1

Evropska komisija je 10. avgusta 2013 v Uradnem listu Evropske unije objavila javni razpis z referenčno številko OIB.DR.2/PO/2013/062/591 v zvezi z naročilom zavarovanja premoženja in oseb, razdeljeno na štiri sklope. Sklop št. 1 je obsegal kritje zavarovanj – od 1. marca 2014 – nepremičnin in njihove vsebine, pogodbo pa je Komisija sklenila v svojem imenu in v imenu teh javnih organov naročnikov: Sveta Evropske unije, Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, Odbora regij Evropske unije, Izvajalske agencije Evropskega raziskovalnega sveta, Izvajalske agencije za konkurenčnost in inovativnost, Izvajalske agencije za raziskave, Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo ter Izvajalske agencije za inovacije in omrežja (v nadaljevanju: javni razpis).

2

Namen javnega razpisa je bil nadomestiti takrat veljavno pogodbo z veljavnostjo do 28. februarja 2014, sklenjeno s konzorcijem, za katerega je bila tožeča stranka, Vanbreda Risk & Benefits, posrednik.

3

V Dopolnilu k Uradnemu listu (UL S 174) je bilo 7. septembra 2013 objavljeno obvestilo o popravku, s katerim se je podaljšal rok za predložitev ponudb do 25. oktobra 2013, datum javnega odpiranja ponudb pa je bil prestavljen na 31. oktober 2013. Na javnem odpiranju ponudb je komisija za odpiranje ponudb potrdila prejem dveh ponudb za sklop št. 1, ki sta ju predložili družba Marsh SA, zavarovalna posrednica, in tožeča stranka.

4

Komisija je 30. januarja 2014 obvestila družbo Marsh, da je sprejela njeno ponudbo za sklop št. 1, tožečo stranko pa, da je njeno ponudbo za sklop št. 1 zavrnila, ker ni ponudila najnižje cene (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

5

Tožeča stranka je 28. marca 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča ločeno vložila, prvič, ničnostno tožbo zoper izpodbijani sklep na podlagi člena 263 PDEU in odškodninsko tožbo na podlagi členov 268 PDEU in 340 PDEU, s katero je predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo milijona evrov, ter drugič, ta predlog, s katerim sodniku za začasne odredbe v bistvu predlaga, naj:

[…]

6

Predsednik Splošnega sodišča je 3. aprila 2014 s sklepom Vanbreda Risk & Benefits/Komisija (T‑199/14 R, v nadaljevanju: sklep z dne 3. aprila 2014) na podlagi člena 105(2) Poslovnika sklenil, da se odložijo izvršitev izpodbijanega sklepa ter pogodbe o storitvah, sklenjene med Komisijo, družbo Marsh in zadevnimi zavarovalnicami, do sprejetja sklepa, s katerim bo končan postopek za izdajo začasne odredbe.

7

Komisija je 8. aprila 2014, prvič, predložila pogodbo o storitvah OIB.DR.2/PO/2013/062/591/C0/L1, in drugič, vložila predlog, s katerim je predsedniku Splošnega sodišča predlagala, naj brez odloga retroaktivno in brez kakršnih koli pridržkov razveljavi točko 1 izreka svojega sklepa z dne 3. aprila 2014. Sodnik za začasne odredbe je ob upoštevanju novega dejstva glede izteka predhodne zavarovalne pogodbe in s tem povezanih posledic, s katerim ga je seznanila Komisija, 10. aprila 2014 sprejel sklep, s katerim je ugodil predlogu Komisije.

[…]

9

Komisija je 25. aprila 2014 predložila stališča o predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerih v bistvu predlaga, naj predsednik Splošnega sodišča:

[…]

12

Stranki sta bili z dopisom z dne 7. oktobra 2014 vabljeni na ustno obravnavo 21. oktobra 2014.

