—

za Hotel Sava Rogaška, gostinstvo, turizem in storitve, d.o.o., I. Dobravc Tatalovič in M. Kač, odvetnika,

—

za slovensko vlado A. Vran in N. Pintar Gosenca, agentki,

—

za češko vlado M. Smolek in S. Šindelková, agenta,

—

za grško vlado I. Chalkias, E. Leftheriotou in A.‑E. Vasilopoulou, agenti,

—

za Evropsko komisijo S. Grünheid, E. Manhaeve in M. Žebre, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8(2) Direktive 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod (UL L 164, str. 45, in popravek v UL 2012, L 272, str. 20).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Hotel Sava Rogaška, gostinstvo, turizem in storitve, d.o.o. (v nadaljevanju: HSR), in Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju: ministrstvo), ker je slednje zavrnilo priznanje imena, ki ga želi družba HSR uporabljati za naravno mineralno vodo.

3

V uvodnih izjavah 5, 7 in 9 Direktive 2009/54 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1(1) te direktive določa:

„Ta direktiva se nanaša na vode, pridobljene iz tal države članice in ki jih je pristojni organ te države članice priznal kot naravne mineralne vode, ki izpolnjujejo določbe oddelka I Priloge I.“

5

Člen 4 navedene direktive našteva postopke, s katerimi se naravna mineralna voda na izviru sme obdelati in s katerimi ne. Tako odstavek 1, od (a) do (c), določa, da je mogoče postopke, ki jih dovoljuje, izvajati le, „če [ti] ne spremeni[jo] sestave vode glede njenih značilnih sestavin“.

6

Člen 6 Direktive 2009/54 nalaga, da mora embalaža, ki se uporablja za polnjenje naravne mineralne vode, omogočati zapiranje, ki preprečuje vsakršno možnost ponarejanja ali kontaminacije.

7

Člen 7(2) te direktive določa:

„Na označbah naravnih mineralnih vod se navedejo naslednji obvezni podatki:

[…]“

8

Člen 8 navedene direktive določa:

„1.   Ime kraja ali zaselka ali drugo krajevno ime se lahko navede na označbi naravne mineralne vode, če je to naravna mineralna voda, katere izvir se izkorišča v kraju, navedenem na označbi, pod pogojem, da navedeno ime ni zavajajoče glede kraja izkoriščanja izvira.

2.   Naravno mineralno vodo, ki izvira iz istega izvira, je prepovedano tržiti pod več različnimi imeni.

3.   Če vsebuje označba oziroma napis na embalaži, v kateri se naravna mineralna voda ponuja naprodaj, trgovski opis naravne mineralne vode, ki se razlikuje od imena izvira ali kraja izkoriščanja, se ta kraj izkoriščanja ali ime izvira navede s črkami, ki so najmanj enainpolkrat višje in širše od največjih črk, uporabljenih za ime naravne mineralne vode.

Prvi pododstavek se smiselno uporablja v zvezi s pomenom, ki se pripisuje imenu izvira ali kraju izkoriščanja, v razmerju z imenom, ki velja za naravne mineralne vode, uporabljenim za oglaševanje v kateri koli obliki.“

9

Člen 12(a) in (b) Direktive 2009/54 določa, da Evropska komisija določi mejne vrednosti koncentracij sestavin naravnih mineralnih vod in sprejme vse potrebne določbe glede navedb o visoki vsebnosti nekaterih sestavin na označbi.

10

Priloga I k tej direktivi v oddelku I, naslovljenem „Opredelitev“, vsebuje te točke:

11

V oddelku II te priloge, naslovljenem „Navodila in merila za uporabo opredelitve“, so našteta navodila in merila, ki se uporabljajo za geološke, hidrološke, fizikalne, kemijske, fizikalno-kemijske, mikrobiološke, klinične in farmakološke raziskave, ki jih je treba v skladu s točko 2(b) oddelka I navedene priloge opraviti, da se ocenijo značilnosti naravne mineralne vode iz točke 1 tega oddelka I.

12

Priloga II k Direktivi 2009/54, naslovljena „Pogoji za izkoriščanje in trženje naravne mineralne vode“, v točki 2 določa, da je „[o]prema za izkoriščanje naravne mineralne vode […] takšna, da se […] ohranijo enake lastnosti, kakor jih ima naravna mineralna voda na izviru“.

13

Člen 1 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 4, str. 1) določa:

„Namen te direktive je določiti okvir za varstvo celinskih površinskih voda, somornic, obalnega morja in podzemne vode:

ter s tem prispeva k:

14

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi pomeni izraz:

[…]

[…]“

15

Direktiva Sveta 80/777/EGS z dne 15. julija 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 6, str. 50), kakor je bila spremenjena in je nadomeščena z Direktivo 2009/54, je bila v slovensko pravo prenesena zlasti s Pravilnikom o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (Uradni list RS, št. 50/04, 75/05, 45/08, v nadaljevanju: Pravilnik).

16

Člen 4(1) tega pravilnika določa, da je naravna mineralna voda tista voda, ki poleg nekaterih mikrobioloških zahtev izpolnjuje tudi pogoj, da ima izvor v podzemnem vodnem viru, zaščitenem pred kakršno koli možnostjo kontaminacije, in izteka ali se črpa na izviru iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin. Člen 12(4) navedenega pravilnika določa, da je lahko naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira, v prometu le pod enim imenom.

17

Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da je družba HSR 18. julija 2011 pri ministrstvu podala vlogo, naj se v Sloveniji prizna ime ROI Roitschocrene za naravno mineralno vodo, ki se črpa iz vrtine RgS‑2/88.

18

Ministrstvo je z odločbo z dne 26. februarja 2012 to vlogo zavrnilo, ker se naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira, v skladu s členom 12(4) Pravilnika in členom 8(2) Direktive 2009/54 lahko trži le pod enim imenom in ker je naravna mineralna voda, ki se črpa iz istega vodonosnika kot zadevna voda, vendar na drugi vrtini, imenovani V‑3/66‑70, z odločbo z dne 3. julija 2001 že bila priznana za naravno mineralno vodo pod imenom Donat Mg in se kot taka trži.

19

Družba HSR je pri Upravnem sodišču Republike Slovenije vložila tožbo za odpravo odločbe z dne 26. februarja 2012 in trdila po eni strani, da se iz vrtine RgS‑2/88 ne črpa enaka voda kot iz vrtine V‑3/66‑70, in po drugi strani, da je treba razlikovati med pojmoma „izvir“ in „vodonosnik“. Ta tožba je bila zavrnjena, zato je družba HSR vložila revizijo pri predložitvenem sodišču, v kateri je med drugim trdila, da je Upravno sodišče Republike Slovenije napačno razlagalo pojem „izvir“ iz člena 8(2) Direktive 2009/54.

20

Vrhovno sodišče opozarja, da je vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in navaja, da iz tega dejanskega stanja najprej izhaja, da imata vrtini V‑3/66‑70 in RgS‑2/88 isti podzemni vodni vir, in v zvezi s tem pojasnjuje, da je s pojmom „skupni podzemni vodni vir“ mišljeno „vodno telo istega vodonosnika“. Dalje ugotavlja, da je ministrstvo z odločbo z dne 3. julija 2001 vodo, ki se črpa iz vrtin RgS‑2/88 in V‑3/66‑70, priznalo za naravno mineralno vodo pod imenom Donat Mg, čeprav družba, ki je na podlagi te odločbe upravičenka, to je Droga Kolinska, d. d., nima koncesije za rabo vode iz vrtine RgS‑2/88, saj ima na podlagi poznejše odločbe z dne 14. februarja 2008 to koncesijo družba HSR, in da zato družba Droga Kolinska, d. d., te vode ne more tržiti pod imenom Donat Mg. Nazadnje navaja, da je naravna mineralna voda Donat Mg vpisana v evidenco priznanih naravnih mineralnih vod v Sloveniji in v Seznam naravnih mineralnih vod, ki so jih priznale države članice (UL 2013, C 95, str. 38), pri čemer je kot izvir naveden izvir Donat.

21

Predložitveno sodišče ugotavlja, da na tem področju sodna praksa Sodišča še ni oblikovana, zato sprašuje, kako je treba razlagati izraz „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ v smislu člena 8(2) Direktive 2009/54. Pojasnjuje, da izraz „izvir“, ki se v navedeni direktivi večkrat uporablja, v njej ni opredeljen. Ob upoštevanju razhajanj med jezikovnimi različicami pri opredelitvi naravne mineralne vode iz točke 1 oddelka I Priloge I k navedeni direktivi naj bi bilo mogočih več razlag tega izraza. Če prevladuje cilj preprečevanja zavajanja potrošnika, naj bi bilo treba pojem „iz istega izvira“ razumeti kot „iz iste vrtine“, saj ima po mnenju predložitvenega sodišča lahko le voda, ki se črpa iz iste vrtine, enako kemijsko in mikrobiološko sestavo. Vendar naj bi bila mogoča tudi širša razlaga, v skladu s katero gre za vodo, ki izteka ali se črpa iz več naravnih iztokov ali vrtin, ima pa skupni vodonosnik v smislu člena 2, točka 11, Direktive 2000/60, ali celo vodo, ki je del istega podzemnega vodnega telesa v smislu točke 12 te določbe.

22

V teh okoliščinah je Vrhovno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

23

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, kako je treba razlagati pojem „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ iz člena 8(2) Direktive 2009/54.

24

V skladu s to določbo je „[n]aravno mineralno vodo, ki izvira iz istega izvira, […] prepovedano tržiti pod več različnimi imeni“. Čeprav je v prvem pododstavku točke 1 oddelka I Priloge I k tej direktivi „naravna mineralna voda“ opredeljena kot „mikrobiološko zdravstveno ustrezna voda […], ki ima svoj izvor v podzemnem vodnem viru in izteka ali se črpa na izviru iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin“, nobena določba navedene direktive ne določa izrecno, kaj pomeni pojem „izvir“ ali izraz „ki izvira iz istega izvira“.

25

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pomen in obseg pojmov, ki jih pravo Unije ne opredeljuje, določiti glede na njihov običajni pomen v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so (sodbi EasyCar, C‑336/03, EU:C:2005:150, točka 21 in navedena sodna praksa, in Partena, C‑137/11, EU:C:2012:593, točka 56).

26

Poleg tega je treba pri razlagi določbe prava Unije opraviti primerjavo njenih jezikovnih različic (sodbi Cilfit in drugi, 283/81, EU:C:1982:335, točka 18, in Španija/Svet, C‑36/98, EU:C:2001:64, točka 47 in navedena sodna praksa). Če so med njimi razlike, je treba zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (sodbi Bouchereau, 30/77, EU:C:1977:172, točka 14, in Brey, C‑140/12, EU:C:2013:565, točka 74 in navedena sodna praksa).

27

V obravnavani zadevi ne običajni pomen pojma „izvir“, ki lahko zajema tako naravni iztok ali vrtino kot splošnejši izvor vode, ne primerjava jezikovnih različic člena 8(2) Direktive 2009/54 ali opredelitve naravne mineralne vode iz Priloge I k tej direktivi ne odpravljata dvomov predložitvenega sodišča glede razlage pojma „izvir“ in pomena izraza „ki izvira iz istega izvira“ v smislu navedenega člena 8(2). Zlasti, kot je v bistvenem poudaril generalni pravobranilec v točkah 33 in 34 sklepnih predlogov, s primerjavo jezikovnih različic te opredelitve ni mogoče ugotoviti, ali se ta pojem nanaša na podzemni izvor zadevne vode ali pa na točko oziroma kraj, kjer voda privre na površje.

28

Torej se je treba za zaprošeno razlago opreti na kontekst, v katerega spada člen 8(2) Direktive 2009/54, ter širše na splošno sistematiko in namen te direktive.

29

V zvezi s tem, čeprav opredelitev naravne mineralne vode iz prvega pododstavka točke 1 oddelka I Priloge I k Direktivi 2009/54 ne omogoča, da bi se razjasnil pomen pojma „izvir“, niti ne tega, kako je treba razumeti izraz „ki izvira iz istega izvira“ v smislu člena 8(2) te direktive, je mogoče na podlagi besedila te določbe sklepati, da pojma „izvir“ ni mogoče enačiti s pojmom „podzemni vodni vir“, saj to besedilo med tema pojmoma izrecno razlikuje. Pri tem se glede na navedeno besedilo za to, da se za naravno mineralno vodo lahko šteje, da „izvira iz istega izvira“, zahteva, da ima izvor v istem podzemnem vodnem viru.

30

Na podlagi tega besedila je mogoče tudi sklepati, da se pojma „izvir“ ne sme enačiti niti s pojmom „vrtina“, kot trdi družba HSR, saj navedeno besedilo izrecno določa, da lahko voda na izviru izteka ali se črpa „iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin“. Vendar iz tega besedila izhaja, da na ugotovitev, ali gre za naravno mineralno vodo, „ki izvira iz istega izvira“ v smislu člena 8(2) Direktive 2009/54, ne vpliva, ali se črpa iz ene vrtine ali več vrtin.

31

Kot pa je poudaril generalni pravobranilec v točki 48 sklepnih predlogov, je dejstvo, da ima voda izvor v istem podzemnem viru, nujni, vendar ne zadostni pogoj za to, da bi se štelo, da ta voda izvira iz istega izvira v smislu člena 8(2) Direktive 2009/54. Treba je namreč poudariti, da opredelitev narave mineralne vode, na katero je opozorjeno v točki 24 te sodbe, dopolnjuje drugi pododstavek, ki določa, da „[je mogoče] [n]aravno mineralno vodo […] jasno razlikovati od navadne pitne vode […] zaradi njene narave, za katero [so značilni] vsebnost mineralnih snovi, elementov v sledeh in drugih sestavin in, kjer je to ustrezno, [določeni učinki,] [ter] zaradi enake čistosti kakor na izvoru, obe značilnosti se ohranjata zaradi podzemnega izvora takšne vode […]“. Ker so torej naravne mineralne vode opredeljene tudi glede na svojo sestavo, je treba ugotoviti, da imajo značilnosti naravne mineralne vode pri prepoznavanju te vode odločilno vlogo.

32

Poleg tega je treba spomniti, da člen 8 Direktive 2009/54 ne določa le prepovedi trženja naravne mineralne vode, ki izvira iz istega izvira, pod več različnimi imeni v odstavku 2, temveč v odstavku 1 določa tudi, da se lahko ime kraja ali zaselka ali drugo krajevno ime na označbi naravne mineralne vode navede le, če je to naravna mineralna voda, katere izvir se izkorišča v kraju, navedenem na označbi, in le pod pogojem, da navedeno ime ni zavajajoče glede kraja izkoriščanja izvira. Ta člen v odstavku 3 ureja tudi označevanje in oglaševanje naravnih mineralnih vod, če vsebujeta trgovski opis, ki se razlikuje od imena izvira ali kraja izkoriščanja, in za ta primer določa, da se ta kraj izkoriščanja ali ime izvira navede „s črkami, ki so najmanj enainpolkrat višje in širše od največjih črk, uporabljenih za ime naravne mineralne vode“.

33

Namen celotnega člena 8 Direktive 2009/54 je torej zagotoviti, da ime izvira naravne mineralne vode ali navedba kraja njegovega izkoriščanja potrošniku vsakokrat omogoči, da ob nakupu nedvoumno prepozna poreklo zadevne vode in da prek tega imena ali navedbe neko naravno mineralno vodo razlikuje od vseh drugih. V skladu s tem členom namreč ta označba bodisi vsebuje ime izvira ali kraja njegovega izkoriščanja in se tako lahko nespremenjeno uporabi za označevanje zadevne vode bodisi se ta označba razlikuje od tega imena ali kraja in mora biti zato ime ali kraj pri označevanju in oglaševanju naveden s črkami, ki so večje od črk, uporabljenih za trgovski opis. Torej ta člen odločilno vlogo pri prepoznavanju naravne mineralne vode priznava imenu njenega izvira ali, če je tak primer, navedbi kraja njegovega izkoriščanja.

34

Pomen vloge, ki jo imata ime izvira in kraj njegovega izkoriščanja pri prepoznavanju naravne mineralne vode, je razviden tudi iz člena 7(2)(b) Direktive 2009/54, ki določa, da se na označbah naravnih mineralnih vod obvezno navedeta kraj izkoriščanja izvira in ime izvira.

35

Ker pa ima ime izvira naravne mineralne vode odločilno vlogo, da jo potrošniki lahko prepoznajo, in ker se posamezna naravna mineralna voda, kot je bilo ugotovljeno v točki 31 te sodbe, prepoznava predvsem glede na njene značilnosti, so nujno predvsem značilnosti naravne mineralne vode tiste, ki določajo identiteto izvira, iz katerega izvira. Torej je treba pojem naravne mineralne vode, „ki izvira iz istega izvira“, v bistvu razlagati tako, da se nanaša na naravno mineralno vodo, ki nima le svojega izvora v istem podzemnem vodnem viru, temveč ima tudi enake značilnosti.

36

To razlago po eni strani podpira splošna sistematika Direktive 2009/54. Njeno celotno besedilo namreč potrjuje odločilno vlogo, ki se pri njeni uporabi priznava značilnostim naravnih mineralnih vod.

37

V zvezi s tem je mogoče omeniti zlasti člen 4 Direktive 2009/54, ki ureja postopke, s katerimi se naravna mineralna voda sme obdelati na izviru, in ki postopke s seznama iz odstavka 1, od (a) do (c), tega člena dovoljuje le, „če ne spremeni[jo] sestave vode glede njenih značilnih sestavin“, in člen 6 navedene direktive, ki s tem, da nalaga, da mora embalaža, ki se uporablja za polnjenje naravne mineralne vode, omogočati zapiranje, ki preprečuje vsakršno možnost ponarejanja ali kontaminacije, zagotavlja, da se kakovostne in zdravstvene značilnosti naravne mineralne vode ohranijo skozi celotno verigo njene proizvodnje in trženja.

38

Omeniti je mogoče še člen 7(2)(a) Direktive 2009/54, ki določa, da je na označbah naravnih mineralnih vod obvezna „navedba kemijske sestave, ki navaja značilne sestavine“ zadevne vode, člen 12(a) in (b) te direktive, v skladu s katerim Komisija določi mejne vrednosti koncentracij sestavin naravnih mineralnih vod in sprejme vse potrebne določbe glede navedb o visoki vsebnosti nekaterih sestavin na označbi, ter Prilogo II k navedeni direktivi, ki v točki 2 določa, da mora biti oprema za izkoriščanje naravne mineralne vode taka, da se med drugim „ohranijo enake lastnosti, kakor jih ima naravna mineralna voda na izviru“.

39

Po drugi strani je razlaga iz točke 35 te sodbe edina, ki zagotavlja doseganje ciljev, ki jim sledi Direktiva 2009/54.

40

V zvezi s tem je v uvodni izjavi 5 Direktive 2009/54 navedeno, da bi morali biti glavni nameni vseh pravil o naravnih mineralnih vodah varovanje zdravja potrošnikov, preprečevanje njihovega zavajanja in zagotovitev poštenega trgovanja. V tem smislu je v uvodni izjavi 7 te direktive navedeno, da bi si morali prizadevati, da naravne mineralne vode na stopnji trženja ohranijo značilnosti, ki upravičujejo njihovo priznavanje za naravne mineralne vode, v uvodni izjavi 9 te direktive pa je navedeno, da bi morala biti navedba kemijske sestave naravne mineralne vode na označbi obvezna, da se zagotovi obveščenost potrošnikov.

41

Ker pa se ime naravne mineralne vode glede na ugotovitve iz točk od 29 do 35 te sodbe nujno povezuje z značilnostmi te vode, bi bili potrošniki zavedeni in ne bi mogli sprejeti ozaveščene odločitve na podlagi morebitnih značilnosti posamezne naravne mineralne vode z vidika varovanja zdravja, če bi bilo mogoče naravne mineralne vode, ki imajo isti izvor in enake značilnosti, prodajati pod različnimi imeni.

42

Poleg tega je v Prilogi I k Direktivi 2009/54 navedeno, katere značilnosti so upoštevne za prepoznavanje naravne mineralne vode, in sicer zlasti vsebnost mineralnih snovi, elementov v sledeh in drugih sestavin, ter s katerih vidikov in po katerih merilih je treba oceniti te značilnosti, pri čemer so ta merila našteta v oddelku II te priloge, iz katerega je med drugim razvidno, da se za geološke in hidrološke sistematične raziskave zahteva zlasti predložitev podatkov o natančni legi zajetja in stratigrafski opis hidrogeoloških plasti in da fizikalne, kemijske in fizikalno-kemijske sistematične raziskave, ki jih je treba opraviti, med drugim zajemajo ugotavljanje soodvisnosti značilnosti zemljišča ter značilnosti in vrste mineralnih snovi v vodi. Navedena priloga tudi določa, da „[so] [s]estava, temperatura in druge pomembne lastnosti naravne mineralne vode […] stalne v okviru naravnih nihanj“.

43

V zvezi s tem se za namene presoje navedenih značilnosti in s tem za namene razlage člena 8(2) Direktive 2009/54 ni treba opirati na pojma „vodonosnik“ in „telo podzemne vode“ iz Direktive 2000/60. Iz člena 1 zadnjenavedene direktive in iz sodne prakse Sodišča (glej v tem smislu sodbi Komisija/Luksemburg, C‑32/05, EU:C:2006:749, točka 41, in Komisija/Nemčija, C‑525/12, EU:C:2014:2202, točka 50) je namreč razvidno, da se cilji Direktive 2000/60 razlikujejo od ciljev Direktive 2009/54. Medtem ko namreč prva uresničuje predvsem okoljske cilje, je druga namenjena varovanju zdravja potrošnikov, preprečevanju njihovega zavajanja in zagotovitvi poštenega trgovanja. Zato določb Direktive 2000/60 ni mogoče šteti za upoštevne za razlago, ki je zaprošena v obravnavani zadevi (glej po analogiji sodbo Møller, C‑585/10, EU:C:2011:847, točka 37).

44

Torej je mogoče izključno ob upoštevanju določb Direktive 2009/54 ugotoviti, ali posamezna naravna mineralna voda „izvira iz istega izvira“ v smislu člena 8(2) te direktive.

45

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba ob upoštevanju opredelitve naravne mineralne vode iz Priloge I k Direktivi 2009/54, splošne sistematike te direktive in cilja, ki mu sledi, na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba pojem „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ iz člena 8(2) te direktive razlagati tako, da označuje naravno mineralno vodo, ki izteka ali se črpa iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin in ima izvor v istem podzemnem vodnem viru, če ima ta voda v vseh teh naravnih iztokih ali vrtinah enake lastnosti glede na merila iz Priloge I k navedeni direktivi, ki so stalne v okviru naravnih nihanj.

46

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Pojem „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ iz člena 8(2) Direktive 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod je treba razlagati tako, da označuje naravno mineralno vodo, ki izteka ali se črpa iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin in ima izvor v istem podzemnem vodnem viru, če ima ta voda v vseh teh naravnih iztokih ali vrtinah enake lastnosti glede na merila iz Priloge I k tej direktivi, ki so stalne v okviru naravnih nihanj.