Pritožba, ki jo je Louis Vuitton Malletier vložila 23. februarja 2012 vložila zoper sodbo Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 14. decembra 2011 v zadevi T-237/10: Louis Vuitton Malletier proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), Friis Group International ApS

(Zadeva C-97/12 P)

2012/C 126/16

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnica: Louis Vuitton Malletier (zastopniki: P. Roncaglia, G. Lazzeretti, M. Boletto, E. Gavuzzi, odvetniki)

Drugi stranki v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), Friis Group International ApS

Predlog

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Namen te tožbe je dokazati, da je Splošno sodišče kršilo člen 7(l)(b) Uredbe o znamkah (1) s tem, da je menilo, da absolutni razlog za zavrnitev iz te določbe velja za registracijo (figurativne) znamke Skupnosti št. 3693116 (tako imenovano „FERMOIR S“) za vse proizvode iz razredov 9, 14 in 18, razen za „nakit, vključno s prstani, okrasne obeske za ključe, zaponke in uhane, manšetne gumbe, zapestnice, obeske na verižici ure ali zapestnici, broške, ogrlice, kravatne igle, okraske, medaljone; ure in kronometrski instrumenti in aparati, vključno z ročnimi urami, ohišja za ročne ure, budilke; klešče za trenje orehov iz plemenitih kovin, iz njihovih zlitin ali z njimi prevlečene, svečnike iz plemenitih kovin, iz njihovih zlitin ali z njimi prevlečene“ iz razreda 14 in „usnje in imitacije usnja“ ter „dežnike“ iz razreda 18.

Prvič, pritožnica trdi, da je Splošno sodišče storilo napako, ko je v obravnavani zadevi uporabilo sodno prakso za tridimenzionalne znamke (vsaj za večino proizvodov, ki so predmet izpodbijane znamke) in tako kot pravni standard za razlikovalni učinek zahtevalo, da se „FERMOIR S“„znatno razlikuje od standarda ali navad v sektorju“, kar pomeni višji standard od običajnega (to je „minimalni razlikovalni učinek“).

Iz sodne prakse je namreč jasno razvidno, da mora biti upoštevni znak, da bi se uporabil standard „znatnega razlikovanja“, ki je bil prvotno oblikovan le za tridimenzionalne znamke, nedvoumno povezan z zadevnimi proizvodi, to pomeni, da mora tak znak izkazovati verodostojno predstavitev bodisi celotnega proizvoda bodisi enega od njegovih glavnih delov in tudi potrošniki ga morajo tako zaznati in ga takoj prepoznati kot takega.

Nasprotno, Splošno sodišče je menilo, da je vsak znak, ki predstavlja obliko dela proizvoda, predmet načel, določenih v zvezi s tridimenzionalnimi znamkami, razen če je tak znak konceptualno absolutno nemogoče zaznavati kot del proizvoda, ki ga označuje. Posledično je Splošno sodišče, namesto, da bi preučilo, ali bi javnost izpodbijano znamko lahko zaznala kot bistven del proizvodov, ki jih označuje, preučilo le, ali bi bilo to znamko teoretično mogoče uporabljati kot zapiralni mehanizem za proizvode iz razredov 9, 14 in 18.

Drugič, pritožnica trdi, da je Splošno sodišče storilo napako, ko je veljavnost izpodbijane znamke presojalo glede na tiste proizvode, za katere je menilo da lahko vključujejo zapiralni mehanizem, pri čemer je kršilo pravila o dokaznem bremenu in izkrivilo dokaze.

Splošno sodišče zlasti ni dovolj upoštevalo domneve veljavnosti registracij znamk Skupnosti s tem, da je zahtevalo, da pritožnica „predloži konkretne in utemeljene dokaze za to, da ima znamka, katere registracija se zahteva, notranji razlikovalni učinek“ in tako družbi Friis odvzelo dokazno breme glede ničnosti izpodbijane znamke.

Zaradi vseh zgoraj navedenih razlogov pritožnica predlaga, naj Sodišče razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem deloma potrjuje odločbo prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 24. februarja 2010 v zadevi R 1590/2008-1, s katero je bila izpodbijana znamka razglašena za nično glede proizvodov iz razredov 9, 14 in 18.

(1)  UL L 11, str. 1.