16

Upoštevati je treba posebno vlogo postopkov za izdajo začasne odredbe v zvezi s postopki javnega naročanja (sklep z dne 4. februarja 2014, Serco Belgium in drugi/Komisija, T‑644/13 R, ZOdl., EU:T:2014:57, točka 18 in naslednje). Glede tega je treba upoštevati tudi pravni okvir, ki ga je vzpostavil zakonodajalec Evropske unije in velja za postopke oddajanja javnih naročil, ki jih organizirajo naročniki iz držav članic. Zlasti bi morala, kot je navedeno v uvodni izjavi 40 delegirane uredbe v povezavi s členom 91(2) Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL L 94, str. 65), vsebinska pravila o javnih naročilih temeljiti na določbah Direktive 2014/24.

17

Poleg tega – kot izhaja, prvič, iz prvih treh uvodnih izjav Direktive Sveta z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (89/665/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 246), in drugič, iz uvodne izjave 3 Direktive 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS glede izboljšanja učinkovitosti revizijskih postopkov oddaje javnih naročil (UL L 335, str. 31) – je zakonodajalec zaradi učinkovitega izvajanja navedenih določb menil, da je treba sprejeti postopke, ki omogočajo hitre revizijske postopke v fazi, ko je kršitve še mogoče učinkovito odpraviti.

18

Poleg tega iz prve, tretje in pete uvodne izjave Direktive 89/665 in iz člena 2(1) te direktive izhaja, da začasne odredbe v posebnem okviru postopkov javnih naročil niso namenjene samo začasni prekinitvi postopka oddaje javnega naročila, ampak tudi odpravi nezakonitosti, kar je cilj, ki bi sicer spadal v okvir postopka v glavni stvari.

19

Upoštevanje vpliva teh preudarkov pri izvajanju pristojnosti sodnika za začasne odredbe je upravičeno z dejstvom, da je, prvič, kot na nacionalni ravni v zadevah v zvezi z javnimi naročili cilj odredb, določenih v prvem poglavju naslova III Poslovnika, zagotoviti učinkovito sodno varstvo glede tega, da institucije in organi Unije uporabljajo pravila javnega naročanja, ki večinoma temeljijo na Direktivi 2014/24 (glej točko 16 zgoraj in uvodno izjavo 4 Direktive 2007/66), ter da je, drugič, skladno s splošnim načelom razlage, kot je uporabljeno v sodbi z dne 19. septembra 2013, ponovni preizkus sodbe Komisija/Strack (C‑579/12 RX-II, ZOdl., EU:C:2013:570, točka 40), v teh direktivah poudarjen obstoj temeljnega načela prava javnih naročil Unije, to je učinkovitega sodnega varstva ponudnikov, katerega poseben pomen izhaja iz sodne prakse Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, Fastweb, C‑19/13, ZOdl., EU:C:2014:2194, točka 60 in navedena sodna praksa) in ki je zagotovljeno s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

20

Čeprav torej ni sporno, da Splošno sodišče zavrne kot brezpredmeten tožbeni razlog v zvezi s tem, da je institucija Unije kršila določbe direktive o oddaji javnih naročil, katere naslovniki so po definiciji države članice (glej v tem smislu sodbe z dne 19. marca 2010, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑50/05, ZOdl., EU:T:2010:101, točka 104; z dne 11. maja 2010, PC-Ware Information Technologies/Komisija, T‑121/08, ZOdl., EU:T:2010:183, točka 50, in z dne 6. maja 2013, Kieffer Omnitec/Komisija, T‑288/11, EU:T:2013:228, točke od 22 do 24), pa lahko sodišče Unije vseeno upošteva odraz splošnih načel prava Unije, ki ga vsebuje ta akt Unije. V obravnavani zadevi direktivi, sprejeti na področju javnih naročil, v zvezi s tem odražata posebej velik pomen pravice do učinkovitega sodnega varstva na tem področju.

[…]

22

Kar zadeva pogoj v zvezi z obstojem fumus boni juris, je treba opozoriti, da je ta izpolnjen, kadar v postopku za izdajo začasne odredbe obstaja pomembno pravno nesoglasje, katerega rešitev ni vnaprej jasna, tako da tožba na prvi pogled ni neutemeljena (glej v tem smislu sklepa z dne 13. junija 1989, Publishers Association/Komisija, 56/89 R, Recueil, EU:C:1989:238, točka 31, ter z dne 8. maja 2003, Komisija/Artegodan in drugi, C‑39/03 P-R, EU:C:2003:269, točka 40). Ker je namreč namen postopka za izdajo začasne odredbe zagotovitev polnega učinka prihodnje končne odločbe, da se prepreči praznina v sodnem varstvu, ki ga zagotavljajo sodišča Unije, mora sodnik za začasne odredbe zgolj na prvi pogled presoditi o utemeljenosti razlogov iz spora, o katerem se meritorno odloča, da ugotovi, ali obstaja dovolj velika verjetnost uspeha pravnega sredstva (sklepa z dne 19. decembra 2013, Komisija/Nemčija, C‑426/13 P(R), EU:C:2013:848, točka 41, ter z dne 8. aprila 2014, Komisija/ANKO, C‑78/14 P‑R, EU:C:2014:239, točka 15).

23

Čeprav je res, da v postopku za izdajo začasne odredbe sodniku za začasne odredbe po navadi ni treba opraviti tako poglobljenega preizkusa kot v postopku v glavni stvari, te ugotovitve ne smemo razlagati kot popolne prepovedi podrobnega preizkusa (zgoraj v točki 15 navedeni sklep Vischim/Komisija, EU:C:2007:209, točka 50).

24

V tej zadevi tožeča stranka navaja kot edini tožbeni razlog, razdeljen na tri dele, neskladnost ponudbe družbe Marsh z razpisno dokumentacijo, kar po njenem mnenju na prvi pogled dokazuje nezakonitost izpodbijanega sklepa.

75

Iz prej navedenega izhaja, da če je dovoljeno sodelovanje posrednika kot samostojnega ponudnika na javnem razpisu, to dopušča oceno njegove ponudbe brez upoštevanja ekonomske in finančne zmogljivosti zavarovalnih družb, ki bodo na koncu zavarovale krito tveganje, kar je v nasprotju z vsemi drugimi primeri, izrecno predvidenimi v razpisni dokumentaciji, ne da bi bilo to razlikovanje objektivno upravičeno glede na splošno logiko sistema, tako da je mogoče prima facie podvomiti o zakonitosti tega razlikovanja.

[…]

81

Iz tega prima facie preizkusa izhaja, da je, prvič, zaradi dopustitve sodelovanja posrednika kot samostojnega ponudnika, ki so ga pooblastile zavarovalne družbe, na javnem razpisu, preverjanje, ki ga v zvezi s to ponudbo opravi komisija za oceno popolnosti glede na pogoje, določene v razpisni dokumentaciji, na prvi pogled le navidezno, in drugič, da lahko temu posredniku omogoča konkurenčno prednost pred drugimi ponudniki.

[…]

83

Glede na navedeno se namreč prima facie zdi, da v tej zadevi uporaba meril za izbiro in načini predložitve ponudb ter to, kako jih je Komisija razlagala, ni zagotovilo dejanske konkurence.

[…]

86

Torej je treba na podlagi prima facie preizkusa sklepati o obstoju dovolj resnih elementov za ugotovitev utemeljenosti očitka, da je bila dopustitev družbi Marsh, da na javnem razpisu sodeluje kot samostojni ponudnik, nezakonita.

96

Torej je mogoče na podlagi prvega preizkusa tega, kako so v tej zadevi potekale izmenjave med javnim organom naročnikom in družbo Marsh, ugotoviti, da je bila prvotna ponudba predložena kot ponudba samostojnega ponudnika, zato ni bilo treba izpolniti zahteve glede solidarne odgovornosti, pozneje pa se je preoblikovala v ekvivalent skupne ponudbe. Da pa bi bila skladna z razpisno dokumentacijo, mora ta vrsta ponudbe vsebovati soglasje/pooblastilo. Ker ponudbi družbe Marsh ni bil priložen ta dokument, se zdi, da je Komisija, s tem ko jo je sprejela kot veljavno, kršila lastna pravila. Glede tega je treba opozoriti, da se javni organ naročnik, kadar v okviru postopka javnega razpisa opredeli pogoje, ki jih namerava naložiti ponudnikom, sam omeji pri izvrševanju pooblastila za odločanje po prostem preudarku in od teh tako opredeljenih pogojev ne more odstopati pri katerem koli od ponudnikov, ne da bi kršil načelo njihovega enakega obravnavanja (sodba z dne 20. marca 2013, Nexans France/Entreprise commune Fusion for Energy, T‑415/10, ZOdl., EU:T:2013:141, točka 80).

[…]

102

Glede na navedeno se torej zdi, da sistem pooblastil, kot ga je Komisija dopustila v tej zadevi, privede do izogibanja pravilom, veljavnim za skupne ponudbe.

103

Prima facie je treba torej ugotoviti obstoj elementov, ki v tej fazi lahko dokažejo utemeljenost očitka, da je Komisija ponudbo družbe Marsh dejansko obravnavala kot skupno ponudbo, ker pa kot taka ni vsebovala soglasja/pooblastila, bi jo morala oceniti kot nepravilno.

104

Iz zgornje analize torej izhaja, da je tožeča stranka dokazala obstoj posebej resnega fumus boni juris, kar zadeva prvi del edinega tožbenega razloga.

105

V drugem delu edinega tožbenega razloga tožeča stranka najprej navaja, da se s tem, da je ponudniku dovoljeno spremeniti ponudbo po odpiranju ponudb, krši načelo enakega obravnavanja ponudnikov. Nato izpostavlja, da je bila identiteta zavarovalnic, ki so pooblastile družbo Marsh, po odpiranju ponudb spremenjena. Čeprav lahko javni organi naročniki na svojo pobudo stopijo v stik s ponudnikom, če so zaradi te ponudbe potrebna dodatna pojasnila ali če gre za popravke vsebinskih napak v besedilu ponudbe, naj bi v tej zadevi izvedena sprememba presegala ta okvir in naj bi bila bistvena sprememba ponudbe. Ker je namreč pogodbenik izbran na podlagi meril za izbiro, opredeljenih v razpisni dokumentaciji, bi bilo treba zaradi take spremembe opraviti ponovno preverjanje na podlagi teh meril. Ker je Komisija dovolila to spremembo, naj bi torej kršila načelo enakega obravnavanja ponudnikov v povezavi s členom 112(1) finančne uredbe in členom 160 delegirane uredbe.

[…]

109

V tej zadevi je treba opozoriti, prvič, da iz analize sodnika za začasne odredbe izhaja, da je sprememba porazdelitve deležev kritja tveganj med zavarovalnicami, ki so pooblastile družbo Marsh, lahko opredeljena kot sprememba bistvenega dela ponudbe, saj eden od ponudnikov zaradi te spremembe pridobi konkurenčno prednost (glej točke od 78 do 80 zgoraj).

110

Drugič, preizkus predloga za izdajo začasne odredbe je prav tako pokazal spremembo narave ponudbe družbe Marsh, kar zadeva solidarno odgovornost zavarovalnih družb. V nasprotju s trditvijo iz stališč Komisije z dne 25. aprila 2014 namreč dejstvo, da podpisana pogodba vsebuje klavzulo o solidarnosti podpisnikov in da je bila ta določena že ob objavi razpisne dokumentacije javnega razpisa, še ne pomeni, da je morala družba Marsh v ponudbi nujno upoštevati stroške in tveganja, povezana s to klavzulo (glej točki 95 in 96 zgoraj).

111

V zvezi s tem, in kot navaja tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe, je treba poudariti pomen pogoja v zvezi s solidarnostjo v okviru tega javnega razpisa zaradi obsega zadevnega naročila in njegovega vpliva na ponudbeno ceno. Glede na znesek kapitala, ki je v igri, in možnost nastanka velike škode je namreč bistveno, da so zavarovalnice zavezane s klavzulo o solidarnosti, da bi se tako preprečila možnost, da bi vsaka pokrivala le finančne posledice za del pogodbe, ki ga izvaja, v primeru težav ene od njih pa del škode, ki bi jo ta morala kriti, ne bi bil povrnjen. Ta zahteva za zavarovalno družbo pomeni, da mora izkazati svojo zmogljivost, to je svoj kapital, do največjega zneska v primeru nastanka vseh zavarovanih tveganj, za katera se jamči s pogodbo o storitvah. Če lahko nastanek teh tveganj privede do prekoračitve lastne finančne zmogljivosti posamezne zavarovalnice, mora ta pridobiti dodatno zmogljivost z uporabo mehanizmov, kot sta bančna garancija ali pozavarovanje, kar povzroči dodatno finančno tveganje in dodatne stroške. Ponujena premija za pogodbo, ki ponuja solidarnost med vsemi udeleženci, bo zato a priori višja od tiste za pogodbo, ki ne ponuja take solidarnosti.

[…]

113

Ker torej prvotna ponudba ni nujno upoštevala zahtevane solidarnosti in ker besedilo javnega razpisa glede predložitve ponudbe samostojnega ponudnika, ki je omogočilo prilagoditev prvotne ponudbe zahtevam za skupno ponudbo, ni bilo jasno, je treba prima facie skleniti, da gre za spremembo bistvenega dela ponudbe.

[…]

120

V tej fazi je treba zato ugotoviti, da je bila prima facie prvotna ponudba družbe Marsh nedopustno spremenjena glede na člen 112(1) finančne uredbe in člen 160 delegirane uredbe ter da je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja ponudnikov, ki velja v pravu javnega naročanja Unije.

121

Iz zgornje analize izhaja, da je tožeča stranka dokazala obstoj zelo resnega fumus boni juris, kar zadeva drugi del edinega tožbenega razloga.

[…]

138

Na podlagi ustaljene sodne prakse je treba nujnost presojati glede na potrebo po začasni odločitvi, da bi se izognili temu, da bi stranka, ki prosi za izdajo začasnih odredb, utrpela resno in nepopravljivo škodo (sklep z dne 14. decembra 2001, Komisija/Euroalliages in drugi, C‑404/01 P(R), Recueil, EU:C:2001:710, točk 61 in 62). Glede tega mora stranka, ki prosi za izdajo začasnih odredb, predložiti dokaz, da ne more počakati na izid postopka v glavni stvari, ne da bi utrpela resno in nepopravljivo škodo. Za dokaz obstoja resne in nepopravljive škode ni treba zahtevati, da se nastanek škode dokaže z absolutno gotovostjo, temveč se zahteva, da jo je mogoče z dovolj veliko verjetnostjo predvideti (sklep z dne 12. junija 2014, Komisija/Svet, C‑21/14 P‑R, EU:C:2014:1749, točka 37 in navedena sodna praksa).

[…]

157

Iz tega sledi, da na podlagi obstoječe sodne prakse pogoj nujnosti v tej zadevi ni izpolnjen. Splošneje je treba ugotoviti, da je iz zgoraj navedenih sistemskih razlogov dokazovanje nastanka nepopravljive škode v primeru zavrnjenega ponudnika prekomerno težavno.

158

Tak rezultat pa ni združljiv z zapovedmi, ki izhajajo iz učinkovitega začasnega varstva, ki ga je treba zagotoviti v zadevah javnega naročanja (glej točke od 16 do 20 zgoraj). Poleg tega je treba poudariti, da ima neupoštevanje pravil pri oddaji javnih naročil lahko škodljive posledice ne samo za zavrnjene ponudnike, ampak lahko prav tako škoduje finančnim interesom Unije. Ta spor torej zahteva sprejetje novega pristopa, prilagojenega njegovi posebnosti, da bi tako zavrnjenemu ponudniku omogočili, da dokaže nujnost tudi drugače kot z dokazom neposrednega tveganja nastanka nepopravljive škode v vseh okoliščinah.

159

Glede tega je treba opozoriti, prvič, da sodnik za začasne odredbe pogoja v zvezi z nepopravljivo škodo – niti v zvezi z resnostjo zatrjevane škode – ne more uporabiti samodejno in togo, ampak mora upoštevati okoliščine vsake zadeve (glej v tem smislu sklep z dne 28. aprila 2009, United Phosphorus/Komisija, T‑95/09 R, EU:T:2009:124, točka 74 in navedena sodna praksa).

160

Drugič, sodnik za začasne odredbe lahko neposredno uporabi člena 278 PDEU in 279 PDEU, torej določbi primarnega prava, ki mu omogočata odložiti izvršitev, če meni, da „okoliščine to zahtevajo“, in sprejme „potrebne“ začasne odredbe (glej v tem smislu sklepa z dne 24. februarja 2014, HTTS in Bateni/Svet, T‑45/14 R, EU:T:2014:85, točka 51, in z dne 25. julija 2014, Deza/ECHA, T‑189/14 R, EU:T:2014:686, točka 105).

161

Tretjič, predsednik Sodišča ima možnost odrediti odlog izvršitve ali sprejeti začasne odredbe že samo na podlagi očitne nezakonitosti izpodbijanega akta, če na primer ta ni niti videti zakonit (glej v tem smislu sklepa z dne 7. julija 1981, IBM/Komisija, 60/81 R in 190/81 R, Recueil, EU:C:1981:165, točki 7 in 8, ter z dne 26. marca 1987 Hoechst/Komisija, 46/87 R, Recueil, EU:C:1987:167, točki 31 in 32). V tem okviru je v zgoraj v točki 148 navedenem sklepu Communicaid Group/Komisija (glej v tem smislu EU:T:2013:121, točka 45) že bila predvidena možnost, da nujnost v sporih v zvezi z izdajo začasnih odredb v zadevah glede javnih naročil pomeni potrebo, da se čim prej odpravi že na prvi pogled dovolj očitna in resna nezakonitost ter da gre torej za posebej resen fumus boni juris.

162

V okviru spora v zvezi z oddajo javnih naročil je treba torej upoštevati, da če zavrnjenemu ponudniku uspe dokazati obstoj posebej resnega fumus boni juris, od njega ni treba zahtevati dokaza, da bi mu zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe lahko povzročila nepopravljivo škodo, saj bi bilo sicer prekomerno in neupravičeno okrnjeno učinkovito pravno varstvo, ki mu je podeljeno s členom 47 Listine o temeljnih pravicah. Tak fumus boni juris je ugotovljen, če obstaja dovolj očitna in resna nezakonitost, katere učinke ali njihovo podaljšanje je treba preprečiti v najkrajšem možnem roku, razen če temu ne nasprotuje tehtanje zadevnih interesov. V teh izjemnih okoliščinah že dokaz resnosti škode, ki bi nastala, če izvršitev izpodbijanega sklepa ne bi bila odložena, zadostuje za izpolnitev pogoja v zvezi z nujnostjo, saj je treba preprečiti posledice take nezakonitosti.

163

V tej zadevi iz preizkusa pogoja v zvezi s fumus boni juris (glej točke od 22 do 136 zgoraj) prima facie izhaja, da so bile storjene resne kršitve glede delov postopka oddaje naročil, zato je sprejeta ponudba nezakonita. Iz tega sledi, da je treba ravnanje in odločitve Komisije v tej zadevi v tej fazi postopka obravnavati kot dovolj očitne in resne nezakonitosti z vidika prava Unije, da je treba preprečiti njihove negativne posledice v prihodnje, ne da bi se od tožeče stranke zahteval dokaz nepopravljive škode, ki bi jo utrpela, če izvršitev izpodbijanega sklepa ne bi bila odložena.

164

Glede na odkrite nezakonitosti je treba šteti, da je pogoj v zvezi z nujnostjo v tej zadevi izpolnjen.

[…]

197

Torej je treba ugotoviti, da se glede na, prvič, intenzivnost, s katero so izpolnjeni pogoji v zvezi s fumus boni juris, in nujnost, zlasti glede na prvi pogled dovolj očitne in resne kršitve prava Unije, ter drugič, posebnosti te zadeve, zlasti pravnega varstva, ki ga je treba priznati ponudnikom v posebnem okviru javnih naročil, tehtnica pri tehtanju interesov prevesi na stran tožeče stranke.

198

Iz navedenega izhaja, da je pogoj glede tehtanja interesov, katerega pomen v sporih v zvezi z javnimi naročili je bil posebej poudarjen (glej točke 147, 158 in 165 zgoraj), izpolnjen.

[…]

200

Vendar je glede na značilnosti zadevnega javnega naročila in iz razlogov, navedenih zlasti v točki 184 zgoraj, treba odločiti, da začne ta sklep učinkovati šele po izteku roka za vložitev pritožbe proti njemu.

Iz teh razlogov je

PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA

sklenil: