—

V zvezi s tem se zatrjuje, da je bil izpodbijani akt sprejet zaradi odprave nekaterih nepravilnosti, ki so bile ugotovljene kar zadeva izvajanje nekaterih pravil skupne ribiške politike. Vendar v tem aktu ni nobene navedbe glede teh nepravilnosti, zaradi česar ni mogoče ugotoviti logičnega procesa, ki je privedel do njegovega sprejetja. Ta ničnostni razlog je a fortiori podan zato ker taki ukrepi po navadi odstopajo od predhodnih aktov Unije.

—

V zvezi s tem tožeče stranke navajajo, da so z izpodbijanim sklepom kršeni Pogodbi in člen 102(4) Uredbe 1224/2009, ter da za njegovo sprejetje ni bilo pristojnosti. Njegov namen ni okrepitev nadzornega sistema, temveč nalaga nove obveznosti, ki niso določene v aktih primarnega prava in so celo v nasprotju z njimi.

—

Glede tega tožeče stranke navajajo, da sklep krši načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, ker določa nove in bolj obremenjujoče obveznosti za italijanske ribiče. Dalje, ukrepi so očitno brez kakršnekoli razumne povezave z zasledovanim ciljem in v vsakem primeru nerazumni in nesorazmerni, saj dejansko ni mogoče ugotoviti povezave med obveznostmi, naloženimi ribičem, in uresničitvijo cilja sklepa.

—

V zvezi s tem tožeče stranke navajajo da, za razliko od uredbe 1224/2009, ki določa stopnjevani sistem sankcij, izpodbijani sklep za primer hude kršitve nalaga samodejni začasni preklic ter, v primeru ponovitve kršitve, dokončni odvzem. S sklepom so torej nadomeščena pravila iz uredbe, in to z drugačnim in znatno bolj kaznovalnim sistemom samodejnih in nepreklicnih sankcij. Sistem sankcij, ki je naložen v „Action plan“ poleg tega hudo krši načelo stopnjevanja sankcij, njihove sorazmernosti glede na težo kršitve in načelo personalnosti sankcij, saj se sankcija izreče subjektu, ki je imetnik dovoljenja, ne glede na to kdo je storil kršitev.