1

Družbe Duravit AG, Duravit SA in Duravit BeLux SPRL/BVBA s pritožbo predlagajo razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. septembra 2013, Duravit in drugi/Komisija (T‑364/10, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2013:477), v delu, v katerem je s to sodbo samo delno ugodilo njihovemu predlogu za razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije C(2010) 4185 final z dne 23. junija 2010 v zvezi s postopkom uporabe člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/39092 – kopalniška oprema) (v nadaljevanju: sporni sklep) in, podredno, za zmanjšanje globe, ki jim je bila naložena s tem sklepom.

2

Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 31, str. 205) v členu 31 določa:

„S pritožbo zoper odločbo, s katero je Komisija določila globo ali periodično denarno kazen, ima Sodišče neomejeno pristojnost do pregleda odločbe. Sodišče lahko prekliče, zmanjša ali poveča naloženo globo ali periodično denarno kazen.“

3

Dejansko stanje spora je bilo navedeno v točkah od 1 do 25 izpodbijane sodbe in ga je mogoče povzeti tako.

4

Pritožnice so proizvajalke keramičnih izdelkov.

5

Komisija je s spornim sklepom ugotovila obstoj kršitve člena 101(1) PDEU in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 52, str. 3) v sektorju kopalniške opreme. Ta kršitev, pri kateri je domnevno sodelovalo 17 podjetij, naj bi potekala v različnih obdobjih med 16. oktobrom 1992 in 9. novembrom 2004 in naj bi zajemala vse protikonkurenčne sporazume in usklajena ravnanja na belgijskem, nemškem, francoskem, italijanskem, nizozemskem in avstrijskem ozemlju.

6

Družba Masco Corp. in njene hčerinske družbe, vključno s Hansgrohe AG, ki proizvaja kopalniške armature, in Hüppe GmbH, ki proizvaja zaslone za prhanje, so 15. julija 2004 obvestile Komisijo o obstoju kartela v sektorju kopalniške opreme in zaprosile za imuniteto pred globami na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155), če pa jim ta ne bi bila odobrena, pa za znižanje zneska glob, ki bi se jim lahko naložile.

7

Komisija je 9. in 10. novembra 2004 opravila nenapovedane preglede v prostorih več družb in nacionalnih poklicnih združenj, ki delujejo v sektorju kopalniške opreme. Komisija je med 15. novembrom 2005 in 16. majem 2006 naslovila zahteve za informacije na navedene družbe in združenja, vključno s pritožnicami, 26. marca 2007 pa je sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je vročila tudi njim. V obdobju od 15. novembra 2004 do 20. januarja 2006 je več podjetij, pritožnice niso med njimi, zaprosilo za imuniteto pred globami ali za znižanje njihovega zneska.

8

Pritožnice so z dopisom z dne 31. julija 2007 na Komisijo naslovila svoja stališča glede obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 26. marca 2007.

9

Komisija je 23. junija 2010 na podlagi zaslišanja, ki je potekalo od 12. do 14. novembra 2007, in poslanega dopisa z dne 9. julija 2009 o ugotovljenih dejstvih, v katerem jih je opozorila na nekatere dokaze, na katere se je nameravala opreti v okviru sprejetja končnega sklepa, sprejela sporni sklep.

10

Komisija je v spornem sklepu ugotovila, da je ugotovljena kršitev zajemala, prvič, usklajevanje med proizvajalci kopalniške opreme glede letnih dvigov cen in drugih dejavnikov določanja cen v okviru rednih sestankov znotraj nacionalnih poklicnih združenj, drugič, določanje ali usklajevanje cen ob posebnih dogodkih, kot so povečanje stroškov surovin, uvedba eura in uvedba cestnin v Nemčiji, in tretjič, razkritje in izmenjavo občutljivih poslovnih informacij. Ta ravnanja naj bi se odvijala po ponavljajočem se vzorcu, ki je bil v šestih državah članicah, v katerih je potekala preiskava Komisije, enak. Določanje cen v sektorju kopalniške opreme naj bi se izvajalo na letni ravni, natančneje, proizvajalci naj bi določali svoje cenike, ki so ostali na splošno v veljavi eno leto in so bili podlaga za poslovne odnose s prodajalci na debelo.

11

Komisija je ugotovila tudi, da so zgoraj opisana ravnanja del celovitega načrta s ciljem omejiti konkurenco med naslovniki spornega sklepa in da imajo značilnosti enotne in trajajoče kršitve, katere področje uporabe zajema tri podskupine proizvodov, in sicer kopalniške armature, zaslone za prhanje in keramične izdelke (v nadaljevanju: tri podskupine proizvodov), ter da so zajemala belgijsko, nemško, francosko, italijansko, nizozemsko in avstrijsko ozemlje. Glede organizacije kartela je Komisija poudarila obstoj nacionalnih poklicnih združenj, ki zajemajo člane, katerih dejavnost se nanaša na vse tri podskupine proizvodov in ki jih je poimenovala „usklajevalna telesa“, nacionalnih poklicnih združenj, v katerih se je dejavnost članov nanašala na vsaj dve od treh podskupin proizvodov in ki jih je poimenovala „združenja za več proizvodov“, in specializiranih združenj, v katerih se je dejavnost članov nanašala na eno od treh podskupin proizvodov. Nazadnje je ugotovila, da je obstajala osrednja skupina podjetij, ki je sodelovala pri kartelu v različnih državah članicah in v okviru usklajevalnih teles in združenj za več proizvodov.

12

Glede sodelovanja pritožnic pri ugotovljeni kršitvi je Komisija, prvič, ugotovila, da čeprav so bile v času kršitve primarno proizvajalke keramičnih izdelkov, so bile vseeno seznanjene z različnimi paletami proizvodov, ki so predmet kršitve, glede na to, da so sodelovale pri tajnih sestankih usklajevalnega telesa v Nemčiji IndustrieForum Sanitär, nekdanjega Freundeskreis der deutschen Sanitärindustrie (v nadaljevanju: IFS), ki je zajemalo tri podskupine proizvodov. Drugič, kar zadeva geografski obseg kartela, je Komisija ugotovila, da so pritožnice v obdobjih njihovega sodelovanja pri kartelu, ker so bile članice IFS, Fachverband Sanitärkeramische Industrie, usklajevalnega telesa specializiranega združenja za podskupino keramičnih izdelkov v Nemčiji (v nadaljevanju: FSKI), Vitreous China-group, specializiranega združenja za podskupino keramičnih izdelkov v Belgiji (v nadaljevanju: VCG), in Association française des industries de céramique sanitaire, specializiranega združenja za podskupino keramičnih izdelkov v Franciji (v nadaljevanju: AFICS), neposredno sodelovale pri kršitvi, ugotovljeni na belgijskem, nemškem in francoskem ozemlju. Menila je, da je na podlagi več objektivnih indicev razvidno, da so lahko pritožnice razumno domnevale, da geografski obseg ugotovljene kršitve ne zajema le belgijskega, nemškega in francoskega ozemlja, temveč tudi italijansko in avstrijsko ozemlje. Glede nizozemskega ozemlja je Komisija navedla, da ni ugotovila, da je na Nizozemskem obstajal kartel po letu 1999.

13

Za izračun globe, ki se naloži vsakemu podjetju, je Komisija uporabila Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe (ES) št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006). Določila je osnovni znesek globe, pri čemer je pojasnila, da navedeni izračun za vsako od podjetij temelji na njegovi prodaji po zadevnih državah članicah, pomnoženi s številom let sodelovanja pri ugotovljeni kršitvi v vsaki državi članici za zadevno podskupino izdelkov, tako da je bilo upoštevano, da so nekatera podjetja poslovala le v nekaterih državah članicah ali le v eni od treh podskupin izdelkov.

14

Komisija je glede na težo kršitve določila koeficient v višini 15 %, pri čemer je upoštevala štiri merila za presojo navedene kršitve, in sicer naravo očitanih ravnanj, skupne tržne deleže, geografski obseg kršitve in njeno izvajanje. Poleg tega je določila množitelj, ki ga je treba na podlagi trajanja kršitve uporabiti za osnovni znesek, ki je bil za pritožnice določen na 4,33 za Nemčijo, na 3 za Belgijo in na 0,66 za Francijo. Nazadnje se je za odvrnitev zadevnih podjetij od sodelovanja pri tajnih dogovorih, na katere se nanaša sporni sklep, odločila, da osnovni znesek globe poveča z uporabo dodatnega zneska v višini 15 %.

15

Potem ko je Komisija določila osnovni znesek, je preučila še obstoj obteževalnih ali olajševalnih okoliščin, ki bi lahko upravičevale prilagoditev tega zneska. Upoštevala ni nobene obteževalne ali olajševalne okoliščine v zvezi s pritožnicami in potem ko je bila uporabljena zgornja meja 10 % prometa, je znesek globe, naložene pritožnicam v členu 2 spornega sklepa, znašal 29.266.325 EUR.

16

Pritožnice so 2. septembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo za razglasitev delne ničnosti spornega sklepa, pri čemer so navedle devet tožbenih razlogov.

17

S prvimi šestimi tožbenimi razlogi se je želelo doseči razglasitev delne ničnosti spornega sklepa in nanašali so se: prvi na kršitev dokaznega standarda, ki se zahteva za dokaz o kršitvi člena 101(1) PDEU, drugi na, prvič, kršitev pravice do obrambe pritožnic, in drugič, napako pri presoji glede domnevnega sodelovanja pritožnic v kartelu, ki se je nanašal na več izdelkov iz sektorja kopalniške opreme, tretji na napako pri presoji, kar zadeva domnevno sodelovanje pritožnic pri kršitvi pravil o konkurenci v sektorju keramičnih izdelkov v Nemčiji, četrti na napako pri presoji, kar zadeva domnevno sodelovanje pritožnic pri usklajevanju cen v Belgiji in Franciji, peti na napako pri presoji, kar zadeva opredelitev zadevnih ravnanj kot enotno in trajajočo kršitev, ter šesti na kršitev pravice do izjave zaradi trajanja upravnega postopka od zaslišanja pritožnic do sprejetja spornega sklepa.

18

Sedmi tožbeni razlog se je nanašal na nezakonitost določb člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 in Smernic iz leta 2006 ter je vseboval dva ugovora nezakonitosti.

19

Z osmim in devetim tožbenim razlogom, ki sta bila navedena podredno, se je želelo doseči znižanje globe, pri čemer se je osmi nanašal na to, da se pri določanju osnovnega zneska globe ni upoštevala manjša teža njihovega sodelovanja pri ugotovljeni kršitvi v primerjavi z drugimi udeleženci, deveti pa na nesorazmernost končnega zneska globe, ki jim je bila naložena, po uporabi omejitve v višini 10 % prometa.

20

Splošno sodišče je v točki 338 izpodbijane sodbe le delno sprejelo drugi in četrti tožbeni razlog, ki ju je preučilo ob upoštevanju prvega tožbenega razloga, saj je razsodilo, da je Komisija storila napako pri presoji z ugotovitvijo, da so pritožnice sodelovale pri ugotovljeni kršitvi na italijanskem, nizozemskem in avstrijskem ozemlju. Zato je Splošno sodišče v točkah od 352 do 357 izpodbijane sodbe delno ugodilo primarnim predlogom za razglasitev delne ničnosti spornega sklepa.

21

Kar zadeva podredne predloge za znižanje globe, naložene pritožnicam, je Splošno sodišče na prvem mestu v točkah 376 in 384 izpodbijane sodbe kot neutemeljena zavrnilo osmi in deveti tožbeni razlog, s katerima so pritožnice trdile, da je bila metoda za izračun osnovnega zneska globe v nasprotju z načeloma enakega obravnavanja in individualizacije kazni ter da končni znesek naložene globe ni sorazmeren in pravičen.

22

Na drugem mestu je Splošno sodišče na podlagi svoje neomejene pristojnosti v točkah 385 in 386 izpodbijane sodbe razsodilo, da ne more znižati globe v višini 29.266.325 EUR, ki je bila naložena pritožnicam, ter da je ta znesek glede na trajanje in težo zadevne kršitve primerna sankcija.

23

Pritožnice Sodišču predlagajo, naj:

24

Komisija Sodišču predlaga, naj:

25

Pritožnice v utemeljitev pritožbe navajajo šest pritožbenih razlogov:

26

Pritožnice se s prvim pritožbenim razlogom, ki je razdeljen na dva dela, sklicujejo na kršitev člena 31 Uredbe št. 1/2003, domneve nedolžnosti in pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavljata Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), zaradi zavrnitve izvedbe sodnega nadzora v okviru neomejene pristojnosti in kršitve obveznosti obrazložitve.

27

Pritožnice s prvim delom prvega pritožbenega razloga, ki zajema med drugim točke 48, 55, 98, 109, 113, 132, 146, 192, 195, 201, 293 in 308 izpodbijane sodbe, trdijo, da je Splošno sodišče kršilo člen 31 Uredbe št. 1/2003 s tem, da je zavrnilo sodni nadzor v okviru neomejene pristojnosti, ki bi se opravil glede dejanskih in pravnih ugotovitev, ki jih je Komisija sprejela v spornem sklepu.

28

Menijo, da je Splošno sodišče zgolj preverilo, ali so Komisiji res očitale, da je storila napako pri presoji. Iz več točk izpodbijane sodbe naj bi bilo razvidno, da je hotelo Splošno sodišče sporni sklep preučiti z vidika prava in dejstev le v delu, v katerem so navedeni konkretni očitki, in je hkrati dokazano, da so ugotovitve iz navedenega sklepa izkrivljene. Če ni bilo takega dokaza, naj bi Splošno sodišče štelo, da zadevne ugotovitve Komisije niso bile omajane, tudi če so bile izrecno izpodbijane. Splošno sodišče naj bi se tako oprlo na domnevo pravilnosti materialnih ugotovitev in utemeljenosti trditev Komisije. Splošno sodišče naj bi se namreč izogibalo preverjanju vseh elementov spornega sklepa in naj bi se odreklo možnosti nadomestitve presoje Komisije s svojo presojo. Kar zadeva pravne ugotovitve, naj bi moralo Splošno sodišče v skladu z načelom iura novit curia samo podati pravne opredelitve, ne pa zgolj preveriti, ali je Komisija pri tem storila napake.

29

Komisija poudarja, da se sodni nadzor v okviru neomejene pristojnosti nanaša le na naloženo sankcijo in pri tem dopolnjuje nadzor zakonitosti. Sodni nadzor neomejene pristojnosti naj ne bi bil namenjen nadomestitvi nadzora zakonitosti, tako da bi Splošno sodišče na predlog moralo s svojo presojo nadomestiti presojo Komisije tako pri ugotavljanju dejstev kot pri njihovi pravni opredelitvi. Splošno sodišče naj bi pravilno ugotovilo, da sodni nadzor v okviru neomejene pristojnosti ni enakovreden nadzoru po uradni dolžnosti.

30

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da nadzor zakonitosti, določen v členu 263 PDEU, pomeni, da sodišče Unije opravi nadzor izpodbijanega sklepa z vidika prava in dejstev v zvezi s trditvami, ki jih je navedla tožeča stranka, ter da ima pooblastilo za presojo dokazov, razglasitev ničnosti navedenega sklepa in spremembo zneska glob (glej sodbo z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, C‑295/12 P, EU:C:2014:2062, točka 53 in navedena sodna praksa).

31

Nadzor zakonitosti je dopolnjen z neomejeno sodno pristojnostjo, ki je bila v skladu s členom 261 PDEU sodišču Unije priznana v členu 31 Uredbe št. 1/2003. Ta pristojnost sodišču omogoča, da preseže zgolj nadzor zakonitosti sankcije in nadomesti presojo Komisije s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen (glej sodbo z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 63 in navedena sodna praksa).

32

Vendar izvajanje te neomejene sodne pristojnosti ni enakovredno nadzoru po uradni dolžnosti, postopek pa je kontradiktoren. Načeloma mora tožeča stranka navesti tožbene razloge zoper izpodbijani sklep in v utemeljitev teh razlogov predložiti dokaze (glej sodbo z dne 18. decembra 2014, Komisija/Parker Hannifin Manufacturing in Parker-Hannifin, C‑434/13 P, EU:C:2014:2456, točka 76 in navedena sodna praksa).

33

V zvezi s tem je treba poudariti, da če se nad izpodbijanim sklepom kot celoto ne opravi nadzor po uradni dolžnosti, ni kršeno načelo učinkovitega sodnega varstva. Za upoštevanje tega načela namreč ni nujno, da Splošno sodišče – ki sicer mora odgovoriti na navedene tožbene razloge in opraviti tako nadzor nad uporabo prava kot preizkus dejanskega stanja – po uradni dolžnosti ponovno v celoti pregleda spis (sodba z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 66).

34

Prvi del prvega pritožbenega razloga je treba preučiti z vidika te sodne prakse.

35

Poudariti je treba, da pritožnici v bistvu poudarjata, da je Splošno sodišče, ker je napačno opravilo sodni nadzor, zlasti ker ni opravilo neomejenega sodnega nadzora nad dejanskimi in pravnimi ugotovitvami, ki jih je Komisija sprejela v spornemu sklepu, sprejelo napačne ugotovitve v več točkah izpodbijane sodbe.

36

Iz sodne prakse, navedene v točkah od 30 do 33 te sodbe, pa je razvidno, prvič, da se neomejena sodna pristojnost nanaša le na naloženo sankcijo in ne na celotni izpodbijani sklep, in drugič, da niti neomejena sodna pristojnost niti nadzor zakonitosti ne pomenita nadzora po uradni dolžnosti in torej ne zahtevata, da Splošno sodišče po uradni dolžnosti ponovno v celoti pregleda spis ne glede na očitke pritožnice.

37

Ker prvi del prvega pritožbenega razloga temelji na napačni domnevi, da bi moralo Splošno sodišče opraviti nadzor nad celotnim spornim sklepom po uradni dolžnosti, ga je treba zavrniti kot neutemeljen.

38

Pritožnice z drugim delom prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na točke 275, 285, 359 in 360 izpodbijane sodbe, Splošnemu sodišču očitajo, da je preučilo samo posledice delne nezakonitosti spornega sklepa in trditev, podanih v zvezi z globo, ne da bi opravilo samostojno in prosto presojo ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera. Zato naj bi Splošno sodišče kršilo obveznost sodnega nadzora v okviru neomejene pristojnosti, ki je določena v členu 31 Uredbe št. 1/2003 in v skladu s katero mora sprejeti samostojno diskrecijsko odločitev o globi ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin in brez omejitve na vsebino spisa. Ker pa Splošno sodišče ni preučilo vseh faz izračuna in ni obrazložilo rezultata take preučitve ter ni preučilo, ali je globa sorazmerna in v skladu z načelom enakega obravnavanja v primerjavi z globami, naloženimi v sočasnih postopkih, naj bi kršilo obveznost sodnega nadzora v okviru neomejene pristojnosti in obveznost obrazložitve.

39

Komisija trdi, da pritožnice napačno menijo, da bi moralo Splošno sodišče odločiti o tožbenih razlogih, ki jih pritožnice niso navedle ali konkretizirale. Poleg tega naj, kar zadeva znesek globe, zgolj to, da se je Splošno sodišče opiralo na Smernice iz leta 2006 in da je preverilo njihovo uporabo, ne bi omajalo utemeljenosti izpodbijane sodbe.

40

Ni sporno, da je Splošno sodišče pristojno, da preseže le nadzor zakonitosti glob, ki jih naloži Komisija, in nadomesti njeno presojo s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen (glej sodbo z dne 22. novembra 2012, E.ON Energie/Komisija, C‑89/11 P, EU:C:2012:738, točka 124 in navedena sodna praksa).

41

Sodišče Unije mora za izpolnitev zahtev sodnega nadzora globe v okviru neomejene pristojnosti v smislu člena 47 Listine pri izvajanju pooblastil iz členov 261 in 263 PDEU preučiti vsak očitek, pravni ali dejanski, s katerim se skuša dokazati, da znesek globe ni primeren teži in trajanju kršitve (glej sodbo z dne 18. decembra 2014, Komisija/Parker Hannifin Manufacturing in Parker-Hannifin, C‑434/13 P, EU:C:2014:2456, točka 75 in navedena sodna praksa).

42

Vendar izvajanje te neomejene pristojnosti, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, navedene v točki 32 te sodbe, ne pomeni enako kot nadzor po uradni dolžnosti, postopek pa je kontradiktoren. Načeloma mora tožeča stranka navesti tožbene razloge zoper izpodbijani sklep in v utemeljitev teh razlogov predložiti dokaze.

43

Zato Splošnemu sodišču v nasprotju s trditvami pritožnic razen razlogov javnega reda ni treba ne glede na natančne tožbene razloge, ki so jih navedle pritožnice, opraviti preizkusa po uradni dolžnosti in sprejeti samostojno diskrecijsko odločitev o globi, ki jo je določila Komisija, temveč mora odločiti o tožbenih razlogih, ki mu jih predložijo tožeče stranke.

44

Kar zadeva trditev pritožnic, da Splošno sodišče ni obrazložilo svojega preizkusa zneska globe, ki jim je bila naložena, je Splošno sodišče najprej v točki 362 izpodbijane sodbe ugotovilo, da razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem se nanaša na kršitev v Italiji, na Nizozemskem in v Avstriji, ne bi mogla povzročiti spremembe te globe, saj Komisija pri izračunu zneska navedene globe ni upoštevala prodaje, ki so jo pritožnice opravile v Italiji, na Nizozemskem in v Avstriji, temveč zgolj tisto, ki so jo opravile v Belgiji, Nemčiji in Franciji.

45

Nato je Splošno sodišče v točkah od 368 do 376 izpodbijane sodbe preučilo tožbeni razlog v zvezi z napakami, ki naj bi jih storila Komisija pri izračunu osnovnega zneska naložene globe, zlasti napake glede določitve 15‑odstotne stopnje na podlagi koeficienta v zvezi s „težo kršitve“. Ugotovilo je, da je treba, ker spada enotna in trajajoča kršitev, storjena v večletnem obdobju na ozemljih treh zadevnih držav članic s cikličnim določanjem cen, med najtežje kršitve, 15‑odstotno stopnjo zaradi koeficienta v zvezi s „težo kršitve“ šteti za primeren znesek, zlasti glede na to, da stopnje, določene za tovrstno kršitev, znašajo med 0 % in 30 %.

46

Nazadnje je Splošno sodišče v točkah od 377 do 384 izpodbijane sodbe preučilo tožbeni razlog v zvezi z domnevno nesorazmernostjo in nepravičnostjo naložene globe zaradi njenega zneska, ki ustreza 10 % letnega prometa pritožnic. Ugotovilo je, da glede na ustaljeno sodno prakso uporaba zgornje meje 10 % prometa ni v nasprotju z načeloma sorazmernosti in enakega obravnavanja.

47

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da obveznost obrazložitve Splošnega sodišča ne zavezuje, da v svojih ugotovitvah po vrsti izčrpno obravnava vse trditve, ki jih navajajo stranke v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih argumentov, Sodišču pa omogoča, da razpolaga z dovolj elementi za izvajanje nadzora (glej sodbo z dne 11. julija 2013, Gosselin Group/Komisija, C‑429/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:463, točka 53 in navedena sodna praksa).

48

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče poglobljeno preučilo tožbene razloge v zvezi z zneskom globe, ki jo je Komisija naložila, in da je v zvezi s tem dovolj obrazložilo svoj preizkus.

49

Poleg tega mora Splošno sodišče preučiti primernost zneska globe in načeloma Sodišču, kadar v okviru pritožbe odloča o pravnih vprašanjih, ni treba iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomestiti presoje Splošnega sodišča, ki pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti odloča o višini glob, ki se podjetjem naložijo zaradi njihovih kršitev prava Unije (glej v tem smislu sodno z dne 4. septembra 2014, YKK in drugi/Komisija, C‑408/12 P, EU:C:2014:2153, točka 29 in navedena sodna praksa).

50

Zato drugi del prvega pritožbenega razloga in prvi pritožbeni razlog v celoti nista utemeljena.

51

Drugi pritožbeni razlog, ki ima dva dela, se nanaša na kršitev člena 263 PDEU in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47, prvi odstavek, Listine zaradi nezadostne preučitve ugotovitev Komisije v okviru nadzora zakonitosti in prekoračitve omejitev tega nadzora.

52

Pritožnice s prvim delom drugega pritožbenega razloga trdijo, da je Splošno sodišče kršilo člen 263 PDEU in pravico do učinkovitega pravnega sredstva s tem, da jim je v okviru nadzora zakonitosti, zlasti v točkah 98, 146, 195, 293 in 308 izpodbijane sodbe, naložilo pretirane zahteve glede trditvenega in dokaznega bremena. To naj bi moralo preveriti, ali je Komisija pravilno razlagala navedene dokaze in ali so ugotovitve, ki so iz njih izpeljane, utemeljene. Glede tega ni mogoče domnevati, da so ugotovitve Komisije ali njene pravne presoje pravilne. Splošno sodišče naj bi pritožnicam naložilo dokazno breme, preden se je samo lotilo presoje sklopa indicev. Od tožeče stranke ni mogoče pričakovati, da predloži nasprotne dokaze glede trditev Komisije, če ta v utemeljitev svojih trditev v spornemu sklepu ni navajala dokazov.

53

Pritožnice ugotavljajo, da je Splošno sodišče z zavrnitvijo njihovih trditev v točkah 134, 138, 141, 144, 146, 187, 252, 293 in 308 izpodbijane sodbe s sklicevanjem na njihovo domnevno dokazno breme nezadostno opravilo nadzor zakonitosti in tako kršilo člen 263 PDEU in pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

54

Komisija glede zatrjevanega obstoja „domneve pravilnosti“ poudarja, da iz sodne prakse izhaja, da mora zadevne podjetje, če se Komisija opira na dokaze, ki načeloma zadostujejo za to, da se dokaže kršitev, po eni strani pravno zadostno dokazati obstoj okoliščine, na katero se sklicuje, in po drugi to, da je zaradi te okoliščine omajana dokazna vrednost dokazov, na katere se opira Komisija.

55

V nasprotju s pritožnicami Komisija meni, da je sporni sklep pravno zadostno utemeljila z dokazi in da morajo pritožnice v zvezi s tem opredeliti izpodbijane elemente, izraziti očitke in predložiti dokaze. Ker ta postopkovna zahteva ni v nasprotju z dokaznim bremenom Komisije, naj bi bilo treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.

56

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora stranka, ki očita kršitev pravil o konkurenci, za to predložiti dokaz, in da mora podjetje ali podjetniško združenje, ki uveljavlja pravno sredstvo obrambe zoper ugotovitev kršitve teh pravil, dokazati, da so izpolnjeni pogoji za uporabo pravila, iz katerega je izpeljano to pravno sredstvo obrambe, tako da mora navedeni organ uporabiti druge dokaze (glej sodbo z dne 17. junija 2010, Lafarge/Komisija, C‑413/08 P, EU:C:2010:346, točka 29 in navedena sodna praksa).

57

Tudi če bi v skladu s temi načeli dokazno breme nosila bodisi Komisija bodisi podjetje ali zadevno združenje, lahko dejstva, na katera se sklicuje ena stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali utemeljitvi, saj je sicer mogoče ugotoviti, da so bila pravila v zvezi z dokaznim bremenom upoštevana (glej sodbo z dne 17. junija 2010, Lafarge/Komisija, C‑413/08 P, EU:C:2010:346, točka 30 in navedena sodna praksa).

58

Poleg tega se v okviru tožbe pred sodiščem od tožeče stranke zahteva, da opredeli tiste elemente izpodbijanega sklepa, ki jih prereka, da v zvezi s tem navede očitke in predloži dokaze, na podlagi katerih je mogoče resno sklepati, da so ti očitki utemeljeni (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 2011, KME Germany in drugi/Komisija, C‑272/09 P, EU:C:2011:810, točka 105).

59

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče, prvič, v točkah od 90 do 92 izpodbijane sodbe opozorilo na sodno prakso v zvezi s pojmom „enotne in trajajoče kršitve“. Drugič, v točkah od 93 do 108 navedene sodbe je opozorilo na dokazna pravila, ki se uporabljajo v okviru postopkov v zvezi s kršitvijo člena 101(1) PDEU.

60

Natančneje, Splošno sodišče je s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča v točki 97 izpodbijane sodbe ugotovilo, da kadar je Komisija lahko dokazala, da je podjetje sodelovalo na očitno protikonkurenčnih sestankih, je Splošno sodišče lahko brez neutemeljene obrnitve dokaznega bremena ali kršitve domneve nedolžnosti presodilo, da mora to podjetje drugače pojasniti vsebino teh sestankov. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 98 navedene sodbe opozorilo, da temu podjetju ni treba zgolj navesti okoliščine, ki naj bi omajala dokazno vrednost dokazov, na katere se opira Komisija, temveč mora predložiti dokaz za to okoliščino, ta pa mora tudi omajati dokazno vrednost dokazov, na katere se opira Komisija.

61

Ker je Splošno sodišče v točkah od 111 do 147 izpodbijane sodbe preverilo opredelitev zadevnih ravnanj kot enotno in trajajočo kršitev in je ob presoji, da je lahko Komisija upravičeno prišla do take opredelitve, zahtevalo, da pritožnice predložijo dokaz za okoliščine, ki omajajo ugotovitve Komisije o tej opredelitvi, ni kršilo pravilo o dokaznem bremenu.

62

Iz navedenega je razvidno, da prvi del drugega pritožbenega razloga ni utemeljen.

63

Pritožnice z drugim delom drugega pritožbenega razloga trdijo, da je Splošno sodišče prekoračilo meje nadzora zakonitosti s tem, da je v njihovo škodo opravilo enostranski sodni nadzor v okviru neomejene pristojnosti. Trdijo, da je Splošno sodišče preseglo ugotovitve Komisije v spornemu sklepu in prekoračilo meje nadzora zakonitosti z drugačno opredelitvijo dejstev, ki jih je Komisija napačno pravno opredelila.

64

Zlasti naj bi Splošno sodišče, prvič, v točki 213 izpodbijane sodbe prekvalificiralo opredelitev, ki jo je Komisija opravila v spornem sklepu glede prakse izmenjave informacij, in jo spremenilo v dogovor o cenah za več proizvodov. Drugič, v točkah 261, 311 in 312 navedene sodbe naj bi pripisalo višjo dokazno vrednost udeležbi pritožnic na sestankih, ki niso bili preučeni v spornem sklepu. Tretjič, Splošno sodišče naj bi v točkah 235, 239 in 298 iste sodbe z zavrnitvijo trditve pritožnic, da dokazi ne dokazujejo obstoja sporazumov, sklenjenih ob zadevnih dogodkih, štelo, da poskus sklenitve sporazuma že pomeni kršitev člena 101 PDEU. Splošno sodišče naj bi tako izhajalo iz načela, da „poskus sporazuma“ že pomeni usklajeno ravnanje, s katerim naj bi obremenilo pritožnice. Splošno sodišče naj bi torej dejstva prekvalificiralo v primerjavi z opredelitvijo Komisije in prekoračilo meje nadzora zakonitosti.

65

Komisija najprej glede izpodbijanih sestankov poudarja, da Splošno sodišče ni nikoli preučilo treh zadevnih sestankov. Dalje, glede domnevne prekvalifikacije izmenjave informacij v sporazum, tudi če bi bila dokazana, naj ta element ne bi mogel povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijane sodbe glede na protikonkurenčni namen teh sestankov. Pojma „sporazum“ in „usklajeno ravnanje“ naj bi zajemala istovrstne oblike usklajevanja, ki se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah. Zato po mnenju te institucije zadostuje, da se predloži dokaz za kateregakoli od njiju, da bi se dokazala kršitev člena 101 PDEU. Nazadnje naj bi bila domnevno protipravna prekvalifikacija spornega sklepa, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo v točkah 235, 239 in 298 izpodbijane sodbe, zgolj domneva pritožnic.

66

Po mnenju Komisije je zato treba drugi del drugega pritožbenega razloga in ta razlog v celoti zavrniti.

67

Najprej je treba glede trditve pritožnic, da je Splošno sodišče prekoračilo meje nadzora zakonitosti s prekvalifikacijo dejstev, ki jih je Komisija napačno pravno opredelila, in sicer z njegovo prekvalifikacijo praks izmenjave informacij o cenah v sporazum, ugotoviti, da je mogoče na podlagi točk 211 in 212 izpodbijane sodbe in ob upoštevanju v njiju navedene sodne prakse jasno sklepati, da se je Splošno sodišče sklicevalo na prakso izmenjave informacij kot na usklajeno ravnanje. Ni mu mogoče zgolj zato, ker je beseda „sporazum“ navedena v točki 213 navedene sodbe, očitati, da je prekvalificiralo ravnanje, ki se očita pritožnicam.

68

Pojma „sporazum“ in „usklajeno ravnanje“ v smislu člena 101(1) PDEU poleg tega subjektivno gledano zajemata istovrstne oblike usklajevanja, ki se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah. Tako zadostuje, da je bila dokazana katera koli od teh oblik kršitve, navedenih v tej določbi, da bi se zadnjenavedena določba uporabila (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2013, Solvay Solexis/Komisija, C‑449/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:802, točka 52 in sodna praksa).

69

Nato je treba glede trditve, da je Splošno sodišče pripisalo višjo dokazno vrednost točkam 261, 311 in 312 izpodbijane sodbe, nekaterim dokazom o sodelovanju pritožnic pri sestankih, ki se niso obravnavali v izpodbijanem sklepu, ugotoviti, da po eni strani iz besedila točk 206 in 264 izpodbijane sodbe izhaja, da se je Splošno sodišče sklicevalo na sezname sestankov iz prilog 1 oziroma 4 spornega sklepa, in da so po drugi v točkah 261 in 311 navedene sodbe našteti vsi sestanki iz navedenih seznamov. Čeprav Splošno sodišče v točkah 264, 311 in 312 izpodbijane sodbe omenja sestanke IFS z dne 14. novembra 2001 ter FSKI z dne 23. januarja in 5. julija 2002, v nasprotju s trditvami pritožnic ni preučilo teh sestankov in dokazom o navedenih sestankih ni pripisalo višje dokazne vrednosti. Poleg tega je Splošno sodišče, čeprav so isti sestanki navedeni na popolnem seznamu sestankov v točki 312 izpodbijane sodbe, v točki 313 navedene sodbe ugotovilo, da skoraj vsi – ne pa vsi – dokazi podpirajo ugotovitev, da so pritožnice sodelovale pri zadevni enotni in trajajoči kršitvi. Iz tega izhaja, da se Splošno sodišče dejansko ni oprlo na sestanke IFS z dne 14. novembra 2001 ter FSKI z dne 23. januarja in 5. julija 2002 pri ugotovitvi, da je Komisija predložila dokaz za sodelovanje pritožnic pri kršitvi na nemškem ozemlju v obdobju od 7. julija 2000 do 9. novembra 2004.

70

Nazadnje je treba glede trditve pritožnic, da je Splošno sodišče v točkah 235, 239 in 298 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da poskus sklenitve dogovora že pomeni kršitev člena 101 PDEU, opozoriti, da se pojem „usklajeno ravnanje“ v smislu člena 101(1) PDEU nanaša na obliko usklajevanja med podjetji, ki ne da bi se izvajalo do sklenitve pravega sporazuma, namenoma nadomešča praktično sodelovanje med njimi v škodo konkurence (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 1999, Komisija/Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točka 115 in navedena sodna praksa).

71

Tako je bilo treba merili usklajevanja in sodelovanja, ki pomenita „usklajeno ravnanje“ v smislu iste določbe, razumeti glede na zasnovo določb Pogodbe DEU v zvezi s konkurenco, v skladu s katero mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na notranjem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2015, AC‑Treuhand/Komisija, C‑194/14 P, EU:C:2015:717, točka 32 in navedena sodna praksa).

72

Poleg tega, čeprav ta zahteva glede samostojnosti ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se razumno prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju njihovih konkurentov, pa vseeno strogo nasprotuje kakršnemu koli neposrednemu ali posrednemu navezovanju stika med takimi subjekti, s katerim se lahko bodisi vpliva na ravnanje dejanskega ali morebitnega konkurenta na trgu bodisi se takemu konkurentu razkrije, kako se je zadevni subjekt odločil ravnati na trgu ali kako namerava ravnati, kadar je namen ali učinek teh stikov doseči konkurenčne pogoje, ki ne ustrezajo običajnim pogojem na zadevnem trgu ob upoštevanju narave dobavljenih proizvodov ali storitev, velikosti in števila podjetij ter obsega navedenega trga (glej sodbo z dne 8. julija 1999, Komisija/Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točka 117 in navedena sodna praksa).

73

Iz tega zato izhaja, da vzpostavitev stika, pri katerem gre za poskus sklenitve dogovora o cenah, pomeni usklajeno ravnanje, ki je prepovedano s členom 101(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2013, Solvay/Komisija, C‑455/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:796, točka 40).

74

Zato je treba drugi del drugega pritožbenega razloga in drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljena.

75

Pritožnice v okviru tretjega pritožbenega razloga, ki vsebuje štirinajst delov, ki jih je treba preučiti skupaj, trdijo, da je Splošno sodišče večkrat očitno in odločilno izkrivilo vsebino spisa in hkrati napačno uporabilo pravo in kršilo priznana načela v zvezi z izvajanjem dokazov.

76

Pritožnice menijo, prvič, da je Splošno sodišče v točki 87 izpodbijane sodbe izkrivilo predloge za sprejetje pripravljalnih ukrepov iz točk 117 tožbe in točke 24 replike, in njihova pojasnila na obravnavi. Drugič, Splošno sodišče naj bi v točki 119 navedene sodbe izkrivilo nekatere odlomke spornega sklepa, ki se nanašajo na domnevne razprave glede povečanja cen kopalniških armatur v združenju FSKI. Tretjič, Splošno sodišče naj bi v točki 130 te sodbe izkrivilo točko 852 spornega sklepa glede tega, da naj bi pritožnice pripadale več združenjem za več proizvodov. Četrtič, Splošno sodišče naj bi v točkah od 152 do 155 izpodbijane sodbe izkrivilo nekatere odlomke obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 26. marca 2007 v zvezi z očitkom o rednih dogovorih o cenah v okviru združenja IFS. Petič, Splošno sodišče naj bi v točki 193 navedene sodbe izkrivilo izjave pritožnic o prvem tožbenem razlogu. Šestič, Splošno sodišče naj bi v točki 208 te sodbe izkrivilo predlog za sprejetje pripravljalnih ukrepov iz točke 46 tožbe v zvezi z zaslišanjem prič Schinle in Kook glede sestanka združenja IFS z dne 5. oktobra 2000. Sedmič, Splošno sodišče naj bi v točki 213 izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze in kršilo načela izvajanja dokazov v zvezi z vsebino zapiskov zaposlenega pri družbi Hansgrohe, g. Schinleja, ki so se nanašali na sestanek združenja IFS z dne 5. oktobra 2000. Osmič, Splošno sodišče naj bi v točki 218 navedene sodbe izkrivilo dokaze v zvezi s sestankom združenja IFS z dne 20. novembra 2002 in naj ne bi upoštevalo pripravljalnih ukrepov iz točke 27 replike. Devetič, Splošno sodišče naj bi v točki 230 izpodbijane sodbe izkrivilo predloge za sprejetje pripravljalnih ukrepov iz točk 57, 59 in 61 tožbe in trditve pritožnic v zvezi s povišanji cen „ob posebnih dogodkih“. Desetič, Splošno sodišče naj bi v točkah od 277 do 282 navedene sodbe izkrivilo dokaze, trditve pritožnic in predlog za sprejetje pripravljalnih ukrepov iz točke 90 tožbe v zvezi s sestankom združenja FSKI z dne 7. in 8. julija 2000. Enajstič, Splošno sodišče naj bi v točki 299 in naslednjih te sodbe izkrivilo vsebino zapisnika sestanka združenja FSKI z dne 17. januarja 2003 v zvezi z domnevnim usklajevanjem glede cestnine in predlog pritožnic za sprejetje pripravljalnih ukrepov iz točke 101 tožbe. Dvanajstič, Splošno sodišče naj bi v točki 312 in naslednjih izpodbijane sodbe izkrivilo sporni sklep, kar zadeva dokazno vrednost dokazov v zvezi s sestankom združenja IFS z dne 24. aprila 2001 in sestankoma združenja FSKI z dne 23. januarja in 5. julija 2002. Trinajstič, Splošno sodišče naj bi v točki 321 navedene sodbe izkrivilo pojasnila pritožnic iz točke 110 tožbe in točke 43 replike z napačno ugotovitvijo, da pritožnice niso podale nobene trditve v zvezi s sestankom združenja VCG z dne 30. oktobra 2001. Štirinajstič, v točki 324 iste sodbe naj bi izkrivilo točko 572 in naslednje spornega sklepa v zvezi z domnevnim očitkom usklajevanja v okviru združenja AFICS o cenah za leto 2005.

77

Glede tega pritožnice v okviru izkrivljanja iz sedmega in dvanajstega dela, ki ju navajajo, trdijo, da je Splošno sodišče enake dokaze presodilo drugače v tej zadevi in v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 16. septembra 2013, Villeroy & Boch Austria in drugi/Komisija (T‑373/10, T‑374/10, T‑382/10 in T‑402/10, neobjavljena, EU:T:2013:455), in z dne 16. septembra 2013, Keramag Keramische Werke in drugi/Komisija (T‑379/10 in T‑381/10, neobjavljena, EU:T:2013:457), zlasti kar zadeva upoštevanje in vsebino nekaterih sestankov, ki naj bi se jih udeležile pritožnice, za namene dokazovanja obstoja protikonkurenčnih ravnanj.

78

Komisija meni, da je treba vse te trditve o izkrivljanju zavrniti, bodisi zato, ker naj bi temeljile na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe, bodisi zato, ker naj kritični deli te sodbe ne bi imeli posledic in naj ne bi mogle omajati zakonitosti navedene sodbe, ali pa zato, ker pritožnice s tretjim pritožbenim razlogom deloma predlagajo novo presojo dejstev, ne da bi bilo dokazano, da je Splošno sodišče storilo očitno izkrivljanje.

79

Kar zadeva zlasti zatrjevana izkrivljanja glede predlogov za sprejetje pripravljalnih ukrepov, Komisija navaja, da je samo Splošno sodišče pristojno za presojo, ali je treba dopolniti informacije, ki jih ima na voljo, in da to, da predlog pritožnic ni mogel vplivati na presojo Splošnega sodišča in je bil zato zavrnjen, ne pomeni, da je bil ta predlog izkrivljen. Poleg tega naj odločilen element ne bi bilo vprašanje, ali je bil predlog za sprejetje ukrepov očitno izkrivljen, temveč vprašanje, ali je bil izkrivljen dokaz, na kar pa se pritožnice niso sklicevale. Vsekakor naj bi bilo izkrivljanje dokazov očitno.

80

Komisija torej meni, da Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni prekoračilo meja razumne presoje dokazov in da ta presoja ustreza tisti iz točke 133 sodbe z dne 16. septembra 2013, Keramag Keramische Werke in drugi/Komisija (T‑379/10 in T‑381/10, neobjavljena, EU:T:2013:457).

81

Na prvem mestu, kar zadeva dele tretjega pritožbenega razloga v zvezi s pripravljalnimi ukrepi, mora sodišče Unije v skladu z ustaljeno sodno prakso odločiti, ali je treba glede na okoliščine spora predložiti dokument v skladu z določbami Poslovnika, ki se uporabljajo za pripravljalne ukrepe. Kar zadeva Splošno sodišče, iz določb člena 49 njegovega poslovnika v različici, veljavni na datum izpodbijane sodbe, v povezavi s členom 65(b) tega poslovnika izhaja, da je zahteva za predložitev katerega koli dokumenta v zvezi z zadevo eden od pripravljalnih ukrepov, ki jih lahko Splošno sodišče odredi v kateri koli fazi postopka (glej v tem smislu sodbe z dne 2. oktobra 2003, Salzgitter/Komisija, C‑182/99 P, EU:C:2003:526, točka 41 in navedena sodna praksa; z dne 2. oktobra 2003, Aristrain/Komisija, C‑196/99 P, EU:C:2003:529, točka 67 in navedena sodna praksa; z dne 2. oktobra 2003, Ensidesa/Komisija, C‑198/99 P, EU:C:2003:530, točka 28 in navedena sodna praksa, in z dne 2. oktobra 2003, Corus UK/Komisija, C‑199/99 P, EU:C:2003:531, točka 67 in navedena sodna praksa).

82

Zato je treba v delu, v katerem je Splošno sodišče zavrnilo predloge pritožnic za zaslišanje prič z ugotovitvijo, da navedeni ukrepi niso potrebni, prvič, glede na preučitev dokazov o obstoju enotne in trajajoče kršitve iz točk od 109 do 147 izpodbijane sodbe, drugič, glede na ugotovitev iz točke 213 navedene sodbe, da zapiski družbe Hansgrohe zadostujejo za dokaz obstoja protipravnega ravnanja na sestanku združenja IFS z dne 5. oktobra 2000, tretjič, glede na ugotovitev iz točke 218 iste sodbe, da zapisnik sestanka združenja IFS z dne 20. novembra 2002 dokazuje navezovanje neposrednega stika med gospodarskimi subjekti, s katerim je mogoče izkriviti pravila o konkurenci, četrtič, glede na analizo odgovornosti pritožnic za protikonkurenčno ravnanje v okviru posebnih dogodkov iz točk od 231 do 253 izpodbijane sodbe, petič, glede na preučitev dokazov o protipravnosti sestankov združenja FSKI z dne 7. in 8. julija 2000, navedenih v točkah od 275 do 284 navedene sodbe, in šestič, glede na analizo iz točk od 296 do 306 iste sodbe, ki izhaja iz ugotovitve Splošnega sodišča, da je bil dokazan poskus sklenitve dogovora na sestankih združenja FSKI z dne 17. januarja in 4. julija 2003 o posledicah uvedbe cestnin v Nemčiji v obliki povišanja cen, zavrniti šesti del tretjega pritožbenega razloga v celoti ter prvi del tega pritožbenega razloga in njegove dele od osmega do enajstega v delu, v katerem se nanašajo na pripravljalne ukrepe.

83

Na drugem mestu, glede delov tretjega pritožbenega razloga, ki se nanašajo na izkrivljanja trditev pritožnic, je treba ugotoviti, da te s temi deli – razen v okviru njihovih navedb v utemeljitev trinajstega dela tega pritožbenega razloga – ne trdijo, da Splošno sodišče ni preučilo tožbenih razlogov, navedenih na prvi stopnji, temveč da je njihove trditve napačno razlagalo in povzelo.

84

Zadostovala pa naj bi ugotovitev, da pritožnice ne trdijo, da Splošno sodišče ni preučilo tožbenih razlogov, navedenih na prvi stopnji, zato vprašanje, ali je Splošno sodišče napačno povzelo trditve pritožnic, ne vpliva na rešitev tega spora in tako je treba peti in deseti del tretjega pritožbenega razloga v celoti zavrniti, prvi in deveti del tega razloga pa v delu, v katerem se nanašata na izkrivljanja trditev pritožnic (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2010, Knauf Gips/Komisija, C‑407/08 P, EU:C:2010:389, točka 32).

85

Na tretjem mestu, glede trinajstega dela tretjega pritožbenega razloga, s katerim pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da niso navedle nobene trditve v zvezi s sestankom združenja VCG z dne 30. oktobra 2001, je treba ugotoviti, prvič, da je Splošno sodišče v točki 316 izpodbijane sodbe poudarilo, da pritožnice ne zanikajo svoje udeležbe na sestankih nacionalnih poklicnih združenj na belgijskem in francoskem ozemlju, temveč zanikajo naravo ravnanj na navedenih sestankih. Pritožnice tako trdijo, da so bile odločitve, ki jih je sprejelo vsako podjetje, sprejete na ravni matične družbe, in da njihovi predstavniki na teh sestankih niso imeli na voljo nobenega pogajalskega manevrskega prostora, zato izmenjav informacij o cenah, do katerih je prišlo ob teh priložnostih, ni mogoče enačiti z usklajevanjem zvišanj cen ter te torej niso imele protikonkurenčnega cilja. Drugič, pritožnice so v točki 110 ničnostne tožbe in v točki 43 replike pred Splošnim sodiščem, navedenima v utemeljitev te pritožbe, formalno izpodbijale obstoj dogovarjanja o cenah na sestanku združenja VGC z dne 30. oktobra 2001 prav iz zgoraj navedenih razlogov. Te razloge pa je Splošno sodišče pravilno zavrnilo v točki 318 izpodbijane sodbe. V teh okoliščinah je treba kljub formulaciji iz točke 321 izpodbijane sodbe, na podlagi katere je mogoče sklepati, da pritožnice niso izpodbijale protikonkurenčnosti sestanka z dne 30. oktobra 2001, ugotoviti, da ta formulacija ne vpliva na rešitev tega spora. Tako trinajsti del tretjega pritožbenega razloga ni utemeljen.

86

Na četrtem mestu, glede delov tretjega pritožbenega razloga, ki se nanašajo na izkrivljanja dokazov, je treba opozoriti, da je izkrivljanje podano, le če je presoja obstoječih dokazov, ne da bi se sklicevalo na nove, očitno napačna. Vendar mora biti to izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejstev in dokazov. Poleg tega, če pritožnik očita, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, mora natančno navesti dokaze, ki naj bi jih to izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki so po njegovi presoji Splošno sodišče napeljale do tega izkrivljanja (glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2015, Italija/Komisija, C‑280/14 P, EU:C:2015:792, točka 52).

87

Vendar sedmi del tretjega pritožbenega razloga v celoti ter osmi, deseti in enajsti del tega pritožbenega razloga v delu, v katerem se nanašajo na izkrivljanja dokazov, temeljijo na nepopolnem in napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Pritožnice v bistvu želijo doseči, da Sodišče ponovno presoja dejstva in dokaze, za kar pa ni pristojno v pritožbenem postopku. Zato sedmi, osmi, deseti in enajsti del tretjega pritožbenega razloga v delu, v katerem se nanašajo na izkrivljanja dokazov, niso dopustni.

88

Na petem mestu, glede delov tretjega pritožbenega razloga, ki se nanašajo na izkrivljanja spornega sklepa in obvestila z dne 26. marca 2007 o ugotovitvah o možnih kršitvah, je treba ugotoviti, prvič, da, kar zadeva drugi in tretji del tega pritožbenega razloga, čeprav pritožnice menijo, da je Splošno sodišče uporabilo nenatančne formulacije v točki 119 izpodbijane sodbe, v kateri je ugotovilo, da se je na dveh sestankih združenja FSKI razpravljalo o povišanjih cen na področju kopalniških armatur in ne zgolj prodaji in da je formulacijo iz točke 130 navedene sodbe mogoče razlagati tako, da pomeni, da so sodelovale v več kot enem združenju za več proizvodov, te formulacije, sicer nenatančne, vseeno ne morejo omajati ugotovitve, da, najprej, dvostranski stiki med podjetji potrjujejo obstoj tesnih povezav med tremi podskupinami proizvodov, da so se nato pritožnice zavedale skupnega očitanega tajnega ravnanja ali so lahko razumno predvidele, da se ugotovljena kršitev nanaša na tri podskupine, in da so, nazadnje, pritožnice sodelovale pri enotni in trajajoči kršitvi zaradi svoje udeležbe na sestankih združenja IFS, ki so se nanašali na navedene tri podskupine. Tega drugega in tretjega dela torej ni mogoče sprejeti.

89

Drugič, glede četrtega dela tretjega pritožbenega razloga zadostuje ugotovitev, da iz besedila točk od 150 do 159 izpodbijane sodbe ni razvidno nobeno očitno izkrivljanje vsebine obvestila z dne 26. marca 2007 o ugotovitvah o možnih kršitvah. Pritožnice v bistvu želijo doseči, da Splošno sodišče ponovno presoja dejstva in dokaze, kar v fazi pritožbe ni dopustno. Zato ta četrti del ni dopusten.

90

Tretjič, kar zadeva dvanajsti del tretjega pritožbenega razloga, na prvem mestu, kot je razvidno iz točke 69 te sodbe, Splošno sodišče ni preučilo sestankov združenja IFS z dne 14. novembra 2001 in združenja FSKI z dne 23. januarja in 5. julija 2002 niti ni utemeljilo svojih ugotovitev o očitani kršitvi na teh sestankih, in na drugem mestu, kar zadeva trditev o rešitvi, uporabljeni v sodbah z dne16. septembra 2013, Villeroy & Boch Austria in drugi/Komisija (T‑373/10, T‑374/10, T‑382/10 in T‑402/10, neobjavljena, EU:T:2013:455), in z dne 16. septembra 2013, Keramag Keramische Werke in drugi/Komisija (T‑379/10 in T‑381/10, neobjavljena, EU:T:2013:457), ki je bila prav tako podana v okviru sedmega dela tretjega pritožbenega razloga, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da obveznosti Splošnega sodišča, da obrazloži svoje sodbe, načeloma ni mogoče razširiti do te meje, da se mu naloži obrazložitev rešitve, ki jo je sprejelo v neki zadevi, glede na rešitev iz druge zadeve, ki mu je bila predložena, tudi če se je nanašala na enak sklep (glej sodbo z dne 11. julija 2013, Team Relocations in drugi/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točka 66 in navedena sodna praksa). Zato dvanajsti del tretjega pritožbenega razloga v celoti in sedmi del tega pritožbenega razloga v delu, v katerem se nanaša na trditev o rešitvi, ki jo je Splošno sodišče sprejelo v sodbah z dne 16. septembra 2013, Villeroy & Boch Austria in drugi/Komisija (T‑373/10, T‑374/10, T‑382/10 in T‑402/10, neobjavljena, EU:T:2013:455), in z dne 16. septembra 2013, Keramag Keramische Werke in drugi/Komisija (T‑379/10 in T‑381/10, neobjavljena, EU:T:2013:457), nista utemeljena.

91

Četrtič, glede štirinajstega dela tretjega pritožbenega razloga je treba ugotoviti, da temelji na napačni razlagi izpodbijane sodbe. Iz besedila točke 324 navedene sodbe namreč ne izhaja, da formulacija, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, očitno izkrivlja vsebino spornega sklepa, zlasti ob upoštevanju narave očitanih ravnanj, in sicer cikličnih povišanj cen. Vsekakor navedena formulacija ne omaja niti protikonkurenčnosti sestanka združenja AFICS z dne 25. februarja 2004 niti udeležbe pritožnic na navedenem sestanku. Ta štirinajsti del torej ni utemeljen.

92

Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba tretji pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

93

Pritožnice s četrtim pritožbenim razlogom, ki ima dva dela, navajajo postopkovne napake in kršitev člena 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča, člena 48(2), člena 47, prvi odstavek, ter člena 52(3) Listine v povezavi s členom 6(1) in (3) EKČP zaradi dopustitve dokazov, na katere se ni mogoče sklicevati, upoštevanja prepoznih trditev Komisije in zavrnitve predlogov za sprejetje pripravljalnih ukrepov brez zadostne obrazložitve.

94

Pritožnice s prvim delom četrtega pritožbenega razloga trdijo, da je Splošno sodišče dopustilo in presojalo bistvene obremenilne dokaze, ki niso bili navedeni v obvestilu z dne 26. marca 2007 o ugotovitvah o možnih kršitvah ali v spornem sklepu in ki so bili deloma vloženi celo prepozno v postopku. Splošno sodišče naj bi v teh okoliščinah poleg tega upoštevalo in proti pritožnicam v izpodbijani sodbi uporabilo prepozne pisne trditve, ki jih je podala Komisija po koncu pisnega postopka, in to ne da bi jim omogočilo, da odgovorijo na navedbe Komisije.

95

Glede tega naj bi, natančneje, Splošno sodišče na prvem mestu v točkah od 162 do 167 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo z zanikanjem obstoja kršitve pravice pritožnic do obrambe zaradi uporabe zapiskov v zvezi s sestankom združenja IFS z dne 5. oktobra 2000 v spornem sklepu in z dopustitvijo in uporabo tega dokaza naj bi tudi samo kršilo njihove pravice do obrambe. Ta del izpodbijane sodbe naj bi v celoti temeljil na prepoznih trditvah Komisije, ker naj bi ta te trditve prvič navedla več kot eno leto in pol po koncu pisnega postopka. Zato naj bi Splošno sodišče z upoštevanjem navedenih trditev, ne da bi pritožnicam vsaj omogočilo, da nanje ponovno pisno odgovorijo, kršilo člen 48(2) svojega poslovnika, načelo enakosti orožij in pravico pritožnic do izjave.

96

Na drugem mestu naj bi Splošno sodišče v točki 226 in naslednjih izpodbijane sodbe, prvič, napačno uporabilo pravo s tem, da je napačno zanikalo, da je Komisija kršila pravico pritožnic do obrambe z upoštevanjem zapiskov v zvezi s sestankom združenja IFS z dne 9. aprila 2003, in drugič, z upoštevanjem teh zapiskov in prepoznega pojasnila Komisije o tem, da je mogoče navedene zapiske najti v spisu postopka, samo storilo postopkovno napako in kršilo pravice pritožnic do obrambe.

97

Na tretjem mestu naj bi izpodbijana sodba temeljila na kršitvah pravice do obrambe, kar zadeva zapiske v zvezi z zgoraj navedenima sestankoma združenja IFS z dne 5. oktobra 2000 in z dne 9. aprila 2003, ker je Splošno sodišče te zapiske uporabilo in iz njih izpeljalo posledice v točkah 213, 215, 228, 281 in naslednjih ter 313 izpodbijane sodbe, čeprav naj teh dokazov ne bi bilo mogoče uveljavljati.

98

Komisija trdi, da so imele pritožnice dostop do nezaupnih različic dokumentov, na katere so se sklicevale, in da trditve Komisije, ki na njih temeljijo, ne pomenijo novega pritožbenega razloga, temveč njeno pojasnilo o zahtevi Splošnega sodišča. Med drugim naj bi zgolj odgovorila na nenatančne trditve pritožnic in te naj bi imele priložnost razpravljati o zadevnih vprašanjih na obravnavi.

99

Ni sporno, da je namen pravice do dostopa do spisa Komisije zagotavljati dejansko uveljavljanje pravice do obrambe, ki hkrati spada med temeljne pravice prava Unije in je določena v členu 6 EKČP, in da lahko kršitev te pravice do dostopa med postopkom pred sprejetjem izpodbijanega sklepa načeloma povzroči razglasitev ničnosti tega sklepa, če se je poseglo v pravico zadevnega podjetja do obrambe (glej v tem smislu sodbo z dne 2. oktobra 2003, Corus UK/Komisija, C‑199/99 P, EU:C:2003:531, točki 126 in 127 ter navedena sodna praksa).

100

V takem primeru nastala kršitev ni odpravljena zgolj s tem, da se dostop do spisa omogoči v sodnem postopku v zvezi z morebitno tožbo za razglasitev ničnosti sklepa Komisije. Če je bil dostop v tej fazi zagotovljen, zadevnemu podjetju ni treba dokazati, da bi bila vsebina sklepa Komisije drugačna, če bi imelo dostop do neposredovanih dokumentov, ampak le, da bi lahko uporabilo te dokumente za svojo obrambo (glej sodbo z dne 2. oktobra 2003, Corus UK/Komisija, C‑199/99 P, EU:C:2003:531, točka 128 in navedena sodna praksa).

101

Glede tega na prvem mestu glede zapiskov v zvezi s sestankom združenja IFS z dne 5. oktobra 2000 iz točk od 165 do 167 izpodbijane sodbe izhaja, prvič, da so ti zapiski postali dostopni za pritožnice pred sodnim postopkom, drugič, da so bili navedeni v obvestilu z dne 26. marca 2007 o ugotovitvah o možnih kršitvah, in tretjič, da se je o njih razpravljalo pred Splošnim sodiščem.

102

Na drugem mestu glede zapiskov v zvezi s sestankom združenja IFS z dne 9. aprila 2003 iz točke 226 izpodbijane sodbe izhaja, da je bila po eni strani njihova nezaupna različica pritožnicam na voljo pred sodnim postopkom in da je po drugi Komisija v dopisu z dne 12. marca 2013 potrdila, da je bila prva stran teh zapiskov dostopna brez omejitev in da je bila nezaupna različica druge strani na voljo na vpogled v njenem spisu. O navedenih straneh se je razpravljalo tudi pred Splošnim sodiščem.

103

Poleg tega je treba poudariti, da v nasprotju s trditvami pritožnic okoliščina, da sporni sklep ne napotuje na navedene zapiske v celoti, temveč zgolj na eno stran ali eno prilogo k tem zapiskom, ne more povzročiti kršitve pravice do obrambe. Take napotitve namreč zadostujejo za opredelitev zadevnega dokumenta.

104

Na tretjem mestu glede domnevno prepoznih trditev Komisije v zvezi z zgoraj navedenimi dokumenti zadostuje ugotovitev, da iz točk od 29 do 38 izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče pritožnicam in Komisiji postavilo pisna vprašanja in da je bila 20. marca 2013 opravljena obravnava. Trditev, ki so bile podane pisno na predlog Splošnega sodišča in ki so namenjene pojasnjevanju nekaterih spornih vprašanj, preden se o njih razpravlja na obravnavi, ni mogoče šteti za prepozne. Poleg tega domnevna prepoznost teh trditev ne spremeni dejstva, da so imele pritožnice dejansko dostop do zapiskov v zvezi s sestankoma združenja IFS z dne 5. oktobra 2000 in z dne 9. aprila 2003.

105

V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati niti kršitve člena 48(2) svojega poslovnika niti kršitve pravice pritožnic do obrambe. Zato je treba prvi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

106

Pritožnice z drugim delom četrtega pritožbenega razloga v bistvu trdijo, da je bila s tem, da je Splošno sodišče zavrnilo zaslišanje obremenilnih prič, kršena njihova pravica do poštenega sojenja. Splošno sodišče naj ne bi ugodilo enemu od predlogov pritožnic za sprejetje pripravljalnih ukrepov. Splošno sodišče naj bi s tem, da je na kratko zavrnilo te predloge iz točk 135, 200, 214, 236, 240, 245, 270, 283 in 305 izpodbijane sodbe, kršilo pravico pritožnic do poštenega sojenja in člen 6(3)(d) EKČP.

107

Komisija meni, da iz ustaljene sodbe prakse Sodišča izhaja, da mora biti pristojnost Splošnega sodišča za presojo upoštevnosti predloga za sprejetje pripravljalnega ukrepa glede na predmet spora in potrebo po zaslišanju prič usklajena s temeljno pravico do poštenega sojenja in zlasti s členom 6(3)(d) EKČP.

108

Najprej je treba opozoriti, da samo Splošno sodišče presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevah, o katerih odloča. Vprašanje, ali imajo postopkovne listine dokazno moč, je odvisno od njegove proste presoje dejstev, ki v okviru pritožbene stopnje ni predmet nadzora Sodišča, razen v primeru izkrivljanja dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, ali če je vsebinska nepravilnost ugotovitev Splošnega sodišča razvidna iz dokumentov v spisu (glej sodbo z dne 12. junija 2014, Deltafina/Komisija, C‑578/11 P, EU:C:2014:1742, točka 67 in navedena sodna praksa).

109

Dalje, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora Splošno sodišče, čeprav je v predlogu za zaslišanje prič, vloženem s tožbo, natančno navedeno, o katerih dejstvih in iz katerih razlogov bi bilo treba priče zaslišati, presojati upoštevnost predloga glede na predmet spora in potrebo po zaslišanju prič, ki so navedene (glej sodbo z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866, točka 323 in navedena sodna praksa).

110

Nazadnje mora biti ta diskrecijska pravica Splošnega sodišča usklajena s temeljno pravico do poštenega sojenja in zlasti s členom 6(3)(d) EKČP. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da zadnjenavedena določba obdolženemu ne priznava absolutne pravice, da doseže navzočnost prič pred sodiščem, in da mora načeloma sodišče odločiti o potrebi ali smiselnosti tega, da pričo pozove. Člen 6(3) EKČP ne nalaga tega, naj se pozove vsaka priča, temveč je namenjen doseganju popolne enakosti orožij z zagotavljanjem, da je bila v postopku spora, gledanem kot celota, obdolženemu dana ustrezna in zadostna možnost, da od sebe odvrne sum (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866, točki 324 in 325 in navedena sodna praksa).

111

Zato je treba drugi del četrtega pritožbenega razloga in četrti pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljena.

112

Peti pritožbeni razlog, ki ima dva dela, ki ju je treba obravnavati skupaj, se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve in kršitev člena 101 PDEU v delu, ki se nanaša na pravno opredelitev kot enotno in trajajočo kršitev in na odgovornost pritožnic v zvezi s tem.

113

Pritožnice s prvim delom tega pritožbenega razloga trdijo, da Splošno sodišče niti v točkah od 118 do 128 izpodbijane sodbe niti v nobenem drugem odlomku te sodbe ni dovolj obrazložilo ugotovitev o obstoju komplementarnosti ugotovljenih praks, ki je pogoj za opredelitev kršitve kot enotne kršitve.

114

Pritožnice z drugim delom navedenega pritožbenega razloga v bistvu trdijo, da je Splošno sodišče v točki 180 in naslednjih izpodbijane sodbe napačno razlagalo sodno prakso Sodišča glede pravne opredelitve kot enotna in trajajoča kršitev zlasti zato, ker naj bi bilo enotno in trajajočo kršitev načeloma mogoče priznati le med konkurenti, in da to na podlagi dejstev in dokazov v spisu nikakor ni moglo ugotoviti, da so pritožnice sodelovale pri taki kršitvi.

115

Komisija odgovarja, da je Splošno sodišče analiziralo različna ravnanja skupine zadevnih podjetij v nekaj točkah izpodbijane sodbe in da je napotilo na upoštevne točke spornega sklepa. Med drugim naj bi iz sodne prakse Sodišča izhajalo, da komplementarnost praks ni pogoj za ugotovitev obstoja enotne kršitve in domnevni neobstoj analize v zvezi s tem naj torej ne bi pomenil neobstoja obrazložitve.

116

Glede drugega dela petega pritožbenega razloga Komisija trdi, da je kršitev člena 101 PDEU podana, tudi če je namen ravnanja podjetja, usklajenega z drugim podjetjem, omejiti konkurenco na upoštevnem trgu, ne da bi moralo biti to podjetje samo dejavno na takem trgu. Dodaja, da so udeleženci v obravnavanem primeru s svojim sodelovanjem na tajnih sestankih uresničevali enoten gospodarski cilj. Da bi se pritožnicam pripisala odgovornost za protipravno ravnanje drugih podjetij, naj bi zadostovalo, da so bile seznanjene s tem ravnanjem ali da so ga lahko razumno predvidele. Splošno sodišče naj bi večkrat preučilo zadevne sestanke kartela in ugotovilo, da so se upoštevne informacije izmenjevale med proizvajalci treh podskupin proizvodov, kar naj bi zadostovalo za ugotovitev „seznanjenosti ali domneve o seznanjenosti s protipravnim ravnanjem“.

117

V skladu z ustaljeno sodno prakso kršitev člena 101(1) PDEU ni le posledica ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali celo trajajočega ravnanja, čeprav bi lahko tudi eden ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev navedene določbe. Tako lahko Komisija, kadar se različna dejanja zaradi istega cilja izkrivljanja konkurence na notranjem trgu uvrščajo v „celovit načrt“, pripiše odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2015, Fresh Del Monte Produce/Komisija in Komisija/Fresh Del Monte Produce, C‑293/13 P in C‑294/13 P, EU:C:2015:416, točka 156 in navedena sodna praksa).

118

Podjetje, ki je pri taki enotni in kompleksni kršitvi sodelovalo s svojimi ravnanji, ki spadajo pod pojma „sporazum“ ali „usklajeno ravnanje“ s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 101(1) PDEU in ki naj bi pripomogla k uresničitvi kršitve v celoti, je tako lahko odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru te kršitve v celotnem obdobju svojega sodelovanja pri navedeni kršitvi. Tako je, če se ugotovi, da je navedeno podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je vedelo za kršitvena ravnanja, ki so jih druga podjetja predvidela ali izvajala pri izpolnjevanju istih ciljev, ali da je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno v zvezi s tem sprejeti tveganje (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2015, Fresh Del Monte Produce/Komisija in Komisija/Fresh Del Monte Produce, C‑293/13 P in C‑294/13 P, EU:C:2015:416, točka 157 in navedena sodna praksa).

119

Podjetje je tako lahko neposredno sodelovalo pri vseh protikonkurenčnih ravnanjih, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, in zato mu lahko Komisija v takem primeru pripiše odgovornost za vsa ta ravnanja in s tem za to kršitev v celoti. Prav tako je lahko podjetje neposredno sodelovalo le pri delu protikonkurenčnih ravnanj, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, pri tem pa je vedelo za vsa ostala protipravna ravnanja, ki so jih drugi udeleženci kartela predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, ali pa je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno v zvezi s tem sprejeti tveganje. V takem primeru lahko Komisija temu podjetju pripiše odgovornost za vsa protikonkurenčna ravnanja, ki sestavljajo tako kršitev, in s tem odgovornost za to kršitev v celoti (glej sodbo z dne 24. junija 2015, Fresh Del Monte Produce/Komisija in Komisija/Fresh Del Monte Produce, C‑293/13 P in C‑294/13 P, EU:C:2015:416, točka 158 in navedena sodna praksa).

120

Če pa je podjetje neposredno sodelovalo pri enem ali več protikonkurenčnih ravnanjih, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, vendar ni dokazano, da je s svojim ravnanjem želelo prispevati k vsem skupnim ciljem, za katere so si prizadevali drugi udeleženci kartela, in da je vedelo za vsa druga protipravna ravnanja, ki so jih ti udeleženci predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, ali da jih je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno v zvezi s tem sprejeti tveganje, lahko Komisija temu podjetju upravičeno pripiše odgovornost le za ravnanja, pri katerih je neposredno sodelovalo, in za ravnanja, ki so jih drugi udeleženci kartela predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, kot jim je sledilo to podjetje, ter za katera je dokazano, da je to podjetje zanje vedelo ali jih je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno v zvezi s tem sprejeti tveganje (glej sodbo z dne 24. junija 2015, Fresh Del Monte Produce/Komisija in Komisija/Fresh Del Monte Produce, C‑293/13 P in C‑294/13 P, EU:C:2015:416, točka 159 in navedena sodna praksa).

121

Glede tega je Sodišče že razsodilo, da Splošnemu sodišču za opredelitev različnih ravnanj kot enotna in trajajoča kršitev ni treba preveriti, ali se medsebojno dopolnjujejo, tako da je vsako od njih namenjeno spopadanju z eno ali več posledicami običajne konkurence, in z medsebojnim vplivanjem prispevajo k nastanku vseh protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli njihovi storilci v okviru enotnega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja. Pogoj, ki se nanaša na pojem „enotni cilj“, pa nasprotno pomeni, da je treba preveriti, ali ne obstajajo elementi, ki označujejo različna ravnanja, ki so del kršitve in bi lahko kazala na to, da ravnanja, ki jih dejansko izvajajo druga udeležena podjetja, nimajo istega cilja ali protikonkurenčnega učinka in se zato ne uvrščajo v „celovit načrt“ zaradi svojega istega cilja izkrivljanja konkurence na notranjem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866, točki 247 in 248).

122

Poleg tega na podlagi sodne prakse Sodišča ni mogoče sklepati, da se člen 101(1) PDEU nanaša zgolj na podjetja, ki delujejo na trgu, na katerem je omejena konkurenca, ali tudi na nabavnih, na prodajnih trgih ali na trgih, ki so sosednji navedenemu trgu, ali pa na podjetja, ki na podlagi sporazuma ali usklajenega ravnanja svojo avtonomijo ravnanja omejujejo na nek trg. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je namreč razvidno, da se besedilo člena 101(1) PDEU na splošno nanaša na vse sporazume in usklajena ravnanja, ki bodisi v horizontalnih bodisi vertikalnih povezavah izkrivljajo konkurenco na notranjem trgu, ne glede na trg, na katerem so stranke dejavne, in ne glede na to, da pogoji iz zadevnih dogovorov vplivajo samo na poslovno ravnanje ene od strank (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2015, AC-Treuhand/Komisija, C‑194/14 P, EU:C:2015:717, točki 34 in 35 ter navedena sodna praksa).

123

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, prvič, da je Splošno sodišče v točkah od 90 do 92 izpodbijane sodbe opozorilo na sodno prakso v zvezi s pojmom „enotna in trajajoča kršitev“. Drugič, v točkah od 93 do 108 navedene sodbe je opozorilo na sodno prakso v zvezi z dokaznim bremenom. Tretjič, v točkah od 111 do 147 te sodbe je pri preučitvi tožbenega razloga pritožnic v zvezi z opredelitvijo zadevne kršitve kot enotna in trajajoča kršitev preverilo, ali kršitvene prakse in ravnanja spadajo v „celovit načrt“.

124

Ker je v teh okoliščinah Splošno sodišče preučilo, ali zadevne kršitvene prakse in ravnanja spadajo v „celovit načrt“ in ker konkurenčno razmerje med udeleženimi podjetji ni pogoj za opredelitev protikonkurenčnih ravnanj kot enotna in trajajoča kršitev, mu ni mogoče očitati, da ni dovolj obrazložilo preizkusa opredelitve zadevnih praks in ravnanj kot enotna in trajajoča kršitev.

125

Tako Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da so pritožnice po eni strani odgovorne zaradi neposrednega sodelovanja pri očitani kršitvi in da so po drugi odgovorne zaradi posrednega sodelovanja pri tej kršitvi, ker so vedele za vsa kršitvena ravnanja, ki so jih drugi udeleženci kartela predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, ali pa bi lahko ta ravnanja razumno predvidele in so bile pripravljene v zvezi s tem sprejeti tveganje, ni napačno uporabilo prava.

126

Zato peti pritožbeni razlog ni utemeljen.

127

Pritožnice s šestim pritožbenim razlogom, ki ima tri dele, ki jih je treba obravnavati skupaj, trdijo, da je Splošno sodišče kršilo člen 101 PDEU z ugotovitvijo, da je treba razprave, ki so potekale na različnih sestankih, opredeliti kot namerne omejitve konkurence, in z domnevanjem, da bi se morale pritožnice distancirati od razprav podjetij, ki niso konkurenti.

128

Pritožnice s prvim delom tega pritožbenega razloga trdijo, da je usklajeno ravnanje načeloma mogoče ugotoviti le med podjetji, ki si med seboj konkurirajo. Splošno sodišče naj bi se z ugotovitvijo v točki 212 izpodbijane sodbe, da bi lahko bila izmenjava občutljivih informacij sama po sebi protikonkurenčna, oprlo na napačno merilo in naj ne bi upoštevalo gospodarskega okvira zadevnih razprav. Zato naj bi kršilo člen 101 PDEU.

129

Pritožnice z drugim delom šestega pritožbenega razloga trdijo, da je Splošno sodišče kršilo tudi člen 101 PDEU z ugotovitvijo v točkah 251 in 252 izpodbijane sodbe, da bi se morale pritožnice, da ne bi bile odgovorne za zadevno kršitev, distancirati od vseh razprav, ki so potekale v združenju IFS in pri katerih so sodelovale. Domneva protikonkurenčnosti usklajevanja med podjetji, ki niso konkurenti, pa naj ne bi obstajala. Pritožnice menijo, da torej na podlagi njihove prisotnosti ob razpravah o temah, povezanih s trgi, na katerih niso dejavne, ni mogoče sklepati o tem, da podpirajo protipravno pobudo.

130

Pritožnici s tretjim delom šestega pritožbenega predloga ocenjujeta, da je Splošno sodišče kršilo člen 101 PDEU z ugotovitvijo v točkah 235, 239 in 298 izpodbijane sodbe, da „poskus sklenitve dogovora“ brez dokaza o takem dogovoru zadostuje za ugotovitev obstoja usklajenega ravnanja. Po mnenju pritožnic „poskus sklenitve dogovora“ podjetij, ki niso konkurenti, ne zadostuje za ugotovitev kršitve člena 101 PDEU.

131

Komisija odgovarja, da je bilo konkurenčno razmerje ugotovljeno za sestanke kartela, na katerih pritožnice niso bile edine proizvajalke keramičnih izdelkov. Meni, da s pritiskom, ki naj bi ga izvajali trgovci na debelo, pritožnicam ni bila odvzeta njihova avtonomija. Poleg tega naj te ne bi imele samo možnosti, da se nanj odzovejo posamično, temveč bi se lahko odločile za skupno tajno ravnanje in bi se lahko poskušale dogovoriti o časovnem razporedu za uvedbo povišanj cen. Komisija poudarja, da je izmenjava informacij v nasprotju s trditvami pritožnic že v nasprotju s členom 101 PDEU, saj se z njo podpira drug protikonkurenčni mehanizem.

132

Komisija trdi, da se razprava o cenah ni nanašala samo na tretje trge. Prav tako naj bi obveznost distanciranja od razprav, ki so potekale v združenju IFS, izvirala iz tega, da je bila kršitev enotna in trajajoča. Zlasti naj bi bile pritožnice odgovorne za protipravno ravnanje drugih udeležencev kartela, ker naj bi bile ali bi morale biti seznanjene z navedenim ravnanjem.

133

Komisija opozarja, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da to, da podjetje daje informacije svojim konkurentom za pripravo protikonkurenčnega sporazuma, zadostuje za dokaz usklajenega ravnanja v smislu člena 101 PDEU. Ta institucija Sodišču predlaga, naj zavrne šesti pritožbeni razlog v celoti.

134

Najprej iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je izmenjava občutljivih informacij v nasprotju s členom 101(1) PDEU, zlasti kadar se z njo podpira drug protikonkurenčni mehanizem (glej v tem smislu sodbo z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 281).

135

Dalje, izmenjava poslovnih informacij med konkurenti za pripravo protikonkurenčnega sporazuma zadostuje za dokaz usklajenega ravnanja v smislu člena 101(1) PDEU. V zvezi s tem ni treba dokazati, da so se ti konkurenti formalno zavezali, da bodo ravnali na določen način, ali da so skupaj določili, kako bodo ravnali na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2013, Solvay/Komisija, C‑455/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:796, točka 40).

136

Nazadnje se s tihim odobravanjem protipravne pobude brez javnega zavračanja njene vsebine ali brez njene prijave upravnim organom spodbuja nadaljevanje kršitve in otežuje njeno odkritje. Ta soudeležba je opustitveni način udeležbe pri kršitvi, na podlagi katere se torej v okviru enotnega sporazuma vzpostavi odgovornost podjetja. Poleg tega okoliščina, da podjetje ne upošteva sklepov sestanka, katerega cilj je protikonkurenčen, tega ne more razbremeniti odgovornosti za sodelovanje v omejevalnem sporazumu, razen če se to javno ne distancira od njegove vsebine (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, C‑205/02 P à C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točki 143 in 144).

137

Kot je razvidno iz točke 124 te sodbe, ker konkurenčno razmerje med udeleženimi podjetji ni pogoj za opredelitev protikonkurenčnih ravnanj, kakršna so zadevna, kot enotna in trajajoča kršitev, pritožnice napačno menijo, da se sodna praksa iz točke od 134 do 136 te sodbe ne uporabi pri enotni in trajajoči kršitvi.

138

Če bi bile namreč trditve pritožnic sprejete, bi bil s tem pojmu „enotna in trajajoča kršitev“ deloma odvzet pomen, saj bi taka razlaga podjetja, ki so sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi, razbremenila vsakršne posredne odgovornosti za ravnanja podjetij, ki niso konkurenti, ki bi s svojim ravnanjem vseeno prispevala k uresničitvi celovitega načrta, ki je značilen za enotno in trajajočo kršitev.

139

Splošno sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je mogoče pritožnicam pripisati odgovornost tako za njihovo neposredno sodelovanje pri zadevnem kartelu kot za njihovo posredno sodelovanje pri njem, ker so vedele za vsa druga kršitvena ravnanja, ki so jih drugi udeleženci tega kartela predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, ali pa so lahko ta ravnanja razumno predvidele in so bile pripravljene v zvezi s tem sprejeti tveganje.

140

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da šesti pritožbeni razlog ni utemeljen.

141

Ker nobenega od razlogov, ki so jih v utemeljitev pritožbe navedle pritožnice, ni mogoče sprejeti, je treba pritožbo v celoti zavrniti.

142

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča to odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena.

143

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se pritožnicam naloži plačilo stroškov, in ker te s svojimi pritožbenimi razlogi niso uspele, se jim naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: