—

za Gimnasio Deportivo San Andrés SL, v likvidaciji, G. Atarés París, stečajna upraviteljica,

—

za Tesorería General de la Seguridad Social (TGSS) M. F. Mijares García-Pelayo, zastopnica,

—

za špansko vlado L. Banciella Rodríguez-Miñón, zastopnik,

—

za Evropsko komisijo J. Enegren in R. Vidal Puig, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 98).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora, ki ga je začelo podjetje Gimnasio Deportivo San Andrés SL, v likvidaciji, (v nadaljevanju: Gimnasio) glede vprašanja, katerih dolgov tega podjetja se lahko oprosti podjetje pridobitelja pri prenosu dejavnosti s prvega podjetja na drugo.

3

Člen 1(1)(a) Direktive 2001/23 določa:

„Ta direktiva se uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve.“

4

Člen 2(1) navedene direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

5

Člen 3 Direktive 2001/23 v poglavju II z naslovom „Ohranjanje pravic delavcev“ določa:

„1.   Pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, se na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja.

Države članice lahko določijo, da sta od dneva prenosa odsvojitelj in pridobitelj solidarno odgovorna, kar zadeva obveznosti, nastale pred dnevom prenosa na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, ki je obstajalo na dan prenosa.

[…]

3.   Po prenosu pridobitelj še naprej zagotavlja s kolektivno pogodbo dogovorjene delovne pogoje, kakršne je na podlagi te pogodbe zagotavljal odsvojitelj, do dneva prenehanja veljavnosti ali izteka te kolektivne pogodbe ali do dneva uveljavitve ali začetka uporabljanja druge kolektivne pogodbe.

Države članice lahko omejijo obdobje zagotavljanja takih delovnih pogojev, s pridržkom, da ni krajše od enega leta.

6

Člen 4(1) te direktive, prvi stavek, določa, da „[p]renos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata sam po sebi odsvojitelju ali pridobitelju ne daje podlage za odpuščanje.“

7

Člen 5 Direktive 2001/23, ki tudi spada v poglavje II te direktive, določa:

„1.   Če države članice ne določijo drugače, se člena 3 in 4 ne uporabljata za prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata, če je odsvojitelj v stečajnem ali temu podobnem postopku zaradi plačilne nesposobnosti, ki je bil začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja in je pod nadzorom pristojnega organa oblasti (ki je lahko tudi stečajni upravitelj, ki ga je pooblastil pristojni organ oblasti).

2.   Kadar se člena 3 in 4 uporabljata za prenos v postopkih plačilne nesposobnosti (ne glede na to, ali je bil postopek sprožen z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja) in pod pogojem, da postopek nadzira pristojni organ oblasti (ki je lahko tudi stečajni upravitelj po določbah nacionalne zakonodaje), lahko država članica določi, da:

3.   Država članica lahko uporabi odstavek 2(b) za vse prenose, ko je odsvojitelj v resnih gospodarskih težavah, kakršne opredeljuje nacionalna zakonodaja, če tako stanje ugotovi pristojni organ oblasti in je omogočen sodni nadzor, pod pogojem, da so take določbe v nacionalni zakonodaji obstajale že pred 17. julijem 1998.

[…]

4.   Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da preprečijo zlorabo postopkov plačilne nesposobnosti, zaradi katerih bi bili delavci prikrajšani za pravice, ki jih predvideva ta direktiva.“

8

Člen 8 te direktive določa:

„Ta direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo ali sprejmejo za delavce ugodnejše zakone ali druge predpise ali da spodbujajo ali dopuščajo za delavce ugodnejše kolektivne pogodbe ali sporazume med socialnimi partnerji.“

9

Nasledstvo podjetja ureja kraljeva zakonska uredba 1/1995 z dne 24. marca 1995 o potrditvi spremenjenega besedila zakona o delovnih razmerjih (Estatuto de los Trabajadores, BOE št. 75, z dne 29. marca 1995, str. 9654) v različici, ki izhaja iz zakona 12/2001 z dne 9. julija 2001 (BOE št. 164 z dne 10. julija 2001, str. 24890, v nadaljevanju: zakon o delovnih razmerjih).

10

Člen 44(1) zakona o delovnih razmerjih določa:

„Prenos podjetja, delovnega centra ali samostojne proizvodne enote tega podjetja sam po sebi ne pomeni, da delovno razmerje preneha; novi delodajalec vstopi v pravice in obveznosti prejšnjega delodajalca, ki jih ima na podlagi pogodbe o zaposlitvi in socialne varnosti, vključno z obveznostmi glede pokojnin pod pogoji, ki jih določa posebna veljavna zakonodaja, in na splošno z vsemi obveznostmi na področju dodatne socialne varnosti, ki jih je nanj prenesel odsvojitelj.“

11

Vendar pa v skladu s členom 57a zakona o delovnih razmerjih v primeru stečajnih postopkov veljajo posebni pogoji, ki jih določa zakon o stečaju 22/2003 z dne 9. julija 2003 (Ley 22/2003 Concursal, BOE št. 164 z dne 10. julija 2003, str. 26905) v različici, ki izhaja iz zakona 38/2011 z dne 10. oktobra 2011 (BOE št. 245 z dne 11. oktobra 2011, v nadaljevanju: zakon o stečajnem postopku), v primerih kolektivne spremembe, prekinitve in prenehanja pogodb o zaposlitvi in pogodb o prenosu podjetja.

12

Zakon o stečajnem postopku določa dva mogoča izida v postopku zaradi plačilne nesposobnosti, in sicer dogovor ali likvidacijo. V likvidacijski fazi se uporabljata člena 148 in 149 tega zakona, ki določata drugačen pravni režim glede na to, ali je bil načrt likvidacije izdelan in odobren ali ne.

13

Člen 148(1) zakona o stečajnem postopku določa, da mora upravitelj v začeti likvidacijski fazi sodišču predložiti likvidacijski načrt, v zvezi s tem pa je še pojasnjeno, da mora ta načrt, če je mogoče, „predvideti enoten prenos vseh ali nekaterih poslovnih enot, obratov ali drugih proizvodnih enot blaga in storitev družbe, ki je predmet zaradi plačilne nesposobnosti“.

14

Člen 148(2) določa, da mora likvidacijski načrt odobriti sodišče, ki lahko „v načrt uvede spremembe ali sprejme likvidacijo v skladu z dispozitivnimi pravili“, ki so določena v členu 149 zakona o stečajnem postopku.

15

Navedeni člen 149 določa:

„1.   Če ni bil odobren načrt za likvidacijo ali če morebiti nekatere točke s takim načrtom niso urejene, mora likvidacija potekati po teh pravilih:

[…]

2.   Z vidika zaposlitve gre za prenos podjetja, ko prenos iz odstavka 1(a) vodi k ohranitvi identitete gospodarske enote kot celote organiziranih sredstev, ki služijo glavni ali postranski gospodarski dejavnosti. V tem primeru lahko sodišče odloči, da pridobitelj nima nobene obveznosti glede neporavnanih plač ali odpravnin, ki so bile dolgovane pred prenosom in ki jih pokrije Fondo de garantía salarial (garancijski sklad za plače) v skladu s členom 33 zakona o delovnih razmerjih. Poleg tega lahko pridobitelj in predstavniki zaposlenih zagotovijo preživetje dejavnosti v prihodnosti in ohranitev delovnih mest s sklenitvijo sporazumov za spremembo kolektivnih delovnih pogojev.

3.   S sklepom o odobritvi prenosa ali prenosa stvari in pravic bodisi skupaj bodisi ločeno, v svežnjih ali kot del podjetja ali proizvodne enote se določi, da prenehajo vsa bremena, ki so pred postopkom zaradi plačilne nesposobnosti obstajala v korist upnikov, ki so prijavili svoje terjatve in nimajo posebnega položaja v skladu s členom 90.“

16

Predložitveno sodišče meni, da enajsta končna določba zakona o stečajnem postopku o spremembah splošnega zakona o davkih 58/2003 (Ley 58/2003 General Tributaria) z dne 17. decembra 2003 (BOE št. 302 z dne 18. decembra 2003, str. 44987) izrecno določa, da nasledstvo za davčne namene ali razširitev odgovornosti ne velja za prevzemnike gospodarskih enot ali dejavnosti, ki pripadajo dolžniku, glede katerega poteka postopek zaradi plačilne nesposobnosti, če do pridobitve pride v tem postopku. V zakonodaji o socialni varnosti pa enake določbe ni.

17

Splošni zakon o socialni varnosti (Ley General de la Seguridad Social) v prečiščenem besedilu, ki je bil potrjen s kraljevo zakonsko uredbo 1/1994 z dne 20. junija 1994 (BOE št. 154 z dne 29. junija 1994, str. 20658, v nadaljevanju: LGSS), vsebuje člen 127 z naslovom „Posebni primeri odgovornosti iz naslova dajatev“, ki v odstavku 2 določa:

„Pri prenosu lastništva gospodarske, industrijske ali trgovske enote prevzemnik s prejšnjim lastnikom ali njegovimi dediči solidarno odgovarja za plačilo dajatev, ki so zapadle v plačilo pred prenosom. Enaka obveznost obstaja med delodajalcem odsvojiteljem in pridobiteljem pri začasnem dajanju na razpolago delavca, čeprav je to brezplačno ali neprofitno.“

18

Člen 15(3) zakona LGSS z naslovom „Obvezujoča narava [prispevkov]“, kakor je bil spremenjen, določa:

„Fizične ali pravne osebe oziroma subjekti, ki niso pravne osebe, so odgovorni za izpolnitev obveznosti plačevanja prispevkov za socialno varnost ali plačevanja za socialno varnost iz drugih virov, katerim določbe, ki urejajo posamezno ureditev ali vir, neposredno nalagajo obveznost plačila, podredno oziroma mortis causa pa tudi solidarno odgovorne osebe, ki so odgovorne na podlagi dejstev, opustitev, dejanj ali pravnih aktov v skladu s vsemi veljavnimi zakonskimi določbami, ki se nanašajo na obveznosti za socialno varnost, ali jih izrecno ne izključujejo, oziroma sporazumi ali pogodbami, ki niso v nasprotju z zakoni. Ta solidarna odgovornost, ki je podredna ali mortis causa, se uveljavlja v skladu s postopkom izterjave, ki ga določajo ta zakon in njegove izvedbene uredbe.“

19

Člen 104(1) zakona LGSS, kakor je bil spremenjen, z naslovom „Oseba, odgovorna [za plačilo]“, določa:

„Delodajalec je odgovoren za upoštevanje obveznosti plačila in nakazila celotnega zneska lastnih prispevkov in prispevkov svojih delavcev.

Podredno ali mortis causa so solidarno odgovorne osebe ali subjekti, ki niso pravne osebe, na katere se nanašata člena 15 in 127(1) in (2) tega zakona.

Solidarna odgovornost iz naslova nasledstva lastništva gospodarske, industrijske ali trgovske enote iz člena 127 se razširi na vse dolgove, ki so nastali pred nasledstvom. Za to nasledstvo se šteje, da obstaja, tudi če gre za družbo z udeležbo delavcev ali združenja delavcev pri upravljanju (,sociedad laboral‘), ki ohrani gospodarsko, industrijsko ali trgovsko enoto, ne glede na to, ali so bili ti delavci zaposleni pri prejšnjem delodajalcu ali ne.

Če je delodajalec družba ali enota, ki je bila razpuščena in likvidirana, se njene neporavnane obveznosti iz naslova prispevkov, dolgovanih za socialno varnost, prenesejo na družbenike ali imetnike kapitalskih deležev, ki so solidarno odgovorni za njihovo plačilo v mejah vrednosti izkupička, ki jim pripada v okviru likvidacije.

[…]“

20

Gimnasio je gospodarska družba, katere glavna dejavnost je upravljanje srednje šole Escuela Laia z več kot 150 učenci.

21

S sklepom z dne 2. septembra 2013 se je začel njen stečajni postopek.

22

Pristojni pravosodni organ je s sklepom z dne 15. oktobra 2013 odobril sklep o dodelitvi šole Escuela Laia družbi Institució Pedagógica Sant Andreu SL, ki jo sestavlja skupina srednješolskih učiteljev in ki je edina predložila ponudbo za nakup enote. Ta družba se je zavezala ohraniti dejavnost družbe Gimnasio in prevzeti pogodbe o zaposlitvi njenih delavcev.

23

V skladu s tem sklepom morajo biti za sklep o dodelitvi izpolnjeni ti pogoji:

[…]

[…]“

24

Blagajna TGSS je 25. oktobra 2013 vložila pritožbo zoper sklep o dodelitvi z dne 15. oktobra 2013 z obrazložitvijo, da ta krši člen 44 zakona o delovnih razmerjih, ker določa, da pridobitelj nima obveznosti glede dolgov družbe Gimnasio iz naslova socialne varnosti.

25

Tudi skupina nekdanjih delavcev družbe Gimnasio je 21. novembra 2013 vložila pritožbo zoper navedeni sklep.

26

Zaradi dvomov glede obsega obveznosti, ki naj jih prevzame pridobitelj, v zadevnem primeru Institució Pedagógica Sant Andreu SL, je Juzgado de lo Mercantil no3 de Barcelona prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

27

Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da lahko Sodišče na predlog sodnika poročevalca, če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ali če odgovor na tako vprašanje ne dopušča nobenega razumnega dvoma, po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

28

To določbo je treba uporabiti v tej zadevi.

29

Najprej je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s postavljenimi vprašanji v bistvu Sodišče sprašuje, ali so nekatere določbe ureditve zadevne države članice ukrepi, potrebni za prenos Direktive 2001/23, splošneje pa želi izvedeti, ali so te določbe v skladu s pravom Unije.

30

V tem pogledu je treba spomniti, da Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka, začetega na podlagi člena 267 PDEU, ni pristojno, niti da bi se izreklo o razlagi nacionalnih določb, niti da bi presojalo o tem, ali jih organi zadevne države članice pravilno razlagajo (glej zlasti sodbo Vueling Airlines, C‑487/12, EU:C:2014:2232, točka 26 in navedena sodna praksa).

31

Prav tako Sodišču na podlagi pristojnosti, ki mu jih daje člen 267 PDEU, ni treba odločati o skladnosti predpisov nacionalnega prava s pravom Unije (glej zlasti sodbo v združenih zadevah Lombardini in Mantovani, C‑285/99 in C‑286/99, EU:C:2001:640, točka 27 in navedena sodna praksa).

32

Vendar pa je Sodišče pristojno, da predložitvenemu sodišču da vse ustrezne elemente razlage prava Unije, ki mu lahko omogočijo, da presodi o taki skladnosti za namene sodbe v zadevi, v kateri odloča (glej zlasti sodbo Lombardini in Mantovani, EU:C:2001:640, točka 27 in navedena sodna praksa).

33

V teh okoliščinah je treba sedem vprašanj predložitvenega sodišča, ki jih je treba obravnavati skupaj, razumeti tako, da se z njimi v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2001/23 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki določa ali omogoča, da se pri prenosu podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov – in če je odsvojitelj v postopku zaradi plačilne nesposobnosti – pridobitelju dovoli, da ne prevzame obveznosti odsvojitelja na podlagi pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij, vključno z obveznostmi, povezanimi z obveznim socialnim zavarovanjem, če so te obveznosti nastale pred datumom prenosa proizvodne enote. To sodišče tudi sprašuje, ali je v tem pogledu pomembno, da je delovno razmerje prenehalo pred tem datumom.

34

Za odgovor na ta vprašanja je treba najprej spomniti, da je namen Direktive 2001/23, kot izhaja iz njene tretje uvodne izjave in njenega člena 3, varovanje delavcev pri prenosu podjetja in zlasti zagotovitev, da se njihove pravice ohranijo (glej sodbo Kirtruna in Vigano, C‑313/07, EU:C:2008:574, točka 36).

35

Vendar je namen navedene direktive glede na razlike v državah članicah, kar zadeva obseg varovanja delavcev na tem področju, te razlike zmanjšati s približevanjem nacionalnih zakonodaj, vendar pa ne predvideva popolne uskladitve na tem področju (glej četrto in šesto uvodno izjavo Direktive 2001/23 ter sodbo Amatori in drugi, C‑458/12, EU:C:2014:124, točka 41 in navedena sodna praksa).

36

Kot je razvidno iz naslova poglavja II Direktive 2001/23, ta v členih od 3 do 5 vsebuje pravila na področju ohranjanja pravic delavcev.

37

Člen 3(1), prvi pododstavek, navedene direktive določa načelo, po katerem se pravice in obveznosti odsvojitelja, ki na dan prenosa izhajajo iz veljavne pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, prenesejo na pridobitelja.

38

V podobnem smislu ohranjanja pravic delavcev člen 3(3) Direktive 2001/23 določa, da mora pridobitelj po prenosu še naprej zagotavljati s kolektivno pogodbo dogovorjene delovne pogoje, kakršne je na podlagi te pogodbe zagotavljal odsvojitelj, do dneva prenehanja veljavnosti ali izteka te kolektivne pogodbe ali do začetka uporabljanja nove kolektivne pogodbe (sodba Juuri, C‑396/07, EU:C:2008:656, točka 32). Člen 4(1) te direktive pa določa, da prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata sam po sebi odsvojitelju ali pridobitelju ne daje podlage za odpuščanje.

39

Ta pravila o varovanju je treba šteti za obvezujoča v smislu, da države članice ne smejo odstopati od njih na način, zaradi katerega bi bili delavci v slabšem položaju (glej v tem smislu sodbo Komisija/Italija, C‑561/07, EU:C:2009:363, točka 46), razen izjem, ki jih določa sama direktiva.

40

V zvezi s tem, prvič, člen 3(3), drugi pododstavek, Direktive 2001/23 državam članicam dovoljuje, da lahko omejijo obdobje zagotavljanja takih delovnih pogojev, če ni krajše od enega leta.

41

Drugič, člen 3(4)(a) navedene direktive določa, da se odstavka 1 in 3 tega člena, če države članice ne določijo drugače, ne uporabljata v zvezi s pravico delavcev do starostnih, invalidskih ali družinskih dajatev na podlagi dodatnega zavarovanja v podjetju ali na medpodjetniški ravni, ki obstajajo zunaj okvirov obveznega socialnega zavarovanja držav članic.

42

Spomniti je treba, da je v tem okviru Sodišče že razsodilo, da je treba to zadnjo izjemo od uporabe odstavkov 1 in 3 člena 3 Direktive 2001/23, v skladu s katerima je pridobitelj zavezan ohraniti pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, kot tudi s kolektivnim sporazumom dogovorjene delovne pogoje, razlagati ozko, ob upoštevanju splošnega cilja zaščite pravic delavcev ob prenosu podjetja, ki se uresničuje na podlagi te direktive (sodba Komisija/Italija, EU:C:2009:363, točka 30 in navedena sodna praksa).

43

Tako so lahko iz obveznosti prenosa pravic delavcev izvzete le dajatve zunaj okvirov obveznega socialnega zavarovanja, ki so izčrpno naštete v členu 3(4)(a) Direktive 2001/23 (sodba Komisija/Italija, EU:C:2009:363, točka 32).

44

Spomniti je treba tudi, da mora država članica v skladu s členom 3(4)(b) navedene direktive – tudi če države članice uporabijo to izjemo – ob izključitvi obveznosti prenosa iz te določbe sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi zavaruje interese delavcev, vključno s tistimi, ki ob prenosu niso več zaposleni v podjetju odsvojitelja, v zvezi s pravicami do starostnih dajatev in dajatev preživelim družinskim članom, ki so jih že pridobili ali jih pridobivajo na podlagi dodatnega zavarovanja iz tega odstavka 4(a) (sodba Komisija/Italija EU:C:2009:363, točka 31).

45

Tretjič, države članice lahko v skladu s členom 4(1), drugi pododstavek, Direktive 2001/23 odstopajo od prvega pododstavka te določbe, tako da določijo, da se pravila glede odpuščanja iz prvega pododstavka ne uporabljajo za nekatere specifične kategorije delavcev, ki jih zakonodaja ali praksa držav članic ne varuje pred odpuščanjem.

46

Četrtič, člen 5(1) Direktive 2001/23 določa, da se člena 3 in 4 te direktive načeloma ne uporabljata za prenos podjetja, če je odsvojitelj v stečajnem ali podobnem postopku zaradi plačilne nesposobnosti, ki je bil začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja in je pod nadzorom pristojnega organa oblasti.

47

Vendar pa, kot je razvidno iz člena 5(1) in (2), prvi del stavka, se države članice lahko odločijo, da bodo uporabljale člena 3 in 4 za prenos podjetja v okviru postopka zaradi plačilne nesposobnosti, ki je bil začet v zvezi z odsvojiteljem in je pod nadzorom pristojnega organa oblasti.

48

Kadar država članica neobvezno uporablja člen 5(2), ji ta vseeno omogoča, da pod določenimi pogoji ne uporabi nekaterih jamstev iz členov 3 in 4 Direktive 2001/23, če se je začel postopek zaradi plačilne nesposobnosti in je pod nadzorom pristojnega organa oblasti (sodba Komisija/Italija, EU:C:2009:363, točka 38).

49

Tako lahko ta država članica z odstopanjem od člena 3(1) Direktive 2001/23 v skladu s členom 5(2)(a) in (b) te direktive določi, da se obveznosti odsvojitelja na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, ki so zapadle v plačilo pred prenosom ali pred začetkom postopka zaradi plačilne nesposobnosti, ne prenesejo na pridobitelja, pod pogojem, da ta postopek v skladu z zakonodajo navedene države članice zagotavlja vsaj enako varovanje, kot je varovanje, določeno z Direktivo 80/987, in/ali da se, če veljavna zakonodaja ali praksa to dopušča, lahko delovni pogoji s sporazumom spremenijo, da se ohranijo zaposlitvene možnosti z zagotovitvijo preživetja podjetja.

50

Navedeni člen 5(4) tudi določa, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe, da preprečijo zlorabo postopkov plačilne nesposobnosti, zaradi katerih bi bili delavci prikrajšani za pravice, ki jih predvideva Direktiva 2001/23.

51

Nazadnje, čeprav so, kot je navedeno v točki 39 tega sklepa, pravila varovanja iz navedene direktive obvezna, razen izjem, ki jih ta izrecno določa, je treba poudariti, da njen člen 8 določa, da Direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo ali sprejmejo za delavce ugodnejšo ureditev.

52

Ob upoštevanju navedenega sledi, prvič, da je z Direktivo 2001/23 določeno načelno pravilo, v skladu s katerim je odsvojitelj zavezan pravicam in obveznostim, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja med delavcem in odsvojiteljem na dan prenosa podjetja. Kot izhaja iz besedila in strukture člena 3 te direktive, prenos obveznosti odsvojitelja na pridobitelja pri prenosu podjetja zaradi okoliščine, da zaposluje delavce, zajema vse njihove pravice, razen če spadajo med izjemo, izrecno določeno s to direktivo (glej po analogiji sodbo Beckmann, C‑164/00, EU:C:2002:330, točki 36 in 37).

53

Te obveznosti zajemajo poleg plač še druga plačila delavcem, ki jim jih dolguje zadevna družba, pa tudi prispevke za obvezno socialno varstvo, ki jih mora plačati odsvojitelj, ker izhajajo iz pogodb o zaposlitvi ali delovnega razmerja med njim in delavci. Kot izhaja tudi iz člena 2(1) Direktive 2001/23, pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje v skladu s to direktivo pomeni pravno razmerje med delodajalci in delavci, katere namen je ureditev delovnih pogojev (sodba Kirtruna in Vigano, EU:C:2008:574, točka 41).

54

Drugič, v skladu s členom 5(1) te direktive se to načelno pravilo ne uporablja, če je odsvojitelj, kot je v postopku v glavni stvari, v postopku zaradi plačilne nesposobnosti in pod nadzorom pristojnega organa zadevne države članice. V tem primeru je namreč plačilo terjatev, ki izhajajo iz delovnega razmerja med delavci in insolventnim delodajalcem, delavcem zagotovljeno z Direktivo 80/987.

55

Tretjič, ne glede na to odstopanje od Direktive 2001/23 pa člen 5(1) te direktive daje vsaki državi članici pravico, da pri prenosu podjetja v okviru postopka zaradi plačilne nesposobnosti, začetega proti odsvojitelju, uporabi zlasti člen 3 te direktive. Kadar država članica uporabi to možnost, člen 5(2)(a) določa, da je dovoljeno odstopanje od člena 3(1) te direktive v smislu, da se obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja na dan prenosa ali začetka postopka zaradi plačilne nesposobnosti, ne prenesejo na pridobitelja, pod pogojem, da v tej državi članici obstaja varovanje, ki je najmanj enako varovanju, uvedenemu z Direktivo 80/987, ki zahteva uvedbo mehanizma jamstva za plačilo dolgovanih terjatev delavcem v skladu s pogodbami o zaposlitvi ali delovnim razmerjem, sklenjenimi s plačilno nesposobnim delodajalcem. Ta možnost odstopanja zagotavlja, da se zadevnim delavcem izplačajo plače, in zagotavlja tudi ohranitev delovnih mest, tako da se zagotovi preživetje podjetja v težavah.

56

Četrtič, v skladu s členom 8 Direktive 2001/23 lahko države članice določijo in uporabljajo vsako drugo ureditev pri prenosu podjetij, če je za delavce ugodnejša od ureditve, uvedene s to direktivo. Tak postopek je namreč v skladu s ciljem te direktive, kot je naveden v točki 34 tega sklepa. Tako državi članici ni odvzeta možnost, da uporabi člen 3(1) navedene direktive, čeprav subjekt prevzame podjetje, ki je plačilno nesposobno.

57

Petič, iz besedila Direktive 2001/23 in na njeni podlagi uvedene ureditve izhaja, da poleg obveznosti držav članic, da varujejo pravice, ki so jih že pridobili ali jih pridobivajo delavci, ki ob prenosu niso več zaposleni v podjetju odsvojitelja, v zvezi z dajatvami iz člena 3(4)(b) navedene direktive zakonodajalec Unije ni določil pravil v zvezi z obveznostmi odsvojitelja, ki izhajajo iz pogodb o delu ali delovnih razmerij, ki so na dan prenosa podjetja že prenehale. Iz istih razlogov, kot so ti iz prejšnje točke, pa državi članici ni onemogočeno, da določi, da se take obveznosti prenesejo na pridobitelja.

58

Predložitveno sodišče mora z vidika elementov razlage prava Unije rešiti spor, o katerem odloča, tako da presodi združljivost veljavne ureditve zadevne države članice z zahtevami tega prava in upošteva vse elemente pravnega in dejanskega položaja, ki so privedli do spora.

59

Glede na vse te ugotovitve je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba Direktivo 2001/23 razlagati tako:

60

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) sklenilo:

Direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov je treba razlagati tako: