sodna odločba“ ( 23 ), za katerega je podana organska opredelitev, utemeljena na sodni naravi avtorja akta. Sodna odločba je tako vsak akt organa, ki ima status sodišča.

66.

Vendar pa se za to enotno opredelitvijo dejansko skriva velika raznolikost, saj je zakonodajalec Unije podal zelo različne opredelitve pojma, ki je s prvim neločljivo povezan, in sicer pojma „sodišče“, ki je, kot se zdi, razumljen zelo neenotno. Menim, da lahko v zvezi s tem prepoznam tri glavne težnje, ki ustrezajo trem različnim razumevanjem tega pojma.

67.

Za prvo težnjo je značilen proces omejenega izenačevanja nekaterih organov s sodišči. K tej težnji spada člen 4 Uredbe št. 805/2004, ki ne opredeljuje pojma „sodišče“, vendar pa v odstavku 7 pojasnjuje, da na Švedskem v skrajšanem postopku v zvezi z nalogi o plačilu izraz „sodišče“ vključuje švedsko izvršilno službo. K navedeni težnji spada tudi člen 3 Uredbe št. 1215/2012, ki določa:

„Za namene te uredbe izraz ‚sodišče‘ vključuje te organe, kolikor so pristojni za zadeve, ki spadajo v področje uporabe te uredbe:

68.

Zanimivo je ugotoviti, da so torej madžarski notarji v skladu s to določbo v dejavnosti izdajanja plačilnih nalogov izrecno izenačeni s sodiščem. Pozneje bomo videli, kakšne posledice je treba izpeljati iz tega izenačenja, omejenega le na madžarske notarje.

69.

Druga težnja, ki se kaže v zakonodaji Unije, je težnja razvodenitve pojma „sodišče“ v pojem „pristojni organ“. To težnjo ponazarjata zlasti člen 2, točka 1, Uredbe (ES) št. 2201/2003 ( 24 ), ki opredeljuje „sodišče“ kot „vse organe v državi članici, ki so […] pristojni za odločanje o zadevah s področja uporabe te uredbe“, in člen 2, točka 2, navedene uredbe, ki opredeljuje „sodnika“ kot „sodnika ali uradno osebo, ki ima enaka pooblastila kot sodnik v zadevah s področja uporabe […]Uredbe [št. 2201/2003]“. Tej kategoriji pripada tudi člen 5, točka 3, Uredbe št. 1896/2006, ki opredeljuje „sodišče“ kot „vsak organ države članice, ki je pristojen za evropske plačilne naloge ali za katere koli druge z njimi povezane zadeve“.

70.

Navedeno težnjo najdemo v konvenciji o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisani v Luganu 30. oktobra 2007 ( 25 ), katere sklenitev je bila v imenu Skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2009/430/ES z dne 27. novembra 2008 ( 26 ), saj člen 62 te konvencije določa, da „izraz ‚sodišče‘ vključuje vse organe, za katere država, ki jo veže [navedena] konvencija, določi, da so pristojni za zadeve na področju uporabe te konvencije“.

71.

Tretja težnja, ki se izraža v novejši zakonodaji Unije, ustreza procesu opredeljevanja pojma „sodišče“ s potrjevanjem sodne prakse. Ta zanimivi razvoj se izraža v členu 2(2), točka 1, Uredbe št. 4/2009 ( 27 ), ki določa, da pojem „sodišče“ vključuje tudi upravne organe v državah članicah, ki so pristojni za preživninske zadeve, če ti organi zagotavljajo jamstva glede svoje nepristranskosti in pravice strank do zaslišanja in so njihove odločbe, ki jih izdajo v skladu z zakonodajo države članice, v kateri imajo sedež,

72.

V isti okvir spada člen 3(2), prvi pododstavek, Uredbe (EU) št. 650/2012 ( 28 ), ki opredeljuje „sodišče“ kot „vsak sodni organ ter vse druge organe in pravne strokovnjake, pristojne za dedne zadeve, ki izvajajo sodno funkcijo ali delujejo na podlagi pooblastil, ki jih nanje prenese sodni organ, ali pod nadzorom sodnega organa“, če ti drugi organi in pravni strokovnjaki ter odločbe, ki jih izdajo, izpolnjujejo iste pogoje, kot se uporabljajo za upravne organe in odločbe, ki jih izdajajo na podlagi člena 2(2), točka 1, Uredbe št. 4/2009.

73.

Ob koncu te analize je videti, da je za pojem „sodišče“ značilno nenadzorovano širjenje opredelitev, ki so se, kot kaže, nakopičile s časom in med katerimi ni prav veliko skladnosti. Medtem ko bi nekateri instrumenti, ki izčrpno naštevajo upravne organe, izenačene s sodiščem, lahko vodili k ozki razlagi tega pojma, drugi, nasprotno, sprejemajo široko, celo globoko prožno razumevanje navedenega pojma, ki vključuje vsak organ, pristojen po nacionalnem pravu; spet tretji pa ohranjajo pojmovno opredelitev, ki je, kot bomo videli, blizu tisti, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča.

74.

Vprašanja, ki jih postavlja predložitveno sodišče, se umeščajo na presečišče dveh smeri v okviru sodne prakse.

75.

Prva zadeva pojem „sodna odločba“ na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih in gospodarskih zadevah.

76.

Ta smer v sodni praksi izvira iz razlage člena 25 Bruseljske konvencije, ki, tako kot člen 4 Uredbe št. 805/2004, opredeljuje ta pojem tako, da vključuje vsako sodno odločbo, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na to, kako se sodna odločba imenuje.

77.

Sodišče je že zavzelo stališče, da se pojem „sodna odločba“, opredeljen v členu 25 te konvencije, katere razlaga, ki jo je oblikovalo Sodišče, načeloma ravno tako velja za določbo, ki ustreza Uredbi št. 44/2001, nanaša „izključno na sodne odločbe, ki jih dejansko izda katero od sodišč države pogodbenice“ ( 29 ), ob čemer, sklicujoč se na poročilo o konvenciji z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki ga je pripravil P. Jenard ( 30 ), pojasnjuje, da je za „sodno odločbo“ opredeljena tudi odmera stroškov postopka, ki jih določi sodni uradnik, ker sodni uradnik „deluje kot organ sodišča“, ki temeljito pozna zadevo, in ker „v primeru izpodbijanja odloča o stroških sodni organ v ožjem pomenu besede“ ( 31 ).

78.

Sodišče je iz te opredelitve izpeljalo sklep, da mora akt za to, da bi se lahko štel za „sodno odločbo“ v smislu Bruseljske konvencije, „izdati sodni organ države pogodbenice, ki na podlagi lastne presoje odloča o sporu med strankama“ ( 32 ).

79.

Sodišče je poleg organskega merila, izrecno navedenega v členu 25 Bruseljske konvencije, postopoma opredelilo še dve merili, eno postopkovne in drugo vsebinske narave.

80.

Postopkovno merilo zahteva, da se v postopku pred sprejetjem odločitve spoštuje pravica do obrambe ( 33 ). Vendar pa je Sodišče menilo, da za to, da za sodno odločbo velja sistem priznanja in izvršitve iz Bruseljske konvencije, zadostuje, da je ali bi lahko bila – preden se je zahtevalo njeno priznanje ali njena izvršitev v drugi državi, kot je država izvora – v državi izvora v različnih postopkih predmet kontradiktorne obravnave ( 34 ). Tako je za „sodno odločbo“ opredelilo sklep o predujmu, sprejet v prvi nekontradiktorni fazi postopka, ki pa bi lahko bil predmet kontradiktorne obravnave pred priznanjem ali izvršitvijo ( 35 ), plačilni nalog, proti kateremu lahko dolžnik vloži ugovor, s čimer se zadeva spremeni v redni sodni postopek ( 36 ), ali zamudno sodbo v civilnem postopku, ki se načeloma ravna po načelu kontradiktornosti ( 37 ).

81.

Vsebinsko merilo pomeni, da je organ avtor akta imel določeno vlogo pri pripravi tega akta. Kot sem opozoril, mora akt izdati organ, „ki na podlagi lastne presoje odloča o sporu med strankama“ ( 38 ), kar po mnenju Sodišča izključuje sodno poravnavo, ki je bistveno pogodbene narave v tem smislu, da je njena vsebina odvisna predvsem od volje strank ( 39 ).

82.

Pojem „sodna odločba“ v smislu Bruseljske konvencije nazadnje vključuje posredovanje sodnega organa, ki ima diskrecijsko pravico in pri odločanju spoštuje pravico do obrambe.

83.

Vendar pa sodna praksa v zvezi z Bruseljsko konvencijo in Uredbo št. 44/2001 skoraj ne daje pojasnil o vsebini pojma „sodni organ“. Če jo hočemo opredeliti, se moramo torej sklicevati na sodno prakso, ki se loteva vprašanja z vidika člena 267 PDEU.

84.

Druga smer v sodni praksi je povezana z opredelitvijo pojma „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.

85.

Ker ni potrebe, da bi podrobno predstavljal vse potankosti kazuistične sodne prakse, za katero je značilna določena mera „tipanja“ ( 40 ), se bom omejil na opozorilo, da Sodišče, ki ni podalo splošne in abstraktne opredelitve pojma „sodišča“, pri presoji vprašanja, ali predložitveni organ ima takšen status, uporablja metodo ugotavljanja, v skladu s katero se upošteva sklenjen krog indicev, kot so zakonska podlaga organa, njegova stalnost, obveznost njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost postopka, njegova uporaba pravnih pravil in njegova neodvisnost.

86.

Sodišče je tako priznalo, da se je upravni organ, ki mu je bil predložen spor in je torej izvajal sodno funkcijo, lahko štel za sodišče, ki je pooblaščeno postaviti vprašanje za predhodno odločanje ( 41 ). Sodišče je v skladu z ustaljeno sodno prakso, po kateri je presoja statusa „sodišča“ vprašanje, ki je izključno vprašanje prava Unije, opozorilo, da okoliščina, da se predložitveno sodišče v nacionalnem pravu šteje za upravni organ, sama po sebi ni odločilna za to presojo ( 42 ).

87.

Iz pravnega okvira, ki smo ga pravkar navedli, dokaj naravno izhajajo tri rešitve za opredelitev pojma „sodišče“ v smislu Uredbe št. 805/2004.

88.

Prva je v tem, da se odločimo za ozko razlago pojma „sodišče“, omejeno na sodne organe v ožjem pomenu besede, in s tem izključimo vsak organ, ki ni organsko povezan s sodno ureditvijo države članice, razen izjem, ki jih izrecno določi zakonodajalec Unije.

89.

Druga rešitev je, nasprotno, široka razlaga, ki v pojem „sodišče“ vključuje vsak organ, pristojen po pravu države članice.

90.

Tretja rešitev, ki jo bom označil za „vmesno“, je v tem, da povzamemo značilnosti sodišča, kakor so določene v tradicionalni sodni praksi Sodišča v zvezi z razlago člena 267 PDEU, in s tem sprejmemo, da se hrvaški notarji pod določenimi pogoji lahko štejejo za „sodišča“ v smislu Uredbe št. 805/2004.

91.

Najmanj primerna se mi zdi prva izmed teh treh rešitev.

92.

Zdi se, da se nanjo navezuje gledanje, ki ga je, čeprav je zanj značilna določena dvoumnost, tako v svojih pisnih kot ustnih stališčih zagovarjala Komisija, saj ta institucija, čeprav ni analizirala pogojev, v katerih ukrepajo hrvaški notarji, meni, da bi bilo odločbe, ki jih ti izdajajo, mogoče šteti za „sodbe [sodne odločbe]“ v smislu Uredbe št. 805/2004 samo, če bi bila ta uredba spremenjena tako, da bi določala to izenačenje.

93.

Glavna utemeljitev v podporo tej prvi rešitvi je v tem, da zakonodajalec Unije, kadar želi neki organ izenačiti s sodiščem, to izrecno navede v zadevnem pravnem aktu. Vendar Uredba št. 805/2004 hrvaških notarjev ne omenja, medtem ko člen 4, točka 7, te uredbe omenja švedsko izvršilno službo v skrajšanem postopku v zvezi z nalogi o plačilu, člen 3 Uredbe št. 1215/2012 pa poleg navedene švedske izvršilne službe izrecno izenačuje s sodišči madžarske notarje v skrajšanih postopkih v zvezi s plačilnimi nalogi.

94.

To ozko razlago naj bi še dodatno podkrepljevala primerjava s členom 62 Luganske konvencije, ker naj bi to, da v uredbah št. 805/2004 in št. 1215/2012 podobne določbe, ki bi v pojem „sodišče“ vključevala vsak pristojni organ, ni, dokazovalo, da zakonodajalec Unije v okvir teh dveh uredb ni želel vključiti pojma „sodišče“ v povsem funkcionalnem smislu.

95.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da takšna ozka razlaga temelji na trdnih trditvah in se drži besedila člena 4 Uredbe št. 805/2004, pa druge, odločilnejše ugotovitve govorijo v prid širši razlagi.

96.

Na prvem mestu, določbe člena 4(7) Uredbe št. 805/2004 in člena 3 Uredbe št. 1215/2012 je mogoče razumeti tudi drugače. Okoliščina, da zakonodajalec Unije nalaga, da se nekateri upravni organi obravnavajo kot „sodišče“, namreč ne pomeni, da ne bi mogli z uporabo klasičnih meril iz sodne prakse za takšne šteti tudi druge organe. Drži sicer, da organa, ki ni švedska izvršilna služba, ni mogoče z „določitvijo zakona“ samodejno šteti za „sodišče“ v smislu Uredbe št. 805/2004. Vendar nobena določba iz te uredbe ne nasprotuje temu, da se ta organ opredeli za „sodišče“, če je dokazano, da ima v skladu s tradicionalno sodno prakso Sodišča take značilnosti.

97.

Na drugem mestu, tolikšna stopnja zahtevnosti v pojmovanju „sodišča“ bi bila po svoji strogosti skrajna novost, saj se nikakor ne bi skladala s sodno prakso Sodišča, ki je dalo pojmu „sodišče“ samostojno vsebino v okviru instrumenta pravosodnega sodelovanja, kakršen je predhodno odločanje, in je upravnim telesom s sodnimi nalogami priznalo status „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU.

98.

Na tretjem mestu, ta nova stopnja zahtevnosti bi pomenila zanikanje samostojnosti pojma „sodišče“ v pravu Unije, saj bi zadostovalo, da država članica izvora neki organ opredeli za „sodni organ“ in ga, čeprav samo formalno, poveže s svojo notranjo sodno ureditvijo, zato da bi bil ta organ opredeljen za „sodišče“.

99.

Na četrtem mestu, ta ozka razlaga se mi ne zdi združljiva z načelom vzajemnega priznavanja, na katerem temelji splošna logika Uredbe št. 805/2004. To načelo upravičuje, da se odločba, ki je bila izdana v državi članici izvora in ki jo je kot evropski nalog za izvršbo potrdilo sodišče te države članice, za namen izvršitve obravnava enako, kot če bi bila izdana v državi članici, v kateri se izvršitev zahteva. Po logiki sistema, utemeljenega na vzajemnem priznavanju, bi se moral vsak organ, katerega posredovanje opredeljuje neki akt za sodno odločbo, izvršljivo v državi članici izvora, šteti za „sodišče“, za katerega odločbe bi moral veljati prosti pretok v drugih državah članicah.

100.

Iz teh štirih razlogov je treba ozko rešitev zavrniti.

101.

Logika vzajemnega priznavanja bi lahko, če bi jo razvili do skrajnosti, upravičevala sprejetje nasprotne, najširše rešitve, pri kateri se pojem „sodišče“ in pojem „pristojni organ“ ujemata. Ta rešitev bi omogočala, da hrvaškega notarja opredelimo za „sodišče“ v smislu Uredbe št. 805/2004 že samo zato, ker mu zakon o izvršbi podeljuje pristojnost za izdajanje odločb o izvršbi in za potrjevanje teh odločb kot evropskih nalogov o izvršbi.

102.

Vendar menim, da ta rešitev ni upoštevna.

103.

Ne sklada se s samim besedilom člena 4 Uredbe št. 805/2004, ki v nasprotju s členom 2, točka 1, Uredbe št. 2201/2003, členom 5, točka 3, Uredbe št. 1896/2006 in členom 62 Luganske konvencije ne določa posplošitve ali celo banalizacije pojma „sodišče“.

104.

Še več, če bi izraz „sodišče“ zajemal vsak pristojni organ, ni jasno, zakaj bi zakonodajalec Unije švedsko izvršilno službo izrecno enačil s sodiščem.

105.

Zato predlagam, da uporabimo vmesno rešitev, ki je dejansko v tem, da prevzamemo metodo ugotavljanja, ki jo za opredelitev pojma „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU uporablja Sodišče, ob upoštevanju splošne logike in namena Uredbe št. 805/2004, v kateri po mojem mnenju več določb poudarja pomen spoštovanja postopkovnih jamstev.

106.

Tako je treba ugotoviti, da opredelitev zahtevka, ki „šteje za nespornega“, podana v členu 3 te uredbe, predpostavlja, da se pri sodnih odločbah upošteva dolžnikovo ravnanje „med sodnim postopkom“ ( 43 ). Ta določba po mojem mnenju sama po sebi predvideva obstoj postopka, ki spoštuje dolžnikovo pravico do izjave in do izpodbijanja upnikovega predloga.

107.

Poleg tega Uredba št. 805/2004 pogojuje potrditev sodne odločbe o nespornem zahtevku, izdane v državi članici, ob spoštovanju minimalnih postopkovnih standardov, katerih namen je zagotoviti obveščenost dolžnika, na eni strani o postopkih, ki jih je sodišče uvedlo proti njemu, in o zahtevah za njegovo aktivno sodelovanje v postopkih za ugovarjanje zadevnemu zahtevku ter na drugi strani o posledicah njegovega nesodelovanja pri teh postopkih, in sicer pravočasno in na način, ki mu omogoča pripraviti obrambo. Ob upoštevanju nevarnosti domneve o neizpodbijanju zahtevka, ki jo institucija izpelje iz dolžnikovega neodzivanja med sodnim postopkom, je skladnost z minimalnimi postopkovnimi standardi temeljna zahteva, ki jo mora izpolnjevati „sodišče“.

108.

Nazadnje, pojem „sodišče“ v smislu Uredbe št. 805/2004 bi morali razumeti kot vsak organ, katerega neodvisnost in nepristranskost sta zagotovljeni in ki na podlagi lastne presoje odloča s sodno odločbo, ki je, prvič, bila ali bi lahko bila predmet kontradiktorne obravnave, preden se je postavilo vprašanje njene potrditve kot evropskega naloga za izvršbo, in ki jo je, drugič, mogoče izpodbijati s pritožbo pred sodnim organom.

109.

Ta funkcionalna opredelitev pojma „sodišče“ po mojem mnenju ustreza tradicionalnemu pojmovanju tega pojma, hkrati pa omogoča upoštevanje novejše težnje k preusmeritvi obravnavanja nekaterih sporov, zlasti množičnih, iz pravosodnih sistemov, kar naj bi razbremenilo sodne organe.

110.

Najprej menim, da hrvaški notarji pri izdajanju odločb o izvršbi dejansko izvajajo sodno dejavnost, čeprav gre za skrajšani postopek, ki poleg tega spominja na postopek izdaje plačilnega naloga.

111.

Hrvaška vlada je v zvezi s tem v pisnih stališčih podala zanimiva pojasnila o zagotovilih, ki jih ima dolžnik v okviru izvršilnega postopka pred notarjem. Po navedbah te vlade notar izda odločbo o izvršbi šele potem, ko sam presodi o dopustnosti in utemeljenosti zahteve. Poleg tega mora odločbo toženi stranki vročiti v skladu s pravili, ki tej zagotavljajo možnost, da zahtevek izpodbija, ob tem pa omeniti možnost vložitve ugovora pred sodiščem in rok, v katerem mora to storiti. Po navedbah te vlade lahko notar šele po osmih dneh po izteku roka za vložitev ugovora k odločbi priloži potrdilo o njeni izvršljivosti.

112.

Med obravnavo je hrvaška vlada podala dodatna pojasnila in navedla, da zakon o notariatu in notarski etični kodeks zagotavljata notarjevo neodvisnost in nepristranskost v razmerju do tožene stranke pri opravljanju njegovih posebnih nalog izdajanja odločb o izvršbi na podlagi verodostojnih listin. Po navedbah te vlade notar še zdaleč ni zgolj pasivni potrjevalec, temveč naj bi predlog preučil in presodil o njegovi dopustnosti in utemeljenosti.

113.

Po navedbah, ki jih je predložila ta vlada, se zdi, da je notar pri opravljanju svoje posebne dejavnosti izdajanja odločb o izvršbi v položaju tretje stranke, ki ni povezana z zadevnimi interesi in je prosta navzkrižij interesov, ki bi lahko nastajala ob opravljanju njegovih drugih dejavnosti.

114.

S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, se torej zdi, da notar, kadar ne deluje kot javni uslužbenec, temveč kot organ, pristojen za izdajanje odločb o izvršbi, ravna kot neodvisen in nepristranski organ.

115.

V teh okoliščinah menim, da je mogoče odločbo o izvršbi, ki jo izda notar, šteti za „sodno odločbo“ v smislu člena 4, točka 1, Uredbe št. 805/2004. Treba je še ugotoviti, ali lahko notar to odločbo tudi potrdi kot evropski nalog za izvršbo.

116.

Predložitveno sodišče s svojim drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je notar, ki je na podlagi verodostojne listine izdal odločbo o izvršbi, ki je postala izvršljiva, ker ji dolžnik ni ugovarjal, pristojen, da jo potrdi kot evropski nalog za izvršbo.

117.

Iz člena 6(1) Uredbe 805/2004 je razvidno, da je treba zahtevek po potrditvi kot evropski nalog za izvršbo predložiti sodišču izvora, ki je v členu 4, točka 6, te uredbe opredeljeno kot „sodišče, na katerem teče postopek v času izpolnitve pogojev iz člena 3(1)(a), (b) ali (c)“, to pomeni sodišče, pri katerem teče postopek v trenutku, ko so bili izpolnjeni pogoji, ki omogočajo domnevo, da je terjatev nesporna.

118.

V sistemu, določenem v zakonu o izvršbi, je torej treba za „sodišče izvora“, ko dolžnik ni ugovarjal odločbi o izvršbi in je ta postala izvršljiva, šteti notarja.

119.

To, da je Sodišče potrditev odločbe kot evropski nalog za izvršbo v sodbi z dne 16. junija 2016, Pebros Servizi (C‑511/14, EU:C:2016:448), štelo za sodni akt, ne nasprotuje temu, da to lahko stori notar, če izpolnjuje vse pogoje, da se lahko šteje za „sodišče“ v smislu Uredbe št. 805/2004.

120.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložilo Općinski sud u Novom Zagrebu (občinsko sodišče v Novem Zagrebu, Hrvaška), odgovori tako: