1. 

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ( 2 ) in več določb Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ( 3 ).

2. 

Vprašanja so bila postavljena v sporu med ÖBB-Personenverkehr AG (v nadaljevanju: ÖBB) in G. Starjakobom v zvezi z zakonitostjo plačnega sistema, ki ga je avstrijski zakonodajalec uvedel, da bi odpravil diskriminacijo na podlagi starosti.

3.

V skladu s členom 1 Direktive 2000/78 je njen namen „opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.

4.

Člen 2 navedene direktive določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V smislu odstavka 1:

[…]“

5.

V skladu s členom 3(1)(c) navedene direktive se ta v mejah pristojnosti, ki so prenesene na Evropsko skupnost, uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva med drugim zaposlitev in delovne pogoje, vključno s plačilom.

6.

Člen 6 Direktive 2000/78 določa:

„1.   Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:

[…]“

7.

V skladu s členom 9(1) Direktive 2000/78 „[d]ržave članice zagotovijo, da so vsem osebam, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, na voljo sodni in/ali upravni postopki, in, kjer države članice menijo, da je ustrezno, poravnalni postopki, tudi potem, ko se je razmerje, v katerem je domnevno prišlo do diskriminiranja, že končalo“.

8.

Člen 16(1)(a) te direktive določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se odpravijo vsi zakoni in drugi predpisi, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.

9.

Člen 17 navedene direktive, ki zadeva sankcije, določa:

„Države članice določijo predpise o sankcijah, ki se uporabljajo, če so kršene določbe domačega prava, sprejete na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Sankcije, med katerimi je lahko tudi plačilo odškodnine žrtvi, morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvrnilne. Države članice sporočijo Komisiji te določbe najpozneje do vključno 30. aprila 2006 in v čim krajšem času vse morebitne poznejše spremembe.“

10.

Člen 3 uredbe o plačah v železniškem sektorju iz leta 1963 (Bundesbahn-Besoldungsordnung 1963 ( 4 )), naslovljen „Referenčni datum za napredovanje“, je do 31. decembra 1995 določal:

„(1)   Referenčni datum za napredovanje se – razen za dobo pred dopolnjenim 18. letom starosti in ob upoštevanju omejevalnih določb iz odstavkov od 4 do 7 – določi tako, da se upošteva doba pred začetkom zaposlitve, in sicer:

(2)   V skladu z odstavkom 1(a) se za dobo pred začetkom zaposlitve šteje:

[…]

(6)   Prepovedano je večkratno upoštevanje iste dobe – razen dvojnega upoštevanja iz člena 32 [uredbe o plačah v zveznem železniškem sektorju iz leta 1974 (Bundesbahn-Besoldungsordnung 1974, BGBl. Nr. 263)].“

11.

Člen 3 BO 1963 je bil spremenjen z zakonom o zveznih železnicah (Bundesbahngesetz ( 5 )), katerega člen 53a določa:

„(1)   Za uslužbence in upokojence, ki začnejo ali bodo začeli delati pri Avstrijskih železnicah (ÖBB) […] do 31. decembra 2004 in katerih individualni referenčni datum za napredovanje je ali bo določen na podlagi člena 3 [BO 1963], se ta datum znova določi po sporočitvi delovne dobe, ki se upošteva, v skladu s temi določbami:

(2)   V primeru nove določitve individualnega referenčnega datuma za napredovanje v skladu z odstavkom (1) se uporabijo te določbe:

[…]

(4)   Dokazilo o delovni dobi, ki se upošteva v skladu z odstavkom (1), morajo uslužbenci in upokojenci za novo določitev referenčnega datuma za napredovanje ustrezno predložiti na obrazcu, ki ga zagotovi delodajalec. Za osebe, ki tega dokazila ne predložijo oziroma predložijo netočno ali nepopolno dokazilo, se ohrani referenčni datum za napredovanje, ki se je zanje uporabljal prej […].

(5)   Za terjatve iz naslova plač, ki izhajajo iz nove določitve referenčnega datuma za napredovanje, se doba od 18. junija 2009 do dneva objave zveznega zakona v BGBl. I, 129/2011, ne upošteva pri izračunu triletnega zastaralnega roka.“

12.

Poleg tega določbe zakona o enakem obravnavanju (Gleichbehandlungsgesetz ( 7 )) določajo:

„Člen 17 – Načelo enakega obravnavanja v okviru delovnega razmerja

(1)   Nihče ne sme biti neposredno ali posredno diskriminiran na podlagi […] starosti […] v okviru delovnega razmerja, med drugim pri:

[…]

[…]

Člen 26 – Posledice kršitve načela enakega obravnavanja

[…]

(2)   Če zaradi kršitve načela enakega obravnavanja iz člena 17(1), točka 2, s strani delodajalca delavec ali delavka za isto delo ali delo primerljive vrednosti prejema nižjo plačo kot delavec ali delavka, ki ni diskriminiran oziroma diskriminirana iz enega od razlogov, naštetih v členu 17, ima ta delavec ali delavka pravico, da ji delodajalec izplača razliko v plači in odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo.

[…]

Člen 29 – Roki za uveljavljanje pravic

(1)   […] Za pravice, ki izhajajo iz člena 26(2) […], se uporablja triletni zastaralni rok iz člena 1486 [avstrijskega splošnega civilnega zakonika (Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch ( 8 ))].

[…]“

13.

Nazadnje, upoštevne določbe ABGB o zastaranju določajo:

„Člen 1480 – Terjatve, ki se nanašajo na dolgovane letne dajatve, zlasti obresti, […] zastarajo v treh letih; pravica ugasne, če se ne uveljavlja trideset let.

Člen 1486 – Posebni zastaralni roki

Po treh letih zastarajo:

[…]

14.

G. Starjakob je sklenil delovno razmerje s pravnim predhodnikom družbe ÖBB 1. februarja 1990. Referenčni datum za napredovanje je bil v njegovem primeru določen ob upoštevanju delovne dobe, dopolnjene od njegovega 18. rojstnega dneva, to je od 21. maja 1986. Obdobje usposabljanja, ki ga je G. Starjakob opravil po tem rojstnem dnevu, se je upoštevalo polovično, medtem ko se obdobje usposabljanja, opravljeno pred navedenim rojstnim dnevom, v skladu s členom 3 BO 1963 ni upoštevalo.

15.

Oberster Gerichtshof (Avstrija) pojasnjuje, da če bi se referenčni datum za napredovanje tožeče stranke določil v skladu z novo določbo člena 53a(1) BBG, to je ob upoštevanju tudi delovne dobe, ki jo je dopolnila pred dopolnjenim 18. letom starosti (po 30. juniju, ki sledi zaključku splošnega obveznega devetletnega šolanja), bi iz tega izhajal nov referenčni datum za napredovanje, in sicer 22. junij 1985. Če bi se upošteval ta novi datum, hkrati pa bi bil G. Starjakob še naprej razvrščen glede na prejšnji pravni položaj, bi iz tega za obdobje od novembra 2007 do junija 2012 izhajala razlika v plači v njegovo korist v višini 3963,75 EUR bruto.

16.

G. Starjakob je leta 2012 s sklicevanjem na sodbo Hütter ( 9 ) proti družbi ÖBB vložil tožbo, s katero je zahteval izplačilo razlike v plači, ki naj bi mu jo ta dolgovala za obdobje 2007–2012, če bi se referenčni datum za njegovo napredovanje izračunal ob upoštevanju obdobja usposabljanja, ki ga je opravil pred 18. rojstnim dnevom.

17.

Landesgericht Innsbruck (regionalno sodišče v Innsbrucku) (Avstrija) je tožbo zavrnilo, ker je menilo, da je bila s členom 53a BBG odpravljena diskriminacija na podlagi starosti. G. Starjakob naj bi lahko zahteval, da se referenčni datum za napredovanje izračuna v skladu z odstavkom 1 tega člena, le, če bi sprejel med drugim odstavka 2 in 4 navedenega člena o podaljšanju zahtevanih dob za napredovanje ter posledice kršitve obveznosti sodelovanja. Ker G. Starjakob ni predložil popolnega dokazila o predhodni delovni dobi, zanj še naprej velja referenčni datum, ki je bil določen, ne da bi se lahko pritožil, da je diskriminiran.

18.

Oberlandesgericht Innsbruck (višje regionalno sodišče v Innsbrucku) je v pritožbenem postopku ugodilo predlogu G. Starjakoba. Menilo je, da se zaradi neobstoja teh dokazil za G. Starjakoba uporablja pravni položaj, določen v BO 1963, da pa je ta diskriminatoren, tako da je treba določiti nov referenčni datum za napredovanje ob upoštevanju obdobja usposabljanja, opravljenega pred dopolnjenim 18. letom starosti. Ker pa se člen 53a BBG za G. Starjakoba ne uporablja zaradi neobstoja dokazil o predhodni delovni dobi, zahtevana doba za napredovanje ostaja dve leti za vse plačne razrede.

19.

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof, ki odloča o reviziji, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

20.

Plačni sistem, ki se uporablja za zaposlene v družbi ÖBB, temelji na sistemu napredovanja, na podlagi katerega se plača zviša po izteku določenih obdobij, v katerih delavec dopolni delovno dobo. Ta obdobja se štejejo od referenčnega datuma za napredovanje, ki se določi individualno. Pri tem se upoštevajo tudi dobe, ki jih delavci dopolnijo pred začetkom dela v družbi ÖBB.

21.

Referenčni datum za napredovanje na plačni lestvici je torej fiktiven datum, ki določa razvrstitev v plačni razred in posledično rast plače. Ta datum se določi glede na dejanski dan začetka dela in izkušnje, ki se štejejo za upoštevne. Večje kot so izkušnje, zgodnejši je datum in višje je delavec razvrščen na plačni lestvici.

22.

Avstrijski zakonodajalec je na podlagi spoznanj iz sodbe Hütter ( 10 ) želel vzpostaviti nov sistem, ki bi omogočal upoštevanje delovne dobe, ki jo delavci dopolnijo pred dopolnjenim 18. letom starosti, kar prej ni bilo mogoče.

23.

Iz pripravljalnih dokumentov za člen 53a BBG je razvidno, da je avstrijski zakonodajalec želel reformo, ki jo je izvedel za javne uslužbence na zvezni ravni, razširiti na zaposlene v družbi ÖBB.

24.

Tako je bil cilj zakonodajalca odpraviti diskriminacijo na podlagi starosti, ki jo povzroča neupoštevanje delovne dobe, ki so jo zaposleni v družbi ÖBB dopolnili pred 18. letom starosti. Da bi se zagotovilo, da to upoštevanje ne bi povzročilo stroškov delodajalcu, je bil novi sistem urejen tako, da se hkrati za eno leto podaljša zahtevano obdobje za napredovanje v vsakem od prvih treh plačnih razredov. V novem sistemu se poleg tega za vsako novo določitev referenčnega datuma za napredovanje zahteva, da delavci predložijo dokazila o predhodni delovni dobi.

25.

Predložitveno sodišče z vprašanji poziva Sodišče, naj odloči o združljivosti novega sistema, ki ga je vzpostavil navedeni zakonodajalec, s prepovedjo diskriminacije na podlagi starosti, določeno v členu 21 Listine in Direktivi 2000/78.

26.

Oberster Gerichtshof želi v bistvu izvedeti, ali je sistem, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, s katerim se poskuša ob stroškovni nevtralnosti in z ohranitvijo pridobljenih pravic delavcev odpraviti diskriminacija na podlagi starosti, združljiv z Direktivo 2000/78.

27.

Da bi odgovoril na različna vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, bom najprej preučil, ali se z novim sistemom – kot trdita G. Starjakob in Komisija – ohranja diskriminacija na podlagi starosti, ki naj bi jo odpravil. Nato bom preučil, kakšne pravne posledice mora predložitveno sodišče izpeljati iz obstoja diskriminacije na podlagi starosti in zlasti ali to nujno zahteva finančno izravnavo za diskriminirane delavce. Nazadnje bom odgovoril na vprašanja o skladnosti zastaralnih rokov, določenih v avstrijskem pravu, s pravom Unije.

28.

Najprej je treba ugotoviti, ali v novem sistemu obstaja različno obravnavanje na podlagi starosti v smislu člena 2(1) Direktive 2000/78. V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s to določbo „načelo enakega obravnavanja“ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1 te direktive. Člen 2(2)(a) te direktive določa, da se za potrebe uporabe odstavka 1 šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1 navedene direktive.

29.

Čeprav novi sistem, ki ga je vzpostavil avstrijski zakonodajalec, odslej omogoča upoštevanje delovne dobe, ki jo delavci dopolnijo pred 18. letom starosti, po mojem mnenju na drug način ohranja različno obravnavanje na podlagi starosti.

30.

Videli smo, da novi sistem združuje določitev novega referenčnega datuma, pri kateri se upošteva delovna doba, dopolnjena pred 18. letom starosti, z upočasnitvijo napredovanja v prvih plačnih razredih. Iz pisnih odgovorov, ki sta jih stranki poslali na zahtevo Sodišča, je razvidno, da mora biti v novem sistemu individualni referenčni datum za napredovanje na novo določen za vse uslužbence in upokojence družbe ÖBB, ki so začeli delati ali se zaposlili v tej družbi do 31. decembra 2004. Zaradi določitve novega referenčnega datuma se za zadevnega uslužbenca na podlagi člena 53a(2), točka 1, BBG podaljša obdobje za napredovanje.

31.

Novi sistem se torej na videz uporablja za vse delavce, tako da se zdi, da enako odpravlja diskriminacijo na podlagi starosti, ki je obstajala prej.

32.

Vendar se zdi, kot pravilno ugotavljata G. Starjakob in Komisija, da je novi sistem zaradi različnih določb člena 53a BBG namenjen predvsem uporabi za prej diskriminirane delavce.

33.

Kot opozarja avstrijska vlada, člen 53a(2), točka 3, BBG določa, da nova določitev individualnega referenčnega datuma za napredovanje nima učinka, če je z njo povezano znižanje plače glede na prejšnjo določitev tega datuma, da bi se tako preprečilo, da bi določitev novega referenčnega datuma za napredovanje v povezavi s podaljšanjem zahtevanega obdobja za napredovanje povzročila poslabšanje položaja zadevnega uslužbenca. V teh primerih se obdobje za napredovanje, podaljšano na tri leta, prav tako ne uporablja.

34.

Tako torej ni sporno, da je podaljšanje prvih treh zahtevanih obdobij za napredovanje določeno samo za uslužbence, katerih referenčni datum za napredovanje je treba znova izračunati.

35.

Ob upoštevanju klavzule o ohranitvi pridobljenih pravic iz člena 53a(2), točka 3, BBG je namreč verjetno, da se za uslužbence, ki so uveljavljali delovno dobo, dopolnjeno po 18. letu starosti, in nimajo delovne dobe pred to starostjo, ki bi jo lahko uveljavljali, ne bo izračunal nov referenčni datum in da se posledično tudi ne bo za eno leto podaljšalo zahtevano obdobje za napredovanje v vsakem od prvih treh plačnih razredov. Za uslužbence, ki so celotno delovno dobo, ki se lahko upošteva, dopolnili po 18. letu starosti, bi namreč podaljšanje zahtevanih obdobij za napredovanje povzročilo znižanje plače zaradi prerazvrstitve na nižje mesto na plačni lestvici.

36.

Tako bi lahko bili na podlagi klavzule o ohranitvi pridobljenih pravic uslužbenci, ki so, kar zadeva delovno dobo, ki jo uveljavljajo pri istem delodajalcu, v primerljivem položaju, različno obravnavani, kar zadeva trajanje zahtevanih obdobij za napredovanje, glede na to, ali je treba njihov referenčni datum znova izračunati ali ne.

37.

Logika novega sistema, ki določitev novega referenčnega datuma za napredovanje povezuje s podaljšanjem zahtevanega obdobja za napredovanje za eno leto v vsakem od prvih treh plačnih razredov, v povezavi s klavzulo o ohranitvi pridobljenih pravic torej v praksi ohranja različno obravnavanje uslužbencev z delovno dobo pred 18. letom starosti in uslužbencev, ki so celotno delovno dobo, ki se lahko upošteva, dopolnili po tem letu. Podaljšanje zahtevanega obdobja za napredovanje za eno leto v vsakem od prvih treh plačnih razredov bo namreč v praksi zadevalo le prvo kategorijo delavcev, za katere se bo referenčni datum znova izračunal.

38.

Iz tega sledi, da se z novim sistemom ohranja različno obravnavanje, ki neposredno temelji na merilu starosti, v smislu določb člena 2(1) in (2)(a) Direktive 2000/78. Nazadnje mora predložitveno sodišče razložiti določbe nacionalnega prava, da preveri, ali novi sistem res vsebuje tako različno obravnavanje na podlagi starosti.

39.

Nato je treba preučiti, ali je to različno obravnavanje mogoče utemeljiti z vidika člena 6(1) Direktive 2000/78.

40.

Prvi pododstavek te določbe določa, da lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne pomeni diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, trga dela in poklicnega usposabljanja, in če so načini za doseganje tega cilja primerni in nujni.

41.

Sodišče je večkrat presodilo, da lahko države članice predvidijo ukrepe, ki vključujejo različno obravnavanje na podlagi starosti, v skladu s členom 6(1), prvi pododstavek, Direktive 2000/78. Na voljo imajo široko pooblastilo za prosto presojo pri svoji izbiri, ne le glede sledenja določenemu cilju na področju socialne in zaposlovalne politike, temveč tudi pri opredelitvi ukrepov za uresničevanje tega cilja. ( 11 )

42.

Ob upoštevanju teh načel je treba preveriti, ali je člen 53a BBG in zlasti odstavek 2, točka 3, tega člena – ker omogoča, da se za uslužbence, ki so celotno delovno dobo, ki se upošteva, dopolnili po 18. letu starosti, ne uporabi podaljšanje zahtevanega obdobja za napredovanje za eno leto v vsakem od prvih treh plačnih razredov – ukrep, s katerim se uresničuje legitimen cilj, in ali je za uresničitev tega cilja primeren in nujen.

43.

Iz pojasnil, predloženih Sodišču, je razvidno, da je namen novega sistema povezati več ciljev, in sicer drugačno vrednotenje delovnih izkušenj, pridobljenih na začetku kariere, finančno nevtralnost reforme in varstvo pridobljenih pravic.

44.

Kar zadeva cilj drugačnega vrednotenja delovnih izkušenj, pridobljenih na začetku kariere, moram pojasniti, da po mojem mnenju odločitve avstrijskega zakonodajalca, da za eno leto podaljša zahtevano obdobje za napredovanje v vsakem od prvih treh plačnih razredov, same po sebi ni mogoče kritizirati. Poleg tega, da je taka odločitev po mojem mnenju v mejah pooblastila za prosto presojo, ki ga ima ta zakonodajalec na področju socialne politike, je treba spomniti, da je Sodišče že menilo, da cilj, da se nagradijo pridobljene izkušnje, ki delavcu omogočajo boljše opravljanje njegovih nalog, na splošno pomeni legitimen cilj plačne politike. ( 12 ) Po mojem mnenju lahko delodajalec delovne izkušnje, pridobljene na začetku kariere, vrednoti drugače, kar se v obravnavanem primeru kaže v počasnejšem napredovanju na začetku kariere. Take izkušnje se bodo postopoma bolje vrednotile, ko se bo delavec vključil v delovno okolje in povečal učinkovitost svojega dela.

45.

Glede na samo besedilo člena 6(1) Direktive 2000/78 je treba še preveriti, ali so v okviru širokega pooblastila za prosto presojo, priznanega državam članicam, sredstva za uresničitev tega cilja primerna in nujna.

46.

V zvezi s tem je – kot pravilno ugotavlja Komisija – ugotovitev drugačnega obravnavanja, ki se ohranja med delavci, ki so celotno delovno dobo pridobili po 18. letu starosti, in delavci z delovno dobo pred tem letom, zadosten dokaz, da je cilj, da se delovne izkušnje, pridobljene na začetku kariere, vrednotijo drugače, v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki zahteva, da se tak cilj uresničuje dosledno in sistematično. ( 13 )

47.

Izključitev podaljšanja zahtevanega obdobja za napredovanje za eno leto v vsakem od prvih treh plačnih razredov za uslužbence, ki so celotno delovno dobo pridobili po 18. letu starosti, sama po sebi dokazuje, da se cilj drugačnega vrednotenja delovnih izkušenj, pridobljenih na začetku kariere, ne uresničuje dosledno in sistematično. Povedano preprosteje, dejansko ne gre za resnični cilj avstrijskega zakonodajalca.

48.

Preučitev pripravljalnih dokumentov za člen 53a BBG razkriva, da je avstrijski zakonodajalec ob vzpostavitvi novega sistema predvsem uresničeval cilj, da se zagotovi finančna nevtralnost reforme. Prav zaradi tega cilja je zakonodajalec povezal določitev novega referenčnega datuma s podaljšanjem zahtevanega obdobja za napredovanje za eno leto v vsakem od prvih treh plačnih razredov.

49.

Avstrijska vlada v svojih stališčih trdi, da je treba novo ureditev, ki se uporablja za uslužbence družbe ÖBB, razumeti v okviru številnih drugih ukrepov, katerih cilj je iz avstrijskega pravnega reda odpraviti neupravičeno diskriminacijo na podlagi starosti. Pojasnjuje, da so bili zaradi sodbe Hütter ( 14 ) podobni ukrepi nujni za uslužbence drugih javnih podjetij, zvezne države, dežel in lokalnih skupnosti. Po mnenju te vlade je to zadevalo pol milijona uslužbencev, to je osmino avstrijskega aktivnega prebivalstva.

50.

Avstrijska vlada trdi, da bi upoštevanje vseh predhodnih delovnih dob brez hkratne spremembe prejšnje hitrosti napredovanja povzročilo dodatne stroške, ki bi predstavljali več odstotkov gospodarske uspešnosti Republike Avstrije, česar ta država članica ne bi mogla prenesti.

51.

Menim, da teh argumentov avstrijske vlade ni mogoče sprejeti. Sodišče je namreč že presodilo, da čeprav so lahko proračunski oziri osnova za izbiro socialne politike države članice ter lahko vplivajo na naravo in obseg ukrepov, ki jih želi država članica sprejeti, sami ne morejo pomeniti legitimnega cilja v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78. ( 15 )

52.

Nazadnje, glede cilja ohranitve pridobljenih pravic delavcev, ki niso bili diskriminirani zaradi starosti, je treba ugotoviti, da varstvo pridobljenih pravic določene kategorije oseb pomeni nujni razlog v splošnem interesu. ( 16 ) Menim, da ta cilj pomeni tudi legitimni cilj v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78.

53.

S klavzulo o ohranitvi pridobljenih pravic iz člena 53a(2), točka 3, BBG je ta cilj mogoče doseči, saj ta klavzula preprečuje, da bi zaradi določitve novega referenčnega datuma prišlo do znižanja plač.

54.

Vseeno je treba preveriti, ali ta klavzula ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja.

55.

Naj spomnim, da je posledica te določbe izključitev določitve novega referenčnega datuma in podaljšanja zahtevanih obdobij za napredovanje, kadar bi ta dva ukrepa pomenila znižanje plač za uslužbence družbe ÖBB, kar bi, kot se zdi, v praksi zadevalo večinoma – če ne izključno – uslužbence, ki niso bili diskriminatorno obravnavani, to je tiste, ki so celotno delovno dobo pridobili po 18. letu starosti.

56.

Tako kot Komisija menim, da bi bilo želeni rezultat, to je ohranitev prejšnje plače uslužbencev, ki niso bili diskriminatorno obravnavani, mogoče doseči, ne da bi se odpovedali uporabi podaljšanja zahtevanega obdobja za napredovanje za eno leto v vsakem od prvih treh plačnih razredov.

57.

Poleg tega, da bi bilo z enako uporabo takega podaljšanja mogoče dokazati doslednost novega sistema, kar zadeva cilj, da se delovne izkušnje, pridobljene na začetku kariere, vrednotijo drugače, bi lahko avstrijski zakonodajalec cilj ohraniti pravice, ki so jih pridobili delavci, ki niso bili diskriminatorno obravnavani, uresničil z vzpostavitvijo prehodne ureditve. V zvezi s tem moram pojasniti, da sistem, kot je predviden v členu 53a BBG, nikakor ni prehodna ureditev, ker je njegov namen urejati kariero delavcev, za katere se uporablja, dokler ti ne dosežejo zadnjega plačnega razreda na plačni lestvici.

58.

Vzpostavitev prave prehodne ureditve bi lahko kljub podaljšanju zahtevanega obdobja za napredovanje za eno leto v vsakem od prvih treh plačnih razredov omogočila, da uslužbenci, ki so celotno delovno dobo pridobili po 18. letu starosti, v prehodnem obdobju ohranijo isto raven plače.

59.

Konkretno, brez določitve novega referenčnega datuma na zgodnejši datum bi uporaba podaljšanja zahtevanega obdobja za napredovanje za eno leto v vsakem od prvih treh plačnih razredov za uslužbence, ki niso bili diskriminatorno obravnavani, povzročila, da bi ti padli v nižji plačni razred. Brez spremljevalnega ukrepa bi temu nazadovanju neizogibno sledilo znižanje plače. Da pa bi odpravili to nevšečnost, bi lahko bil tak spremljevalni ukrep to, da se v prehodnem obdobju predvidi ohranitev plače, ki so jo ti uslužbenci prejemali prej, dokler ne bi znova dosegli plačnega razreda, v katerega so bili razvrščeni pred reformo. Z drugimi besedami, kot v stališčih pojasnjuje Komisija, bi uslužbenci, katerih dohodki bi se zmanjšali zaradi podaljšanja zahtevanih obdobij za napredovanje, ohranili nespremenjeno plačo, tako da plača ne bi bila vezana na plačni razred, v katerega bi bili dejansko razvrščeni, in to dokler ne bi ti uslužbenci dosegli plačnega razreda, ki bi ustrezal tej plači.

60.

S tako prehodno ureditvijo bi se seveda za nekaj let zamrznila plača nediskriminiranih delavcev. Ne le, da bi bilo to obdobje kratko, saj verjetno ne bi trajalo dlje od treh let, ampak taka ureditev, kot se mi zdi, ne posega pretirano v pravice delavcev in bi bila po mojem mnenju zadovoljiv kompromis, da bi se doseglo ravnotežje med odpravo diskriminacije na podlagi starosti na eni strani in varstvom pravic, ki jih pridobijo nediskriminirani delavci, na drugi strani.

61.

Na podlagi teh ugotovitev menim, da člen 53a(2), točka 3, BBG, ker povzroča izključitev uporabe podaljšanja zahtevanega obdobja za napredovanje za eno leto v vsakem od prvih treh plačnih razredov za uslužbence, ki so celotno delovno dobo pridobili po 18. letu starosti, presega to, kar je nujno za uresničitev cilja ohraniti pridobljene pravice teh uslužbencev.

62.

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba člena 2 in 6(1) Direktive 2000/78 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnemu ukrepu, kot je ta iz postopka v glavni stvari, na podlagi katerega lahko delavci z delovno dobo pred 18. letom starosti to dobo uveljavljajo v zameno za podaljšanje zahtevanega obdobja za napredovanje za eno leto v vsakem od prvih treh plačnih razredov, medtem ko se tako podaljšanje v praksi ne uporablja za delavce, ki so celotno delovno dobo, ki se lahko upošteva, dopolnili po 18. letu starosti.

63.

Zdaj bom preučil pravne posledice, ki jih mora po mojem mnenju predložitveno sodišče izpeljati iz tega, da se v novem sistemu ohranja diskriminacija na podlagi starosti.

64.

Na začetku je treba spomniti na obveznost skladne razlage nacionalnega prava, ki zahteva, da nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in ob uporabi načinov razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 2000/78 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. ( 17 )

65.

Če razlaga in uporaba nacionalne ureditve, skladni z zahtevami te direktive, nista mogoči, je treba še spomniti, da se po načelu primarnosti prava Unije, ki velja tudi za načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, nacionalna ureditev, ki spada na področje uporabe prava Unije in je z njim v nasprotju, ne sme uporabiti. ( 18 )

66.

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da kadar je v nacionalnem pravu v nasprotju s pravom Unije določeno različno obravnavanje več skupin oseb in dokler niso sprejeti ukrepi za ponovno vzpostavitev enakega obravnavanja, je spoštovanje načela enakosti mogoče zagotoviti le tako, da se manj ugodno obravnavanim osebam priznajo enake ugodnosti, kot so tiste, do katerih so upravičene osebe iz privilegirane skupine. ( 19 ) Sodišče je tudi pojasnilo, da ureditev, ki se uporablja za člane privilegirane skupine, ob nepravilni uporabi prava Unije ostaja edini veljavni referenčni sistem.

67.

Iz te sodne prakse izhaja, da dokler ne bo vzpostavljen sistem, s katerim bo odpravljena diskriminacija na podlagi starosti v skladu z določbami Direktive 2000/78, nacionalno sodišče ne sme uporabiti nobene diskriminatorne nacionalne določbe, ne da bi moralo zahtevati ali čakati, da zakonodajalec to predhodno odstrani, in mora za člane manj ugodno obravnavane skupine uporabiti enako ureditev, kot je ta, do katere so upravičene osebe iz privilegirane skupine.

68.

V sporu o glavni stvari to po mojem mnenju torej pomeni, da se kot nov referenčni datum za napredovanje določi 22. junij 1985 in da se ne uporabi podaljšanje zahtevanega obdobja za napredovanje za eno leto v vsakem od prvih treh plačnih razredov. Glede na podatke, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, iz tega za obdobje od novembra 2007 do junija 2012 izhaja razlika v plači v korist G. Starjakoba v višini 3963,75 EUR bruto.

69.

Čeprav lahko G. Starjakob upravičeno zahteva izplačilo razlike v plači na podlagi navedene sodne prakse, ob upoštevanju elementov, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, opozarjam, da lahko dodelitev take finančne izravnave zahteva tudi na podlagi nacionalnih določb za prenos Direktive 2000/78 in zlasti določb, s katerimi se prenaša člen 17 te direktive.

70.

Kot je Sodišče navedlo v sodbi Asociaţia Accept ( 20 ), člen 17 Direktive 2000/78 državam članicam nalaga, naj določijo predpise o sankcijah, ki se uporabljajo, če so kršene določbe domačega prava, sprejete na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Čeprav ta člen ne določa natančnih sankcij, je v njem pojasnjeno, da morajo biti sankcije, ki se uporabljajo, če so kršene določbe domačega prava, sprejete na podlagi te direktive, učinkovite, sorazmerne in odvračilne. ( 21 )

71.

Po mnenju Sodišča mora sistem sankcij, ki se izvaja zaradi prenosa člena 17 Direktive 2000/78 v pravni red države članice, med drugim vzporedno z ukrepi, ki so bili sprejeti za izvajanje člena 9 iste direktive, zagotoviti resnično in učinkovito pravno varnost za pravice iz te direktive. Strogost sankcij mora ustrezati teži kršitev, ki se z njimi sankcionirajo, zlasti zato, da se zagotovi resničen odvračilni učinek, pri čemer pa je treba spoštovati splošno načelo sorazmernosti. ( 22 ) V nobenem primeru pa zgolj simbolične sankcije ni mogoče šteti za skladno s pravilnim in učinkovitim izvajanjem Direktive 2000/78. ( 23 )

72.

Seveda člen 17 Direktive 2000/78 državam članicam prepušča, da za kaznovanje kršitve prepovedi diskriminacije same izberejo med različnimi rešitvami, primernimi za uresničitev tega cilja. ( 24 )

73.

Vendar če država članica izbere poseben sistem sankcij, ga mora uporabljati v skladu z zahtevami prava Unije.

74.

Sodišče zlasti meni, da če se država članica odloči kaznovati kršitev prepovedi diskriminacije z dodelitvijo odškodnine, mora biti ta v vsakem primeru, da se zagotovita njena učinkovitost in odvračilni učinek, primerna glede na utrpelo škodo in mora torej presegati zgolj simbolično odškodnino. ( 25 ) Nacionalno sodišče mora zakon, sprejet za uporabo direktive, v obsegu pooblastila za prosto presojo, ki mu ga priznava nacionalno pravo, razlagati in uporabljati skladno z zahtevami prava Unije. ( 26 )

75.

Glede na te elemente je treba poudariti, da člen 26(2) zakona o enakem obravnavanju, ki v avstrijsko pravo prenaša člen 17 Direktive 2000/78, kot je bilo potrjeno na obravnavi, določa, da ima diskriminirani delavec pravico, da mu delodajalec zaradi diskriminacije izplača razliko v plači in odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo.

76.

Pravica do izplačila razlike v plači zaradi diskriminacije na podlagi starosti je torej izrecno določena v avstrijski zakonodaji, s katero se prenaša Direktiva 2000/78, tako da ne vem, kako bi se lahko delodajalec v sporu o glavni stvari temu izognil. Poleg tega člen 26(2) zakona o enakem obravnavanju določa tudi, da lahko delavec, kot je G. Starjakob, zahteva odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo.

77.

Jasno je, da je izplačilo razlike v plači, ki jo zahteva G. Starjakob, odvisno od njegovega sodelovanja. Čeprav po mojem mnenju od njega ni mogoče zahtevati, da s predložitvijo dokazil o delovni dobi, dopolnjeni pred 18. letom starosti, sodeluje v novem sistemu, s katerim se, kot smo videli, ohranja diskriminacija na podlagi starosti, pa mora taka dokazila predložiti predložitvenemu sodišču.

78.

Zdaj bom preučil šesto in sedmo vprašanje o združljivosti zastaralnih rokov, določenih v avstrijskem pravu, s pravom Unije.

79.

Razlikovati je treba med dvema zastaralnima rokoma.

80.

Po eni strani je v avstrijski zakonodaji določen tridesetletni zastaralni rok za pravico delavca, da zahteva ponoven izračun delovne dobe, ki jo je treba upoštevati pri določitvi referenčnega datuma za napredovanje. ( 27 ) Iz spisa je razvidno, da ta tridesetletni zastaralni rok ne vpliva na zahtevo G. Starjakoba.

81.

Po drugi strani je v avstrijskem pravu za terjatve iz naslova plač, ki so posledica diskriminacije, določen triletni zastaralni rok. ( 28 )

82.

Kadar na nekem področju ni predpisov Unije, se v skladu z ustaljeno sodno prakso na podlagi nacionalnega pravnega reda vsake države članice določijo pristojna sodišča in podrobneje uredijo postopkovna pravila za vložitev pravnih sredstev, ki naj bi zagotovila polno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, pod pogojem, da navedena pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobna nacionalna pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in če dejansko ne onemogočajo ali znatno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije (načelo učinkovitosti). ( 29 )

83.

Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem Sodišču v bistvu predlaga, naj razsodi, ali pravo Unije in zlasti načelo učinkovitosti pomenita, da rok za zastaranje pravic, ki temeljijo na pravu Unije, začne teči šele z razglasitvijo sodbe, s katero Sodišče pojasni pravni položaj.

84.

Odgovor na to vprašanje izhaja iz sodbe Pohl ( 30 ), v kateri je Sodišče glede tridesetletnega zastaralnega roka razsodilo, da pravo Unije, zlasti načelo učinkovitosti, ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za pravico delavca, da zahteva ponovni izračun delovne dobe, ki se mora upoštevati pri določitvi referenčnega datuma za napredovanje, določa tak zastaralni rok, ki začne teči s sklenitvijo sporazuma, na podlagi katerega je bil določen ta referenčni datum, ali z uvrstitvijo v napačen plačni razred.

85.

Da je Sodišče prišlo do te ugotovitve, je pojasnilo, da določitev začetka zastaralnega roka načeloma spada v nacionalno pravo in da morebitna ugotovitev Sodišča, da je bilo kršeno pravo Unije, načeloma ne vpliva na začetek navedenega roka. ( 31 ) Sodišče je iz tega sklepalo, da dneva razglasitve sodb Österreichischer Gewerkschaftsbund ( 32 ) in Hütter ( 33 ) ne vplivata na začetek teka tridesetletnega zastaralnega roka in zato tudi nista upoštevna pri presoji, ali je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Pohl ( 34 ), spoštovano načelo učinkovitosti.

86.

Tako rešitev je po mojem mnenju mogoče razširiti na triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz naslova plač, ki so posledica diskriminacije. Pravo Unije torej nikakor ne zahteva, da je uporaba tega roka odvisna od datuma razglasitve sodbe Hütter ( 35 ), to je 18. junija 2009.

87.

Ob upoštevanju tega in na podlagi načela procesne avtonomije je avstrijski zakonodajalec lahko, kot je storil v členu 53a(5) BBG, upošteval datum razglasitve sodbe Hütter ( 36 ), da je uredil prekinitev triletnega zastaralnega roka.

88.

Nazadnje, predložitveno sodišče s sedmim vprašanjem Sodišče poziva, naj razsodi, ali načelo enakovrednosti zahteva razširitev prekinitve – določene v členu 53a(5) BBG – zastaralnega roka, ki se uporablja za terjatve iz naslova plač, ki izhajajo iz določitve novega referenčnega datuma za napredovanje v okviru novega sistema, na zahtevke za izplačilo razlike v plači, ki izhajajo iz prejšnjega sistema, ki je povzročal diskriminacijo na podlagi starosti.

89.

Naj spomnim, da se v skladu s členom 53a(5) BBG „[z]a terjatve iz naslova plač, ki izhajajo iz nove določitve referenčnega datuma za napredovanje, doba od 18. junija 2009 do dneva objave zveznega zakona v BGBl. I, 129/2011, ne upošteva pri izračunu triletnega zastaralnega roka“.

90.

Na podlagi načela primarnosti prava Unije mora nacionalno sodišče odstopiti od določb nacionalnega prava, ki so v nasprotju s pravom Unije. Čeprav mora, kot smo videli, nacionalno sodišče zavrniti uporabo določb člena 53a BBG, ki ohranjajo diskriminacijo na podlagi starosti, to ne velja za določbe, ki so – kot člen 53a(5) BBG – skladne s pravom Unije. Ta določba novega sistema se torej po mojem mnenju v celoti uporablja v okviru spora o glavni stvari.

91.

Glede na zgoraj navedeno predlagam, naj se na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Oberster Gerichtshof, odgovori:

Člena 2 in 6(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnemu ukrepu, kot je ta iz postopka v glavni stvari, na podlagi katerega lahko delavci z delovno dobo pred 18. letom starosti to dobo uveljavljajo v zameno za podaljšanje zahtevanega obdobja za napredovanje za eno leto v vsakem od prvih treh plačnih razredov, medtem ko se tako podaljšanje v praksi ne uporablja za delavce, ki so celotno delovno dobo, ki se lahko upošteva, dopolnili po 18. letu starosti.

Dokler ne bo vzpostavljen sistem, s katerim bo odpravljena diskriminacija na podlagi starosti v skladu z določbami Direktive 2000/78, mora nacionalno sodišče zavrniti uporabo vsake diskriminatorne nacionalne določbe, ne da bi moralo zahtevati ali čakati, da zakonodajalec to predhodno odstrani, in za člane manj ugodno obravnavane skupine uporabiti enako ureditev, kot je ta, do katere so upravičene osebe iz privilegirane skupine.

Nacionalno sodišče mora za položaj, kot je ta v zadevi v glavni stvari, uporabiti nacionalno zakonodajo, s katero se v nacionalno pravo prenaša Direktiva 2000/78, in zlasti določbe te zakonodaje, s katerimi se prenaša člen 17 te direktive.

Pravo Unije ne nasprotuje niti uporabi triletnega zastaralnega roka za terjatve iz naslova plač, ki so posledica diskriminacije na podlagi starosti, niti temu, da se nacionalni zakonodajalec odloči prekiniti ta rok za obdobje med 18. junijem 2009, ko je bila razglašena sodba Hütter (C‑88/08, EU:C:2009:381), in datumom objave nacionalne zakonodaje, ki določa upoštevanje delovne dobe, dopolnjene pred 18. letom starosti.