1.

Znano je, da imajo ženske statistično daljšo pričakovano življenjsko dobo od moških. Vendar ali naj bi moški samo zato, brez konkretne presoje posameznega primera, prejemali nižje prejemke od žensk, če se z nezgodnim zavarovanjem delavcev, ki določa pavšalno enkratno odškodnino, zagotavlja odškodnino zaradi zdravstvenih težav, ki trajajo vse življenje?

2.

To vprašanje je bistvo obravnavane zadeve. Sodišču daje priložnost, da v skladu s sodbo „Test-Achats“ ( 2 ) v kontekstu širšega dejanskega stanja s področja zavarovalnega prava konkretizira svojo sodno prakso glede enakega obravnavanja moških in žensk kot načela prava Unije.

3.

V obravnavanem primeru je treba preučiti, prvič, ali to načelo nasprotuje nacionalnim predpisom, ki se pri določanju višine zavarovalnine opirajo na merila, ki temeljijo na statistično različni pričakovani življenjski dobi moških in žensk. Drugič, v primeru, da bi se izkazalo, da je nacionalno pravo v nasprotju s pravom Unije, se postavlja vprašanje odgovornosti države članice, in tretjič, vprašanje časovne omejitve učinkov sodbe.

4.

V skladu s členom 3 Direktive 79/7 se ta direktiva med drugim uporablja za zakonske sisteme, ki zagotavljajo varstvo pred invalidnostjo, nesrečami pri delu in poklicnimi boleznimi.

5.

Člen 4 Direktive 79/7 določa:

„1.   Načelo enakega obravnavanja pomeni, da ni nobene diskriminacije na podlagi spola, bodisi posredne ali neposredne, […] in zlasti glede:

2.   Načelo enakega obravnavanja ne vpliva na določbe, ki se nanašajo na varstvo žensk na podlagi materinstva.“

6.

Preden je bil člen 5(2) Direktive 2004/113 razglašen za neveljaven, ( 5 ) je ta določba pod določenimi pogoji dovoljevala neenako obravnavanje na podlagi spola na naslednji način:

„Ne glede na odstavek 1 se lahko države članice odločijo do 21. decembra 2007 dovoliti sorazmerne razlike v premijah in dajatvah oseb, kadar se spol, na podlagi ustreznih in točnih aktuarskih in statističnih podatkov, uporablja kot odločilni faktor pri oceni tveganja. […]“

7.

Člen 5 Direktive 2006/54, naslovljen „Prepoved diskriminacije“, za poklicne sisteme socialne varnosti določa: ( 7 )

„Brez poseganja v člen 4[ ( 8 )] v poklicnih sistemih socialne varnosti ne sme biti nobene neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola, zlasti glede:

[…]

[…]“

8.

Člen 9(1) Direktive 2006/54 določa:

„Določbe v nasprotju z načelom enakega obravnavanja so tiste, ki neposredno ali posredno temeljijo na spolu, in sicer pri:

[…]

[…]“

9.

Finski delodajalci imajo v skladu z navedbami finske vlade zakonsko obveznost, da svoje delavce zavarujejo pri zasebnih zavarovalnih družbah za primer trajnih zdravstvenih posledic zaradi poškodb pri delu.

10.

Ob nastanku zavarovalnega primera se zavarovalni prejemki izplačujejo bodisi v obliki periodičnih izplačil ali v obliki pavšalne odškodnine (v nadaljevanju: odškodnina za poškodbe pri delu). Pri manjših škodah se odškodnina obvezno izplačuje v obliki pavšalnega enkratnega plačila. ( 9 )

11.

Višina te pavšalne odškodnine je odvisna od povprečne pričakovane življenjske dobe oškodovanca. Pri tem je po eni strani odločilna njegova starost, po drugi pa spol oškodovanca za prognozo preostale pričakovane življenjske dobe. Ker je pričakovana življenjska doba moških statistično krajša, prejmejo torej ženske na podlagi finskega prava v sicer primerljivih položajih višjo odškodnino od moških.

12.

Gospodu X je pristojni nosilec zavarovanja leta 2005 za poškodbo pri delu, ki jo je utrpel leta 1991, priznal odškodnino za poškodbo pri delu v obliki enkratnega pavšalnega zneska. Ženska bi v sicer primerljivem položaju zgolj zaradi njenega spola in statistično daljše pričakovane življenjske dobe prejela 278,89 EUR več od gospoda X. ( 10 )

13.

Tožbo gospoda X, s katero je zahteval, da je treba tudi njegovo odškodnino za poškodbo pri delu izračunati v skladu z ugodnejšimi merili, ki bi se uporabila za žensko, je leta 2008 socialno sodišče, ki je v tej zadevi odločalo na zadnji stopnji, pravnomočno zavrnilo.

14.

S tožbo, ki jo je vložil leta 2009, gospod X od finske države zahteva odškodnino v višini razlike, za katero je prikrajšan, skupaj z zamudnimi obrestmi.

15.

Predložitveno sodišče je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

16.

S svojim prvim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče v bistvu vedeti, ali člen 4(1) Direktive 79/7 nasprotuje nacionalnim predpisom, na podlagi katerih so moški pri pavšalnih odškodninah za poškodbe pri delu v slabšem položaju od žensk zgolj zaradi tega, ker imajo moški statistično krajšo pričakovano življenjsko dobo.

17.

Najprej je treba preizkusiti, ali je v obravnavanem primeru merodajna Direktiva 79/7, ki se v skladu z njenim členom 3(1)(a) uporablja za zakonske sisteme, ki zagotavljajo varstvo pred invalidnostjo, nesrečami pri delu in poklicnimi boleznimi. Samo v tem primeru je mogoče na prvo vprašanje za predhodno odločanje smiselno odgovoriti. V nasprotnem primeru ta direktiva ne bi imela nobene zveze z realnostjo obravnavanega spora o glavni stvari.

18.

Finska vlada navaja, da Direktive 79/7 ratione temporis ni mogoče uporabiti, ker se je sporna nesreča zgodila leta 1991, torej pred pristopom Republike Finske k Evropski uniji leta 1995. Za presojo postopka v glavni stvari je zato merodajna ureditev leta 1991. Te ni mogoče presojati na podlagi Direktive 79/7, ker se ta ne uporablja za položaje, ki so nastopili pred pristopom Republike Finske.

19.

Odškodnina za poškodbe pri delu naj bi pokrivala posledice nesreče iz leta 1991, ki bodo nastopile v prihodnosti. Zato v obravnavnem primeru ne gre za presojo položaja, ki se je končal pred pristopom države članice. ( 11 )

20.

Na podlagi ustaljene sodne prakse se novejša ureditev uporabi za prihodnje učinke položaja, ki je nastal v obdobju veljavnosti starega pravila. ( 12 ) Enako mora veljati tudi za prihodnje učinke položaja, ki je nastal še pred pristopom države članice, ki pa učinkuje tudi po tem.

21.

Ker se je s pristopom Republike Finske na njenem ozemlju začela uporabljati Direktiva 79/7, ( 13 ) je ta glede njenega časovnega področja uporabe merodajna za tukaj obravnavano odškodnino za poškodbo pri delu.

22.

Dvomi glede stvarnega področja uporabe Direktive 79/7 bi lahko poleg tega izhajali iz tega, da se sporna direktiva uporablja samo za „zakonske sisteme“ s področja socialne varnosti, v obravnavanem primeru pa odškodnino v skladu z navedbami finske vlade izplačujejo določene zasebne zavarovalnice, ki opravljajo naloge zakonskega nezgodnega zavarovanja.

23.

Na Finskem odškodnin za poškodbe pri delu sicer v skladu z navedenim ne izplačujejo neposredno za to pristojni državni organi, temveč zasebne zavarovalne družbe v okviru sistema obveznega zavarovanja. Vendar oblike določanja dajatev za njihovo uvrstitev k Direktivi 79/7 niso odločilne. Pomembneje je, da je z zakonom določena pravica neposredno in učinkovito povezana z varstvom pred tveganji iz člena 3(1) te direktive. ( 14 ) Glede finske odškodnine za poškodbe pri delu, ki se neposredno izplačuje oškodovancem in ki se določa na podlagi zakona o nezgodnem zavarovanju, je treba temu pritrditi.

24.

Obravnavane finske predpise je zato treba šteti za zakonski sistem varstva pred invalidnostjo in nesrečami pri delu, zaradi česar se presojajo na podlagi Direktive 79/7. Nasprotno pa nista merodajni direktivi 2004/113 in 2006/54, ker se prva v skladu z njenim členom 3(4) „ne uporablja za področja zaposlovanja in poklica“, druga pa v skladu z njenim členom 2(1)(f) ureja specifične poklicne pokojninske načrte, vendar se ne uporablja za nacionalno ureditev nezgodnih zavarovanj.

25.

Ker člen 4(1) Direktive 79/7 določa, da pri izračunu dajatev „ni nobene diskriminacije na podlagi spola, bodisi posredne ali neposredne“, je treba v nadaljevanju preizkusiti, ali je zaradi uporabe aktuarskih meril podano neenako obravnavanje na podlagi spola (naslov 2 spodaj) in ali so za to morda podani opravičilni razlogi (naslov 3 spodaj).

26.

Različen izračun višine pavšalne odškodnine za poškodbo pri delu temelji neposredno na spolu upravičenca do odškodnine in njegovi statistično pričakovani življenjski dobi.

27.

Vendar po mnenju finske vlade moški upravičenci do dajatev na ta način niso postavljeni v slabši položaj. Razlikovanje glede na spol je potrebno, da ženske v primerjavi z moškimi ne bi bile v slabšem položaju. Statistično imajo ženske daljšo pričakovano življenjsko dobo, zaradi česar mora biti odškodnina, s katero se pavšalno nadomešča utrpela škoda za preostalo življenjsko dobo, za ženske višja kot za moške.

28.

Neenako obravnavanje moških in žensk tako ni podano, temveč vsak prejme znesek, ki mu pripada na podlagi aktuarskih faktorjev.

29.

S tem ugovorom pa se lahko kvečjemu upraviči neenako obravnavanje moških in žensk pri določanju pavšalnih dajatev, ne more pa se zanikati neenakega obravnavanja moških in žensk v okviru finske zakonodaje.

30.

V nadaljevanju je treba preizkusiti morebitne opravičilne razloge.

31.

Pri presoji, katera merila pridejo v poštev kot opravičilni razlogi za neenako obravnavanje pri odškodnini za poškodbo pri delu, je treba najprej preučiti Direktivo 79/7.

32.

Člen 4 Direktive vsebuje jasno in dokončno ureditev, ki razen v primeru materinstva v splošnem prepoveduje razlikovanje na podlagi spola pri določanju dajatev.

33.

Finske ureditve glede na navedeno ni mogoče opravičiti že zaradi tega, ker – drugače kakor načelo enakega obravnavanja, ki izhaja iz Direktive – s pričakovano življenjsko dobo, ki se nanaša na spol, uvaja kriterij razlikovanja, ki naj v skladu z namenom zakonodajalca Unije ne bi veljal za Direktivo 79/7.

34.

Tega, da Direktiva izrecno ne prepoveduje statističnega upoštevanja pričakovane življenjske dobe glede na spol, namreč ni mogoče razlagati tako, da lahko finski zakonodajalec zaradi tega to merilo uporabi pri določanju dajatev. Poleg besedila Direktive 79/7 temu nasprotuje tudi primerjava z direktivama 2004/113 in 2006/54. V zadnjenavedenih direktivah zakonodajalec Unije pod določenimi pogoji ni imel pomislekov glede dopustnosti „aktuarskih [podatkov]“ ( 15 ) oziroma „aktuarskih“ ( 16 ) faktorjev za izračune, ki se nanašajo na spol, za kar pa je morala biti podana izrecna ugotovitev. Ker Direktiva 79/7 ne vsebuje takšne specifične klavzule o odstopanju, je mogoč nasprotni sklep, da naj aktuarska merila, ki se nanašajo na spol, že na podlagi volje zakonodajalca Unije v okviru Direktive 79/7 ne bi bila dopustna.

35.

Po mnenju finske vlade pa je različna višina dajatev kljub temu utemeljena, ker v primeru pavšalnih odškodnin sistemsko izhaja iz različne pričakovane življenjske dobe glede na spol. Sicer bi bile ženske, ki statistično živijo dlje, v primerjavi z moškimi v slabšem položaju, ker se z enkratnim plačilom poravnajo posledice nesreče za preostanek življenja zavarovanca.

36.

Tako finska vlada zavrača zoper njo vložene ugovore in zastopa stališče, da je pri določanju pavšalne odškodnine na podlagi primarnega prava moškim dolžna priznati nižji znesek kot ženskam.

37.

Vendar takšna razlaga, kot bo predstavljeno v nadaljevanju, ni prepričljiva.

38.

Neposredno neenako obravnavanje na podlagi spola, razen posebnih spodbujevalnih ukrepov v korist pripadnikov zapostavljenih skupin, je v luči primarnega prava dopustno, samo če se lahko z gotovostjo ugotovi, da obstajajo upoštevne razlike med moškimi in ženskami, ki zahtevajo tako obravnavo. ( 17 )

39.

Upoštevnim razlikam med moškimi in ženskami, ki bi lahko vplivale na priznanje dajatev iz nezgodnega zavarovanja, bi se lahko pritrdilo, če bi se za posamezni primer zgolj na podlagi spola lahko neizpodbojno sklepalo, da so oz. niso podane določene okoliščine, ki so merodajne za določitev dajatev. ( 18 ) Takšno razlikovanje bi bilo pravno relevantno, samo če bi bilo v skladu s temeljnimi načeli prava Unije. ( 19 )

40.

Finska ureditev brez izjeme izhaja iz tega, da imajo ženske statistično daljšo pričakovano življenjsko dobo od moških, zaradi česar spol oškodovanca šteje kot merodajen faktor pri določanju pavšalnih dajatev, ki so odvisne od pričakovane življenjske dobe.

41.

Vendar ta napoved, ki se nanaša na spol, ne zajema vseh vidikov pričakovane življenjske dobe. Tako je po eni strani že zgolj z dejanskega vidika presplošna in ne vodi do ustreznih rezultatov. Po drugi strani tudi pravni pomisleki primarnega prava govorijo proti spolu kot upoštevnemu merilu pri določanju dajatev.

42.

V nadaljevanju je treba najprej predstaviti dejanske in nato pravne pomisleke, ki govorijo proti upoštevanju pričakovane življenjske dobe glede na spol kot merila pri določanju dajatev.

43.

V nasprotju s stališčem finske vlade ni mogoče z gotovostjo trditi, da ima, kar zadeva odškodnino za poškodbo pri delu, oškodovanka vselej daljšo pričakovano življenjsko dobo od enako starega oškodovanca.

44.

Finska ureditev namreč v zadostni meri ne upošteva že tega, kako konkretne okoliščine, zaradi katerih je prišlo do škode, vplivajo na nadaljnjo pričakovano življenjsko dobo: pri določenih zdravstvenih težavah, ki so posledica poškodb, praviloma ni mogoče izhajati iz tega, da imajo ženske daljšo pričakovano življenjsko dobo kot moški v primerljivem položaju.

45.

Zgolj s spolom povezano merilo za določanje pričakovane življenjske dobe poleg tega ni primerno tudi zaradi tega, ker ne upošteva pomembnih dejavnikov – poleg posledic nesreče na primer geografskega porekla in središča življenjskih interesov zadevne osebe, ( 20 ) njenih življenjskih navad in pomembnih gospodarskih in socialnih razmer – zaradi česar podaja popačeno dejansko stanje.

46.

Posledično zgolj pripadnost spolu tudi pri abstraktnem opazovanju ne more utemeljiti upoštevne razlike pri določanju dajatev.

47.

Da je različna pričakovana življenjska doba glede na spol napačno merilo za izračun pavšalne odškodnine, postane še bolj očitno, če se upoštevajo konkretni primeri zavarovancev in to, da bi na podlagi imanentne logike finske ureditve – kot je navedla finska vlada na ustni obravnavi – celo smrtno bolna ženska, ne glede na njeno konkretno kratko pričakovano življenjsko dobo, zgolj na podlagi njenega spola prejela višjo odškodnino od enako starega, veliko bolj zdravega moškega. Če finsko pravo za takšne primere ne določa ustrezne prilagoditve konkretnemu dejanskemu stanu, temveč ne glede na to upošteva zgolj spol, to ne more predstavljati upoštevnega merila za izračun pavšalne odškodnine za poškodbo pri delu.

48.

Ne glede na navedene dejanske pomisleke pa zoper uporabo merila spola govorijo tudi pravni pomisleki zoper njegovo dopustnost, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju.

49.

Finsko merilo s spolom povezane različne pričakovane življenjske dobe mora biti merljivo s pravnimi merili, ki izhajajo iz primarnega prava Unije. Med temeljna načela na podlagi člena 2 PEU med drugim spada načelo enakosti žensk in moških, ki je poleg tega kot temeljna pravica določeno v členu 21 Listine.

50.

Z načelom enakosti ženk in moških v skladu z velikim pomenom, ki ga ima, kot sem že predstavila v svojih sklepnih predlogih v zadevi Association belge des Consommateurs Test-Achats in drugi, in ob upoštevanju vrednostnega sistema prava Unije ni mogoče zastopati stališča, da se spol statistično pavšalno upošteva kot nadomestno merilo za druge, težje ugotovljive, vendar pri zavarovanju dejansko merodajne razlikovalne kriterije.

51.

Če določene lastnosti dejansko vplivajo na pričakovano življenjsko dobo, ( 21 ) morajo biti ugotovljene, primerno ovrednotene in pripisane konkretnim skupinam oseb ne glede na spol. Zato jih ni mogoče shematsko pripisati določenemu spolu, razen če gre za nespremenljive biološke značilnosti. Sicer bi bile posamezne osebe, ki jim teh lastnosti ni mogoče pripisati, brez tehtnega razloga, zgolj na podlagi spola, postavljene v slabši ali boljši položaj.

52.

Poleg tega je treba v okviru pravne presoje s spolom povezanih aktuarskih faktorjev upoštevati, da člen 21 Listine prepoved diskriminacije na podlagi spola omenja skupaj s prepovedjo diskriminacije na podlagi rase, barve kože in etničnega porekla.

53.

Ureditve, ki se neposredno navezujejo na pripadnost spolu, so zaradi tega – z izjemo nedvomnih bioloških posebnosti, kot je materinstvo – v skladu z vrednostnim sistemom zakonodajalca Unije prav tako nesprejemljive kot tiste, ki se navezujejo na raso in barvo kože ter zaradi tega na področju prava socialnega zavarovanja ne glede na morebitne statistične razmisleke niso dovoljene. ( 22 )

54.

V nasprotnem primeru bi po eni strani obstajala nevarnost na statistiki temelječega spodkopavanja prepovedi diskriminacije, ki izhaja iz Listine, in po drugi tveganje, da bi v posameznih primerih prišli do neprimernih rezultatov, če bi določanje pričakovane življenjske dobe pavšalno temeljilo na neustreznih statističnih podatkih namesto na dejansko upoštevnih materialnih merilih.

55.

Glede na navedeno niti iz Direktive 79/7 niti iz primarnega prava ne izhajajo utemeljeni razlogi za neenako obravnavanje na podlagi s spolom povezane statistike.

56.

Člen 4(1) Direktive 79/7 je zato treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim predpisom, na podlagi katerih različna pričakovana življenjska doba moških in žensk, ki se uporablja kot aktuarski faktor za izračun zakonsko predpisanih dajatev socialne varnosti kot posledica nesreče pri delu, če je enkratna odškodnina, ki se pri uporabi takšnega merila izplača moškemu, nižja od odškodnine, ki bi jo prejela enako stara ženska v primerljivem položaju.

57.

Ob upoštevanju navedenega bi bila finska sodišča v postopkih v socialnih zadevah – če se takšen postopek vodi zoper državni organ ali podobno ustanovo – načeloma dolžna odpraviti diskriminatorno nacionalno določbo in gospodu X v primeru neobstoja nediskriminatorne nacionalne ureditve priznati višji znesek, ki je na podlagi finskega prava pridržan ženskam. ( 23 )

58.

Toda to se ni zgodilo.

59.

Ker je postopek pred socialnim sodiščem že pravnomočno končan, se sedaj, če sodba Sodišča v obravnavni zadevi ne predstavlja razloga za obnovo postopka, ( 24 ) ki bi finskim sodiščem v skladu s pravom Unije omogočil izdajo odločbe za gospoda X, postavlja vprašanje, ali za znesek razlike poleg obresti, ki ga finsko pravo v nasprotju s pravom Unije ni priznalo gospodu X, odgovarja finska država.

60.

S svojim drugim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče v bistvu vedeti, ali je Republiki Finski zaradi ureditve pavšalne odškodnine za poškodbe pri delu v nasprotju s pravom Unije mogoče očitati, da je podana dovolj resna kršitev prava Unije, ki utemeljuje njeno odgovornost.

61.

Takšni kršitvi po mnenju predložitvenega sodišča očitno nasprotujejo neobstoj merodajne sodne prakse glede Direktive 79/7, v sodbi „Test-Achats“ določeno prehodno obdobje in okoliščina, da je nacionalni zakonodajalec v luči direktiv 2004/113 in 2006/54 domneval, da aktuarskih faktorjev, ki se nanašajo na spol, s pravnega vidika ni mogoče izpodbijati (naslov 2 spodaj).

62.

Pred podrobno preučitvijo teh vidikov je treba pojasniti (naslov 1 spodaj), kateri je merodajni trenutek glede morebitne kršitve prava Unije Republike Finske. To vprašanje je pomembno za ugotovitev pravnega okvira prava Unije, po katerem se presoja obstoj resne kršitve.

63.

V poštev pridejo datum nesreče pri delu (1991), datum izplačila dajatve nosilca zavarovanja (2005) in pravnomočne zavrnitve tožbe socialnega sodišča (2008).

64.

Pri tem je treba upoštevati, prvič, da se je kršitev prava Unije, ki zadeva gospoda X, s pravnomočno odločbo finskega sodišča konkretizirala šele leta 2008.

65.

Drugič, ugotoviti je treba, da v tistem trenutku ni obstajala sodna praksa glede vprašanja, ali Direktiva 79/7 dopušča s spolom povezane aktuarske faktorje, in da Komisija ni sprožila postopka zaradi kršitve Pogodbe zoper Republiko Finsko.

66.

Poleg tega je treba poudariti, da je zakonodajalec Unije na področju zavarovalnega prava, ki je povezano z Direktivo 79/7 – in sicer v direktivah 2004/113 in 2006/54 – v letih 2004 in 2006 pod določenimi pogoji odobril s spolom povezane aktuarske faktorje in da je Komisija leta 2010 to stališče vehementno zastopala v zadevi Association belge des Consommateurs Test-Achats in drugi. Trajna sprememba je nastopila šele v kontekstu te zadeve, v kateri je bila sodba sicer izdana leta 2011 – torej okoli tri leta po pravnomočni sodbi finskega socialnega sodišča.

67.

Pod temi pogoji je sedaj treba preizkusiti, ali je treba izhajati iz tega, da je bila leta 2008 podana resna kršitev prava Unije, ki utemeljuje odgovornost države.

68.

Posameznik ima pravico do odškodnine zaradi kršitve prava Unije, če, prvič, kršeno pravno pravilo posameznikom podeljuje pravice, če je, drugič, kršitev dovolj resna, in tretjič, če obstaja neposredna vzročna zveza med kršitvijo obveznosti, ki velja za državo, in škodo, nastalo prizadetim osebam. ( 25 )

69.

Predložitveno sodišče sprašuje zgolj glede druge predpostavke za obstoj odgovornosti države. Zato je treba zgolj pojasniti, kaj se razume s pojmom „dovolj resna“ kršitev in ali je podana v obravnavanem primeru.

70.

Pri vprašanju, ki se rešuje pred nacionalnim sodiščem, ali je podana dovolj resna kršitev prava Unije, ki utemeljuje odgovornost države, mora nacionalno sodišče, prvič, ob upoštevanju vseh okoliščin primera upoštevati jasnost in natančnost kršenega pravila, drugič, obseg diskrecijske pravice, ki jo to pravilo pušča nacionalnim organom ali organom Unije, tretjič, vprašanje, ali je bila kršitev ali škoda povzročena namenoma ali nenamerno, četrtič, ali je bila morebitna napačna uporaba prava upravičena ali neupravičena, in petič, dejstvo, da je ravnanje institucije Unije lahko pripomoglo k opustitvi, sprejetju ali nadaljnji uporabi nacionalnih ukrepov ali praks, ki so v nasprotju s pravom Unije. ( 26 )

71.

V nadaljevanju je treba te vidike preizkusiti in jih ob upoštevanju vidikov, ki izhajajo iz drugega vprašanja za predhodno odločanje, ustrezno povezati v celoto.

72.

Medtem ko prva dva vidika iz točke 70 v obravnavanem primeru kažeta na dovolj resno kršitev, naslednji trije govorijo proti temu.

73.

Čeprav besedilo in kontekst Direktive 79/7 z zadostno jasnostjo in natančnostjo – in ne da bi puščala nacionalnemu zakonodajalcu diskrecijsko pravico – izključujeta aktuarske faktorje, ki se nanašajo na spol prizadetega, finskemu zakonodajalcu in finskemu sodstvu leta 2008 ni mogoče očitati namerne in v celoti neupravičene kršitve prava.

74.

Neobstoj vsakršne merodajne sodne prakse ali postopkov zaradi kršitve Pogodb v zvezi s kršitvijo prepovedi diskriminacije po eni strani veliko bolj govorijo v prid usmeritvi zakonodajalca Unije, ki je opazna od leta 2004, da široko dopušča aktuarske faktorje, po drugi pa, da leta 2008 – torej pred sodbo „Test-Achats“ – finski ureditvi kljub jasnemu besedilu Direktive 79/7 ni mogoče očitati nedvomne kršitve prava Unije, zaradi česar bi bilo mogoče finskim organom očitati naklep in v celoti neupravičeno in napačno uporabo prava.

75.

Uvedba postopkov zaradi kršitve Pogodb sicer spada v pristojnost Komisije. Če je uveden merodajni postopek zaradi kršitve Pogodbe, se lahko že na podlagi tega domneva, da država članica odobrava trajajoče kršitve prava Unije. Če postopek zaradi kršitve Pogodbe še ni uveden, se država članica zgolj zaradi tega ne more ekskulpirati, vendar ji tudi ni mogoče očitati, da je dopuščala morebitne kršitve prava Unije.

76.

V obravnavanem primeru državi članici poleg tega ni mogoče očitati neupravičene pravne kršitve, ki bi utemeljevala njeno odgovornost, ki jo je zakonodajalec Unije zagrešil v drugih podobnih primerih, in sicer v primeru Direktive 2004/113. Od držav članic se ne sme zahtevati, da morajo biti pri sprejemanju nacionalne zakonodaje skrbnejše in vestnejše od zakonodajalca Unije. Zlasti zakonodajna aktivnost zakonodajalca Unije v letih od 2004 do 2008 je finskega zakonodajalca zavedla v zmoto, da so bila od njega izbrana merila tudi na področju prava socialnega zavarovanja v skladu s pravom Unije.

77.

Ob upoštevanju navedenega je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je presoja pogoja za odgovornost države članice stvar nacionalnih sodišč, v korist zadevne države članice pa je treba pri vprašanju, ali je podana dovolj resna kršitev prava Unije, predvsem upoštevati, da

78.

Ob upoštevanju navedenega je treba preučiti še vprašanje, ali je treba v obravnavanem primeru upoštevati časovno omejitev učinkov sodbe.

79.

Glede tega je treba najprej opozoriti, da se razlaga, ki jo Sodišče poda o določbi prava Unije, omejuje na razjasnitev ter določitev njenega pomena in obsega, kot bi jo bilo treba razumeti in uporabljati od začetka njene veljavnosti. Ob upoštevanju navedenega predstavlja časovna omejitev učinkov sodbe izjemen ukrep, ki zahteva, da obstaja nevarnost resnih ekonomskih posledic. ( 27 )

80.

Udeleženci postopka v prid navedenemu niso podali ničesar oprijemljivega.

81.

To, da se finski zakon o nezgodnem zavarovanju, ki je v nasprotju s pravom Unije, v obravnavanem primeru v prvi vrsti uporablja za bagatelne primere, ne povzroča večjih gospodarskih posledic. Za takšne primere ni verjetno, da bi za sistem socialnega zavarovanja pomenili znatne dodatne stroške, če se tudi za moške uporablja ugodnejši pavšalni znesek, ki je bil doslej pridržan samo za ženske.

82.

Iz teh ugotovitev izhaja, da časovnih učinkov te sodbe ni treba omejiti.

83.

Po tem preudarku Sodišču predlagam, naj na obe vprašanji za predhodno odločanje odgovori: