1.

Potrditev v pravu Unije, da mora nacionalno sodišče, če ima na voljo za to potrebne pravne in dejanske okoliščine, po uradni dolžnosti preizkusiti obstoj nepoštenega pogoja v pogodbi, ki na podlagi Direktive 93/13/EGS ( 2 ) potrošnika veže na prodajalca ali ponudnika, pomeni znaten napredek pri varstvu potrošnikov.

2.

Sodišče je v obravnavani zadevi pozvano, naj ugotovi, ali učinek Direktive 93/13 nujno pomeni, da se uveljavlja tudi nepogodbena odgovornost države članice, ker nacionalno sodišče v posebnem okviru postopka izvršbe ni po uradni dolžnosti presodilo obstoja nepoštenega pogoja v pogodbi o potrošniškem kreditu. Postavlja se splošnejše vprašanje, ali in pod katerimi pogoji je mogoče neizpolnitev obveznosti nacionalnih sodišč, da po uradni dolžnosti presodijo, ali pogodba, ki prodajalca ali ponudnika veže na potrošnika, zajema nepošten pogoj, sankcionirati z uveljavljanjem odgovornosti zadevne države članice.

3.

Obravnavani postopek se je začel zaradi spora med M. Tomášovo ter Ministerstvo spravodlivosti SR (ministrstvo za pravosodje Slovaške republike, v nadaljevanju: ministrstvo za pravosodje) in Pohotovosť s.r.o. (v nadaljevanju: družba Pohotovosť) v zvezi z izvršitvijo arbitražne odločbe, s katero je bilo M. Tomášovi naloženo plačilo denarnih zneskov, povezanih s sklenitvijo pogodbe o potrošniškem kreditu.

4.

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je M. Tomášova upokojenka, katere edini prihodek je pokojnina v znesku 347 EUR. Leta 2007 je z družbo Pohotovosť sklenila pogodbo o potrošniškem kreditu, na podlagi katere je najela kredit v znesku 232 EUR.

5.

Navedena pogodba je imela obliko tipske pogodbe, ki je zajemala arbitražno klavzulo, ta pa je določala obveznost sprejetja pogoja, da spore v zvezi z njo rešuje arbitražno sodišče, ki je bilo oddaljeno več kot 400 km od stalnega prebivališča M. Tomášove. Poleg tega so v skladu z navedeno pogodbo letne zamudne obresti znašale 91,25 %. V zadevni pogodbi povrhu ni bila navedena letna obrestna mera.

6.

Ker je M. Tomášová zamujala pri odplačevanju kredita in ker ni mogla plačati navedenih zamudnih obresti, je pri družbi Pohotovosť najela dodaten kredit v znesku 232,36 EUR.

7.

Stálý rozhodcovský súd (stalno arbitražno sodišče) je z odločbama z dne 9. aprila 2008 in 15. maja 2008 M. Tomášovi naložilo, naj družbi Pohotovosť plača več zneskov neodplačila zadevnih kreditov, zamudnih obresti in stroškov postopka.

8.

Potem ko sta navedeni odločbi postali pravnomočni in izvršljivi, je družba Pohotovosť 13. in 27. oktobra 2008 vložila predloga za izvršbo pri Okresný súd Prešov (okrožno sodišče v Prešovu, Slovaška), ki jima je ugodilo z odločbama z dne 15. in 16. decembra 2008.

9.

V skladu s predložitveno odločbo sta zadevna izvršilna postopka ob vložitvi obravnavanega predloga za sprejetje predhodne odločbe še vedno potekala.

10.

M. Tomášová je 9. julija 2010 proti ministrstvu za pravosodje Slovaške republike vložila odškodninsko tožbo za znesek 2000 EUR zaradi škode, ki po njenih navedbah izhaja iz tega, da je Okresný súd Prešov (okrožno sodišče v Prešovu) kršilo pravo Unije, ker je v okviru navedenih postopkov ugodilo predlogoma za izvršbo – ki naj bi temeljila na nepošteni arbitražni klavzuli – katerih namen naj bi bila izterjava zneskov na podlagi nepoštenega pogoja.

11.

Okresný súd Prešov (okrožno sodišče v Prešovu) je s sodbo z dne 22. oktobra 2010 tožbo M. Tomášove zavrnilo kot neutemeljeno z obrazložitvijo, da ta ni izčrpala vseh pravnih sredstev, ki jih je imela na voljo, da zadevna izvršilna postopka še nista bila pravnomočno končana in da zato še ni mogoče šteti, da je nastala škoda, tako da naj bi bila navedena tožba vložena prezgodaj.

12.

M. Tomášová je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo.

13.

Krajský súd v Prešove (regionalno sodišče v Prešovu) je z odločbo z dne 31. januarja 2012 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v odločanje Okresný súd Prešov (okrožno sodišče v Prešovu, Slovaška). Menilo je, da utemeljitev Okresný súd Prešov (okrajno sodišče v Prešovu) glede zavrnitve odškodninske tožbe M. Tomášove ni bila prepričljiva.

14.

Okresný súd Prešov (okrožno sodišče v Prešovu) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

15.

Pisna stališča so predložile slovaška in češka vlada ter Evropska komisija.

16.

Sodišče je 18. decembra 2015 predložitvenemu sodišču poslalo zahtevo po pojasnilih na podlagi člena 101 Poslovnika Sodišča. Predložitveno sodišče je bilo s to zahtevo pozvano k pojasnilu, ali in pod katerimi pogoji je moralo odločati na zadnji stopnji v okviru izvršilnega postopka, obravnavanega v sporu o glavni stvari. Navedeno sodišče je na ta poziv odgovorilo z dopisom, ki je na Sodišče prispel 16. februarja 2016.

17.

Obravnavana zadeva se nanaša na pogoje za uveljavljanje odgovornosti države članice, da bi se zahtevalo povračilo škode, povzročene posameznikom zaradi kršitev prava Unije, ki jih je mogoče pripisati nacionalnemu sodišču. Postavljena vprašanja spadajo v poseben okvir spora v zvezi z izvršbo na podlagi arbitražne odločbe, ki je nastal zaradi sklenitve pogodbe o potrošniškem kreditu, za katero se trdi, da vsebuje nepoštene pogoje v smislu Direktive 93/13.

18.

Predložitveno sodišče s prvimi tremi vprašanji, ki jih je treba po mojem mnenju preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali in pod katerimi pogoji kršitev prava Unije, ki izhaja iz sodne odločbe, izdane v okviru postopka izvršbe na podlagi arbitražne odločbe, s katero je bilo ugodeno zahtevi za izterjavo zneskov na podlagi pogoja, ki ga je treba šteti za nepoštenega, pomeni „dovolj resno“ kršitev, da je mogoče uveljavljati nepogodbeno odgovornost zadevne države članice. V teh okoliščinah se sprašuje, ali ima to, da navedeni izvršilni postopek ni končan, da je bila oseba, na katero se ta postopek nanaša, povsem pasivna in da ni izčrpala vseh pravnih sredstev, kakršno je kondikcijski zahtevek in ki jih ima na voljo v zadevnem pravnem redu, v zvezi s tem posledice.

19.

Četrto in peto vprašanje se nanašata na obseg morebitne odškodninske tožbe za povračilo škode, povzročene zaradi nedelovanja nacionalnega sodišča, saj to ni presodilo, ali so pogoji iz zadevne pogodbe nepošteni, in na povezavo navedene tožbe z drugimi civilnopravnimi tožbami.

20.

Prvo, drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje me v bistvu vodijo k obravnavi vprašanja, ali je mogoče na podlagi dejstva, da nacionalno sodišče, pristojno za izvršbo, ni po uradni dolžnosti presodilo, ali so pogoji iz potrošniške pogodbe, obravnavani v postopku v glavni stvari, nepošteni – in te posledično v okviru spornega izvršilnega postopka izključilo – uveljavljati nepogodbeno odgovornost zadevne države članice.

21.

Ta problematika po mojem mnenju zaobjema dva vidika, ki ju bom zaporedoma preučil.

22.

Prvi vidik zadeva vprašanje, ali je v položaju, kakršen je obravnavani, mogoče uveljavljati nepogodbeno odgovornost države članice za kršitev prava Unije zaradi ravnanja ali opustitve nacionalnega sodišča, za katero se zdi izključeno, da je moralo odločati na zadnji stopnji.

23.

Drugi vidik se nanaša na vprašanje, ali, in če da, pod katerimi pogoji je mogoče opustitev preizkusa in neizključitev obstoja nepoštenega pogoja opredeliti za „dovolj resno kršitev“ pravila prava Unije, katerega namen je priznavanje pravic posameznikom.

24.

V obravnavanem primeru je iz vprašanj za predhodno odločanje razvidno, da se postopek v glavni stvari nanaša na položaj, v katerem predložitveno sodišče ni pristojno za odločanje na zadnji stopnji. Navedena vprašanja imajo namreč smisel samo, če bi bilo treba šteti, da sporni izvršilni postopek ni bil pravnomočno končan. Kolikor lahko razberem iz spisa, za tožečo stranko iz postopka v glavni stvari še ni bila sprejeta dokončno zavezujoča vsebinska odločba in je ta vložila odškodninsko tožbo za škodo, ki naj bi ji bila povzročena zaradi sodne odločbe, zoper katero je bilo mogoče vložiti redno pravno sredstvo.

25.

Vendar iz spisa, predloženega Sodišču, ni jasno, ali Okresný súd Prešov (okrajno sodišče v Prešovu) odloča na zadnji stopnji ali ne.

26.

Predložitveno sodišče v dopisu, ki ga je poslalo na zahtevo Sodišča po pojasnilih, ni predložilo odgovora v zvezi s temi vidiki. Iz veljavnega nacionalnega prava naj bi izhajalo, da je mogoče zoper sklep sodišča o zavrnitvi predloga za odobritev izvršbe vložiti pravno sredstvo. ( 3 ) Poleg tega naj bi bilo mogoče zoper odločbo, s katero se ugodi ugovorom dolžnika, vložiti redno pravno sredstvo. ( 4 ) Iz navedenega izhaja, kakor je pojasnila slovaška vlada, da je glede na okoliščine v obravnavani zadevi izvršilno sodišče, pred katerim poteka postopek, obravnavan v tem sporu, lahko, vendar ne nujno, ( 5 ) sodišče, ki odloča na zadnji stopnji.

27.

Vendar menim, da je ta zadnji preudarek bistven za problematiko uveljavljanja odgovornosti držav članic za neizpolnitev obveznosti sodišč, ki spadajo v njen pravni red.

28.

Drži, da načelo odgovornosti držav članic za škodo, povzročeno posameznikom zaradi kršitve prava Unije, potrjeno od sodbe Francovich in drugi, ( 6 ) pri čemer so bili pogoji za uveljavljanje navedene odgovornosti opredeljeni s sodbo Brasserie du pêcheur in Factortame, ( 7 ) v skladu z ustaljeno sodno prakso velja za vse primere, v katerih država članica krši pravo Unije, ne glede na to, kateri njen državni organ zaradi ravnanja ali opustitve ni izpolnil obveznosti. ( 8 )

29.

Sodišče je tako v sodbi Köbler ( 9 ) pojasnilo, da je to načelo mogoče pod nekaterimi pogoji uporabljati tudi, kadar je kršitev prava Unije posledica odločbe nacionalnega sodišča.

30.

Ni torej mogoče takoj na splošno izključiti uveljavitve odgovornosti države zaradi kršitve prava Unije, ki izhaja iz ravnanja ali opustitve nacionalnega sodišča, ne glede na njegovo naravo ali mesto v zadevni organizaciji sodišč.

31.

Čeprav je teoretično mogoče na podlagi vsake odločbe nacionalnega sodišča, s katero je kršeno pravo Unije, uveljavljati odgovornost države, taka odločba v vseh primerih ne zadostuje za uveljavitev te odgovornosti.

32.

Če navedeno ravnanje ali opustitev izhajata iz izvajanja sodne pristojnosti in če je mogoče zoper njiju v skladu z veljavnimi nacionalnimi procesnimi pravili vložiti ugovor ali pritožbo zoper sporno sodbo, ravnanje ali opustitev države, ki je v nasprotju s pravom Unije, vsekakor, ultima ratio, izhaja iz odločbe sodišča, ki odloča na zadnji stopnji.

33.

Tako iz sodbe z dne 30. septembra 2003, Köbler (C‑224/01, EU:C:2003:513), pa tudi poznejše sodne prakse ( 10 ) jasno izhaja, da je to načelo v takem primeru veljavno le v zvezi s sodišči, ki odločajo na zadnji stopnji.

34.

Tako se je Sodišče v tej temeljni sodbi oprlo predvsem na odločilno vlogo sodne veje oblasti pri varstvu pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi pravil Unije, in na okoliščino, da je sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, po definiciji zadnja instanca, pred katero lahko posamezniki uveljavljajo svoje pravice, ki jim jih priznava pravo Unije, iz česar je sklepalo, da bi bilo varstvo teh pravic oslabljeno – in polni učinek pravil Unije, ki priznavajo podobne pravice, ogrožen – če bi bilo izključeno, da se lahko posameznikom pod določenimi pogoji povrne škoda, ki je povzročena s kršitvijo prava Unije in je nastala zaradi odločbe nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji. ( 11 )

35.

Sodišče je v sodbi Traghetti del Mediterraneo ( 12 ) v istem smislu jasno navedlo, da ob upoštevanju posebnosti sodne funkcije in legitimne zahteve po pravni varnosti odgovornost države v takem primeru ni neomejena. V skladu z navedeno sodbo „bi se t[a] odgovornost lahko vzpostavil[a] samo v izjemnem primeru, ko bi nacionalno sodišče [odločalo] na zadnji stopnji“. ( 13 )

36.

Sodišče je nedavno v sodbi Târșia ( 14 ) menilo, da je treba ravno v primeru, ko sodna odločba – s katero je bilo D. C. Târșii naloženo plačilo dajatve, za katero je bilo v bistvu naknadno ugotovljeno, da ni v skladu s pravom Unije – postane pravnomočna, določiti možnost uveljavljanja odgovornosti države, da bi zadevna oseba dosegla pravno varstvo svojih pravic.

37.

Čeprav je bilo mogoče teoretično razpravljati o vprašanju, ali lahko ta uveljavitev odgovornosti države morebiti izhaja iz odločb nacionalnih sodišč, ki nujno ne odločajo na zadnji stopnji, ( 15 ) menim, da iz odslej ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je uveljavljanje te odgovornosti jasno omejeno na opustitve nacionalnih sodišč, zoper odločbe katerih ni mogoče vložiti rednega pravnega sredstva.

38.

Novost, uvedena s sodbo Köbler, ( 16 ) ki izhaja iz širokega in enotnega pojmovanja, ki ga ima Sodišče o pojmu „država“ v zvezi z uveljavljanjem nepogodbene odgovornosti zaradi kršitve prava Unije, je bila namreč v obravnavanem primeru smiselna samo v primeru odločbe, ki jo je mogoče pripisati nacionalnemu sodišču, ki odloča na zadnji stopnji – kar pa ne pomeni, da gre nujno za vrhovno sodišče.

39.

Menim, da iz navedene sodbe nedvoumno izhaja ta preudarek. Po mojem mnenju je namreč Sodišče v tej sodbi poudarilo pravnomočnost odločbe sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji. Sodišče je tako opozorilo, da „je [nacionalno] sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, po definiciji zadnja instanca, pred katero lahko posamezniki uveljavljajo svoje pravice, ki jim jih priznava pravo Skupnosti“ in da „[k]ršitve omenjenih pravic iz odločbe navedenega sodišča, ki je postala pravnomočna, običajno ni več mogoče izpodbijati, tako da bi bili posamezniki prikrajšani za možnost uveljavljanja odgovornosti države z namenom doseči pravno varstvo svojih pravic“. ( 17 )

40.

Poleg tega menim, da ta ugotovitev zagotavlja ustrezno ravnotežje med potrebo po učinkovitem zagotavljanju pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, ter posebnostmi, ki so značilne za posredovanje sodnih organov v posameznih državah članicah, in težavami, na katere lahko naletijo nacionalna sodišča pri izvajanju sodne funkcije.

41.

Povedano drugače, za kršitev prava Unije, na podlagi katere je mogoče uveljavljati odgovornost države zaradi škode, povzročene s sodno odločbo, gre samo takrat, kadar je nastali položaj posledica napake v sodnem sistemu kot celoti, torej v primeru, ko sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, ni moglo učinkovito zagotoviti varstva pravice, priznane s pravom Unije. Da bi šlo za neizpolnitev obveznosti države, ki bi jo bilo mogoče pripisati neizpolnitvi obveznosti sodišča, menim, da mora biti sprejeta sodna odločba, ki je postala pravnomočna in ki lahko določi prihodnje pravne položaje zadevnih oseb. ( 18 )

42.

Kot to po mojem mnenju dokazuje sodna praksa Sodišča, ( 19 ) je ta ugotovitev veljavna za primer, v katerem predložitveno sodišče ni izpolnilo svoje obveznosti predložitve zadeve v predhodno odločanje, ki jo imajo v skladu s členom 267, tretji odstavek, PDEU sodišča, zoper katerih odločbe ni mogoče vložiti pravnega sredstva nacionalnega prava, če dvomijo glede razlage prava Unije, kot v primeru, ko gre za upoštevanje materialnega prava Unije, kakršno je tisto, ki zaradi učinka Direktive 93/13, zlasti njenega člena 6(1), sodiščem nalaga, naj presodijo nepoštenost pogojev iz potrošniških pogodb in jih po potrebi izključijo.

43.

Ali je mogoče zaradi potrebe, da se potrošnikom, ki so običajno obravnavani kot ranljiva stran, podeli posebno varstvo, in položaja javnega reda, ki ga je Sodišče določilo za pravila o varstvu potrošnikov na podlagi Direktive 93/13, ( 20 ) to ugotovitev zavrniti ali jo omiliti glede na omejitve načela procesne avtonomije, kar zadeva dejanske pogoje za uveljavljanje odgovornosti države?

44.

Menim, da ne.

45.

Učinkovitost Direktive 93/13 je po mojem mnenju zagotovljena z možnostjo in v nekaterih primerih celo obveznostjo nacionalnega sodišča, da ugotovi nepoštenost, in z možnostjo sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, da onemogoči izvršitev odločbe, če ni izpolnjena ta obveznost. Menim, da bi šli predaleč, če bi bilo določeno uveljavljanje nepogodbene odgovornosti države, kadar koli se trdi, da sodišče, ne glede na svoje mesto v nacionalni organizaciji sodišč in svojo raven posredovanja, ni izpolnilo obveznosti presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja iz pogodbe, ki potrošnika veže na prodajalca ali ponudnika, in v nekaterih primerih izključitve navedenega pogoja.

46.

Čeprav torej ni ogroženo načelo učinkovitosti, pa bi lahko bilo drugače z vidika načela enakovrednosti. ( 21 ) Čeprav so namreč pogoji za uveljavljanje odgovornosti, ki jih je določilo Sodišče, potrebni in zadostni, da v korist posameznikov nastane pravica do povračila, ni mogoče izključiti, da je mogoče odgovornost države na podlagi nacionalnega prava uveljavljati pod manj omejevalnimi pogoji. Če je torej mogoče na podlagi veljavnega nacionalnega prava zaradi kršitve veljavnih nacionalnih pravnih pravil uveljavljati odgovornost sodišč, ki ne odločajo na zadnji stopnji, bi morala biti ta možnost pod enakimi pogoji odprta tudi, če je nacionalno sodišče kršilo pravice, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, zlasti tiste, ki izhajajo iz Direktive 93/13.

47.

Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da – ob upoštevanju načela enakovrednosti – pravo Unije samo po sebi državi članici ne nalaga obveznosti, da povrne škodo, ki izhaja iz sodne odločbe, zoper katero je mogoče vložiti redno pravno sredstvo.

48.

Skratka, odgovornost države članice za škodo, povzročeno posamezniku zaradi kršitve prava Unije, ki jo je storilo nacionalno sodišče, je mogoče uveljavljati le v izjemnem primeru, ko to sodišče odloča na zadnji stopnji, kar mora v zvezi s sporom o glavni stvari preveriti predložitveno sodišče ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavanega spora.

49.

Če bi bilo treba predložitveno sodišče v okviru postopka v glavni stvari obravnavati kot sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, bi se postavilo še vprašanje, v kolikšni meri je navedeno sodišče dovolj resno kršilo pravno pravilo, katerega namen je priznavanje pravic posameznikom.

50.

Kar zadeva pogoje za uveljavljanje odgovornosti države članice zaradi kršitve prava Unije, je Sodišče večkrat razsodilo, da imajo oškodovanci pravico do odškodnine, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer, da mora biti namen kršenega pravila prava Unije priznavanje pravic posameznikom, da mora biti kršitev tega pravila dovolj resna in da mora obstajati neposredna vzročna zveza med to kršitvijo in škodo, povzročeno oškodovancem. ( 22 ) Odgovornost države članice za škodo, ki je povzročena z odločbo nacionalnega sodišča – ki odloča na zadnji stopnji – ki je v nasprotju s pravilom prava Unije, urejajo isti pogoji. ( 23 )

51.

Pogoje, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati odgovornost držav članic za škodo, povzročeno posameznikom s kršitvami prava Unije, morajo načeloma izvajati nacionalna sodišča v skladu z usmeritvami Sodišča za njihovo izvajanje. ( 24 )

52.

Te usmeritve je mogoče povzeti tako.

53.

Na prvem mestu je treba ugotoviti, ali je namen kršenega pravila priznavanje pravic posameznikom. Ne dvomim, da določbe Direktive 93/13 in obveznosti nacionalnih sodišč, da zagotovijo polni učinek, za posameznike ustvarjajo pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati.

54.

Na drugem mestu, v zvezi s pogojem glede obstoja „očitne“ kršitve tako v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da ob upoštevanju posebnosti funkcije vloge sodstva in legitimne zahteve po pravni varnosti odgovornost države za škodo, povzročeno posameznikom zaradi kršitve prava Unije s sodno odločbo nacionalnega sodišča, ni neomejena. Tako je treba poleg predhodno navedenega dejstva, da bi bilo mogoče to odgovornost uveljavljati samo v izjemnem primeru, ko bi zadevno nacionalno sodišče odločalo na zadnji stopnji, presoditi, ali je navedeno sodišče očitno kršilo pravo, ki bi ga moralo uporabiti. ( 25 )

55.

Kako pa je v primeru obveznosti, naložene nacionalnemu sodišču, da po uradni dolžnosti preizkusi obstoj nepoštenega pogoja v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom?

56.

Naj spomnim, da sistem varstva, ki se izvaja z Direktivo 93/13, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju tako glede pogajalske sposobnosti kot ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. ( 26 )

57.

Glede na ta podrejeni položaj člen 6(1) Direktive 93/13 določa, da nepošteni pogoji potrošnikov ne zavezujejo. Kot izhaja iz sodne prakse, gre za zavezujočo določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, nadomestiti z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost. ( 27 )

58.

Da bi se zagotovilo varstvo, zahtevano z Direktivo 93/13, je Sodišče poleg tega večkrat poudarilo, da je neenak položaj med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom mogoče izravnati samo s pozitivnim posredovanjem zunaj kroga pogodbenih strank. ( 28 )

59.

Sodišče je glede na navedena načela menilo, da je moralo nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbene klavzule. ( 29 )

60.

V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče storilo „dovolj resno kršitev prava Unije“, s tem ko v okoliščinah, kakor so opisane v predložitveni odločbi, ni preizkusilo nepoštenosti pogoja iz potrošniške pogodbe, je v skladu s sodno prakso ( 30 ) upoštevnih več okoliščin, ki jih je mogoče po mojem mnenju razvrstiti v dve kategoriji.

61.

Prva kategorija se nanaša na splošno raven jasnosti in natančnosti kršenega pravila, kar po potrebi vključuje ugotavljanje, ali v zvezi s pravnim vprašanjem, predloženim nacionalnemu sodišču, obstaja jasna sodna praksa Sodišča. Druga kategorija je povezana z vsemi posebnimi okoliščinami zadevnega položaja, kakršne so polje proste presoje, ki ga imajo nacionalni organi na podlagi kršenega pravila; očitnost, naklepnost in/ali opravičljivost zatrjevane neizpolnitve obveznosti ter vse dejanske in pravne okoliščine, s katerimi nacionalno sodišče seznanijo zlasti stranke v sporu. Sodišče je v zvezi z drugim vidikom navedlo, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o odškodninski tožbi, upoštevati vse okoliščine primera, ki ga mora obravnavati. ( 31 )

62.

Prvič, glede vprašanja, ali je kršeno pravilo dovolj jasno in natančno, ni mogoče zanikati, da je kršitev prava Unije očitno resna, kadar ni bila odpravljena, čeprav je bila razglašena sodba, v kateri je bila ugotovljena očitana neizpolnitev obveznosti, sodba o vprašanju za predhodno odločanje ali ustaljena sodna praksa Sodišča na zadevnem področju, iz katerih izhaja, da je obravnavano ravnanje kršitev. ( 32 )

63.

V obravnavanem primeru v zvezi z obveznostjo sodišča, pristojnega za izvršbo na podlagi arbitražne odločbe, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogodbenega pogoja, menim, da to pravilo, ki ga je sodno določilo Sodišče, na datum sprejetja odločb o odobritvi zadevne izvršbe iz postopka v glavni stvari ni imelo zahtevane ravni jasnosti in natančnosti. Zlasti ni mogoče jasno ugotoviti, da je to pravilo ob sprejetju sodnih odločb z dne 15. in 16. decembra 2008, ki sta sporni v postopku v glavni stvari, jasno izhajalo iz sodne prakse.

64.

K tej ugotovitvi me navajata dva glavna razloga.

65.

Na prvem mestu menim, da Sodišče, ki odloča v okviru predlogov za sprejetje predhodne odločbe za razlago določb Direktive 93/13, izhajajočih iz zelo različnih sporov, še vedno ni dalo jasnega odgovora na vprašanje, ali je nacionalno sodišče „moralo“ ali „smelo“ preizkusiti pogoj, ki ga šteje za nepoštenega, in ali ga je v primeru pritrdilnega odgovora lahko izključilo ali pa ga je moralo izključiti. Čeprav najnovejša sodna praksa nedvomno določa obveznost sodišča, da preizkusi nepoštenost pogoja v nekaterih okoliščinah ( 33 ) in po potrebi iz tega izpelje vse posledice, pa ni bilo vedno tako. Načini, ki jih je uporabljalo Sodišče, so dolgo vsebovali določeno dvoumnost, ki je najpogosteje razjasnjena z okoliščinami vsakega posameznega primera. ( 34 )

66.

Poleg tega je šlo v številnih zadevah samo za obveznost sodišča, da presodi nepoštenost pogojev, predloženih v njegovo presojo v zelo posebnih okoliščinah. V skladu z odslej potrjenim načinom mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti presoditi nepoštenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, in to takoj ko ima na voljo vse za to potrebne pravne in dejanske elemente. ( 35 )

67.

Na drugem mestu je ta potrditev „obveznosti“ še manj očitna pri postopkih izvršbe, kakršen je obravnavan v postopku v glavni stvari, ki pogosto vključuje postransko posredovanje ( 36 ) pristojnega nacionalnega sodišča ali pa celo njegovo neposredovanje ( 37 ). Kot sem že imel priložnost navesti, ni redko, da v takih postopkih, ki potekajo po poenostavljenem vzorcu, sodišče ne more poznati vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov.

68.

Treba je namreč poudariti, da je Sodišče šele v sklepu v zadevi Pohotovosť ( 38 ) preučilo položaj, kakršen je obravnavan v postopku v glavni stvari, pri čemer je zlasti razsodilo, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi dokončne arbitražne odločbe – če mora v skladu z nacionalnim pravom po uradni dolžnosti preizkusiti neskladnost arbitražne klavzule z nacionalnimi pravili javnega reda – po uradni dolžnosti preizkusiti tudi nepoštenost tega pogoja glede na člen 6 93/13, če ima na voljo za to potrebne dejanske in pravne elemente.

69.

Drži, da se navedeni sklep sicer sklicuje na dotedanjo sodno prakso Sodišča, ( 39 ) da bi odgovorilo na predložena vprašanja, vendar ni mogoče izključiti, da so se lahko nacionalnemu sodišču v zvezi z obveznostmi, ki so mu torej naložene, porodila nekatera vprašanja.

70.

V zvezi s tem menim, da dejstvo, da se je Sodišču zdelo primerno zadevo Pohotovost’, C‑76/10, ( 40 ) rešiti s sklepom, sprejetim na podlagi člena 104(3), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča v različici, veljavni na datum navedene zadeve, ( 41 ) nikakor ni odločilno za ugotovitev, da so obveznosti, naložene sodišču, pristojnemu za izvršitev arbitražne odločbe, „jasno in natančno“ izhajale iz sodne prakse.

71.

Menim namreč, da presoja vprašanja, ali je nacionalno sodišče imelo na voljo jasno in natančno pravno pravilo, nima nobene povezave z odločitvijo Sodišča, da za razlago tega pravila uporabi poenostavljeno postopkovno obravnavo. Že samo dejstvo, da je bilo mogoče vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe, dopušča domnevo, da je lahko zadevno pravno pravilo vsaj pri delu nacionalnih sodišč povzročilo težave pri razlagi.

72.

Kot je generalni pravobranilec navedel v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 4. junija 2002, Lyckeskog (C‑99/00, EU:C:2002:329), ( 42 ) v zvezi z morebitno povezavo med vprašanjem očitnega obstoja razumnega dvoma, zaradi katerega mora nacionalno sodišče vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe, na podlagi sodne prakse v zadevi Cilfit in drugi, ( 43 ) in besedilom člena 104(3) nekdanjega Poslovnika Sodišča, se „[v] prvem primeru […] namreč upoštevata tako rekoč kakovost in obstoj dvomov, ki jih mora imeti nacionalno sodišče v zvezi z vprašanjem prava Skupnosti pri odločanju, ali naj to vprašanje predloži v predhodno odločanje Sodišču ali ne; v drugem primeru pa gre za dvome, ki bi jih lahko odgovor na navedeno vprašanje morebiti vzbudil samemu Sodišču glede izbire postopka za odgovor nanj“ ( 44 ).

73.

Drugič, tudi če bi se zadevno pravno pravilo, katerega namen je priznavanje pravic posameznikom, obravnavalo kot nedvomno potrjeno v času upoštevnega dejanskega stanja, je treba po mojem mnenju za določitev, ali gre dejansko za „očitno kršitev“ pravnega pravila, preučiti še en vidik, ki se nanaša na vse okoliščine obravnavanega primera.

74.

Navedeno sodišče mora namreč po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogoja – in ga po potrebi izključiti – samo, če ima na voljo vse upoštevne dejanske in pravne elemente. To upoštevanje vseh okoliščin je odločilno in to je razlog, zaradi katerega je Sodišče sicer sprejelo razlago splošnih meril, kakršno je evropski zakonodajalec uporabil v členu 3 Direktive 93/13 za opredelitev pojma nepoštenega pogoja, vendar se je vzdržalo odločitve glede uporabe teh meril za posamezni pogoj. ( 45 )

75.

Menim, da je treba med dejanskimi elementi upoštevati odzivnost ali, nasprotno, pasivnost zadevnega potrošnika. Sodišče je namreč pojasnilo, da Direktiva 93/13 v sporih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom sicer nalaga pozitivno posredovanje nacionalnega sodišča, ki odloča o takih sporih, zunaj kroga pogodbenih strank, vendar ni mogoče zahtevati, da se s spoštovanjem načela učinkovitosti v celoti nadomesti popolna pasivnost zadevnega potrošnika. Zato zgolj dejstva, da se potrošnik lahko sklicuje na varstvo z zakonskimi določbami o nepoštenih pogojih le, če začne sodni postopek, ni mogoče šteti za neskladnega z načelom učinkovitosti. ( 46 )

76.

To zadnjo zahtevo, torej da je treba upoštevati vložen trud domnevno oškodovane osebe, da ne bi bila povzročena škoda ali da bi se vsaj omejil njen obseg, je določilo prav Sodišče ( 47 ) in je nedvomno povezana s potrebo po tem, da mora obstajati sodna odločba, ki jo je sprejelo sodišče, ki odloča na zadnji stopnji. ( 48 )

77.

Nazadnje lahko samo ugotovim, da obveznost presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po uradni dolžnosti v skladu z Direktivo 93/13 obstaja samo, če ima nacionalno sodišče na voljo za to potrebne dejanske ali pravne elemente.

78.

Taka presoja je zelo subjektivna in je zanjo pristojno nacionalno sodišče. Da bi bilo mogoče ugotoviti, da je opustitev presoje sodišča glede nepoštenih pogojev in po potrebi njihove izključitve v pogodbah, sklenjenih med potrošniki in prodajalci ali ponudniki, očitna in da jo je zato mogoče sankcionirati z vidika odgovornosti države za kršitev prava Unije, bo treba upoštevati opravičljivost ali neopravičljivost te opustitve.

79.

Zelo pomembno je tudi dejstvo, da je bodisi potrošnik bodisi kateri koli drug vir informacij pozornost sodišča, ki odloča o zadevi, usmeril na ta vidik.

80.

Kot sem že navedel, se četrto in peto vprašanje nanašata na obseg morebitne odškodninske tožbe za povračilo škode, povzročene zaradi nedelovanja nacionalnega sodišča, in na povezavo te tožbe z drugimi tožbami.

81.

Predložitveno sodišče namreč s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali škoda, povzročena z morebitno kršitvijo prava Unije iz postopka v glavni stvari, ustreza znesku povračila, ki ga zahteva M. Tomášová, in ali ta znesek lahko sovpada z izterjano terjatvijo, ki pomeni neupravičeno obogatitev. Predložitveno sodišče želi s petim vprašanjem izvedeti, ali ima kondikcijski zahtevek kot pravno sredstvo prednost pred odškodninsko tožbo.

82.

Menim, da se vprašanja predložitvenega sodišča nanašajo na vidike, ki se navezujejo na procesno avtonomijo držav članic.

83.

V zvezi s tem je treba spomniti, da če so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje odgovornosti države, o čemer odločijo nacionalna sodišča, mora država posledice povzročene škode odpraviti v okviru nacionalnega prava, pri čemer vsebinski in formalni pogoji, ki so jih določile nacionalne zakonodaje na področju povrnitve škode, ne smejo biti manj ugodni od pogojev za podobne zahtevke, ki zadevajo zgolj nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), niti ne smejo biti oblikovani tako, da v praksi onemogočijo ali preveč otežijo pridobitev odškodnine (načelo učinkovitosti). ( *1 )

84.

Iz navedenega izhaja, da so pravila v zvezi z oceno škode, povzročene s kršitvijo prava Unije, določena z nacionalnim pravom posamezne države članice, saj morajo nacionalne ureditve v zvezi s povračilom škode, ki določajo ta pravila, upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

85.

Poleg tega je povezava med odškodninsko tožbo za zatrjevano škodo, povzročeno zaradi kršitve pravnega pravila, in drugimi tožbami, ki jih je mogoče vložiti na podlagi nacionalnega prava, zlasti kondikcijskimi zahtevki, ki bi jih bilo mogoče vložiti na podlagi nacionalnega prava, določena z nacionalnimi pravnimi redi ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti.

86.

Vsaka država članica mora torej v okviru nacionalnega pravnega reda ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti določiti merila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti in oceniti škodo, povzročeno s kršitvijo prava Unije.

87.

Predlagam, naj se na vprašanja, ki jih je predložilo Okresný súd Prešov (okrožno sodišče v Prešovu, Slovaška), odgovori: