1.

V tem pritožbenem postopku se Sodišču ponuja priložnost, da izoblikuje stališče glede dveh problemskih sklopov, katerih pomena za prihodnjo upravno prakso Evropske komisije kot organa, pristojnega za konkurenco, se ne sme podcenjevati.

2.

Prvič, pojasniti je treba, katere prihodke udeležencev kartela se sme upoštevati kot podlago za izračun glob, ki jim jih je treba naložiti. Drugič, pojasniti je treba, kateri menjalni tečaj je treba uporabiti za pretvorbo valute, če podjetje svojih podatkov o prihodkih ne objavi v eurih. Od tega je lahko odvisno, ali globa, ki jo je določila Komisija, presega zgornjo mejo 10 % celotnega prometa zadevnega podjetja in kakšen strošek morebiti nastane temu podjetju zaradi plačila globe.

3.

Poleg tega se je treba opredeliti glede podrobnejših vprašanj, povezanih z načeloma enakega obravnavanja in sorazmernosti ob naložitvi glob zaradi kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih ter z neomejeno pristojnostjo Sodišča Evropske unije glede takih kazni.

4.

Navedena pravna vprašanja se postavljajo v povezavi s kartelom na področju avtomobilskih stekel, ki je deloval v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) in ki ga je Komisija odkrila pred nekaj leti ter v zvezi z njim 12. novembra 2008 izdala odločbo o naložitvi globe (v nadaljevanju: tudi: sporna odločba). ( 2 ) V tem postopku več družb skupine Pilkington (v nadaljevanju: skupaj: skupina Pilkington) išče pravno varstvo zoper to odločbo pri sodiščih Unije.

5.

Na prvi stopnji je skupina Pilkington sporno odločbo neuspešno izpodbijala; njeno ničnostno tožbo je Splošno sodišče zavrnilo s sodbo z dne 17. decembra 2014 (v nadaljevanju: tudi: izpodbijana sodba ali sodba Splošnega sodišča). ( 3 ) Skupina Pilkington zdaj vztraja pri svoji zahtevi za pravno varstvo pred Sodiščem v pritožbenem postopku.

6.

Pred Sodiščem trenutno poteka še en pritožbeni postopek v zvezi z omejevalnim sporazumom za avtomobilsko steklo. ( 4 ) Vendar ne izpodbija iste sodbe Splošnega sodišča in odpira popolnoma druga pravna vprašanja.

7.

V tem primeru je okvir primarnega prava določen s členom 81 ES (zdaj člen 101 PDEU). ( 5 ) Kar zadeva območje Evropskega gospodarskega prostora, vsebuje člen 53 Sporazuma EGP določbo, ki ustreza členu 81 ES. V okviru sekundarnega prava Unije pa je treba upoštevati še člen 23(2) Uredbe št. 1/2003. ( 6 )

8.

Člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 med drugim določa:

„Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:

[…]

Za vsako podjetje ali podjetniško združenje, udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu.

[…]“

9.

Poleg tega je treba napotiti še na Smernice iz leta 2006, ( 7 ) v katerih je Komisija opredelila svojo upravno prakso v zvezi z določanjem glob. V točkah od 4 do 6 ter v točki 13 navedenih smernic je, med drugim, navedeno:

[…]

10.

Skupina Pilkington je vodilni proizvajalec stekla, predvsem avtomobilskega stekla, na svetu.

11.

Po ugotovitvah Splošnega sodišča je skupina Pilkington skupaj z drugimi podjetji, ki opravljajo dejavnost v tem sektorju, kršila predpise o omejevalnih sporazumih, in sicer s sporazumi o usklajenem dodeljevanju pogodb za dobavo avtomobilskega stekla za vse večje proizvajalce avtomobilov v EGP. Prišlo je do usklajevanja politike oblikovanja cen in strategij dobave, katerih cilj je bil okrepiti splošno stabilnost položaja posameznih podjetij na zadevnem trgu. V zvezi s tem so udeleženci kartela spremljali tudi odločitve, sprejete na teh sestankih, in stike ter se dogovarjali o popravnih ukrepih.

12.

Omejevalni sporazum za avtomobilsko steklo je veljal od 10. marca 1998 do 11. marca 2003 v EGP, pri čemer je udeležba posameznih podjetij v kartelu trajala različno dolgo – v primeru skupine Pilkington od 10. marca 1998 do 3. septembra 2002. Šlo je za enotno in trajajočo kršitev.

13.

Med upravnim postopkom je Komisija 18. aprila 1007 na več podjetij, udeleženih v kartelu, med njimi skupini Pilkington, naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Komisija je 24. septembra 2007 opravila zaslišanje. Po posvetovanju s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje je Komisija 12. novembra 2008 izdala sporno odločbo.

14.

V členu 1 sporne odločbe je ugotovljeno, da je več podjetij – med njimi tudi skupina Pilkington (člen 1(c)) – kršilo člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP, ker so sodelovala pri skupku sporazumov in/ali usklajenih ravnanjih v sektorju avtomobilskega stekla v EGP.

15.

Globe, ki so bile naložene posameznim podjetjem za udeležbo vsakega od njih v kartelu, so razvidne iz člena 2 sporne odločbe. V primeru skupine Pilkington je globa 370 milijonov EUR, za katere pritožnice odgovarjajo solidarno (člen 2(1)(c)). S sklepom o spremembi z dne 28. februarja 2013, s katerim so se popravile napake pri izračunu, je bil navedeni znesek znižan na 357 milijonov eurov. ( 8 ) V skladu s členom 2(2) sporne odločbe je bilo treba globo plačati v eurih v treh mesecih po obvestilu o odločbi.

16.

Več naslovnikov sporne odločbe je pred Splošnim sodiščem na prvi stopnji z ničnostno tožbo uveljavljalo pravno varstvo zoper to odločbo.

17.

Kar zadeva skupino Pilkington, so družbe Pilkington Group Ltd, Pilkington Automotive Ltd, Pilkington Automotive Deutschland GmbH, Pilkington Holding GmbH in Pilkington Italia SpA (v nadaljevanju: tudi: tožeče stranke oziroma pritožnice) 18. februarja 2009 na prvi stopnji pri Splošnem sodišču skupaj vložile tožbo proti Komisiji.

18.

Splošno sodišče je v sodbi z dne 17. decembra 2014 zavrnilo to tožbo, Komisiji pa je naložilo plačilo 10 % stroškov skupine Pilkington. ( 9 ) Sicer pa je Splošno sodišče vse stroške prvostopenjskega postopka naložilo tožečim strankam.

19.

Z vlogo z dne 27. februarja 2015 so pritožnice skupaj vložile obravnavano pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča.

20.

Pritožnice predlagajo,

21.

Komisija pa Sodišču predlaga,

22.

V zvezi s pritožbo je pred Sodiščem potekal pisni postopek, 2. marca 2016 pa je bila obravnava.

23.

Skupina Pilkington s pritožbo ne izpodbija več vseh tem, ki so bile predmet prvostopenjskega postopka. Nasprotno, pravna razprava v pritožbenem postopku se omeji samo še na vprašanje izračuna globe. V zvezi s tem se pritožnice oprejo na tri pritožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na prihodke, ki jih je treba upoštevati (o tem pod A), drugi na upoštevni menjalni tečaj za EUR pri določanju 10‑odstotne zgornje meje (o tem nato pod B) in tretji na različna splošna pravna načela ter premisleke o pravni državi (o tem pod C).

24.

Prvi pritožbeni razlog je usmerjen proti točkam od 201 do 227 (in zlasti točkam od 217 do 227) izpodbijane sodbe. Predmet tega pritožbenega razloga je vrsta prihodkov, ki se sme uporabiti kot podlaga za izračun globe v smislu člena 23(2), prvi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 1/2003. Pritožnice Splošnemu sodišču očitajo, da je neupravičeno potrdilo pristop Komisije, v skladu s katerim se lahko upoštevajo tudi dobave, ki jih je opravila skupina Pilkington na podlagi pogodb, ki so veljale še pred začetkom kršitve, celo če se o teh pogodbah med trajanjem te kršitve ni ponovno pogajalo. S tem naj bi se Splošno sodišče oprlo na pravno napačno razlago točke 13 Smernic iz leta 2006.

25.

V skladu s točko 13 Smernic iz leta 2006 Komisija za določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, uporabi kot osnovo za izračun osnovnega zneska globe vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP.

26.

Cilj točke 13 Smernic iz leta 2006 je, da za izhodišče za izračun globe, naložene podjetju, vzame znesek, ki odraža gospodarsko pomembnost kršitve in sorazmerno težo vsakega podjetja, udeleženega v tej kršitvi (tako ustaljena sodna praksa Sodišča ( 10 ), ki pa se zelo omejeno naslanja na besedilo točke 6 Smernic). Obratno naj bi bilo treba izvzeti prihodke, ki niso dejansko povezani s področjem delovanja kartela v EGP. ( 11 )

27.

V obravnavanem primeru se spor v bistvu vrti okrog tega, ali mora obstajati kakršna koli vzročna zveza med spletkami kartela in posameznimi deli prometa, ki se upoštevajo pri izračunu globe. Pritožnice menijo, da se ne smejo upoštevati vsaj tiste prodaje avtomobilskega stekla, na katere kartel logično ni imel nobenega vpliva, saj so te prodaje temeljile na pogodbah, ki so bile sklenjene še pred začetkom kršitve – domnevno pod običajnimi konkurenčnimi pogoji – in se o njih med trajanjem kršitve ni ponovno pogajalo. Menijo, da bi bil z upoštevanjem takih prodaj pomen kartela preveč poudarjen.

28.

Pri tem nikakor ne gre za teoretični spor ali za tehnično podrobnost: če se omenjenih prodaj skupine Pilkington ne bi upoštevalo pri osnovi za izračun, bi po podatkih pritožnic morala biti globa, ki jo je naložila Komisija, nižja za približno 49 milijonov EUR.

29.

Čeprav bi se lahko argumentacija pritožnic v zvezi z razlago točke 13 Smernic iz leta 2006 na prvi pogled zdela zapeljiva, pa ne vzdrži podrobnejšega preizkusa.

30.

Že besedilo točke 13 Smernic iz leta 2006 je namreč kolikor mogoče široko zasnovano: gre za celotno vrednost prodaje blaga ali storitev vsakega udeleženca kartela, ki so neposredno ali posredno povezane s kršitvijo, na upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP. Podobno je na splošno formulirana točka 5 istih smernic, in sicer, da se globe izračunajo na podlagi vrednosti prodaje blaga ali storitev, povezanih s kršitvijo.

31.

Kot je Sodišče že pojasnilo, bi šlo torej za preozko razlago pojma vrednosti prodaje, ki se uporabi v točki 13 Smernic iz leta 2006, če bi pod ta pojem spadale samo prodaje, za katere je dokazano, da je kartel, ki ga je treba sankcionirati, nanje dejansko vplival. ( 12 ) Temu primerno v skladu s sodno prakso pri določanju osnovnega zneska globe ni treba pozitivno dokazati, da je kršitev vsakokrat vplivala na posamezne dele prometa, ki so bili uporabljeni kot osnova za izračun. ( 13 )

32.

Sicer se pojma vrednosti prodaje, uporabljenega v točki 13 Smernic iz leta 2006, ne sme razširiti tako, da bi zajemal celo prodaje, ki ne spadajo na področje delovanja vsakokratnega kartela. ( 14 ) Če pa gre – tako kot tu – za prodaje, ki so bile vsekakor opravljene na upoštevnem trgu, so te brez težav del podlage za izračun osnovnega zneska globe. ( 15 ) Drugače kot trdi skupina Pilkington, takšne prodaje namreč nikakor niso zunaj področja delovanja kartela.

33.

Omenjene prodaje so koristna oporna točka za škodo, ki jo je konkurenci v EGP povzročil kartel in zlasti skupina Pilkington, saj odražajo gospodarsko pomembnost kartela na upoštevnem trgu in o sorazmerni teži, ko jo je imela skupina Pilkington v kartelu, tako kot v zvezi s tem zahtevajo točki 6 in 13 Smernic iz leta 2006 ter sodna praksa Sodišča. ( 16 )

34.

Če bi se hotelo, tako kot si predstavljajo pritožnice, pri izračunu globe izvzeti del prodaj, opravljenih na upoštevnem trgu, bi to v številnih primerih okrnilo gospodarsko pomembnost kartela in bi torej diametralno nasprotovalo cilju točk 6 in 13 Smernic iz leta 2006 ( 17 ) (glej dodatno točki 4 in 5 teh smernic). Celotnega obsega kršitve predpisov o omejevalnih sporazumih ni mogoče primerno prikazati, če se selektivno obravnavajo samo posamezni prihodki, ki so jih dosegli udeleženci kartela na upoštevnem trgu.

35.

Način izračuna, ki mu dajejo prednost pritožnice, zlasti zanemarja dejstvo, da je glavna želja številnih kartelov – tudi tu spornega kartela – razdeliti trg med udeležence kartela oziroma obdržati svoje tržne deleže na dogovorjeni ravni. Učinek stabilizacije, ki ga je Splošno sodišče zelo upravičeno poudarilo, ( 18 ) je seveda v prid celotni dejavnosti udeležencev kartela na posameznem trgu. Kot je Komisija zelo prepričljivo poudarila, lahko pri tem že manipulacija z nekaterimi pravnimi posli zadostuje, da se na celotnem trgu doseže učinek, ki ga želijo doseči udeleženci kartela. Če pa protipravni namen kartela in s tem „kriminalna energija“ udeležencev kartela zajema celoten trg, morajo biti tudi vse prodaje, opravljene na tem trgu, podlaga za izračun glob.

36.

Temu primerno ni odločilno, ali so se zadevna podjetja dokazano – ali pa samo morda – tajno dogovarjala ob upoštevanju vsakega posameznega opravljenega pravnega posla. Tudi sicer ni odločilno, ali in v kolikšnem obsegu je dejansko prišlo do protikonkurenčnega rezultata, ki so ga ta podjetja želela doseči s kartelom. ( 19 ) Nasprotno, zadostuje cilj ali posledica izkrivljanja konkurence na upoštevnem trgu v smislu člena 81 ES (člen 101 PDEU). ( 20 ) V takem primeru je treba pri izračunu osnovnega zneska globe upoštevati vse prihodke udeležencev kartela, ki so jih ustvarili na omenjenem trgu.

37.

Sicer bi bilo upravno breme, povezano z ocenjevanjem vsake prodaje, ki jo na upoštevnem trgu opravi vsak od udeležencev kartela, popolnoma nesorazmerno. V večini primerov namreč velikost prometa, ki ga je treba upoštevati pri izračunu globe, temelji na številnih pravnih poslih, pri katerih ni ravno praktično, da bi se vsakega posamezno preizkusilo, ali je pri njem šlo za – dejanski ali potencialni – vpliv prek tajnih praks udeležencev kartela. To velja še toliko bolj, ker je za kartele značilno, da udeležena podjetja vzdržujejo tajnost, ki se je ne bi smelo še „nagraditi“ na ravni izračuna globe. ( 21 )

38.

Nazadnje je torej odločilno zgolj, da so bile prodaje, ki so se upoštevale pri izračunu osnovnega zneska globe, opravljene na upoštevnem trgu. ( 22 ) Saj prav ta promet, ki izvira iz prodaje proizvodov, na katere se nanaša kršitev, najbolje odraža gospodarsko pomembnost te kršitve. ( 23 ) Na ta način se zagotovi, da pride do naložitve primerne kazni, ki prispeva k učinkovitemu izvajanju pravil o konkurenci na evropskem notranjem trgu (glej v zvezi s tem tudi točki 4 in 5 Smernic iz leta 2006).

39.

Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

40.

Drugi pritožbeni razlog se nanaša na točke od 410 do 423 izpodbijane sodbe in se nanaša na zgornjo mejo za globe, ki velja na ravni Unije (včasih poimenovana tudi „prag za izravnavo“), kot izhaja iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003. V skladu s to določbo globa, naložena podjetju, ne sme preseči 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu.

41.

Po mnenju pritožnic izpodbijana sodba krši navedeno določbo, ker je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri določitvi menjalnega tečaja za pretvorbo valute britanskega funta ( 24 ) v euro. Če Splošno sodišče – in pred njim Komisija – ne bi izhajalo iz povprečnega tečaja Evropske centralne banke (ECB) med zadnjim poslovnim letom skupine Pilkington, ki se je končalo pred izdajo sporne odločbe, temveč bi upoštevalo dnevni tečaj, ki je veljal ob izdaji omenjene odločbe in ki mu skupina Pilkington daje prednost, bi bila izračunana nižja 10‑odstotna zgornja meja in torej tudi nižja globa za skupino Pilkington.

42.

Ozadje tu navedenega očitka je, da ima matična družba skupine Pilkington sedež v Združenem kraljestvu, zaradi česar se je v obravnavanem primeru promet celotne skupine Pilkington, ki se je uporabil kot osnova za izračun, ugotavljal v britanskih funtih. Nasprotno pa so bile globe, ki jih je Komisija naložila kot kazen za kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih, izražene v eurih. Potrebna je torej pretvorba valute, da bi se ugotovilo, ali določena globa presega predpisano zgornjo mejo 10 % celotnega prometa družbe Pilkington v njenem zadnjem poslovnem letu, ki se je končalo pred izdajo sporne odločbe.

43.

Pritožnice navajajo (pri čemer se temu ni ugovarjalo), da je celoten promet družbe Pilkington v poslovnem letu od 1. aprila 2007 do 31. marca 2008 znašal 2,614 milijarde GBP. Izhodiščna osnova za določitev 10‑odstotne zgornje meje v smislu člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 je bilo torej 261,4 milijonov GBP (10 % od 2,614 milijarde GBP).

44.

Če se uporabi – tako kot sta to storila Komisija in Splošno sodišče – povprečen tečaj ECB za pretvorbo valute, ki je veljal v tistem obdobju (1 GBP = 1,415 EUR), znaša zgornja meja 370,1 milijona EUR. Če pa se opre na določen menjalni tečaj ECB, ki je veljal 12. novembra 2008, torej na dan, ko je Komisija izdala sporno odločbo (1 GBP = 1,2149 EUR oziroma 1 EUR = 0,82310 GBP), ( 25 ) bi se izračunala znatno nižja zgornja meja v višini 317,5 milijonov EUR.

45.

V prvem primeru je torej popravljen znesek globe, ki jo je naložila Komisija, to je 357 milijonov EUR, očitno pod 10‑odstotno zgornjo mejo, ( 26 ) v drugem primeru pa bi bila 10‑odstotna zgornja meja prekoračena za skoraj 40 milijonov EUR. Ravno ta razlika približno 40 milijonov EUR je na kocki, ko se stranke v okviru tega drugega pritožbenega razloga prerekajo o izbiri pravilnega menjalnega tečaja za pretvorbo valute. Razjasniti je treba, ali je izguba vrednosti britanskega funta v razmerju do eura, ki je bila zabeležena v obdobju do izdaje sporne odločbe, v korist skupine Pilkington, ali pa gre za valutno tveganje, ki ga mora nositi skupina Pilkington.

46.

Medtem ko pritožnice izrecno priznavajo pravico Komisije, da globe zaradi kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih, ki jih je naložila, določi v eurih v skladu s členom 23 Uredbe št. 1/2003, pa menijo, da je Splošno sodišče pri navedbah v zvezi z upoštevnim menjalnim tečajem za izračun 10‑odstotne zgornje meje napačno uporabilo pravo.

47.

Očitke, ki so jih v zvezi s tem navedle glede izpodbijane sodbe, je mogoče v bistvu razdeliti na dve temi: prvič, Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo namena 10‑odstotne zgornje meje (glej v zvezi s tem spodaj razdelek (a)), in drugič, zahteve enakega obravnavanja in pravne varnosti naj ne bi bile izpolnjene (glej v zvezi s tem naslednji razdelek (b)).

48.

Z 10‑odstotno zgornjo mejo, kot izhaja iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003, se v izračun glob zaradi kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih uvede element, ki v razmerju do osnovnih meril teže in trajanja kršitve sledi drugačnemu in samostojnemu namenu. ( 27 ) Velja zato, da se upošteva zmožnost plačila zadevnih podjetij in prepreči naložitev previsokih in nesorazmernih glob. ( 28 )

49.

V okviru člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 je odločilna zmožnost plačila navedenega podjetja na datum, ko Komisija ugotovi, da je odgovorno za kršitev, in mu naloži denarno kazen. ( 29 )

50.

Najbolje bi bilo, če bi se lahko zmožnost plačila podjetja presojala na točen dan, ko je Komisija izdala svojo odločbo o globi. Vendar pa bi to za Komisijo pomenilo skoraj nepremagljive praktične težave: prvič, ob izdaji odločbe o globi praviloma niso znani nobeni dnevno osveženi podatki o prometu zadevnega podjetja; vsekakor niso v potrjeni in torej zanesljivi obliki. Drugič, tudi notranji postopek sprejemanja odločitev Komisije – zlasti zakonsko predpisano posvetovanje s Svetovalnim odborom ( 30 ) in tudi nujnost, da organ razmisli o smiselnosti, metodi izračuna in višini kazni v konkretnem primeru – ( 31 ) zahteva, da se ne sme do zadnjega dne stalno pošiljati in obdelovati novih številčnih podatkov.

51.

Zakonodajalec je to okoliščino upošteval in v členu 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 določil desetino celotnega prometa zadevnega podjetja v njegovem zadnjem poslovnem letu pred izdajo odločbe o globi kot referenčno vrednost za njegovo zmožnost plačila. ( 32 ) Hkrati se zakonsko domneva, da zmožnost plačila podjetja za izračun globe ustreza tisti, ki jo je mogoče razbrati iz potrjenih podatkov o prometu za zadnje poslovno leto, ki se je končalo pred izdajo odločbe o globi. Praviloma je namreč mogoče pričakovati, da se tako ugotovljena zmožnost plačila podjetja ne bo bistveno spremenila v tednih ali mesecih do izdaje odločbe o globi in torej podatki o prometu njegovega zadnjega končanega poslovnega leta obdržijo svojo informativno vrednost.

52.

Če pa določen del (10 %) celotnega prometa zadevnega podjetja v njegovem zadnjem končanem poslovnem letu pomeni zakonsko referenčno vrednost za njegovo zmožnost plačila, potem mora tudi za pretvorbo valute biti odločilen povprečni menjalni tečaj, ki je veljal med referenčnim obdobjem. Samo ta menjalni tečaj namreč dopušča presojo podatkov o prometu v kontekstu, iz katerega izhajajo, saj najbolje zrcali gospodarsko resničnost, ki je takrat prevladovala. ( 33 ) Splošno sodišče je na to pravilno opozorilo. ( 34 )

53.

Lahko bi prišlo do znatnega izkrivljanja informativne vrednosti takih podatkov o prometu, če bi se jih hotelo preračunati po drugačnem menjalnem tečaju iz poznejšega obdobja: uporaba novega menjalnega tečaja za stare podatke nazadnje ne bi bila nič drugega kot primerjava jabolk in hrušk.

54.

Tudi iz sodb Sodišča, ki so jih navedle pritožnice, ni mogoče razbrati ničesar, kar bi kazalo na to, da bi bilo treba uporabiti poznejši menjalni tečaj – in sicer dnevni menjalni tečaj, ki je veljal ob izdaji odločbe o globi.

55.

Sodišče je sicer v nekaterih primerih dejansko priznalo, da 10‑odstotna zgornja meja zadevna podjetja v določenem obsegu varuje tudi pred nihanji menjalnega tečaja. ( 35 ) Vendar to ni samostojen namen zgornje meje, ampak, nasprotno, eden od vidikov varstva, ki ga zagotavlja člen 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 zadevnim podjetjem pred previsokimi in nesorazmernimi globami. ( 36 )

56.

Poleg tega je šlo v primerih, ki jih je do zdaj obravnavala sodna praksa, za spremembe valut, do katerih je prišlo še pred koncem referenčnega obdobja, na katero se navezuje 10‑odstotna zgornja meja v skladu s členom 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003. ( 37 ) Sodišče je svoj pogled torej tako rekoč usmerilo nazaj na prejšnja obdobja in ne, tako kot tu trdi skupina Pilkington, naprej na tedne in mesece po koncu zadnjega poslovnega leta pred izdajo sporne odločbe.

57.

Drugače kot za „pogled naprej“ za „pogled nazaj“ obstajajo dobri razlogi: prvič, faza med koncem kršitve in zadnjim poslovnim letom pred izdajo odločbe o globi bo praviloma trajala več let in bo torej seveda bolj dovzetna za spremembe zmožnosti plačila podjetja, ki so pogojene z valuto, kot tu sporni tedni in meseci tik pred izdajo odločbe o globi. Drugič, samo pri „pogledu nazaj“ je mogoče poseči po obteževalnih številčnih podatkih, ki so – skupaj z menjalnimi tečaji za pretvorbo valute, ki k temu spadajo – Komisija dovolj pravočasno na voljo, da jih lahko upošteva pri svoji odločitvi.

58.

Edina oporna točka v sodni praksi, ki bi lahko kazala na „pogled naprej“ in torej na kakršno koli pomembnost dnevnih menjalnih tečajev, je v razmeroma stari sodbi Sodišča prve stopnje v zadevi Sarrió/Komisija. V tistem primeru se je Sodišče prve stopnje namreč prepričalo, „da znesek globe, preračunane v deželno valuto po menjalnem tečaju, ki je veljal ob objavi odločbe, ne presega 10 % celotnega prometa tožeče stranke v [zadnjem poslovnem letu pred izdajo odločbe]“. ( 38 )

59.

Kolikor je razvidno, pa takemu postopanju ni nihče sledil. Niti ne menim, da bi se moralo Sodišče temu zdaj posvetiti.

60.

Ne glede na pravkar naveden temeljni ugovor, da se v primeru uporabe dnevnega menjalnega tečaja stari podatki o prometu nedopustno preračunajo po novem menjalnem tečaju, ki ni iz istega obdobja, menim, da je to, da se je Sodišče prve stopnje v zadevi Sarrió/Komisija oprlo na trenutek objave odločbe, popolnoma neprimerno in nepraktično: do objave odločbe v kartelnih zadevah praviloma pride šele precej po njeni izdaji, včasih celo leta pozneje. Komisija bi torej morala biti že kar jasnovidna, če bi hotela že pri svoji odločitvi upoštevati tak prihodnji menjalni tečaj. Prav tako ni jasno, v kolikšnem obsegu naj bi bila ravno iz menjalnega tečaja, ki je veljal na dan objave odločbe, razvidna zmožnost plačila zadevnega podjetja na precej zgodnejši datum, ko je Komisija globo naložila in izterjala.

61.

Rešitev težave, glede katere se pritožnice pritožujejo, je treba po mojem mnenju iskati na popolnoma drugačni ravni, in sicer v proračunskih predpisih Unije: če bi se izkazalo, da je plačilna zmožnost podjetja – zaradi nihanj menjalnega tečaja ali tudi iz drugih razlogov – močno upadla v obdobju od konca njegovega zadnjega poslovnega leta do trenutka, ko je Komisija izdala odločbo o globi, so s proračunski predpisi določeni ustrezni mehanizmi, da se prepreči grozeča preobremenitev tega podjetja v okviru izterjave globe, ki jo je naložila Komisija. ( 39 ) Ti mehanizmi omogočajo razvoj rešitev, ki so prilagojene posameznemu konkretnemu primeru in ki zajemajo vse od odobritve velikodušnih rokov plačila do celotne ali delne odpovedi terjatvi, pri čemer je vsekakor treba ustrezno upoštevati morebitno izkrivljanje konkurence (glej v zvezi s tem zlasti člena 89 in 91 pravil uporabe proračuna Unije ( 40 )).

62.

V nasprotju s stališčem skupine Pilkington, ki ga je izrazila na obravnavi, to, da je po mehanizmih, določenih v proračunskih predpisih Unije, mogoče poseči samo v izredno izjemnih primerih, sicer nikakor ne nasprotuje tej rešitvi. Zadevna podjetja morajo vsa „običajna“ tveganja v zvezi s svojo zmožnostjo plačila, zlasti običajno valutno tveganje, nositi sama. ( 41 ) K temu se bom še vrnila v nadaljevanju. ( 42 )

63.

Glede na navedeno ozadje argumenti pritožnic, ki se opirajo na namen 10‑odstotne zgornje meje, niso trdni.

64.

Poleg tega pritožnice v obravnavanem primeru navajajo še načeli enakega obravnavanja in pravne varnosti. Tudi iz teh načel po njihovem mnenju izhaja, da se za pretvorbo valute ne upošteva povprečnega menjalnega tečaja, ki je veljal v poslovnem letu skupine Pilkington, ki se je končalo pred izdajo sporne odločbe, temveč dnevni menjalni tečaj, ki je veljal ob izdaji navedene odločbe.

65.

Prvič, pritožnice Splošnemu sodišču očitajo kršitev načela enakega obravnavanja. Po njihovem mnenju morajo biti vsa podjetja obravnavana enako, ne glede na valuto, v kateri vodijo svoje knjige. Tega naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo.

66.

Načelo enakega obravnavanja je splošno načelo prava Unije, ki je določeno v členih 20 in 21 Listine o temeljnih pravicah. ( 43 ) Ne sme se razlagati in uporabljati različno glede na pravno področje.

67.

V skladu s sodno prakso to načelo zahteva, da se primerljivi položaji ne smejo obravnavati različno in da se različni položaji ne smejo obravnavati enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno. ( 44 )

68.

Če Sodišče posebej za izračun glob zaradi kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih prizna, da je 10‑odstotna zgornja meja v skladu s členom 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 meja, ki velja enotno za vse podjetja, ( 45 ) ni to nič drugega kot izraz načela enakega obravnavanja.

69.

Glede na tu obravnavano problematiko je treba najprej pripomniti, da je lahko zmožnost plačila vsakega podjetja v obdobju od konca njegovega zadnjega poslovnega leta do dneva izdaje odločbe o globi seveda izpostavljena nekaterim nihanjem. Ta nihanja lahko morda izhajajo iz nepričakovanega upada prometa, lahko pa temeljijo tudi na spremembah v pretvorbi valut, zlasti če podjetje – ne glede na to, kje ima sedež – večino svojih prihodkov ustvari v tujih valutah.

70.

Vsa podjetja so v tem smislu v enakem položaju in jih zakonodajalec Unije tudi enako obravnava: v skladu s členom 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 se ta nihanja v zmožnosti plačila glede na izračun 10‑odstotne zgornje meje ne upoštevajo, ne glede na to, ali zadevna podjetja ugotavljajo svoje prihodke v eurih ali v drugi valuti. V tem smislu torej ne more iti za kršitev načela enakega obravnavanja.

71.

Poleg tega pa je lahko v primeru podjetij, ki prihodke ugotavljajo v tuji valuti, in ne v eurih, izdatek zaradi plačila globe zaradi sprememb menjalnega tečaja v obdobju od njihovega zadnjega poslovnega leta do dneva, ko Komisija izda odločbo o globi, izpostavljen hujšim nihanjem kot v primeru podjetij, ki svoje knjige vodijo v eurih. Na tej točki naj bi se torej položaj podjetij, ki imajo sedež zunaj euroobmočja, morda le razlikoval od položaja podjetij, ki imajo sedež v euroobmočju.

72.

Iz okoliščine, da naj bi bila podjetja s sedežem zunaj euroobmočja bolj izpostavljena nihanjem likvidnostnih sredstev, ki so posledica valute, kot pa podjetja s sedežem v euroobmočju, pa ni mogoče sklepati, da so upravičena do novega preizkusa njihove zmožnosti plačila na dan izdaje odločbe Komisije o globi, tako da se za podlago vzame takrat veljavni dnevni menjalni tečaj.

73.

Taka nihanja zaradi valute so namreč izraz valutnega tveganja, ki ga mora nositi vsako podjetje samo. ( 46 ) Podjetje, ustanovljeno zunaj euroobmočja, vzame tveganje neugodnega gibanja valute v zakup zavestno ravno tako kot uživa morebitne prednosti, ki izhajajo iz ugodnega gibanja valute. Ni dopustno, da tako podjetje s sklicevanjem na načelo enakega obravnavanja selektivno prevali na skupnost samo morebitne slabosti, ki jih prinaša sedež zunaj euroobmočja.

74.

Zgolj postransko je treba navesti, da že pred uvedbo eura niso bila vsa podjetja, ki so delovala na notranjem trgu, izpostavljena enakim valutnim tveganjem. Sicer je res, da je Komisija nekoč morala pretvarjati valute za vsa podjetja, preden jim je naložila globe, zdaj pa je to potrebno samo še za podjetja, ki imajo sedež zunaj euroobmočja. Kljub temu pa so imela podjetja tudi pred uvedbo eura glede na državo članico, v kateri so imela sedež, opraviti z različno močnimi valutnimi nihanji in torej z različno visokimi valutnimi tveganji.

75.

Drugič, pritožnice trdijo, da Splošno sodišče ni upoštevalo načela pravne varnosti. Po njihovem mnenju mora biti vsakemu podjetju omogočeno, da finančne obremenitve, ki mu grozijo zaradi globe, ki mu jo naloži Komisija, predvidi v lastni valuti.

76.

Načelo pravne varnosti je splošno načelo prava Unije, ki med drugim zapoveduje, da so pravila, ki nimajo ugodnih posledic za posameznike, jasna in natančna in da je njihova uporaba za posameznike predvidljiva. ( 47 ) Posamezniki naj bi se jasno seznanili s svojimi pravicami in obveznostmi in ukrepali v skladu z njimi. ( 48 )

77.

V istem smislu je Sodišče posebej ob upoštevanju člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 navedlo, da za globe zaradi kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih, ki jih v skladu s to določbo naloži Komisija, velja številčno določljiva in absolutna zgornja meja, tako da je najvišji znesek globe, ki se lahko naloži danemu podjetju, določljiv vnaprej. ( 49 )

78.

Element napovedi je nujno neločljiv del pojma predvidljivosti. Napovedi pa je zanesljiveje delati na podlagi že določenih podatkov iz nedavne preteklosti kot pa na podlagi še neznanih prihodnjih podatkov.

79.

Brez vsakršnega dvoma lahko torej podjetje bolje predvidi 10‑odstotno zgornjo mejo za globe zaradi kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih v skladu s členom 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003, ki bo veljala v njegovem primeru, če se ta zgornja meja izračuna na podlagi povprečnega menjalnega tečaja, ki je veljal med zadnjim končanim poslovnim letom tega podjetja, in ne temelji na nekem prihodnjem dnevnem menjalnem tečaju, ki sploh še ni na voljo in ki bo veljal ob izdaji odločbe o globi.

80.

Temu primerno je Splošno sodišče popolnoma upravičeno navedlo ( 50 ), da je uporaba povprečnega menjalnega tečaja ECB za zadnje končano poslovno leto podjetja pred izdajo odločbe o globi očitno primernejša za zagotavljanje pravne varnosti kot pa uporaba dnevnega menjalnega tečaja, ki bo veljal v določenem trenutku v prihodnosti, to je na dan izdaje odločbe o globi.

81.

Navedeni povprečni tečaj je namreč določen od konca zadevnega poslovnega leta in se ne spreminja več, medtem ko je dnevni tečaj odvisen od naključij v prihodnosti, namreč od trenutka, ki ga bo Komisija izbrala za izdajo svoje odločbe o globi, in od gospodarskih razmer tistega časa. Če se vzame za podlago povprečni tečaj, lahko torej vsako podjetje, proti kateremu je Komisija začela postopek zaradi kršitve predpisov o omejevalnih sporazumih, že pred odločbo, s katero se konča postopek, natančno izračuna najvišji znesek globe v eurih, če bo ta naložena.

82.

Pritožnice ugovarjajo, da podjetja, ki svojih prihodkov ne ugotavljajo v eurih, ne morejo predvideti finančnih izdatkov za globe zaradi kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih, ki jih bodo morala morda plačati, tako dobro kot podjetja, katerih knjige se vodijo v eurih.

83.

Ta negotovost pa izhaja iz valutnega tveganja, ki ga morajo podjetja, ki imajo sedež zunaj euroobmočja, kot je bilo že navedeno, ( 51 ) vedno nositi sama. Še več: podjetje, ki gleda v prihodnost, mora za obveznosti, ki mu grozijo, vedno poskrbeti v valuti, v kateri bo treba te obveznosti v prihodnje poravnati. V tem smislu ne obstaja nobena bistvena razlika med globo zaradi kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih, ki jo bo Komisija morda naložila, in tveganji, ki izhajajo iz civilnopravne odgovornosti, ki se bo zadevnemu podjetju morda pripisala v postopkih pred nacionalnimi sodišči.

84.

Če Komisija preganja določeno podjetje v postopku v skladu z Uredbo št. 1/2003 kot domnevnega udeleženca kartela, je v njegovem interesu, da že med tem postopkom na podlagi svojih podatkov o prometu za posamezno zadnje končano poslovno leto ustvari rezerve v eurih za globo, ki jo bo morda moralo plačati, ali pa vsaj na podlagi dogovorov s finančnimi institucijami zagotoviti, da bo ob izdaji odločbe o globi razpolagalo s potrebno likvidnostjo v eurih, vse do 10‑odstotne zgornje meje v skladu s členom 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003.

85.

Če zadevno podjetje ne sprejme tovrstnih ukrepov, nazadnje pristane na špekulacijo o gibanju menjalnega tečaja in zavestno vzame v zakup nevarnost, da si bo lahko pozneje devize za poravnavo morebitne globe priskrbelo pod manj ugodnimi pogoji, kot bi si jih ob koncu svojega zadnjega poslovnega leta pred odločbo o globi.

86.

Kot je Sodišče že ugotovilo v drugačnem kontekstu, gre pri valutnih nihanjih za dejavnik naključja, ki ima lahko tako ugodne kot tudi neugodne učinke. ( 52 ) Zgolj obstoj takih valutnih nihanj ne more pripeljati do nesorazmernosti zakonito določene globe. ( 53 )

87.

Nazadnje je treba ugotoviti, da se s tem, da se pri pretvorbi valute za določitev 10‑odstotne zgornje meje glob zaradi kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih uporabi povprečni menjalni tečaj za zadnje končano poslovno leto zadevnega podjetja pred izdajo odločbe o globi, ne krši niti namen člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 niti splošni načeli enakega obravnavanja in pravne varnosti. S takim sklepanjem Splošno sodišče ( 54 ) ni napačno uporabilo prava. Zato drugi pritožbeni razlog ni utemeljen.

88.

Tretji pritožbeni razlog je posvečen različnim splošnim pravnim načelom in premislekom o pravni državi, katerih kršitev pritožnice očitajo Splošnemu sodišču. Z njim na eni strani prerekajo točke od 396 do 402, na drugi pa točke 434, 438 in od 440 do 444 izpodbijane sodbe. Pri tem se samo prvi del tretjega pritožbenega razloga nanaša na pravne zahteve, ki izhajajo iz načel enakega obravnavanja in sorazmernosti (glej v zvezi s tem razdelek 1 spodaj), medtem ko se drugi del posveča neomejeni pristojnosti Splošnega sodišča (glej razdelek 2 spodaj).

89.

Študija svetovalnega podjetja, ki jo je skupina Pilkington predložila v postopku na prvi stopnji, igra bistveno vlogo v argumentaciji pritožnic k obema deloma tega pritožbenega razloga. Pritožnice menijo, da je iz študije mogoče sklepati, da se je finančni položaj skupine Pilkington zaradi globe, ki jo je naložila Komisija, znatno poslabšal.

90.

Ugotavljam, da je bilo postopanje Splošnega sodišča v zvezi s to študijo primerno in da mu s pravnega vidika ni mogoče ničesar očitati. Splošno sodišče je navedeno študijo upravičeno upoštevalo samo za namene neomejene pristojnosti, v okviru katere mu je prepuščeno, da upošteva tudi dejstva in dokaze, ki so nastali šele po izdaji izpodbijane odločbe. ( 55 ) V okviru preizkusa zakonitosti izpodbijane odločbe pa Splošno sodišče tiste študije tudi popolnoma upravičeno ni upoštevalo, ker se smejo pri tem upoštevati samo elementi, ki so bili že predloženi tudi Komisiji ob izdaji navedene odločbe. ( 56 )

91.

Pritožnice najprej Splošnemu sodišču očitajo, da ni upoštevalo pravnih zahtev splošnih načel enakega obravnavanja in sorazmernosti. Pritožujejo se zaradi „očitnega nesorazmerja“ v obremenitvi, ki jo sankcije, ki jih naloži Komisija, pomenijo za posamezne udeležence kartela. Skupina Pilkington meni, da je veliko bolj kaznovana kot sostorilci, ker globa, ki ji je bila naložena, tvori precej večji delež v njenem celotnem prometu kot v primeru drugih udeležencev kartela, katerih proizvodi so bolj raznoliki.

92.

Splošno sodišče je v zvezi s tem pravilno spomnilo na to, ( 57 ) da ni nujno, da morajo končne globe zadevnih podjetjih odražati vse razlike med njimi glede njihovega skupnega prometa ali njihovega upoštevnega prometa. ( 58 ) Ne glede na 10‑odstotno zgornjo mejo, ki je določena v členu 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003, izračun glob zaradi kršitve predpisov o omejevalnih sporazumih ni nikakršen mehanski postopek, pri katerem bi morala kazen nujno biti v določenem razmerju s posameznim celotnim prometom vseh zadevnih podjetij.

93.

Sicer je res, da Komisija pri naložitvi glob zaradi kršitve predpisov o omejevalnih sporazumih v skladu s členom 23(2), prvi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 1/2003 ni popolnoma svobodna pri presoji, temveč je ta lahko predmet sodnega nadzora z vidika, ali je pri presoji upoštevala splošna pravna načela prava Unije in temeljne pravice, ki so zagotovljene na ravni Unije, ( 59 ) zlasti načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti. ( 60 )

94.

V obravnavanem primeru Splošno sodišče vsekakor ni prezrlo pravnih zahtev niti enega niti drugega načela.

95.

Kar zadeva najprej načelo enakega obravnavanja, to načelo zahteva, kot je bilo že navedeno, ( 61 ) da se primerljivi položaji ne smejo obravnavati različno in da se različni položaji ne smejo obravnavati enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno.

96.

V običajnem primeru je pri kaznovanju kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih načelu enakega obravnavanja zadoščeno, če se vsi udeleženci kartela obravnavajo po enakih merilih pri izračunu glob, ki se naložijo, ( 62 ) tako da se iste kršitve predpisov o omejevalnih sporazumih kvalitativno ne meri z dvema meriloma. ( 63 ) Zgolj dejstvo, da globa, ki je bila nazadnje naložena podjetju, znaša okroglih 10 % njegovega celotnega prometa, torej se približa zakonsko določeni zgornji meji (člen 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003) oziroma jo doseže, medtem ko je ta odstotek nižji v primeru drugih udeležencev kartela, še ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja. ( 64 )

97.

V obravnavanem primeru želijo pritožnice doseči posebno obravnavo skupine Pilkington, tako da bi se globa, ki ji je bila naložena, znižala na nižji odstotek njenega celotnega prometa. V tem smislu Splošnemu sodišču očitajo, da jih je prikrajšalo za to posebno obravnavo.

98.

Odstopanje od klasične metode za izračun glob je po potrebi lahko upravičeno, le če metoda izračuna, ki jo uporablja Komisija na podlagi Smernic iz leta 2006, ne omogoča zadostnega razlikovanja med globami, ki se naložijo posameznim udeležencem kartela, glede na trajanje in težo njihove posamezne udeležbe v kartelu ter morebitne olajševalne ali obteževalne okoliščine. ( 65 ) Vendar v obravnavanem primeru za to ne obstajajo nobeni indici, prav tako pa niti pritožnice niso navedle ničesar v tem smislu.

99.

Ali se položaj skupine Pilkington sicer pomembno razlikuje od položaja preostalih udeležencev kartela zaradi posebnih okoliščin in je zato potrebna posebna obravnava pri izračunu globe, je nazadnje vprašanje presoje dejstev in dokazov. V skladu z ustaljeno sodno prakso je ta presoja naloga ( 66 ) Splošnega sodišča in se na stopnji pritožbenega postopka pred Sodiščem ne preizkuša ponovno, razen v primeru morebitnega izkrivljanja dejstev ali ponarejanja dokaznih sredstev, česar pa se tu ne očita.

100.

Zgolj zaradi popolnosti dodatno opozarjam na to, da po mojem mnenju močna specializacija skupine Pilkington za avtomobilsko steklo in raznolikost njenih proizvodov, ki je manjša v primerjavi z drugimi udeleženci kartela, ne zadostuje za to, da bi se pri izračunu globe, ki se naloži skupini Pilkington, uporabila posebna merila. Nasprotno, Komisija pravilno opozarja na to, da podjetje, kot je družba Pilkington, ki dosega posebej velik delež celotnega prometa s proizvodi, ki so zajeti z omejevalnim sporazumom, ima temu primerno tudi večjo korist od morebitnih donosov, ki jih udeleženci kartela lahko imajo zaradi svojega tajnega ravnanja. Glede na to nikakor ni nepravično, če globa, ki jo naloži Komisija, obsega višji odstotek celotnega prometa tega podjetja kot pa v primeru drugih udeležencev kartela.

101.

Tega sklepa prav tako ni mogoče izpodbijati s tem, da je Komisija v preteklosti v posameznih primerih znižala globe, tako da so ustrezale posebnostim poslovnega modela posameznih udeležencev kartela. V skladu s sodno prakso Sodišča prejšnja praksa odločanja Komisije namreč ne šteje za pravni okvir za globe na področju konkurence. ( 67 )

102.

Kar zadeva posebej primer Almamet, ki so ga navedle pritožnice, so bile za položaj tega podjetja značilne posebnosti, ki za skupino Pilkington – vsekakor glede na podatke, ki jih imata na voljo sodišči Unije – ne veljajo v enaki meri. ( 68 )

103.

Zato je treba očitek kršitve pravnih zahtev načela enakega obravnavanja zavrniti kot neutemeljen.

104.

Kar zadeva še načelo sorazmernosti, ki v skladu s členom 49(3) Listine uživa status temeljne pravice, ( 69 ) je treba tudi to, kot je znano, upoštevati pri naložitvi glob za kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih. ( 70 )

105.

Pritožnice Splošnemu sodišču tu nazadnje očitajo, da je zanemarilo pravne zahteve po sorazmernosti z vidika razmerja med globo, ki jo naloži Komisija, in celotnim prometom skupine Pilkington.

106.

Načeloma že omenjena ( 71 ) zakonska 10‑odstotna zgornja meja iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 zagotavlja, da so globe, ki jih Komisija naloži udeležencem kartela, v ustreznem razmerju z njihovo vsakokratno zmožnostjo plačila in da se ne naložijo previsoke in nesorazmerne globe. ( 72 ) Če se ta zgornja meja upošteva, obstaja domneva, da globa zmožnost plačila zadevnega podjetja ne obremenjuje nesorazmerno.

107.

Iz okoliščine, da globa pomeni – morda celo pomembno – finančno obremenitev za zadevno podjetje in pripelje do začasne oslabitve njegove finančne moči, nikakor ni mogoče sklepati, da je globa nesorazmerno visoka. Nasprotno, kazen, ki se naloži podjetju v obliki globe, naj bi bila občutna, zato da ima lahko poseben in splošen odvračilni učinek (glej v zvezi s tem točko 4 Smernic iz leta 2006). Ta cilj ne bi bil dosežen, če bi podjetje lahko naloženo kazen plačalo tako rekoč „iz blagajne“.

108.

Če bi se pričakovana oslabitev finančne moči zadevnega podjetja zaradi globe zaradi kršitve predpisov o omejevalnih sporazumih kljub temu štela za razlog, da se ta kazen zniža, bi to imelo na splošno nesmiselno posledico, da bi bilo navedeno podjetje nagrajeno z neupravičeno finančno prednostjo za strojeno težko kršitev predpisov o konkurenci. ( 73 ) Če bi pri določenem podjetju nepričakovano prišlo do težav s plačilom, proračunski predpisi Unije določajo, kot je bilo že navedeno, ( 74 ) ustrezne rešitve.

109.

Glede na zgoraj navedeno je treba očitek kršitve pravnih zahtev načela sorazmernosti prav tako kot že očitek, ki se nanaša na načelo enakega obravnavanja, zavrniti kot neutemeljen.

110.

Nazadnje pritožnice v okviru tega tretjega pritožbenega razloga navajajo, da Splošno sodišče svojega pooblastila za preizkus neomejene pristojnosti v skladu s členom 261 PDEU v povezavi s členom 31 Uredbe št. 1/2003 ni uporabilo s potrebno intenzivnostjo.

111.

Kamen spotike so tu predvsem navedbe v točkah 442 in 443 izpodbijane sodbe, v katerih Splošno sodišče lahko zniža globe, ki jih je naložila Komisija, zaradi njihovih negativnih finančnih posledic za zadevno podjetje samo „v izrednih okoliščinah“, „če to upravičuje nadrejen interes“. ( 75 ) Po mnenju pritožnic se je Splošno sodišče s to izjavo protipravno omejilo na „površno uporabo“ svoje neomejene pristojnosti. ( 76 )

112.

Sodišče preizkuša izvajanje neomejene pristojnosti Splošnega sodišča samo glede očitnih napak. ( 77 ) Da je prišlo do takih napak, se domneva, prvič, če Splošno sodišče ne upošteva obsega svojih pristojnosti na podlagi člena 261 PDEU, ( 78 ) drugič, če se ni izčrpno ukvarjalo z vsemi upoštevnimi vidiki, ( 79 ) in tretjič, če ni uporabilo ustreznih pravnih meril, ( 80 ) tudi glede na načeli enakega obravnavanja ( 81 ) in sorazmernosti ( 82 ).

113.

Očitek, da je Splošno sodišče površno uporabilo „pleine jurisdiction“, ki ga tu navajajo pritožnice, spada v prvo od navedenih kategorij: nazadnje se Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo obsega svojih pristojnosti v skladu s členom 261 PDEU. ( 83 )

114.

Ta pooblastila imajo dejansko širok domet: v skladu s členom 261 PDEU je Splošno sodišče polega nadzora nad zakonitostjo globe zaradi kršitve predpisov o omejevalnih sporazumih, ki jo je naložila Komisija, pristojno, da s svojo presojo nadomesti presojo Komisije v zvezi z določitvijo zneska te globe. ( 84 ) Torej sme globo tudi zgolj iz premislekov o primernosti odpraviti, znižati ali zvišati, ne da bi moralo najprej razglasiti izpodbijano odločbo za nično. ( 85 ) Izvajanje neomejene pristojnosti torej ne pomeni nujno ugotovitve napačne uporabe prava.

115.

Splošno sodišče se je te možnosti, ki jo ima na voljo v okviru člena 261 PDEU, v obravnavanem primeru povsem zavedalo. ( 86 ) Splošno sodišče ni nikakor izhajalo iz tega, da sme samo v izrednih okoliščinah znižati globo, ki jo je naložila Komisija. Nasprotno, domnevalo je, da bi bilo tako znižanje posebej zaradi zatrjevane oslabitve finančne moči zadevnega podjetja primerno samo v izrednih okoliščinah.

116.

Drugače povedano, Splošno sodišče je v tem primeru gotovo obravnavalo trditev skupine Pilkington v zvezi s poslabšanjem njegove finančne moči, vključno s študijo svetovalnega podjetja, ki jo je predložila skupina Pilkington. Proti znižanju globe pa se je odločilo zgolj iz premislekov primernosti, in ne iz – napačno razumljenih – pravnih premislekov. To je še posebej očitno, če se upošteva ozadje, glede na katero Splošno sodišče navaja ugotovitve glede „izrednih okoliščin“: Splošno sodišče je vodila skrb, da bi bila lahko prizadeta učinkovitost politike Unije o konkurenci, če globe zaradi kršitev predpisov o omejevalnih sporazumih ne bi močno prizadele zadevnih podjetij. ( 87 )

117.

Tej ugotovitvi, kot je bilo že zgoraj navedeno, ( 88 ) s pravnega vidika ni mogoče oporekati. Tudi sicer je v skladu s politiko Unije o konkurenci, ki jo je Komisija opredelila v svojih Smernicah iz leta 2006. ( 89 ) Take smernice naj za sodišče sicer ne bi bile zavezujoče, vendar se lahko sodišča Unije kljub temu zgledujejo po njih, ko izvajajo neomejeno pristojnost. ( 90 )

118.

Glede na navedeno je torej Splošno sodišče pravilno upoštevalo svojo neomejeno pristojnost. Bolj poglobljena presoja globe z vidika njene sorazmernosti načeloma ni v pristojnosti Sodišča kot pritožbenega sodišča. Sodišče lahko poseže samo zelo izjemoma, in sicer, če „višina sankcije ni le neprimerna, ampak tudi tako pretirana, da ni sorazmerna“. ( 91 ) V obravnavanem primeru pa ne obstajajo nobeni indici za tovrstno grobo in očitno nesorazmerje med kršitvijo in kaznijo, zaradi katere bi bil potreben popravek Sodišča.

119.

Zato je tudi zadnji del tretjega pritožbenega razloga obsojen na neuspeh. Zato celotni tretji pritožbeni razlog ni utemeljen.

120.

Ker nobena od pritožnic z navedenimi pritožbenimi razlogi ne more uspeti, je treba pritožbo v celoti zavrniti.

121.

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišče odloči o stroških, če pritožbo zavrne.

122.

Iz člena 138(1) in (2) v povezavi s členom 184(1) Poslovnika izhaja, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki; če je neuspelih strank več, Sodišče odloči o porazdelitvi stroškov. Ker je Komisija to predlagala, pritožnice pa s predlogi niso uspele, se jim naloži plačilo stroškov. Ker so pritožbo vložile skupaj, nosijo stroške solidarno.

123.

Glede na zgornje premisleke Sodišču predlagam, naj odloči tako: