1

CW s tožbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 19. decembra 2013, zlasti predlaga, prvič, naj se razglasi ničnost odločbe Evropskega parlamenta z dne 8. aprila 2013 o zavrnitvi njene prošnje za pomoč zaradi psihičnega nadlegovanja, za katero meni, da so ga nad njo izvajali njeni nadrejeni, in, drugič, naj se Parlamentu naloži plačilo odškodnine skupaj z obrestmi.

2

Člen 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, naslovljen „Pošteni in pravični delovni pogoji“, v odstavku 1 določa:

„Vsak delavec ima pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo.“

3

Člen 12a(3) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije v različici, ki se uporablja za spor (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določa:

„‚Psihično nasilje‘; pomeni vsako neprimerno ravnanje, ki traja, se ponavlja ali je sistematično in vključuje fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja, ki so namerna in lahko razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe.“

4

Člen 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„Unija pomaga vsakemu uradniku, zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki njemu ali članu njegove družine grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj ali njegovo lastnino oziroma člana njegove družine ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog.“

5

Parlament je 21. februarja 2006 sprejel nova „[notranja pravila v zvezi s posvetovalnim odborom za obravnavanje nadlegovanj in njegovem preprečevanju na delovnem mestu]“ zaradi izvajanja člena 12a Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: notranja pravila). Iz člena 9 notranjih pravil izhaja, da lahko vsak član osebja te institucije, ki se spopada s težavo, ki bi lahko pomenila nadlegovanje, ali misli, da taka težava obstaja v njegovem delovnem okolju, postavi vprašanje posvetovalnemu odboru za obravnavanje nadlegovanj in njegovem preprečevanju na delovnem mestu (v nadaljevanju: odbor ali posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj). Člen 11 notranjih pravil določa, da mora odbor člana osebja, ki meni, da je žrtev nadlegovanja, sprejeti v desetih delovnih dneh od dneva, ko ta oseba za to zaprosi. V skladu s členi od 12 do 14 notranjih pravil lahko odbor, če meni, da je to zaželeno, pripravi priporočila za rešitev težave; za zagotovitev spremljanja zadeve mora ostati v stiku z zadevnim članom osebja in, če je to potrebno, z njegovimi nadrejenimi; ter, če težava ostaja, navedeni odbor generalnemu sekretarju Parlamenta pošlje zaupno poročilo, v katerem predlaga ukrep ali ukrepe, ki jih je treba sprejeti, in lahko, če je to primerno, zahteva navodila, da opravi podrobno preiskavo.

6

Tožeča stranka se je 6. oktobra 2003 v Parlamentu zaposlila kot pomožna uslužbenka. Najprej je bila dodeljena v slovaški oddelek za tolmačenje v direktoratu za tolmačenje v generalnem direktoratu (GD) za infrastrukturo in tolmačenje, ki je postal GD za tolmačenje in konference. Od 8. oktobra 2004 je bila v istem oddelku zaposlena kot začasna uslužbenka.

7

Tožeča stranka je bila 1. oktobra 2008 imenovana za uradnico na poskusnem delu v Parlamentu in dodeljena v češki oddelek za tolmačenje (v nadaljevanju: oddelek). V naziv je bila imenovana 1. julija 2009.

8

Tožeča stranka in gospa H. sta bili od leta 2008 do leta 2010 sodelavki v oddelku. Ko je bilo na voljo delovno mesto vodje oddelka, sta se obe prijavili. Po končanem izbirnem postopku je bila prijava tožeče stranke zavrnjena v korist prijave gospe H. (v nadaljevanju: vodja oddelka), ki je bila na to delovno mesto imenovana 17. maja 2010.

9

Odnosi med tožečo stranko in vodjo oddelka so se poslabšali, zlasti po sestanku oddelka 23. maja 2011 (v nadaljevanju: sestanek 23. maja 2011).

10

V zvezi s tem je maja 2011, potem ko je oddelek pripravil seznam vprašanj za sestanek z nadrejenimi, predviden za 13. maj 2011, prišlo do nesoglasja med tožečo stranko in več drugimi člani oddelka na eni strani ter vodjo oddelka in člani oddelka, ki so jo podprli, na drugi. V bistvu je vodja oddelka vprašanja, ki so bila pripravljena pod vodstvom sodelavke tožeče stranke, CQ, nespremenjena predložila direktorju direktorata za tolmačenje (v nadaljevanju: direktor). Direktor se je v elektronskem sporočilu odločno odzval na vsebino predlaganih vprašanj in podvomil o tem, da lahko predstavljajo stališče vseh članov oddelka. V zvezi s tem je vodja oddelka 12. maja 2011 vsakemu članu oddelka poslala to elektronsko sporočilo: „[…] Za jutrišnji sestanek z vodstvom so bila pripravljena vprašanja v imenu kabinskih tolmačev [oddelka]. Ali si vedel(‑a) za ta vprašanja in ali odražajo tudi tvoje stališče? […]“

11

Na sestanku 23. maja 2011 je bila vodja oddelka med drugim zaprošena, naj pojasni, zakaj je 12. maja 2011 članom oddelka poslala elektronsko sporočilo. Sledila je večmesečna razprava o pripravi končne različice zapisnika sestanka 23. maja 2011. V zvezi s tem so tožeča stranka in več njenih sodelavcev, med katerimi je bila CQ, večkrat izpodbijali vsebino zapisnika in od vodje oddelka v elektronskem sporočilu, poslanem celotnemu oddelku, zahtevali, naj navede pravno podlago, na podlagi katere je nazadnje lahko sprejela končno odločitev o vsebini zapisnika spornega sestanka. Vodja oddelka je 13. septembra 2011, potem ko se je posvetovala z direktorjem in priznala, da na tem področju ni pisnega pravila, članom oddelka poslala elektronsko sporočilo, v katerem jim je predstavila načela, ki urejajo sprejemanje zapisnikov, med drugim dejstvo, da lahko kot vodja oddelka zavrne popravek zapisnika sestanka, kadar zahtevani popravek ni odraz izjav, danih na sestanku. Tožeča stranka je 6. oktobra 2011 oddelku, vključno z vodjo oddelka, znova poslala elektronsko sporočilo v zvezi z zapisnikom sestanka z dne 23. maja 2011.

12

Direktor je 17. februarja 2012 tožeči stranki poslal elektronsko sporočilo, da bi izpolnila navodila, ki ji jih je dal v obvestilu, izročenem osebno 1. februarja 2012, in sicer naj se v elektronskem sporočilu, ki naj ga pošlje članom oddelka, vključno z vodjo oddelka, opraviči za namigovanja, da vodja oddelka ni upoštevala pravil v zvezi z merili za izbor kandidatov za jezikovne tečaje, organizirane v poletnem obdobju.

13

Tožeča stranka je 19. februarja 2012 v elektronskem sporočilu, poslanem predsedniku posvetovalnega odbora za obravnavanje nadlegovanj (v nadaljevanju: predsednik odbora), pojasnila, da je „[o]d 1. februarja 2012 […] izpostavljena ogromnemu pritisku, ki ga izvajata njena nadrejena, [da je] v zelo težkem položaju in [da] želi v zvezi s tem zaprositi za strokovno pomoč“. Čeprav je tožeča stranka v tem elektronskem sporočilu predsednika odbora zaprosila, naj jo obvesti o možnosti hitrega srečanja, ta na njeno sporočilo ni pisno odgovoril. Tožeča stranka se je zato v elektronskem sporočilu z dne 21. februarja 2012 obrnila na gospo W., sekretarko odbora, ki ji je v elektronskem sporočilu naslednji dan odgovorila, da se predsednik odbora seli v novo pisarno, kar lahko pojasni, zakaj ne prejema njenih elektronskih sporočil, in ji predlagala, naj se obrne na gospo E.‑H. ali gospo R., članici posvetovalnega odbora za obravnavanje nadlegovanj, katerima je bilo elektronsko sporočilo sekretariata prav tako poslano v vednost. Ne da bi se tožeča stranka neposredno obrnila na eno izmed navedenih članic, je gospe W. v elektronskem sporočilu z dne 22. februarja 2012, ki ga je v vednost poslala tudi predsedniku odbora, odgovorila, da se želi posvetovati s predsednikom odbora, takoj ko bo to mogoče. Gospa W. ji je nato potrdila, da bo njeno sporočilo v čim krajšem času posredovano predsedniku odbora. Po navedbah tožeče stranke se predsednik odbora ni odzval na ta sporočila.

14

Tožeča stranka je 29. marca 2012 prejela obvestilo direktorja, da je zaradi njenega najnovejšega zdravstvenega stanja razrešena nalog, ki jih opravlja poleg tolmačenja. Zato je od takrat tožeča stranka opravljala le svoje glavne naloge, to je tolmačenje v Bruslju (Belgija) in v drugih dveh delovnih krajih Parlamenta. Prav tako je še vedno obiskovala med drugim tečaj poljščine. Poleg tega je direktor po sestanku na začetku junija 2013 v obvestilu z dne 11. junija 2013, poslanem tožeči stranki in v vednost tudi vodji oddelka, potrdil, da tožeča stranka zdaj lahko nadaljuje poklicno usposabljanje v interesu službe.

15

Novi predsednik posvetovalnega odbora za obravnavanje nadlegovanj (v nadaljevanju: novi predsednik odbora) je bil imenovan 4. julija 2012, tožeča stranka pa je bila po navedbah Parlamenta nato večkrat povabljena, naj se oglasi odboru.

16

Tožeča stranka je 5. februarja 2013 na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov v Parlamentu vložila prošnjo za pomoč v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: prošnja za pomoč). V utemeljitev te prošnje je podrobno opisala štirinajst incidentov oziroma dogodkov, ki po njenem mnenju posamično ali skupaj pomenijo psihično nadlegovanje od njenih vodje oddelka in direktorja. Tožeča stranka je poudarila, da ta seznam incidentov ni izčrpen in da je bila „[i]nstitucija, pri kateri je uradno prošnjo za pomoč in pritožbo vložila [CQ], […] v celoti seznanjena s položajem in je generalnega direktorja [GD za tolmačenje in konference] pooblastila, naj razišče zadevo“. Poleg tega je trdila, da se zatrjevano nadlegovanje, ki jo zadeva, izvaja v različnih oblikah: „zavajajoča sporočila [‚deceptive or misleading communications‘], zavračanje komunikacije, ponižujoči komentarji, poskusi javnega ponižanja, obrekovanje, pritiski, ustrahovanje in grožnje, neupravičen odvzem poklicnih nalog“. Vsi ti dogodki naj bi pri njej povzročili izgorelost (burnout), zaradi katere je bila upravičeno na daljšem bolniškem dopustu.

17

V prošnji za pomoč, v kateri je obžalovala dejstvo, da je predsednik odbora ali kateri koli drug član odbora kljub njenih prošnjam in pozivom ni kontaktiral po njenem elektronskem sporočilu z dne 19. februarja 2012, je tožeča stranka Parlament zaprosila, naj na eni strani njeno vodjo oddelka in/ali direktorja prerazporedi na drugo delovno mesto ali sprejeme odločitev z enakim učinkom, s katero bi jo zaščitil pred njunimi zlorabami, ter na drugi začne obsežno preiskavo v zvezi z metodami vodenja in obnašanjem njenih nadrejenih.

18

Generalni direktor GD za kadrovske zadeve (v nadaljevanju: generalni direktor za kadrovske zadeve) je kot organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI), v dopisu z dne 5. marca 2013 najprej obžaloval, da prvi stik, ki ga je tožeča stranka februarja 2012 zaman poskušala navezati s posvetovalnim odborom za obravnavanje nadlegovanj, „ni privedel do obsežne obravnave [njenih] pritožb“, in nato tožeči stranki priporočil, naj se obrne na posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj, ki ima široka pooblastila za temeljito obravnavanje vseh morebitnih primerov nadlegovanja in pripravo priporočil in je zato najbolj poklican, da preveri, ali je dejstva, ki jih je opisala, mogoče šteti za psihično nadlegovanje. Da bi olajšal ta postopek, je v tem dopisu navedel kontaktne podatke novega predsednika. Vendar je v odgovoru z dne 11. marca 2013 pravni svetovalec tožeče stranke najprej ugotovil, da je tožeča stranka že „izčrpala to možnost“, saj se je „poskušala pritožiti pri [posvetovalnem] odboru [za obravnavanje nadlegovanj]“, nato pa pojasnil, da je vložila prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov prav zato, ker odbor, na katerega se je najprej obrnila, ni opravil svoje naloge, kot mu je naložena z notranjimi pravili. Pravni svetovalec tožeče stranke je v tem okviru pojasnil, da „se mu zdi priporočilo [generalnega direktorja za kadrovske zadeve] sramotno in nesprejemljivo“.

19

OI, ki ga je zastopal generalni direktor za kadrovske zadeve, je z odločbo z dne 8. aprila 2013, ki je bila tožeči stranki vročena 10. aprila 2013, po preučitvi prošnje za pomoč in glede na informacije o razmerah v oddelku, s katerimi se je seznanil v okviru obravnave pritožbe zaradi nadlegovanja, ki jo je vložila sodelavka iz tega oddelka, in sicer v primeru CQ (glej sodbo CQ/Parlament, F‑12/13, EU:F:2014:214), zavrnil prošnjo tožeče stranke za pomoč (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pomoči).

20

V zvezi s tem je OI obžaloval, da se tožeča stranka ni hotela obrniti na posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj, ker je to povzročilo, da je OI ostal brez tega, kar je po njegovem mnenju „dragoceno mnenje o trditvah [tožeče stranke, ker je posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj] v najboljšem položaju, da [opravi] obsežno preiskavo, ki jo je zahtevala [tožeča stranka]“.

21

Skratka, čeprav zadeva ni bila predložena posvetovalnemu odboru za obravnavanje nadlegovanj, je OI po preučitvi obsežnih dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka, in po pridobitvi informacij o razmerah v oddelku iz druge preiskave, ki jo je odbor opravil v navedenem oddelku, zavrnil prošnjo tožeče stranke za pomoč. OI je namreč preučil vsakega izmed spornih dogodkov, ki jih je navedla tožeča stranka, in menil, da so ali manj pomembni, ali jih je tožeča stranka že omenila v okviru izpodbijanja ocenjevalnega poročila za leto 2011 (v nadaljevanju: ocenjevalno poročilo za leto 2011) ali pa gre celo za odločitve oziroma legitimno ravnanje OI ali nadrejenih v zvezi z ravnanjem tožeče stranke.

22

Tožeča stranka je 9. julija 2013 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi pomoči. OI, ki ga je zastopal generalni sekretar Parlamenta, je pritožbo zavrnil z odločbo z dne 23. septembra 2013, ker je bila v tej fazi vložena prezgodaj (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe). V zvezi s tem je OI predvsem poudaril, da mora ukrepe na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov sprejeti, le če so bila dejstva, na katerih temelji prošnja, dokazana, ter da mora v Parlamentu preiskave v zvezi z domnevnim nadlegovanjem opraviti posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj. Tožeča stranka pa naj svojega primera ne bi hotela predložiti odboru v preučitev.

23

OI je tožečo stranko opozoril, da obstoj težavnih, celo konfliktnih odnosov med uradnikom in njegovim nadrejenimi v skladu s sodno prakso ni dokaz psihičnega nadlegovanja, in jo obvestil, da je novega predsednika odbora, ki je na funkciji od 4. julija 2012, zaprosil, naj naveže stik z njo ter ji pojasni postopek pred posvetovalnim odborom za obravnavanje nadlegovanj in ji omogoči, da se na podlagi dobljenih informacij odloči, ali bo postopek nadaljevala ali ne.

24

Novi predsednik odbora je tožečo stranko kontaktiral 15. januarja 2014, to je po vložitvi te tožbe. Srečala sta se 20. januarja 2014. Novi predsednik odbora je v elektronskem sporočilu isti dan potrdil možnost, da se tožeča stranka na posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj obrne neuradno in „kadar koli se ji bo zdelo primerno“.

25

Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

26

Parlament predlaga, naj se tožba zavrne kot neutemeljena in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

27

Sodišče za uslužbence je v pripravljalnem poročilu za obravnavo, ki je bilo strankama vročeno 21. novembra 2014, postavilo vprašanja v okviru ukrepov procesnega vodstva. Stranki sta te zahteve ustrezno izpolnili in imeli priložnost predstaviti stališča glede odgovorov druge stranke na obravnavi, ki je bila 11. decembra 2014.

28

Tožeča stranka je v zvezi s tem med drugim potrdila, da do elektronskega predala Parlamenta dostopa na daljavo in da se je udeležila štirih poletnih šol, od tega ene za angleščino leta 2004. Parlament pa je med drugim v zvezi z neodgovorom predsednika odbora na elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 19. februarja 2012 pojasnil, da je ta 25. januarja 2012 prevzel nove funkcije v drugem generalnem direktoratu, hkrati pa poudaril, da naj bi vseeno poskušal stopiti v stik s tožečo stranko po njenem elektronskem sporočilu z dne 19. februarja 2012. Kar zadeva razporeditev tožeče stranke v češki oddelek, čeprav je bila prej zaposlena v slovaškem oddelku za tolmačenje, je Parlament navedel, da ni shranil dokazov o pritožbi zaradi nadlegovanja, ki jo je takrat vložila tožeča stranka, in da je bila tožeča stranka prerazporejena ob imenovanju v uradnico na poskusnem delu. Parlament je v zvezi s posvetovalnim odborom za obravnavanje nadlegovanj navedel, da ta odbor nikakor ni pooblaščen, da v imenu OI odloča o prošnji za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov in zato ne more sprejeti odločitve o zavrnitvi take prošnje.

29

Poleg tega je tožeča stranka v dopisu z dne 5. decembra 2014 na eni strani navedla komentarje v zvezi s pripravljalnim poročilom za obravnavo, katerim je priložila tri nove priloge, ter na drugi na podlagi člena 57 Poslovnika predložila nov dokazni predlog, povezan predvsem z dvema častnima izjavama dveh njenih sodelavcev, priloženima odgovoru na tožbo. Sodišče za uslužbence je odločilo, da se te listine vložijo v spis in da ne bo zaključilo ustnega postopka po obravnavi, da bi Parlamentu dalo možnost, da predloži morebitna stališča glede te novih listin, kar je Parlament storil 17. decembra 2014.

30

Poleg tega je tožeča stranka v istem dopisu z dne 5. decembra 2014 Sodišče za uslužbence zaprosila, naj v primeru, da bi menilo, da so elektronska sporočila, sestavljena v češčini, v zvezi s katerimi je v repliki izpodbijala točnost prevodov v angleščino, ki jih je opravil Parlament, upoštevna za odločitev v tej zadevi, odredi, naj jih prevede neodvisen prevajalec.

31

Sodišče za uslužbence je 18. decembra 2014 končalo ustni postopek.

32

Kadar predlogi za razglasitev ničnosti, ki so formalno vloženi zoper zavrnitev pritožbe, nimajo samostojne vsebine, Sodišče za uslužbence odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba (glej v tem smislu sodbi Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točka 8, in CQ/Parlament, EU:F:2014:214, točka 69).

33

Vendar se v obravnavani zadevi obrazložitev v odločbi o zavrnitvi pritožbe razlikuje od obrazložitve v odločbi o zavrnitvi pomoči, tako da predlogi za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe niso brez samostojne vsebine, zato je treba odločiti tudi o njihovi utemeljenosti. Poleg tega so v odločbi o zavrnitvi pritožbe pojasnjeni nekateri vidiki obrazložitve odločbe o zavrnitvi pomoči. Zato je treba ob upoštevanju razvojne narave predhodnega postopka pri preučitvi zakonitosti odločbe o zavrnitvi pomoči upoštevati tudi to obrazložitev, ker se za to obrazložitev šteje, da dopolnjuje zadnjenavedeni akt (glej sodbo Mocová/Komisija, F‑41/11, EU:F:2012:82, točka 21).

34

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe formalno navaja dva tožbena razloga za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pomoči in odločbe o zavrnitvi pritožbe. Prvi tožbeni razlog ima tri dele: prvi se nanaša na očitne napake pri presoji in povezano kršitev člena 12b(3) Kadrovskih predpisov, drugi del se nanaša na zlorabo pooblastil, tretji pa na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in obveznosti pomoči, določene v členu 24 Kadrovskih predpisov, ter kršitev člena 31(1) Listine. Drugi tožbeni razlog ima dva dela: prvi se nanaša na kršitev obveznosti pomoči, določene v členu 24 Kadrovskih predpisov, drugi pa na kršitev načela dobrega upravljanja, dolžnosti skrbnega ravnanja in člena 31(1) Listine.

35

Skratka, tožeča stranka je v točkah 112 in 113 tožbe izrecno navedla, da se prvi tožbeni razlog nanaša na vsebinsko zakonitost razlogov za zavrnitev prošnje za pomoč, kot so bili navedeni v odločbi o zavrnitvi pomoči, medtem ko se drugi tožbeni razlog nanaša na razlog domnevne prezgodnje vložitve pritožbe, ki je naveden v odločbi o zavrnitvi pritožbe. Zato je treba razumeti, kot je tožeča stranka priznala na obravnavi, da se prvi tožbeni razlog nanaša na očitne napake pri presoji, zlorabo pooblastil ter povezano kršitev člena 12b(3) Kadrovskih predpisov in člena 31(1) Listine, medtem ko se drugi tožbeni razlog nanaša na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in obveznosti pomoči, določene v členu 24 Kadrovskih predpisov.

36

Uvodoma je treba opozoriti, da je bil v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 24 Kadrovskih predpisov zasnovan za zaščito uradnikov Unije pred vsakršnim nadlegovanjem ali ponižujočim ravnanjem ne samo od tretjih oseb, ampak tudi od njihovih nadrejenih ali sodelavcev (sodbe V./Komisija, 18/78, EU:C:1979:154, točka 15; Schmit/Komisija, T‑144/03, EU:T:2005:158, točka 96, in Lo Giudice/Komisija, T‑154/05, EU:T:2007:322, točka 135).

37

Uprava mora zaradi dolžnosti pomoči, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in ob poznavanju dejstev sprejme ustrezne ukrepe. Za to zadošča, da uradnik, ki od svoje institucije zahteva varstvo, predloži začetne dokaze glede resničnosti napadov, katerim naj bi bil izpostavljen. Ob upoštevanju teh dejavnikov mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti opraviti preiskavo, da bi ugotovila dejstva, ki so razlog za pritožbo, in sicer ob sodelovanju njenega vlagatelja (sodbe Koutchoumoff/Komisija, 224/87, EU:C:1989:38, točki 15 in 16; Tallarico/Parlament, T‑5/92, EU:T:1993:37, točka 31; Campogrande/Komisija, T‑136/98, EU:T:2000:281, točka 42; Schochaert/Svet, T‑136/03, EU:T:2004:229, točka 49, in Lo Giudice/Komisija, EU:T:2007:322, točka 136).

38

V primeru trditev o nadlegovanju obveznost pomoči zajema predvsem dolžnost uprave, da resno, hitro in popolnoma zaupno preuči pritožbe v zvezi z nadlegovanjem in pritožnika obvesti o ukrepih, ki jih sprejme v zvezi z njegovo pritožbo (sodba Klug/EMEA, F‑35/07, EU:F:2008:150, točka 74).

39

Kar zadeva ukrepe, ki jih je treba sprejeti v položaju, ki spada na področje uporabe člena 24 Kadrovskih predpisov, ima uprava pod nadzorom sodišča Unije široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov in načinov za izvajanje navedenega člena 24. Nadzor sodišča Unije je omejen na vprašanje, ali je zadevna institucija delovala v razumnih mejah in ni očitno nepravilno uporabila svoje diskrecijske pravice (glej sodbe Haas in drugi/Komisija, T‑3/96, EU:T:1998:202, točka 54; Schmit/Komisija, EU:T:2005:158, točka 98, in Lo Giudice/Komisija, EU:T:2007:322, točka 137).

40

V zvezi s tem je treba poudariti, da lahko institucija sprejme disciplinske sankcije zoper uradnike, na katere se nanaša pritožba zaradi psihičnega nadlegovanja – ne glede na to, ali gre za nadrejene domnevne žrtve ali ne – ali se odloči za njihovo premestitev, le če je bilo na podlagi odrejenih preiskovalnih ukrepov z gotovostjo dokazano, da je ravnanje zadevnih uradnikov škodovalo dobremu delovanju službe ali dostojanstvu in ugledu drugega uradnika (sodbe Katsoufros/Sodišče Evropskih skupnosti, 55/88, EU:C:1989:409, točka 16; Dimitriadis/Računsko sodišče, T‑294/94, EU:T:1996:24, točka 39, in Schmit/Komisija, EU:T:2005:158, točka 108).

41

„Psihično nadlegovanje“ je pojem, ki je opredeljen kot „neprimerno ravnanje“, ki, prvič, se uresničuje kot fizično vedenje, govorjeni ali pisani jezik, geste ali druga dejanja, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] ali [so] sistematičn[i]“, kar pomeni, da je treba psihično nadlegovanje razumeti kot proces, ki nujno poteka v nekem časovnem obdobju in je zanj značilen obstoj ponovljenih ali neprekinjenih dejanj, ki so „namerna“, ne pa „naključna“. Drugič, da lahko navedeno fizično vedenje, govorjeni ali pisani jezik, geste ali druga dejanja opredelimo s tem pojmom, morajo učinkovati tako, da razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe (glej sodbo CQ/Parlament, EU:F:2014:214, točki 76 in 77 ter navedeno sodno prakso).

42

Torej ni treba dokazati, da so bili zadevno fizično vedenje, govorjeni ali pisani jezik, geste ali druga dejanja storjeni z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Drugače povedano, psihično nadlegovanje lahko obstaja, tudi če ni dokazano, da je oseba, ki je izvajala nadlegovanje, nameravala s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne pogoje. Zadostuje, da so ta dejanja, ker so bila storjena namerno, objektivno imela take posledice (glej sodbi Cantisani/Komisija, F‑71/10, EU:F:2012:71, točka 89, in CQ/Parlament, EU:F:2014:214, točka 77 in navedeno sodno prakso).

43

Nazadnje, ker morajo biti zadevna dejanja na podlagi člena 12a(3) Kadrovskih predpisov neprimerna, iz tega izhaja, da je opredelitev nadlegovanja pogojena s tem, da je mogoče ugotoviti zadostno objektivno resničnost nadlegovanja v tem smislu, da bi ga običajno občutljiv nepristranski in razumen opazovalec v enakem položaju štel za pretirano in graje vredno (sodba Skareby/Komisija, F‑42/10, EU:F:2012:64, točka 65).

44

Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba preučiti tožbene razloge, ki jih navaja tožeča stranka.

45

Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom trdi, da je OI, s tem ko ni hotel priznati, da dejstva, ki jih je navedla, zlasti če so obravnavana v širšem kontekstu, pomenijo psihično nadlegovanje od vodje oddelka in direktorja, storil več očitnih napak pri presoji dejanskega stanja in posledično nepravilno ugotovil neobstoj psihičnega nadlegovanja v smislu člena 12b Kadrovskih predpisov, s čimer je kršil to določbo in tudi člen 31(1) Listine.

46

Tožeča stranka v utemeljitev tega tožbenega razloga navaja niz „posebnih incidentov“, ki jih je – obravnavane tako ločeno kot skupaj – štela za psihično nadlegovanje.

47

Te „posebne incidente“, ki jih je treba preučiti kot podlago za ustrezne očitke, ki jih navaja v okviru prvega tožbenega razloga, je treba po mnenju tožeče stranke postaviti v splošen kontekst, v katerem se je zgodilo zatrjevano nadlegovanje, in jih preučiti v tem kontekstu. Tožeča stranka v bistvu ta kontekst opisuje na podlagi naslednjih dogodkov: prvič, dogodkov v zvezi s pripravo in predložitvijo „vprašanj za vodstvo“ in sprejetjem zapisnika sestanka 23. marca 2011; drugič, dogodkov v zvezi z uporabo meril, ki so določena za izbor kandidatov za poletne jezikovne tečaje na Irskem, in navodilom, ki ji ga je dal direktor v zvezi z opravičilom; tretjič, obvestila direktorja z dne 29. marca 2012, s katerim so ji bile odvzete nekatere naloge; in četrtič, njenega zdravstvenega stanja, kot je opisano v več zdravniških potrdilih, sestavljenih med 15. februarjem 2012 in 13. decembrom 2013.

48

Parlament predlaga, naj se prvi tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen, ker opisani dogodki nikakor ne spadajo v okvir pojma nadlegovanje, ampak spadajo le v okvir pojma težavni in konfliktni odnosi med tožečo stranko in njenimi nadrejenimi. Tako naj ta dejstva ne bi omogočala ugotovitve, da je OI storil očitno napako pri presoji.

49

Sodišče za uslužbence namerava za obravnavo prvega tožbenega razloga najprej kronološko preučiti vsakega izmed dogodkov, ki jih je navedla tožeča stranka, z vidika člena 12a Kadrovskih predpisov, preden jih bo preučilo skupaj.

50

Po navedbah tožeče stranke je bil obnovitveni tečaj angleščine omenjen v njenem ocenjevalnem poročilu za leto 2011 med njenimi ciljnimi usposabljanji za leto 2011. V ta namen ji je vodja oddelka 7. aprila 2011 izročila priporočilno pismo v podporo prošnji, ki jo je tožeča stranka vložila pri pristojni službi Parlamenta. Vendar je tožeča stranka, potem ko je storila vse potrebno za udeležbo na tem usposabljanju, vključno s plačilom stroškov rezervacije prevoza in/ali bivanja, 20. aprila 2011 izvedela, da upravna pravila Parlamenta preprečujejo njen vpis na tak tečaj. V teh okoliščinah tožeča stranka vodji oddelka očita, da ji ni povedala, da se udeležba na individualnih izpopolnitvenih tečajih nikoli ne odobri, in da jo je spodbudila, naj se prijavi na tak tečaj, „čeprav je dobro vedela, da bo njena prijava zavrnjena“.

51

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je pregled vlog za udeležbo na jezikovnih usposabljanjih, ki se delno ali v celoti organizirajo v delovnem času zunaj delovnih prostorov in jih financira institucija, v Parlamentu in enako v drugih institucijah v pristojnosti službe, pristojne za poklicno usposabljanje, ki preuči vloge in nato glede na proračunske možnosti izbere osebe, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih je postavila institucija ob upoštevanju interesa službe.

52

Tudi če je mogoče od vodje enote razumno pričakovati, da na splošno pozna pravila, ki se uporabljajo za to področje, od njega ni mogoče zahtevati, da lahko določi ali predvidi, ali vloga za usposabljanje enega od podrejenih izpolnjuje izbirne pogoje. V obravnavani zadevi predvsem ni mogoče iz ničesar v spisu sklepati, da je vodja oddelka, kot trdi tožeča stranka, ko ji je dala priporočilno pismo, dobro vedela, da pravila, ki se na tem področju uporabljajo v Parlamentu, ne dovoljujejo financiranja vrste tečaja, ki se ga je nameravala udeležiti tožeča stranka.

53

Sodišče za uslužbence vsekakor ugotavlja, da je bila, kot je razvidno iz elektronskega sporočila z dne 17. maja 2011, ki ga je tožeča stranka poslala uslužbencu oddelka, pristojnega za poklicno usposabljanje v GD za tolmačenje in konference, ta ob oddaji prijave obveščena, da bodo lahko težave pri ugoditvi njeni prošnji.

54

Posledično zgoraj navedenih dogodkov nikakor ni mogoče šteti za psihično nadlegovanje.

55

Po navedbah tožeče stranke je OI v odločbi o zavrnitvi pomoči nepravilno menil, da so dogodki, ki jih je opisala v zvezi z misijo v Bakuju (Azerbajdžan) 20. in 21. junija 2011 (v nadaljevanju: misija v Bakuju), le „manj pomembne težave“. Tožeča stranka namreč meni, da ker je zaradi težav v zvezi s to misijo dobila kritično oceno direktorja, sestavljeno 14. septembra 2011, in negativne pripombe v ocenjevalnem poročilu za leto 2011, je OI nujno storil očitno napako pri presoji, ko jih je opredelil za manj pomembne.

56

Dejstva, na katera se tožeča stranka sklicuje v okviru tega drugega očitka, se, prvič, nanašajo na to, da kot vodja ekipe v poročilu vodje ekipe ni opozorila na težavo, do katere je prišlo na kraju samem v zvezi z velikostjo kabin za tolmačenje, ki jih je ekipa imela na voljo med misijo v Bakuju.

57

Drugič, ko je bila tožeča stranka 7. junija 2011 zaprošena, naj pristojni službi Parlamenta izroči potni list, da lahko ta pravočasno pridobi vizum za to misijo, je – čeprav je ugotovila, da je pretekli vikend, to je 4. in 5. junija 2011, potni list pustila na domu svojih staršev v Češki republiki – vodjo oddelka brez drugih pojasnil obvestila le, da služba za protokol morda ne bo mogla pravočasno pridobiti vizuma zanjo. Vodja oddelka je v elektronskem sporočilu z dne 8. junija 2011 obžalovala, da tožeča stranka ni že 7. junija 2011, ko je vložila prošnjo za letni dopust za 10. junij, prijavila, da ne bo mogla predložiti potnega lista za izpolnitev formalnosti za pridobitev vizuma. Tožeča stranka je v novem elektronskem sporočilu, prav tako poslanem 8. junija 2011, odgovorila, da nastala težava ni povezana z njeno prošnjo za dopust. V tem okviru je v istem elektronskem sporočilu navedla: „[…] čeprav se te to nič ne tiče, te obveščam, da ta petek [10. junija 2011] ne bi mogla predložiti svojega potnega lista ne glede na [prošnjo za] letni dopust.“ Tožeča stranka je 10. junija 2011 svoj potni list nazadnje le izročila službi za protokol. Tako se je lahko udeležila misije v Bakuju, kot je bilo prvotno predvideno. V zvezi s tem sta se tožeča stranka, glede na njene navedbe, in vodja oddelka na pogovoru 4. julija 2011 skupaj odločili, da „zadevo v zvezi s potnim listom“ rešita sporazumno.

58

Direktor je v obvestilu z dne 14. septembra 2011 tožeči stranki očital, da je ustvarila in ohranjala zmedo glede možnosti svoje udeležbe na misiji v Bakuju, med drugim s tem, da je glede tega poslala elektronsko sporočilo delegaciji v parlamentarnih odborih za sodelovanje Evropska unija/Armenija, Evropska unija/Azerbajdžan in Evropska unija/Gruzija. Direktor ji je prav tako očital, da nadrejenih ni že prej obvestila o tem, da morda ne bo imela potnega lista, kar bi službi za misije eventualno omogočilo, da tožečo stranko zamenja. Tako naj bi službo za protokol prisilila, da je storila vse potrebno, da je vizum pridobila v štirih dneh. Zaradi tega dogodka s potnim listom je tožeča stranka dobila zaznamek „[m]ora ravnati manj nepopustljivo v odnosih do nadrejenih (glej obvestilo [z dne 14. septembra 2011)]“ v ocenjevalnem poročilu za leto 2011.

59

V zvezi s tem Sodišče za uslužbence zaradi neobstoja dodatnih dejstev, ki bi jih navedla tožeča stranka, ponavlja svoje mnenje iz točke 84 sodbe CW/Parlament (F‑48/13, EU:F:2014:186), v kateri je odločalo o tožbi zoper ocenjevalno poročilo za leto 2011, in sicer, da tožeča stranka, neodvisno od dejstva, da je o tem ustno obvestila vodjo oddelka, v poročilu vodje ekipe nikakor ni omenila težave zaradi majhnosti kabin za tolmačenje v Bakuju, čeprav je to pomenilo, da se na terenu niso upoštevale zahteve iz člena 7(1) sklepa generalnega sekretarja Parlamenta z dne 3. januarja 2006 o predpisih, ki se uporabljajo za stalne, začasne in pomožne tolmače te institucije. Posledično okoliščina, da ji je bilo to očitano, tudi v ocenjevalnem poročilu za leto 2011, spada na področje izvajanja širokega polja prostega preudarka, ki ga ima OI pri presoji kakovosti dela svojih uradnikov, vendar ne pomeni nikakršne oblike nadlegovanja, pri čemer je bilo poleg tega omenjeno, da ocen in mnenj v ocenjevalnem poročilu, tako negativnih kot pozitivnih, ni mogoče šteti za indice, da je bilo navedeno poročilo sestavljeno z namenom psihičnega nadlegovanja (glej sodbo Faita/EESO, F‑92/11, EU:F:2013:130, točka 90).

60

Enako je iz elektronskih sporočil, ki sta si jih izmenjali tožeča stranka in vodja oddelka, razvidno, da tožeča stranka dejansko ni pokazala nobene prilagodljivosti in daljnovidnosti, ko nadrejenih ni obvestila, da lahko ne bo mogla pravočasno predložiti svojega potnega lista za udeležbo na misiji v Bakuju.

61

Opominov, ki sta jih v zvezi s tem izrekla direktor v obvestilu z dne 14. septembra 2011 in OI v ocenjevalnem poročilu za leto 2011, običajno občutljiv nepristranski in razumen opazovalec v enakem položaju ne more šteti za pretirane in graje vredne. Posledično jih ni mogoče razumno razlagati kot kakršno koli obliko nadlegovanja.

62

Tožeča stranka OI očita, da kot dokaz obrekovanja od vodje oddelka ni upošteval dejstva, da je ta vodja, ne da bi opozorila tožečo stranko, na sestanku oddelka 15. junija 2011 nenadoma napovedala, da ta ne bo več sodelovala pri organizaciji misij, zlasti pri koordinaciji prostovoljcev in pripravi statističnih podatkov o udeležbah oddelka, čeprav je vodja oddelka vedela, da je tožeči stranki všeč ta naloga, ki ji jo je zaupal prejšnji vodja oddelka. V zvezi s tem poudarja, da vodja oddelka te odločitve najprej ni obrazložila ter da je nato zaporedoma navajala različne razloge, in sicer, da želi kot vodja oddelka poznati želje članov oddelka na področju misij, nato, da je na voljo nova programska oprema za statistiko, in nazadnje na skupnem sestanku stalnih tolmačev in konferenčnih tolmačev („Joint staff – AIC meeting“), da je njena odločitev temeljila na praktičnih razlogih.

63

V zvezi s tem lahko Sodišče za uslužbence le opozori, da ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije pri organizaciji svojih služb, niti upravne odločitve o vprašanjih v zvezi z organizacijo služb, tudi če jih je težko sprejeti, niti nesoglasja z upravo v zvezi s temi istimi vprašanji ne morejo biti dokaz obstoja psihičnega nadlegovanja, zlasti kadar, kot v obravnavani zadevi, stališče nadrejenega spada v okvir njegovih nalog koordinacije in vodenja oddelka (sodba CQ/Parlament, EU:F:2014:214, točka 98 in navedena sodna praksa).

64

Tudi če bi bilo ob upoštevanju vzdušja v oddelku sicer bolj primerno – tudi za to, da zamera tožeče stranke zaradi težavnih odnosov ne bi bila še večja – da ji vodja oddelka osebno napove odločitev, da je ne bo več vključila v organizacijo misij in da se bo zdaj kot vodja oddelka sama neposredno ukvarjala s tem, Sodišče za uslužbence meni, da se taka odločitev lahko sporoči na sestanku oddelka, ne da bi bilo lahko to dejanje, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot psihično nadlegovanje. Poleg tega lahko tako reorganizacijo nalog, zlasti če se vodja oddelka zanjo odloči po prvem letu na novi funkciji, nepristranski in razumen opazovalec dojema kot legitimno izvajanje pooblastil, povezanih s tako funkcijo.

65

Tudi če tožeča stranka, kot poudarja Parlament, le v delu tožbe, ki se nanaša na „[povzetek dejanskega stanja]“, navaja spore med njo in, med drugim, CQ ter vodjo oddelka v zvezi s pripravo zapisnika sestanka 23. maja 2011, Sodišče za uslužbence ugotavlja, da tožeča stranka nazadnje trdi, da so s tem povezani dogodki, preučeni v odločbi o zavrnitvi pomoči, dokaz psihičnega nadlegovanja.

66

V zvezi s tem Sodišče za uslužbence uvodoma opozarja, da so, čeprav ni izključeno, da je lahko vodja oddelka nenamerno imela neprimeren ton na sestanku 23. maja 2011, naključne besede ali geste, tudi če se lahko izkažejo za neprimerne, izključene s področja uporabe člena 12b(3) Kadrovskih predpisov (glej sodbo CQ/Parlament, EU:F:2014:214, točka 95).

67

Kar zadeva splošna pravila za spreminjanje osnutkov zapisnikov sestankov, je vodja oddelka v elektronskem sporočilu z dne 29. julija 2011, v katerem je odgovorila na elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 28. julija 2011, ki ga je ta poslala tudi vsem članom oddelka in v katerem je podvomila o usposobljenosti vodje oddelka na tem področju, navedla, da je običajno, da odločitev o končni različici zapisnika sprejme vodja oddelka, in da bo poskušala najti morebitne pisne določbe v zvezi s tem, ko se bo vrnila s poletnih počitnic.

68

Vodja oddelka je nato v elektronskem sporočilu, ki ga je 13. septembra 2011 poslala oddelku, navedla načela, ki urejajo sprejetje zapisnikov sestankov oddelka. Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 6. oktobra 2011 vseeno ponovila zahtevo, naj bodo komentarji, ki jih je odobrilo več udeležencev sestanka 23. maja 2011, med drugim tudi ona, navedeni v prilogi k zapisniku sestanka. Vodja oddelka ji je v elektronskem sporočilu z dne 7. oktobra 2011 sporočila, da je že navedla razloge za zavrnitev vključitve navedenih komentarjev in da jo prosi, naj upošteva njeno odločitev ter neha pošiljati sporočila v zvezi s tem vprašanjem.

69

V zvezi s tem tožeča stranka meni, da je dejstvo, da jo je direktor v elektronskem sporočilu z dne 19. oktobra 2011 povabil na sestanek v njegovi pisarni 24. oktobra 2011, čeprav je morala takrat tolmačiti na nočnem zasedanju Parlamenta, dodaten izraz nadlegovanja, ker je bila že zelo prizadeta zaradi prejšnjega pogovora z direktorjem v zvezi z misijo v Bakuju. Tako je tožeča stranka, čeprav je v elektronskem sporočilu z dne 19. oktobra 2011 potrdila, da bo prišla na ta sestanek, od direktorja zahtevala, naj ji navede razloge za ta sestanek, hkrati pa poudarila, da je bil njun prejšnji pogovor zanjo travmatična izkušnja. Naslednji dan ji je direktor sporočil, da se želi sestati z njo zaradi njenih odnosov z vodjo oddelka in sodelavci v oddelku.

70

Na sestanku 24. oktobra 2011, na katerem je bila navzoča vodja oddelka in v zvezi s katerim je bil v osebni spis tožeče stranke vložen zaznamek, je direktor od tožeče stranke zahteval, naj ravna v skladu z odločitvami vodje oddelka in naj ne podžiga notranjih razprav v oddelku z elektronskimi sporočili, temveč naj daje prednost dvostranskemu pogovoru z vodjo oddelka ter se neha vračati k vprašanju sestave zapisnika sestanka 23. maja 2011.

71

V zvezi s tem lahko Sodišče za uslužbence le znova spomni, da ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije pri organizaciji svojih služb, niti upravne odločitve o vprašanjih v zvezi z organizacijo služb, tudi če jih je težko sprejeti, niti nesoglasja z upravo v zvezi s temi istimi vprašanji ne morejo biti dokaz obstoja psihičnega nadlegovanja (sodba CQ/Parlament, EU:F:2014:214, točka 98 in navedena sodna praksa). Sodišče za uslužbence pa v teh okoliščinah meni, da stališče vodje oddelka v zvezi s končno različico zapisnika sestanka 23. maja 2011 spada prav v okvir njenih nalog koordinacije in vodenja oddelka.

72

Kar zadeva sestanek 24. oktobra 2011, lahko nepristranski in razumen opazovalec v njem brez težav prepozna zadnji poskus nadrejenih, da preprečijo številna elektronska sporočila, ki jih tožeča stranka pošilja večinoma v času, ki je običajno namenjen tolmačenju in pripravi na tolmačenje, ter številne spore v zvezi z vprašanjem priprave zapisnika sestanka 23. maja 2011.

73

Kar zadeva trditev tožeče stranke, da ji je direktor med pogovorom dejal, da ima vodja enote vedno prav in da ga je treba poslušati, Sodišče za uslužbence ugotavlja, da tožeča stranka ni priskrbela nobenega dokaza, ki bi omogočil presojo resničnosti, tona ali vsebine te izjave, poleg tega pa je za delovanje uprave vsekakor nujno, da lahko nadrejeni odločajo o vprašanjih, kakršna so tista v zvezi s sprejetjem zapisnikov ali načini komunikacije, ki naj se prednostno uporabljajo med člani upravne enote (glej v tem smislu sodbo CW/Parlament, EU:F:2014:186, točka 123), zlasti v okoliščinah očitnih izbruhov, ki bi lahko prerasli v osebni konflikt.

74

Glede na navedeno Sodišče za uslužbence meni, da dogodki, povezani s sprejetjem zapisnika sestanka 23. maja 2011, ne ustrezajo opredelitvi psihičnega nadlegovanja, ampak v resnici odsevajo konfliktne razmere v upravni službi, h katerim je tožeča stranka pripomogla ter katere so njeni nadrejeni poskušali rešiti z upoštevanjem tako zahtev službe kot občutljivosti tožeče stranke.

75

Potem ko je bila tožeča stranka na svojo prošnjo imenovana za zastopanje češke kabine v delovni skupini za usposabljanje („Training Working Party“), jo je vodja oddelka 30. avgusta 2011 zaprosila, naj ji po vsakem sestanku pošlje informacije o sklepih delovne skupine. Po navedbah tožeče stranke je to v praksi pomenilo, da je vodja oddelka predhodno preverila povzetek sklepov sestankov delovne skupine, preden jih je tožeča stranka lahko poslala drugim sodelavcem v oddelku.

76

Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je vodja oddelka, ker niti sodelavki, ki je to funkcijo opravljala pred njo, v tem primeru CQ, niti sodelavki, ki jo je nasledila, ni bilo treba pridobiti predhodnega soglasja vodje oddelka, preden sta informacije, zbrane na sestankih delovne skupine, in sklepe navedene skupine sporočili drugim članom oddelka, zlorabila svoj nadrejeni položaj. To naj bi bil dodaten dokaz psihičnega nadlegovanja, ki naj bi se izvajalo nad njo.

77

Sodišče za uslužbence v zvezi s tem ugotavlja, da je na splošno odločitev vodje oddelka, da se seznani z vsebino informacij, ki jih na sestankih delovne skupine za usposabljanje zbere predstavnik češke kabine, preden se te posredujejo celotnemu oddelku, ena od pristojnosti, ki jih ima kot vodja oddelka, in je v obravnavani zadevi popolnoma razumljiva glede na tveganje, ki se je v preteklosti uresničilo, da bi lahko razširjanje napačnih informacij motilo pravilno delovanje oddelka (glej sodbo CQ/Parlament, EU:F:2014:214, točke od 102 do 104), pri čemer se to tveganje še poveča v primeru na novo imenovane osebe, ki s to nalogo še nima izkušenj, kot je bila tožeča stranka.

78

Okoliščina, da se pri nasledniku tožeče stranke v delovni skupini za usposabljanje ni izvajalo predhodno preverjanje vsebine informacij, ki jih je ta oseba lahko neposredno posredovala oddelku po koncu sestankov delovne skupine, ni upoštevna, ker ta delovna skupina, kot trdi Parlament, zdaj sprejema zapisnike svojih sestankov, kar je vir zanesljivih in nedvoumnih informacij ne glede na morebitni zapisnik, ki bi ga pripravil predstavnik oddelka v tej delovni skupini.

79

Iz tega sledi, da je vodja oddelka, s tem ko je zahtevala možnost predhodnega preverjanja informacij, ki jih je tožeča stranka nameravala posredovati članom oddelka v zvezi z razpravami v okviru delovne skupine za usposabljanje, ostala znotraj meja svoje diskrecijske pravice. Vsekakor taka odločitev, tudi če morda ni bila všeč tožeči stranki, nikakor ne pomeni psihičnega nadlegovanja.

80

Tožeča stranka, ki je bila zaprošena, naj se kot vodja ekipe udeleži seminarja, je vodjo oddelka vprašala, kaj natančno so njena naloga in odgovornosti na tem seminarju. Vodja oddelka ji je v elektronskem sporočilu z dne 23. novembra 2011 odgovorila, naj si ogleda ustrezen razdelek na intranetni strani, imenovani EPIweb. Potem ko se je tožeča stranka to storila, je vodjo oddelka znova vprašala, kakšne naloge ima kot vodja ekipe na seminarju, saj navodila na intranetni strani EPIweb ne vsebujejo ničesar v zvezi s tem. Iz poznejših elektronskih sporočil med tožečo stranko in vodjo oddelka je razvidno, da v bistvu na intranetni strani EPIweb ni nobenih posebnih navodil o tem in da je bila vodja oddelka zadovoljna, da se je tožeča stranka seznanila s pravili glede nalog vodje ekipe, medtem ko je tožeča stranka vodji oddelka očitala, da ji ni že na začetku povedala, da ni nobenih navodil o tem, s čimer jo je brez potrebe spodbudila, naj si ogleda intranetno stran EPIweb.

81

V zvezi s tem Sodišče za uslužbence iz vsebine zgoraj navedenih elektronskih sporočil vodje oddelka, priloženih tožbi, ne more ugotoviti, zakaj bi lahko pomenili dejanje ali ravnanje, ki bi lahko ustrezalo opredelitvi psihičnega nadlegovanja v Kadrovskih predpisih. Poleg tega, da je bil ton vodje oddelka primeren, Sodišče za uslužbence namreč meni, da je vodja oddelka tožečo stranko vsekakor upravičeno pozvala, naj si ogleda razdelek na intranetni strani EPIweb v zvezi z vodji ekip, med drugim zato, ker je tožeča stranka že pokazala, da ne upošteva veljavnih pravil, kar je bilo predmet pripomb v njenem ocenjevalnem poročilu za leto 2011. Nasprotno pa ni izključeno, da bi lahko nepristranski in razumen opazovalec v odgovorih tožeče stranke na elektronska sporočila vodje oddelka videl določeno nagnjenost tožeče stranke k iskanju konfliktov z nadrejeno osebo.

82

Vodja oddelka je 16. septembra 2011 osebju oddelka sporočila merila, ki so jih nadrejeni določili za izbor kandidatov za tečaj angleščine kot pasivnega jezika („jezik C“), organiziran na Irskem v letu 2012. Iz njih je razvidno, da je bil tečaj organiziran za „nove sodelavce ali sodelavce, ki so pred kratkim dodali [angleščino kot pasivni jezik]“ k svoji jezikovni kombinaciji.

83

Tožeča stranka je 22. septembra 2011 vodji oddelka sporočila, da jo ta tečaj angleščine zanima. Vodja oddelka je v odgovoru z istega dne, v katerem je znova poslala že sporočena merila, opozorila, da je tečaj namenjen „novim sodelavcem ali sodelavcem, ki so pred kratkim dodali [angleščino kot pasivni jezik]“ k svoji jezikovni kombinaciji, medtem ko ima tožeča stranka angleščino že kot aktiven jezik („jezik B“) in da je ni več mogoče obravnavati kot novo sodelavko.

84

Potem ko je vodja oddelka razposlala zapisnik sestanka z dne 21. novembra 2011, je tožeča stranka izvedela, da sta bili dve njeni sodelavki, ki sta tako kot ona imeli angleščino kot aktiven jezik, izbrani za poletno šolo. Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 14. decembra 2011 vodjo oddelka zaprosila za pojasnila, med drugim, ali so se pravila glede udeležbe na poletnih šolah spremenila. Vodja oddelka je v elektronskem sporočilu z dne 15. decembra 2011 tožeči stranki potrdila, da vse osebe, sprejete na poletno šolo, izpolnjujejo merila, ki jih je sprejel generalni direktor GD za tolmačenje in konference (v nadaljevanju: generalni direktor) in ki ostajajo nespremenjena, ter da je seznam udeležencev za poletje 2012 odobril generalni direktor. Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu isti dan med drugim pojasnila, da je njena odločitev za prijavo na poletno šolo francoščine kot pasivnega jezika posledica tega, da je vodja oddelka ni hotela vpisati na poletno šolo angleščine. Poleg tega je ponovila zahtevo, naj ji vodja oddelka da pojasnila v zvezi z izborom oseb, ki se bodo udeležila poletne šole. Vodja oddelka je v elektronskem sporočilu z dne 16. decembra 2011 obžalovala, da je tožeča stranka slabo razumela njene besede, in v zvezi s prošnjo tožeče stranke za udeležbo na poletni šoli angleščine med drugim poudarila, da ta ne izpolnjuje niti merila, da je začela delati pred kratkim, niti merila, da je nedavno dodala zadevni jezik. Vodja oddelka je navedla, da nima več kaj dodati, in jo pozvala, naj se obrne na direktorja, če ni zadovoljna s položajem. Tožeča stranka je v odgovoru isti dan vodji oddelka sporočila, da se „[v] nasprotju z [njo] […] ne [bo] obrnila na [direktorja] samo zato, ker se ne strinja[…] s tem, kar dela[…], in načinom, kako to počne[…]“ ter da jo „[š]e enkrat več […] prosi[…], naj pojasni trditev, da [dve drugi] sodelavki izpolnjujeta merila, ki jih je določil generalni direktor, čeprav je njun položaj enak [njenemu]“. Ker vodja oddelka ni odgovorila, je tožeča stranka v elektronskem sporočilu z dne 11. januarja 2012 znova zaprosila za pojasnila glede meril, ki se uporabljajo.

85

Na sestanku oddelka 13. januarja 2012, ki se ga je udeležila večina članov oddelka, vključno s tožečo stranko, je vodja oddelka izjavila, da en član oddelka dvomi o tem, da je pravilno uporabila izbirna merila za poletne šole. Vodja oddelka je tako morala upravičiti, zakaj je menila, da dve sodelavki v oddelku, ki sta bili izbrani za tečaj angleščine in sta začeli delati leta 2009, izpolnjujeta merilo, povezano s tem, da sta začeli delati pred kratkim. Na tej točki se je oglasila tožeča stranka in vprašala, ali je mogoče razpravljati o tem, ali je treba začetek dela leta 2009 obravnavati kot „pred kratkim“. Navedla je, da lahko sprejme stališče vodje oddelka do tega vprašanja, vendar mora izraziti dvom o razlagi drugih meril.

86

Vodja oddelka je želela v elektronskem sporočilu z dne 17. januarja 2012, poslanem vsem članom oddelka, dati pojasnila o več vprašanjih, ki so se zastavila po sestanku oddelka 13. januarja 2012. V tem okviru je med drugim poudarila, da je v nasprotju s tem, kar je namigovala tožeča stranka, in sicer, da ni upoštevala meril, ki se uporabljajo za udeležbo na poletnih šolah, popolnoma pravilno uporabila navedena merila, ko je sprejela prijavi dveh sodelavk oddelka, ki sta prišli leta 2009. Vodja oddelka je poudarila, da se na podlagi navedenih meril tožeča stranka nikakor ni mogla udeležiti poletne šole angleščine. Tožeča stranka je na to elektronsko sporočilo vodje oddelka odgovorila v elektronskem sporočilu z dne 18. januarja 2012, ki ga je prav tako poslala vsem članom oddelka.

87

Vodja oddelka je v elektronskem sporočilu, poslanem tožeči stranki in v vednost tudi direktorju, 19. januarja 2012 izpodbijala razlago dogodkov, ki jo je podala tožeča stranka, in jo med drugim opozorila na obveznost iz Kadrovskih predpisov, da upošteva odločitve, ki jih sprejmejo njeni nadrejeni, zlasti ob upoštevanju njenega položaja visokega uradnika. Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 20. januarja 2012, poslanem vodji oddelku in v vednost tudi direktorju, priznala, da je „storila napako“, ker je „resnično verjela, da je, kar zadeva prijave za poletne šole na Irskem, v enakem položaju kot sodelavki, ki imata angleščino kot [aktivni jezik]“. Tožeča stranka je vodji oddelka sporočila, da se „želi opravičiti za to“.

88

Direktor je v obvestilu z dne 1. februarja 2012, omenjenem v točki 12 te sodbe, ki je bilo osebno izročeno tožeči stranki, sporočil, da je nezadovoljen z njenim ravnanjem. Predvsem je poudaril, da ni ravnala v skladu z njegovimi navodili, ki jih je formaliziral in ponovil v elektronskem sporočilu z dne 24. oktobra 2011, in sicer, med drugim, naj se obrne nanj v primeru nesoglasij z vodjo oddelka in naj ne pošilja elektronskih sporočil celotnemu oddelku. Direktor je ob sklicevanju na člene 12, 12b in 21 Kadrovskih predpisov v tem obvestilu menil, da ravnanje tožeče stranke pomeni resen dokaz njene pomanjkljive lojalnosti do nadrejenih. V zvezi s tem ji je dal uradno navodilo, naj oddelku pošlje elektronsko sporočilo, v katerem se bo vodji oddelka opravičila, prvič, ker je poslala elektronsko sporočilo z dne 18. januarja 2012, drugič, ker je nepravilno trdila, da vodja oddelka ni pravilno uporabila izbirnih meril za udeležbo na poletnih šolah, in tretjič, ker je trdila, da vodja oddelka ni odgovorila na njena elektronska sporočila. Direktor jo je tudi opozoril, da je samoumevno, da se mora tožeča stranka vzdržati, prvič, ponovnega vpletanja sodelavcev v spore z vodjo oddelka, in drugič, pošiljanja elektronskih sporočil celotnemu oddelku.

89

Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 4. februarja 2012 na štirih straneh predstavila svoja stališča do obvestila z dne 1. februarja 2012. V njem je vodji oddelka očitala, da ni znala preprečiti te množice elektronskih sporočil, zlasti z dvoumnim in redkobesednim komuniciranjem, kar jo je spodbudilo, naj prosi za več pojasnil, tudi če bi to lahko bilo videno kot njena trma. Tožeča stranka je predstavitev svojih stališč začela s tem, da je „še enkrat ponovila, kako zelo obžaluje nastali položaj[, ki se mu je] začelo pripisovati prevelik pomen“, hkrati pa poudarila, da „[vodje oddelka] ni […] obtožila, da ni izpolnila obveznosti ali da ni pravilno uporabila meril za poletne šole [angleščine] ([jezik] C)“. Direktor je v obvestilu z dne 10. februarja 2012 na šestih straneh odgovoril na stališča tožeče stranke, med drugim na tista v zvezi s točnostjo angleških prevodov elektronskih sporočil, napisanih v češčini, ki sta si jih poslali tožeča stranka in vodja oddelka. Nato sta si tožeča stranka in direktor izmenjala elektronska sporočila, med drugim, v zvezi s prošnjo tožeče stranke, da lahko predloži lasten prevod navedenih elektronskih sporočil v angleščino, kateri je direktor nazadnje ugodil. Vendar je direktor v elektronskem sporočilu z dne 15. februarja 2012 tožeči stranki sporočil, da ga njena pojasnila niso prepričala, in obžaloval, da je ta obsežna elektronska korespondenca vzela veliko delovnega časa tožeči stranki in vodji njenega oddelka ter zdaj tudi njemu kot direktorju. Zato je ponovil navodila iz obvestila z dne 1. februarja 2012.

90

Tožeča stranka je direktorju odgovorila po vrnitvi z bolniškega dopusta v elektronskem sporočilu z dne 16. februarja 2012. Znova je omenila vprašanje točnosti prevodov elektronskih sporočil, ki sta si jih z vodjo oddelka izmenjali v češčini, in nasprotovala navodilu direktorja, naj se opraviči. Direktor je v elektronskem sporočilu naslednji dan ponovil svoja navodila, naj se tožeča stranka v elektronskem sporočilu, ki naj ga pošlje vsem članom oddelka, opraviči vodji oddelka in njemu, ter navedel, da bo v primeru zavrnitve takoj začel disciplinski postopek. Lečeči zdravnik tožeče stranke ji je 20. februarja 2012 predpisal odsotnost z dela zaradi bolezni do 2. marca 2012. Direktor je 29. februarja 2012 tožeči stranki poslal elektronsko sporočilo, v katerem je grozeče ponovil svoja navodila in poudaril, da je bila opažena v prostorih Parlamenta 20. in 22. februarja 2012, čeprav je bila takrat na bolniškem dopustu, tako da je sposobna izpolniti njegova navodila in poslati opravičilno elektronsko sporočilo, omejeno na tri vrstice. Direktor je navedel, da bo začel disciplinski postopek, če zahtevanega elektronskega sporočila ne bo prejel še isti dan.

91

Sodišče za uslužbence uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka zlasti v elektronskem sporočilu z dne 20. januarja 2012 priznala, da ni razumela, da ni v enakem položaju kot sodelavki, ki sta bili izbrani za udeležbo na poletni šoli na Irskem, in se je v bistvu opravičila zaradi tega. Dalje, iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka na sestanku oddelka 13. januarja 2012 neupravičeno javno izpodbijala avtoriteto in verodostojnost svojega neposredno nadrejenega, in sicer vodje oddelka, ter da je v elektronskem sporočilu z dne 18. januarja 2012, naslovljenem na vodjo oddelka in poslanem v vednost vsem članom oddelka, navajala nove očitke vodji oddelka. Ob upoštevanju teh okoliščin, v katerih tožeča stranka očitno ni upoštevala navodila direktorja, naj neha komunicirati prek elektronskih sporočil, poslanih številnim naslovnikom, in naj se obrne nanj v primeru nesoglasij z vodjo oddelka, Sodišče za uslužbence meni, da načeloma zahteva direktorja, naj se tožeča stranka opraviči isti javnosti, ne presega meja njegove diskrecijske pravice pri upravljanju njegovih služb. Zlasti ob upoštevanju navedenih neutemeljenih očitkov vodji enote v krogu enote in pred njenim nadrejenim, to je direktorjem, je lahko zadnjenavedeni po analogiji zahteval, da tožeča stranka opravičilo, ki ga je že naslovila na vodjo enote, naslovi tudi na člane enote (glej v tem smislu sodbo Nanopoulos/Komisija, F‑30/08, EU:F:2010:43, točka 247).

92

Kar zadeva dejstvo, da je direktor navodilo, naj celotnemu oddelku pošlje opravičilno elektronsko sporočilo, ponovil v obdobju, ko je bila tožeča stranka na bolniškem dopustu, in da ji je v tem okviru grozil, da bo začel disciplinski postopek, če tega ne bo storila takoj, Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je bilo sporno elektronsko sporočilo z dne 29. februarja 2012 ob 8.03 poslano na službeni elektronski naslov tožeče stranke, ki ga je ta lahko prebrala od doma; da je bila tožeča stranka v času navedenega bolniškega dopusta na delovnem mestu; da je ukrep direktorja očitno temeljil na ideji, da bo tožeča stranka do tega elektronskega sporočila dostopala z delovnega mesta ali od doma, če bo menila, da je koristno pregledati elektronsko pošto, da bi ji, ne glede na to, da je bila na bolniškem dopustu, dal priložnost, da pošlje kratko opravičilno elektronsko sporočilo v zvezi z incidenti, povezanimi z izborom kandidatov za poletne šole, in končal ta incident v oddelku. Čeprav tožeča stranka ni odgovorila, direktor nikakor ni uresničil grožnje, da bo začel disciplinski postopek, ki je zato očitno bolj še en poskus ustaviti brezštevilna pojasnjevalna elektronska sporočila tožeče stranke, ki so škodila dobremu delovanju oddelka.

93

Če upoštevamo še dejstvo, da je direktor v elektronskem sporočilu z dne 17. februarja 2012, čeprav je predlagal vsebino opravičilnega elektronskega sporočila, tožeči stranki prepustil formulacijo opravičila, Sodišče za uslužbence meni, da bi glede na trmo tožeče stranke in njeno nagnjenost k izpodbijanju odločitev vodje oddelka običajno občutljiv nepristranski in razumen opazovalec, postavljen v enake okoliščine, menil, da tako ravnanje direktorja ni pretirano in graje vredno, ter bi v njem prej kot dejanje, ki ga je mogoče opredeliti kot psihično nadlegovanje, videl poskus, da se doseže normalizacija obnašanja zaposlenega, katerega ravnanje bi lahko ogrozilo dobro delovanje službe. V preostalem to, da je tožeča stranka izpodbijala utemeljenost udeležbe dveh svojih sodelavk, ki sta na novo začeli delati v majhnem oddelku, na poletnih šolah, ne kaže velikega skupinskega duha.

94

Nazadnje, tudi če je ton nekaterih elektronskih sporočil dokaj strog, se lahko morebitni obupani odzivi nadrejenih v nekaterih okoliščinah obravnavajo, kakor da so bili vsekakor upravičljivi glede na ravnanje tožeče stranke (glej sodbo Fonzi/Komisija, 27/64 in 30/64, EU:C:1965:73, str. 640).

95

Po sestanku oddelka z dne 13. januarja 2012, omenjenem v točki 85 te sodbe, je bil zapisnik tega sestanka 13. februarja 2012 poslan članom oddelka. Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 20. februarja 2012 vodjo oddelka vprašala, ali je določen datum za predložitev pripomb. Vodja oddelka je v elektronskem sporočilu isti dan poudarila, da je že en teden imela priložnost predstaviti svoje komentarje, vendar ji je dala čas do 24. februarja 2012, da ji predloži morebitne pripombe.

96

Tožeča stranka obžaluje, da ji vodja oddelka ni samo določila rok za predložitev pripomb glede osnutka zapisnika zadevnega sestanka, ampak je nasprotno izkoristila priložnost, da bi ji „pridigala“, čeprav se glede na načela, ki urejajo sprejetje zapisnikov sestankov oddelka, ki jih je sporočila vodja oddelka, ti zapisniki odobrijo na naslednjem sestanku, če ni nobenega ugovora.

97

V zvezi s tem Sodišče za uslužbence v zgoraj navedenem elektronskem sporočilu vodje oddelka ne razbere ničesar, kar bi lahko ustrezalo opredelitvi psihičnega nadlegovanja v Kadrovskih predpisih. Čeprav je lahko vodja oddelka uporabila izraz, ki se tožeči stranki lahko zdi sarkastičen, Sodišče za uslužbence kvečjemu meni, da ni presegla meja nerazumne kritike, zlasti ob upoštevanju prepirljivosti in nagnjenosti k oporekanju, ki ju je tožeča stranka izkazala v zvezi s sprejetjem drugega zapisnika, in sicer zapisnika sestanka z dne 23. maja 2011.

98

Direktor je v obvestilu z dne 29. marca 2012, omenjenem v točki 14 te sodbe, tožečo stranko obvestil, da bo glede na njeno novejše zdravstveno stanje bolje, da se osredotoči na tolmačenje v Bruslju in Strasbourgu (Francija), to je na delo v kabini, pripravo sestankov in nadaljevanje jezikovnega tečaja. Nasprotno pa se je direktor glede drugih nalog, kot so med drugim naloge v zvezi z misijami zunaj treh delovnih krajev Parlamenta in udeležba na usposabljanju za izvajalce usposabljanja („Training the Trainers“), odločil, da jih mora do nadaljnjega prenehati opravljati.

99

Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 13. aprila 2012 izrazila presenečenje in direktorja pozvala, naj znova premisli o svojem stališču zlasti ob upoštevanju mnenja njenega lečečega zdravnika, da si je povsem opomogla in torej lahko opravlja svoje poklicne naloge od 29. marca 2012. Direktor ji je v elektronskem sporočilu z dne 20. aprila 2012 odgovoril, da je odločitev sprejel v interesu tožeče stranke, in to po posvetovanju in v dogovoru z zdravniško službo Parlamenta. V zvezi s tem je navedel, da se bo položaj znova obravnaval po koncu šestmesečnega obdobja.

100

Ker je tožeča stranka zdravniško službo Parlamenta zaprosila za pojasnila, ji je ta v bistvu odgovorila, da nadrejenim ne sporoča informacij ali nasvetov v zvezi z zdravstvenim stanjem uradnikov. Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 23. oktobra 2012 direktorja še enkrat zaprosila, naj znova preuči svojo odločitev v zvezi z dopolnilnimi nalogami, povezanimi z nalogami tolmača. Iz spisa je razvidno, da je direktor po pogovoru s tožečo stranko 27. novembra 2012 to, da ta znova prevzame svoje dopolnilne naloge, pogojeval s tem, da se vodji oddelka opraviči v elektronskem sporočilu, ki bi ga poslala celotnemu oddelku, kot je zahteval v obvestilu z dne 1. februarja 2012. Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 25. januarja 2013 direktorja obvestila, da ne more izpolniti njegovega navodila iz istih razlogov, ki jih je že neštetokrat predstavila njemu in vodji oddelka. Direktor je v elektronskem sporočilu z dne 31. januarja 2013 tožeči stranki pojasnil, da je dovolj, da se opraviči, da se konča položaj, ki ga sama opisuje kot ponižujoč in neznosen. Poleg tega je tožeči stranki očital, da je delegacijo redno zaposlenih tolmačev (DELINT – Staff Interpreters’ Delegation) na sestanku te delegacije marca 2012 prosila, naj „izrazi svojo zaskrbljenost glede meril, ki jih je [vodja oddelka] uporabila za izbor kandidatov za poletne šole“. Direktor se je po sestanku 10. junija 2013 odločil, da tožeči stranki vrne njene dopolnilne dejavnosti, vendar le če tožeča stranka upošteva veljavna pravila, saj potovanje v okviru misij, ki jih odobri Parlament, zahteva medsebojno zaupanje in torej upoštevanje pravil, ki veljajo v tej instituciji. Ta odločitev je bila na zahtevo tožeče stranke formalizirana v obvestilu direktorja z dne 11. junija 2013, v katerem je omenjeno, da je tožeči stranki „tako kot vsem drugim sodelavcem vodstva dovoljeno, da nadaljuje svoje poklicno usposabljanje v interesu službe“.

101

Tožeča stranka se pritožuje, da so ji bile na podlagi zavajajočega razloga, povezanega z njenim zdravstvenim stanjem, dopolnilne naloge odvzete s povračilnimi ukrepi in ustrahovanjem. Odvzem njenih dopolnilnih dejavnosti naj bi tako pomenil zlorabo uradnega položaja in pooblastil, kar je ravnanje, ki pomeni nadlegovanje.

102

Sodišče za uslužbence uvodoma opozarja, da je sicer res, da ima uprava interes za razporeditev uradnikov glede na njihovo usposobljenost in osebne želje, vendar pa jim ni mogoče priznati pravice, da opravljajo ali ohranijo določeno delo (sodbi Campoli/Komisija, T‑100/00, EU:T:2001:75, točka 71, in DH/Parlament, F‑4/14, EU:F:2014:241, točka 68). Posledično se pristojni organ institucije lahko odloči, da uradnikom odvzame nekatere naloge.

103

Naloge, ki so bile odvzete tožeči stranki, so dopolnjevale njene glavne naloge, to je tolmačenje. Bile so tudi omejene, ker je šlo predvsem za udeležbo na misijah zunaj treh delovnih krajev Parlamenta – za kar tolmači češčine nimajo pogosto priložnosti – sodelovanje v delovni skupini za usposabljanje in udeležbo na usposabljanju za izvajalce usposabljanja.

104

Sodišče za uslužbence poudarja, da tudi če so bile tožeči stranki všeč te dopolnilne dejavnosti, ki so lahko razvedrilne, to ne spremeni dejstva, da ni bila oproščena opravljanja nalog, ki so del njenega delovnega mesta tolmača. Dalje, odločitev o odvzemu dopolnilnih nalog je bila le začasna. Glede dejstva, da je direktor to, da tožeča stranka znova prevzame dopolnilne naloge, povezane z njenim delovnim mestom, pogojeval s tem, da ravna bolj v skladu z interesom službe, kar pomeni, da se opraviči, kot je zahteval, Sodišče za uslužbence meni, da glede na težavne odnose, ki jih je delno povzročila tožeča stranka, ta odločitev ne presega meja diskrecijske pravice direktorja.

105

Iz tega izhaja, da odločitev direktorja, da tožeči stranki začasno odvzame nekatere dopolnilne poklicne naloge, ki zajemajo predvsem dejavnosti v zvezi z misijami in usposabljanjem, ne more biti dokaz za psihično nadlegovanje (glej sodbo K/Parlament, F‑15/07, EU:F:2008:158, točka 38) in je nikakor ni mogoče opredeliti kot zlorabo pooblastil. Okoliščina, da je direktor v zvezi s tem legitimnost svoje odločitve želel povečati prek komuniciranja z zdravniško službo Parlamenta, ni upoštevna.

106

Kar zadeva okoliščino, da je vodja oddelka menila, da je tožeča stranka prepozno opravila skromno nalogo, ki ji jo je zaupala 31. avgusta 2011, to je posodobitev glosarja v zvezi s skupno konsolidirano osnovo za davek od dohodkov pravnih oseb, Sodišče za uslužbence ponavlja, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke in kot je bilo ugotovljeno že v točkah od 114 do 117 sodbe CW/Parlament (EU:F:2014:186), opombe vodje oddelka v zvezi s tem ne pomenijo nobene očitne napake pri presoji. Poleg tega Sodišče za uslužbence ne razume, zakaj bi omemba slabega dela uradnika od nadrejenega pomenila ravnanje, ki je psihično nadlegovanje, zlasti kadar je zadevno slabo delo očitno.

107

Tožeča stranka je zapustila Bruselj in odšla na obisk k svoji družini v Prago (Češka republika) od 2. do 5. marca 2012, medtem ko je bila na bolniškem dopustu. Generalni direktor je 4. junija 2012 tožečo stranko zaslišal glede tega, ali je v petek, 2. marca 2012, odpotovala iz Bruslja v Prago in se vrnila v ponedeljek, 5. marca 2012. Ker je tožeča stranka potrdila to informacijo, jo je generalni direktor vprašal, ali je dobila predhodno dovoljenje za to potovanje. Tožeča stranka je 6. junija 2012 izjavila: „Odgovor na vaše vprašanje je ne, nisem dobila predhodnega dovoljenja iz [člena] 60 Kadrovskih predpisov, saj sem mislila, da mi ni treba zaprositi zanj.“ Generalni direktor je nato v elektronskem sporočilu z dne 7. junija 2012 tožeči stranki med drugim sporočil, da ni upoštevala pravil iz Kadrovskih predpisov v zvezi s prebivanjem zunaj kraja zaposlitve med bolniškim dopustom, čeprav so ta določena predvsem za zaščito uradnika v zvezi z zdravstvenim zavarovanjem, in da bi, če bi zaprosila za predhodno dovoljenje, mogoče celo dobila dovoljenje za daljše prebivanje pri bližnjih.

108

V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da ker je uprava poznala podrobnosti o njenih letih v Prago in nato nazaj v Bruselj, je očitno, da je bila v tistem obdobju pod strogim nadzorom uprave, kar je še povečalo stres, pritiske in ustrahovanje, s katerimi se je soočala.

109

Sodišče za uslužbence ugotavlja, da želi tožeča stranka s svojimi trditvami pod pretvezo zatrjevanja o nadlegovanju zmanjšati obseg njenega očitnega neupoštevanja besedila člena 60 Kadrovskih predpisov.

110

Kar zadeva dejstvo, da je eden izmed sodelavcev tožeče stranke upravo obvestil, da je bila na letih 2. in 5. marca 2012, tožeča stranka nikakor ni dokazala, da je ta sodelavec dobil navodilo, naj sledi njenemu gibanju med bolniškim dopustom. Sicer pa je treba ugotoviti, da ni mogoče izključiti, da nekateri njeni sodelavci uporabljajo iste letalske povezave za vrnitev v državo izvora, zlasti ob koncih tedna.

111

Tožeča stranka se sklicuje na okoliščino, da ji vodja oddelka, medtem ko se je selila v drugo pisarno, ni povedala, da lahko obrazec zahtevka za povračilo stroškov, ki jih je imela v okviru misije, vloži v prejšnji pisarni. Poleg tega, ko je tožeča stranka vodjo oddelka vprašala za številko njene nove pisarne, ji je ta v elektronskem sporočilu z dne 2. maja 2012 odgovorila, da je ta informacija na voljo na intranetni strani Parlamenta, vendar jo je, da bi ji olajšala nalogo, opozorila, da lahko to številko najde v elektronskem podpisu sporočila.

112

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ravnanja vodje oddelka ob tem dogodku nikakor niti z vidika oblike niti z vidika vsebine ni mogoče enačiti s psihičnim nadlegovanjem. Okoliščina, da ga tožeča stranka dojema kot takega, je očitno njeno subjektivno dojemanje.

113

Ker se je lahko tožeča stranka seznanila s pisnimi izjavami štirih svojih sodelavcev, med drugim gospoda G., ki jih je Parlament predložil za potrebe svoje obrambe v postopku, ki se je končal s sodbo CW/Parlament (EU:F:2014:186), je 15. novembra 2013 med drugim zahtevala, naj gospod G. ne bi bil v komisiji, pristojni za ocenitev njenega znanja poljščine, jezika, ki ga je želela dodati svojemu naboru znanj pri tolmačenju. Po navedbah tožeče stranke namreč gospod G. zaradi posebno negativnega pričanja v zvezi z njo nima potrebne stopnje nevtralnosti.

114

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da to, da je gospod G. podal izjave, v katerih je ravnanje tožeče stranke opisal negativno, gospodu G. ne more odvzeti možnosti, da objektivno oceni znanja jezika tožeče stranke. Če bi upoštevali sklepanje tožeče stranke, bi to namreč povzročilo, da bi bilo treba skoraj polovici oddelka ter tudi vodji tega oddelka in direktorju zgolj zaradi izjav in subjektivnega dojemanja v zvezi z njenim delovnim okoljem odvzeti možnost, da ocenijo znanje in ravnanje tožeče stranke pri njenem delu.

115

V preostalem Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je tožeča stranka uspešno opravila preizkus iz poljščine, kar njenim trditvam v zvezi s tem odvzema vso verjetnost in verodostojnost.

116

Glede na navedeno Sodišče za uslužbence meni, da zgoraj navedenih dejstev in sklopov dejstev v zvezi z incidenti, ki jih navaja tožeča stranka, če se obravnavajo ločeno, ni mogoče šteti za izraze psihičnega nadlegovanja v smislu člena 12b Kadrovskih predpisov.

117

Sodišče za uslužbence meni, da dogodki, ki jih je izpostavila tožeča stranka in so bili zgoraj preučeni posamično (v nadaljevanju: sporni dogodki), če se obravnavajo kot celota, sicer razkrivajo konflikten položaj v težavnem upravnem okviru, ni pa znakov dejanj, ki bi vključevala zlorabo ali namerno ravnanje, saj dokumentirane izjave in ravnanje kažejo kvečjemu na nespretnost nadrejenih pri reševanju konfliktnega položaja, ne pa na to, da bi njihovo ravnanje vključevalo namerno zlorabo v odnosu do tožeče stranke (glej v istem smislu sodbo CQ/Parlament, EU:F:2014:214, točka 128).

118

Natančneje, tožeča stranka, glede na svoje obnašanje, ki je bilo trmasto, nepopustljivo in včasih že skoraj uporniško, ne more trditi, da ne razume razlogov za odločitve, ki so jih sprejeli nadrejeni. V zvezi s tem Sodišče za uslužbence poudarja, da obsega pojmov psihičnega nadlegovanja in obveznosti pomoči iz členov 12a in 24 Kadrovskih predpisov ni mogoče razlagati tako široko, da bi vključeval možnost, da domnevna žrtev sistematično izpodbija kakršno koli avtoriteto nadrejenih in da celo meni, da zanjo ne veljajo obveznosti, izrecno določene v Kadrovskih predpisih, na primer tiste glede ureditve dopustov ali obveznosti lojalnega sodelovanja z nadrejenimi.

119

V zvezi s tem Sodišče za uslužbence namreč opozarja, da kritika nadrejenega glede opravljanja dela ali naloge podrejenega ni neprimerno ravnanje, saj bi sicer, če bi bilo tako, vodenje službe postalo praktično nemogoče (sodbi Tzirani/Komisija, F‑46/11, EU:F:2013:115, točka 97, in CQ/Parlament, EU:F:2014:214, točka 87). Prav tako je bilo presojeno, da negativne pripombe, naslovljene na uslužbenca, ne posegajo nujno v njegovo osebnost, dostojanstvo ali integriteto, če so, kot v obravnavani zadevi, izražene zmerno in ne temeljijo na obtožbah, ki so neprimerne in nimajo nobene zveze z objektivnimi dejstvi (glej sodbi Menghi/ENISA, F‑2/09, EU:F:2010:12, točka 110, in CQ/Parlament, EU:F:2014:214, točka 87).

120

Čeprav ni mogoče zanikati, da so dejstva, ki se nanašajo na „vprašanja za vodstvo“ in sestanek 23. maja 2011, pripomogla k poslabšanju delovnih odnosov v oddelku, pa na eni strani to, da ima uradnik težavne, celo konfliktne odnose s sodelavci ali nadrejenimi, ni dokaz psihičnega nadlegovanja (glej v tem smislu sodbo CQ/Parlament, EU:F:2014:214, točke 86, 87 in 98 ter navedena sodna praksa), tudi če te težave pripeljejo do številnih opozoril nadrejenih. Na drugi strani pa tožeča stranka s ponavljajočim pošiljanjem elektronskih sporočil nikakor ni poskušala izboljšati delovnega vzdušja v oddelku niti ni k temu pripomogla.

121

Poleg tega, kar zadeva polemiko, do katere je prišlo zaradi uporabe izbirnih meril za tečaje angleščine v okviru poletnih šol, predvidenih za leto 2012, se je direktor, ne da bi storil očitno napako pri presoji, odločil, da od tožeče stranke zahteva, naj se v elektronskem sporočilu, ki naj bi ga poslala istim osebam, katerim je običajno pošiljala obsežno korespondenco v zvezi z vodjo oddelka, v tem primeru so bili to vsi člani oddelka, opraviči za namigovanje, da vodja oddelka ni pravilno uporabila meril za udeležbo na teh tečajih (glej tudi sodbo CW/Parlament, EU:F:2014:186, točke 71, 72 in 74). Sicer pa Sodišče za uslužbence ugotavlja, da se je tožeča stranka že opravičila, vendar le v enem elektronskem sporočilu, to je z dne 20. januarja 2012, ki ga je poslala vodji oddelka in v vednost direktorju. Ker pa bi tožeča stranka, če bi eden izmed njenih nadrejenih to elektronsko sporočilo posredoval članom oddelka, to verjetno razumela kot dodatno obliko nadlegovanja, je bilo toliko bolj upravičeno, da njeni nadrejeni, da bi ponovno vzpostavili verodostojnost vodje oddelka, ki ji je škodilo ravnanje tožeče stranke, od nje zahtevajo, da se istim naslovnikom, ki so prejemali kritična sporočila o vodji oddelka, opraviči, kot se je nameravala opravičiti vodji oddelka.

122

S tega vidika Sodišče za uslužbence meni, da je pošiljanje sporočil nadrejenih, ki vsebujejo obrekovalno ali zlonamerno izrazje, zlasti kadar se brez posebne utemeljitve pošljejo drugim osebam poleg zadevne osebe, sicer mogoče šteti za izraz nadlegovanja v smislu člena 12b Kadrovskih predpisov (glej a contrario sodbi Lo Giudice/Komisija, EU:T:2007:322, točki 104 in 105, in Tzirani/Komisija, EU:F:2013:115, točka 97), vendar pa obveznost lojalnosti iz člena 11 Kadrovskih predpisov in tudi obveznost iz člena 12 Kadrovskih predpisov, ki določa, da se mora vsak uradnik vzdržati kakršnih koli dejanj ali obnašanja, ki bi njegov položaj lahko kazali v slabi luči, pomenita, da se mora vsak podrejeni vzdržati neutemeljenega izpodbijanja avtoritete nadrejenih ter da mora pri pošiljanju elektronskih sporočil, povezanih s tem, in pri izbiri njihovih naslovnikov vsekakor ravnati zmerno in previdno.

123

Kar zadeva začasni odvzem nekaterih nalog in dejavnosti tožeče stranke, ga je mogoče neodvisno od vprašanja posvetovanja z zdravniško službo Parlamenta in pogojev, v katerih je bilo to posvetovanje opravljeno, utemeljiti z zdravstvenimi razlogi od trenutka, ko je bila tožeča stranka večkrat odsotna zaradi bolezni in se je sklicevala na izgorelost. Sicer pa je iz spisa razvidno, da so bile tožeči stranki nekatere njene dejavnosti, ki so dopolnjevale njene glavne naloge, odvzete predvsem zato, da bi se preprečili nadaljnji spori v zvezi z njeno udeležbo pri dejavnosti zunaj oddelka. Ker tožeči stranki nikakor niso bile odvzete navedene glavne naloge, ki so najpomembnejše z vidika interesa službe, in sicer tolmačenje, ki ga je, kot se zdi, opravljala v zadovoljstvo institucije, Sodišče za uslužbence ne razume, zakaj bi odvzem nekaterih dodatnih nalog, ki so bile tožeči stranki sicer všeč, v širšem kontekstu opisanih dogodkov objektivno razvrednotil njeno osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto.

124

Kar zadeva različna zdravniška potrdila in poročila, ki jih je tožeča stranka priložila tožbi kot dokaz, da so sporna ravnanja njene vodje oddelka in direktorja razvrednotila njeno osebnost, dostojanstvo ter fizično in psihološko integriteto, Sodišče za uslužbence ugotavlja, da ta zdravniška potrdila in poročila sicer res izpostavljajo obstoj psihičnih težav pri tožeči stranki, vendar pa iz njih vseeno ni mogoče ugotoviti, da so navedene težave posledica psihičnega nadlegovanja, ker so se avtorji potrdil za ugotovitev obstoja takega nadlegovanja nujno oprli izključno na opis, ki jim ga je lahko tožeča stranka dala v zvezi s svojimi delovnimi razmerami v Parlamentu (glej sodbi K/Parlament, EU:F:2008:158, točka 41, in CQ/Parlament, EU:F:2014:214, točka 127). Vsekakor mnenja medicinskih izvedencev, tudi če bi temeljila na drugih elementih, in ne na opisu delovnih razmer, ki jim ga je podal zadevni uradnik, ne morejo dokazovati pravnega obstoja nadlegovanja ali nepravilnega ravnanja institucije glede na njeno dolžnost pomoči (sodba BQ/Računsko sodišče, T‑7/14 P, EU:T:2015:79, točka 49).

125

Nazadnje, glede očitka tožeče stranke o domnevni navadi direktorja, da jo je povabil na pogovor, ne da bi ji povedal razlog za to, Sodišče za uslužbence opozarja, da mora biti tožeča stranka na razpolago za srečanje z nadrejenim, ko jo ta povabi na sestanek (sodba CW/Parlament, EU:F:2014:186, točka 123). Poleg tega je iz spisa razvidno, da ji je direktor vsakič, ko jo je povabil, navedel predmet spornega pogovora ali sestanka. Sodišče za uslužbence ugotavlja tudi, da so nazadnje ti pogovori očitno poskusi nadrejenih, da bi premagali težave v odnosih med vodjo oddelka in tožečo stranko, ki jih je v bistvenem mogoče pojasniti z ravnanjem tožeče stranke, ki je izpodbijala avtoriteto vodje oddelka, v korist katere je bila nekoč zavrnjena prijava tožeče stranke.

126

Glede na vse navedeno Sodišče za uslužbence meni, da Parlament ni storil očitne napake pri presoji ali zlorabil pooblastila, ko je v odločbi o zavrnitvi pomoči ugotovil, da glede na elemente, s katerimi ga je seznanila tožeča stranka, in elemente v zvezi z njenim ocenjevalnim poročilom za leto 2011, zadevnega ravnanja ni mogoče šteti za izraz psihičnega nadlegovanja v smislu člena 12b Kadrovskih predpisov. Enako tudi iz elementov, ki jih je predložila tožeča stranka, ni mogoče ugotoviti, da njene delovne razmere ogrožajo njeno zdravje in dostojanstvo v smislu člena 31(1) Listine.

127

Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

128

Tožeča stranka v utemeljitev drugega tožbenega razloga navaja, da je OI sicer predložila začetne dokaze o resničnosti napadov vodje oddelka in direktorja, vendar ta organ ni sprejel ukrepov, ki jih je zahtevala, kar pomeni neizpolnitev njegove obveznosti pomoči in dolžnosti skrbnega ravnanja.

129

V zvezi z odločbo o zavrnitvi pritožbe tožeča stranka trdi, da ji je OI nepravilno očital, da se ni obrnila na posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj, saj so v okviru sekretariata Parlamenta preiskave v zadevah psihičnega nadlegovanja zaupane temu odboru. Posledično naj bi bil razlog, naveden v utemeljitev zavrnitve njene pritožbe, in sicer, da je bila vložena prezgodaj, ker zadeve ni predložila odboru, napačen. V zvezi s tem poudarja, da se je na lastno pobudo obrnila na odbor, vendar je njegov predsednik ni kontaktiral v zvezi s tem. Po njenih navedbah so pasivnost in neodzivnost navedenega odbora ter njegov molk kljub zagotovilom, ki jih je dal OI, pri njej vzbudili splošno zaskrbljenost, ki upravičuje njen dvom o možnosti, da se ta odbor popolnoma zaupno pooblasti za obravnavo zadev v zvezi s psihičnim nadlegovanjem v Parlamentu.

130

Tožeča stranka vsekakor trdi, da v nasprotju s tem, kar namiguje Parlament, OI posvetovalnemu odboru za obravnavanje nadlegovanj ni dal pooblastil, ki jih ima sam na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Vsekakor naj bi bilo nerazumljivo, da če je bilo tako, OI v obravnavani zadevi takrat zadeve ni po uradni dolžnosti odstopil temu odboru. Tožeča stranka tudi navaja, da bi lahko OI preiskavo zaupal neodvisni ad hoc osebi ali organu.

131

Poleg tega naj bi moral Parlament ob upoštevanju pomena in teže zatrjevanih dejstev, še preden bi opravil preiskavo za ugotovitev resničnosti dejstev, najprej prerazporediti vodjo oddelka in/ali direktorja ali podredno prerazporediti tožečo stranko, kot je že zaprosila v prošnji za pomoč. Tožeča stranka OI očita tudi, da je zavrnil njeno prošnjo za pomoč na podlagi splošnih informacij o razmerah v oddelku, ki jih je zbral v okviru preiskave, opravljene na podlagi pritožbe zaradi nadlegovanja, ki jo je vložila njena sodelavka, CQ, čeprav je tožeča stranka na eni strani zaprosila za obsežno preiskavo in na drugi njene zahteve niso bile povezane z ugotovitvami, doseženimi po koncu preiskave, opravljene na zahtevo CQ.

132

Parlament predlaga, naj se drugi tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen, ker je OI, ko je prejel prošnjo tožeče stranke za pomoč, to je 5. februarja 2013, že dobro poznal njene trditve, zlasti zaradi pritožbe, ki jo je vložila zoper ocenjevalno poročilo za leto 2011 in je vsebovala obsežno predstavitev dejanskega stanja, vendar tudi zaradi postopka, ki ga je začela njena sodelavka, CQ, ter v okviru katerega je posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj sprejel mnenje, generalni direktor opravil preiskavo in OI sprejel odločbi, ki sta bili v obravnavanem primeru pozneje predmet tožbe, vpisane pod številko F‑12/13. Zato naj bi bila prošnja za pomoč zavrnjena ob polnem poznavanju dejstev ter na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, in že opravljenih preiskav in že sestavljenih poročil. Nasprotno pa naj bi bila prošnja generalnega sekretarja Parlamenta, naj se tožeča stranka znova obrne na posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj, kot je bilo pojasnjeno na obravnavi, podana le v duhu odprtosti in skrbnega ravnanja. Kar zadeva dejstvo, da OI ni po uradni dolžnosti predložil zadeve navedenemu odboru, Parlament trdi, da je morala to storiti tožeča stranka na podlagi obveznosti lojalnega sodelovanja z institucijo.

133

Uvodoma je treba razlikovati med prošnjo tožeče stranke, predloženo predsedniku posvetovalnega odbora za obravnavanje nadlegovanj, in prošnjo za pomoč, ki jo je na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov vložila pri OI.

134

Sodišče za uslužbence glede posvetovalnega odbora za obravnavanje nadlegovanj namreč ugotavlja, da je bil ta, kot izhaja iz notranjih pravil, ustanovljen za izvajanje člena 12b Kadrovskih predpisov ter da so njegove glavne naloge spodbujati mirno in produktivno delovno okolje, preprečevati in/ali ustaviti vsakršno nadlegovanje članov osebja ter zagotavljati spravo, mediacijo, usposabljanje in obveščanje. V skladu s členoma 6 in 7 notranjih pravil posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj „posluša vsako osebo, ki meni, da je žrtev nadlegovanja, ter ji nameni ves potreben čas in pozornost, pri čemer ostaja nevtralen in objektiven, zavedajoč se, da dela v večkulturnem okolju[;] dela popolnoma samostojno, neodvisno in zaupno“.

135

Kar zadeva predložitev zadev odboru, člena 9 in 11 notranjih pravil določata, da se lahko vsak uradnik ali uslužbenec, ki se spopada s težavo, ki lahko pomeni nadlegovanje, ali ki meni, da taka težava obstaja v njegovem delovnem okolju, obrne na posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj, ki ga mora sprejeti v desetih delovnih dneh od predložitve zadeve. Po zaslišanju domnevne žrtve in njenega domnevnega nadlegovalca ter eventualno njunih drugih sodelavcev v mesecu po zaslišanju domnevne žrtve, ki mu je zadevo predložila, lahko odbor na podlagi člena 12 notranjih pravil pripravi priporočila za vodstvene delavce pritožnika za rešitev težave. Če težava ostaja, je posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj na podlagi člena 14 notranjih pravil pooblaščen, da generalnemu sekretarju Parlamenta pošlje zaupno poročilo s predlogi nadaljnjih ukrepov ter ga glede na okoliščine prosi, naj ga pooblasti za izvedbo podrobne preiskave, po kateri bo moral pripraviti in poslati sklepe in morebitna priporočila generalnemu sekretarju Parlamenta. V takem primeru mora generalni sekretar v skladu s členom 16 notranjih pravil odboru sporočiti ukrepe, ki jih namerava sprejeti.

136

Poleg tega iz členov 10 in 11 notranjih pravil izhaja, da se lahko vsak uradnik ali uslužbenec institucije obrne na posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj, ne da bi predložil kakršen koli začetni dokaz, iz katerega bi bilo mogoče sklepati o obstoju nadlegovanja, nasprotno pa mora odbor, kadar se mu zadeva predloži, izpolniti naloge, ki so mu bile zaupane, kot je navedeno zgoraj, pri čemer izvajanje njegovih funkcij ni odvisno od kakršne koli predhodne odločbe organa, pristojnega za imenovanja, razen če se navedeni odbor v tem smislu sam obrne na organ, pristojen za imenovanja, zlasti na podlagi člena 14 notranjih pravil.

137

Dalje, tudi če bi bilo to v nekaterih primerih zaželeno, med drugim zaradi mediacije, predložitev zadeve posvetovalnemu odboru prav tako ni nujni predpogoj za to, da ima vsak uradnik možnost vložiti prošnjo za pomoč v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov pod pogoji iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo Faita/EESO, EU:F:2013:130, točka 91). V nasprotju z besedilom in namenom člena 12b Kadrovskih predpisov in notranjih pravil, ki jih je Parlament sprejel za izvajanje tega člena, se člen 24 Kadrovskih predpisov ne nanaša posebej na preprečevanje nadlegovanja ali boj proti njemu, ampak splošneje vsaki osebi, za katero se uporabljajo Kadrovski predpisi, omogoča, da OI zaprosi za to, da sprejme vse ukrepe, da „pomaga[…] vsakemu uradniku, zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki [mu] grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj […] ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog“.

138

Iz tega sledi, da se za vložitev prošnje za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, tudi kadar gre za prošnjo za pomoč v zvezi s primerom nadlegovanja, ne zahteva, da se mora zadevna oseba prej obrniti na posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj, ki ga je Parlament ustanovil na podlagi člena 12b Kadrovskih predpisov, neodvisno od dejstva, da lahko OI na podlagi člena 14 notranjih pravil v nekaterih primerih odloči, da posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj pooblasti za izvedbo preiskave domnevnega nadlegovanja, s katerim je bil seznanjen OI.

139

Sodišče za uslužbence v obravnavani zadevi ugotavlja, da je tožeča stranka predsednika posvetovalnega odbora za obravnavanje nadlegovanj zaprosila za pomoč, ker je „[o]d 1. februarja 2012 […] izpostavljena ogromnemu pritisku, ki ga izvajata njena nadrejena“. Tudi če se ta prošnja ne bi izrecno sklicevala na pojem psihično nadlegovanje in ne bi vsebovala nobenih začetnih dokazov o „ogromnem pritisku“, ki ga je omenila tožeča stranka, bi moral odbor na podlagi notranjih pravil tožečo stranko sprejeti v desetih delovnih dneh, česar očitno ni storil. V zvezi s tem razlog, ki ga Parlament navaja v utemeljitev tega neupoštevanja notranjih pravil od odbora, in sicer, da se je njegov predsednik selil v drugo pisarno zaradi razporeditve na novo vodstveno delovno mesto v drugem generalnem direktoratu, ni upošteven, ker mora odbor – tudi če je iz elektronskih sporočil, ki jih je tožeča stranka poslala sekretariatu odbora ali njegovemu predsedniku, razvidno, da želi govoriti s predsednikom odbora osebno – kot posvetovalni organ, ki ga zastopa njegov predsednik, sprejeti potrebne ukrepe, da lahko eden izmed njegovih članov, od katerih je bil del korespondence sicer poslan v vednost dvema, prevzame odgovornost za prošnjo tožeče stranke, česar očitno ni storil.

140

Ne glede na to, da se je tožeča stranka obrnila na posvetovalni odbor, kot je bilo ugotovljeno zgoraj, je vsekakor imela pravico pri OI vložiti prošnjo za pomoč v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov, ne da bi se morala prej obrniti na ta odbor ali počakati morebitni odgovor tega odbora.

141

V zvezi s tem, kot je bilo navedeno v točki 37 te sodbe, je morala tožeča stranka v utemeljitev prošnje za pomoč predložiti začetne dokaze o resničnosti napadov vodje oddelka in direktorja, katerih žrtev naj bi bila.

142

V obravnavani zadevi, tudi če dokazi, ki jih je predložila v prošnji za pomoč, niso dokazovali obstoja zatrjevanega nadlegovanja, bi lahko OI v odprtem duhu zaradi dolžnosti skrbnega ravnanja sklepal, da so v določenem obsegu ti dokazi lahko začetni dokaz takega nadlegovanja. Tako mora načeloma Parlament sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti tako, da zagotovi izvedbo preiskave za ugotovitev dejstev, ki so bila povod za pritožbo, in sicer v sodelovanju z vlagateljem te pritožbe. Uprava se lahko pri izvajanju pristojnosti, ki so ji podeljene, za ta namen in z zagotovitvijo ustreznih logističnih in človeških sredstev odloči, da izvedbo take preiskave zaupa nadrejeni osebi v instituciji, kot je generalni direktor, ad hoc preiskovalnemu odboru, posvetovalnemu odboru za obravnavanje nadlegovanj ali celo osebi ali organu, ki ni del institucije.

143

Vendar mora v zvezi z zakonitostjo odločbe o zavrnitvi take prošnje za pomoč, vložene na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, brez uvedbe upravne preiskave sodišče Unije preizkusiti utemeljenost te odločbe glede na dokaze, ki jih je upravi ob odločanju predložila zlasti zainteresirana oseba v svoji prošnji za pomoč (sodba Faita/EESO, EU:F:2013:130, točka 98).

144

Sodišče za uslužbence pa v zvezi s tem ugotavlja, prvič, da je tožeča stranka v prošnji za pomoč predložila obsežno dokumentacijo, s katero je, med drugim z elektronskimi sporočili, podprla zatrjevana dejstva. Drugič, tožeča stranka je v prošnji za pomoč navedla, da je „[OI], pri kater[em] je uradno prošnjo za pomoč in pritožba vložila [CQ], […] v celoti seznanjen[…] s položajem in je generalnega direktorja pooblastil[…], naj razišče zadevo“.

145

Zato in v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, je imel OI pravico pri obravnavi prošnje za pomoč upoštevati informacije, s katerimi je že bil seznanjen in na katere se je tožeča stranka neposredno in/ali posredno sklicevala v svoji prošnji, in sicer, med drugim, mnenje posvetovalnega odbora za obravnavanje nadlegovanj in preiskavo, ki jo je generalni direktor opravil na podlagi pritožbe zaradi nadlegovanja, ki jo je vložila CQ, ker so bile poleg tega v njeni prošnji za pomoč omenjene iste vpletene osebe, ki sta jih, vključno s tožečo stranko, odbor in OI večkrat zaslišala. Poleg tega je tožeča stranka sporne dogodke delno omenila v pritožbah zoper ocenjevalni poročili za leti 2011 in 2012.

146

Glede na dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, in tiste, ki jih je Parlament poznal v zvezi z ocenjevalnim poročilom za leto 2011 in pritožbo zaradi nadlegovanja, ki jo je vložila CQ, Sodišče za uslužbence meni, da je v obravnavani zadevi OI v odločbi o zavrnitvi pomoči lahko sklepal, da je v tej fazi dovolj seznanjen z resničnostjo in obsegom dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka, da lahko ugotovi, da ta ne pomenijo psihičnega nadlegovanja, kar je Sodišče za uslužbence potrdilo v okviru preučitve prvega tožbenega razloga.

147

Tako v okoliščinah te zadeve, v katerih bi uvedba nove preiskave pomenila zaslišanje istih glavnih vpletenih, kot so bili že zaslišani v preiskavi, ki se je začela na podlagi pritožbe zaradi nadlegovanja, ki jo je vložila CQ, v zvezi z dejstvi, od katerih so nekatera enaka dejstvom, ki jih je navedla CQ, in ob tem ni nujno, da bi s tako preiskavo lahko pridobili dodatna pojasnila glede dovolj izčrpnih dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila OI, Sodišče za uslužbence meni, da Parlament, s tem ko ni odredil začetka „obsežne preiskave o metodah vodenja [njene vodje oddelka] in [direktorja] ter o njunem obnašanju do [tožeče stranke]“, ni storil očitne napake pri presoji, kar zadeva izbiro ukrepov in sredstev za uporabo člena 24 Kadrovskih predpisov, za kar ima široko diskrecijsko pravico, ter torej ni kršil te določbe.

148

Poleg tega mora OI pri opredelitvi ukrepov, ki se mu zdijo ustrezni za ugotovitev resničnosti in obsega zatrjevanih dejstev, zagotoviti tudi varstvo pravic oseb, ki so lahko predmet preiskave, tako da se je moral v okoliščinah te zadeve, preden je vse glavne vpletene znova izpostavil novi preiskavi, ki bi lahko bila po nepotrebnem naporna za nadrejene, pa tudi za člane oddelka, prepričati, da ima na razpolago indice, s katerimi je mogoče podpreti resnične sume za obravnavanje nadlegovanj (glej v tem smislu sodbo Komisija/Nanopoulos, T‑308/10 P, EU:T:2012:370, točka 152), vključno glede na prejšnje ugotovitve OI in posvetovalnega odbora za obravnavanje nadlegovanj v okviru pritožbe zaradi nadlegovanja, ki jo je vložila CQ. V tej zadevi pa takih dokazov ni bilo.

149

Kar zadeva prošnjo tožeče stranke za prerazporeditev vodje oddelka in/ali direktorja, da se jo zaščiti pred njunimi domnevnimi zlorabami, Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je OI glede na sodno prakso, navedeno v točki 40 te sodbe, ker dejstva, ki jih zatrjuje tožeča stranka, ne pomenijo neizpolnitve obveznosti, ki jih imajo njeni nadrejeni na podlagi člena 12b Kadrovskih predpisov, zavrnil to prošnjo, ne da bi kršil člen 24 Kadrovskih predpisov ali dolžnost skrbnega ravnanja. Enako velja za prošnjo tožeče stranke za „sprejetje ukrepa z [enakim] učinkom“, kot je njena prerazporeditev, zlasti ker se je tožeča stranka, takrat začasna uslužbenka v drugem oddelku za tolmačenje, konec leta 2007 zaposlila v sedanjem oddelku in je bila ta sprememba oddelka izvedena v okviru druge pritožbe zaradi nadlegovanja, ki jo je tožeča stranka vložila leta 2005 in jo je OI zavrnil.

150

Kar zadeva dejstvo, da OI zadeve ni neposredno predložil posvetovalnemu odboru za obravnavanje nadlegovanj, da ta v okviru svojih pristojnosti, opredeljenih v notranjih pravilih, preuči pritožbo tožeče stranke, ki je prej ni obravnaval, Sodišče za uslužbence meni, da bi OI ob upoštevanju trditev tožeče stranke v prošnji za pomoč, ki jih je sicer povzela v pritožbi in tožbi, nazadnje ravnal v nasprotju z njeno željo, če bi zadevo predložil odboru, v katerega je tožeča stranka izgubila vse zaupanje. Ker tožeča stranka s svojimi trditvami OI očita, da odboru, zlasti na podlagi člena 14 notranjih pravil, ni zaupal odgovornosti za izvedbo podrobne preiskave, Sodišče za uslužbence ugotavlja, prvič, da uporaba te določbe predpostavlja, da odbor generalnega sekretarja Parlamenta zaprosi, naj mu da navodila za izvedbo podrobne preiskave, česar pa odbor v tej zadevi ni storil, ter, drugič, da je lahko OI, kot je bilo ugotovljeno zgoraj, upravičeno menil, da je dovolj seznanjen z dejstvi, da lahko prošnjo za pomoč zavrne kot neutemeljeno, ne da bi se mu zdelo potrebno posvetovalnemu odboru za obravnavanje nadlegovanj ali kateremu koli drugemu organu naložiti izvedbo dodatnih preiskav.

151

Skratka, Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je bila prošnja za pomoč v odločbi o zavrnitvi pomoči sicer zavrnjena po temelju, in to po končani podrobni preučitvi spornih dogodkov, ki jih je navedla tožeča stranka, vendar pa je bila, nasprotno, pritožba zavrnjena predvsem zato, ker je bila vložena prezgodaj, saj se je morala tožeča stranka, ker je želela doseči obsežno preiskavo, najprej obrniti na posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj, ki lahko opravi tako preiskavo.

152

Kot pa je bilo ugotovljeno v točkah od 134 do 138 te sodbe, predložitev zadeve posvetovalnemu odboru za obravnavanje nadlegovanj ni nujni pogoj za vložitev prošnje za pomoč pri OI na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov ter, glede na okoliščine, vložitev pritožbe v primeru zavrnitve te prošnje. Okoliščina, da je OI v odločbi o zavrnitvi pomoči tožečo stranko pozval, naj se obrne na odbor prek njegovega novega predsednika, v zvezi s tem ni upoštevna. Sodišče za uslužbence poleg tega ugotavlja, da se je s časovnega vidika – ker se je tožeča stranka v prošnji za pomoč oprla na dogodke, ki so se zgodili od aprila 2011, zlasti na dogodke v zvezi s pripravo zapisnika sestanka 23. maja 2011 in svojo neudeležbo na poletni šoli – elektronsko sporočilo tožeče stranke, poslano posvetovalnemu odboru za obravnavanje nadlegovanj, le zelo na kratko nanašalo na poklicni pritisk, ki ga je čutila od 1. februarja 2012.

153

Nazadnje, prošnja v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov se seveda lahko zavrne, če je bila vložena prezgodaj. Nasprotno pa to ne velja za pritožbo, v zvezi s katero začne trimesečni prekluzivni rok iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov vsekakor teči, ne glede na to, ali se zadevna oseba obrne na posvetovalni odbor, kot je bil ustanovljen v Parlamentu v zvezi z nadlegovanjem.

154

Zato se OI z zavrnitvijo pritožbe, ker naj bi bila prošnja za pomoč vložena prezgodaj, saj bi se morala tožeča stranka v zvezi s tem domnevno najprej obrniti na posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj, opira na napačen razlog, ki lahko uradnike in uslužbence zavede glede pristojnosti in odgovornosti, ki jih imata posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj oziroma OI, kar zadeva psihično nadlegovanje, kot so predstavljene v točkah od 134 do 138 te sodbe.

155

[Kot popravljeno s sklepom z dne 3. decembra 2015] Vendar tak razlog ne more vplivati na zakonitost odločbe o zavrnitvi pritožbe niti na zakonitost odločbe o zavrnitvi pomoči. S tem ko je OI v odločbi o zavrnitvi pritožbe tožečo stranko opozoril, da obstoj težavnih, celo konfliktnih odnosov med uradnikom in njegovimi nadrejenimi v skladu s sodno prakso ni dokaz psihičnega nadlegovanja, je namreč želel, kar zadeva temelj, čeprav podredno, potrditi podrobno preučitev, opravljeno v odločbi o zavrnitvi pomoči, oziroma vsaj ni želel ovreči te preučitve. Sicer pa je to trdil Parlament, in to zlasti na obravnavi. Poleg tega Sodišče za uslužbence ne glede na izid te sodbe ugotavlja, da ima posvetovalni odbor za obravnavanje nadlegovanj nalogo sprave in mediacije, ki je lahko primerna za rešitev težav, s katerimi se srečuje tožeča stranka, tudi če ne pomenijo nadlegovanja v smislu člena 12b Kadrovskih predpisov, zato da bi se znova vzpostavilo „mirno in produktivno delovno vzdušje“ v smislu člena 5 notranjih pravil.

156

Glede na vse navedeno in ne da bi bilo treba odrediti, naj nekatera v češčini napisana elektronska sporočila v angleščino prevede neodvisen prevajalec, je treba zavrniti drugi tožbeni razlog in posledično vse predloge za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pomoči in odločbe o zavrnitvi pritožbe.

157

Tožeča stranka v svojih predlogih Sodišču za uslužbence predlaga, naj Parlamentu naloži, da ji plača 50.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela, ter na podlagi premoženjske škode četrtino zdravstvenih stroškov, ki jih je imela zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, vse skupaj povečano za zakonite zamudne obresti.

158

Parlament primarno predlaga, naj se odškodninski zahtevek zavrže kot nedopusten in podredno zavrne kot neutemeljen.

159

Neodvisno od vprašanja, ali se je tožeča stranka z vidika pravila skladnosti – s tem ko je predlagala, naj se ji „povrne škoda, ki ji je nastala ali bi ji lahko še vedno nastala zaradi izpodbijane odločbe“ – želela v pritožbi sklicevati na odškodnino za premoženjsko in/ali nepremoženjsko škodo, je treba spomniti, da je treba predloge za povrnitev premoženjske ali nepremoženjske škode zavrniti, če so, kot v obravnavani zadevi, tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili zavrnjeni kot neutemeljeni (sodba López Cejudo/Komisija, F‑28/13, EU:F:2014:55, točka 105 in navedena sodna praksa).

160

Ob upoštevanju zavrnitve predlogov za razglasitev ničnosti in posledično neobstoja nepravilnega ravnanja uprave, zaradi katerega bi nastala njena odgovornost, je treba odškodninski zahtevek zavrniti.

161

V skladu s členom 101 Poslovnika, ob upoštevanju drugih določb naslova II, poglavje 8, navedenega poslovnika, neuspela stranka nosi svoje stroške in se ji na predlog naloži plačilo stroškov druge stranke. Vendar se lahko v skladu s členom 102(2) tega poslovnika stranki, ki je uspela, naloži, da nosi svoje stroške in da prevzame del ali vse stroške nasprotne stranke, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe, zlasti če je ta stranka nasprotni stranki povzročila stroške brez razloga ali iz nagajivosti.

162

Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je tožeča stranka tista, ki s svojimi predlogi ni uspela. Poleg tega je Parlament v predlogih izrecno predlagal, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Vendar ob upoštevanju, prvič, slabega delovanja odbora, kar je med drugim zaradi kršitve notranjih pravil povzročilo, da se prošnja tožeče stranke, naslovljena na prejšnjega predsednika tega odbora, ni obravnavala, ter drugič, neustrezne obrazložitve, ki je bila primarno navedena v utemeljitev odločbe o zavrnitvi pritožbe, Sodišče za uslužbence meni, da je uporaba določb člena 102(2) Poslovnika upravičena, in zato Parlamentu nalaga plačilo njegovih lastnih stroškov in polovice stroškov tožeče stranke.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

razsodilo: