1. 

Sodišče ima v obravnavanem postopku možnost, da prvič obravnava z Uredbo št. 723/2004 ( 2 ) spremenjeno besedilo člena 11(2)Priloge VIII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi). ( 3 ) S predpisom se uradnikom, ki po prenehanju zaposlitve v neki državi članici začnejo delati v Uniji, omogoči, da prenesejo kapitalizirano vrednost v državi članici pridobljenih pokojninskih pravic na Unijo. Sodišče je v obravnavanem primeru zaprošeno, naj razjasni, kaj pomeni „kapitalizirana vrednost pokojninskih pravic“, ki naj se prenese, in katere morebitne omejitve so z določbo postavljene državam članicam v zvezi z izračunom te kapitalizirane vrednosti.

2. 

Vprašanja se zastavljajo v okviru nastopa službe za Unijo državljana, zavarovanega v češkem sistemu pokojninskega zavarovanja, ki so mu na zahtevo za prenos pokojninskih pravic češki organi socialne varnosti ponudili, da se v pokojninski sistem Unije prenese znesek denarja, ki znaša manj kot 50 % zanj vplačanih prispevkov.

3.

Člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom v različici, ki velja v sporu o glavni stvari, določa:

„Uradnik, ki začne delati v Skupnostih po tem, ko:

ima po tem, ko se zaposli, vendar preden izpolni pogoje za plačilo starostne pokojnine v smislu člena 77 Kadrovskih predpisov, pravico Skupnostim plačati na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi takega dela ali dejavnosti. […]

Uradniki lahko tako ureditev uporabijo samo enkrat za vsako državo članico in zadevni pokojninski sklad.“

4.

Del stavka v prvem pododstavku druge alinee „ima po tem, ko se zaposli […] na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalizirano vrednost“ je bil vstavljen z Uredbo št. 723/2004. Z začetkom veljavnosti 1. maja 2004 ( 4 ) je nadomestil prej uporabljeno formulacijo „ima ob zaposlitvi pravico Skupnostim plačati bodisi aktuarski ekvivalent bodisi pavšal za odkup pravic do starostne pokojnine, ki jih je pridobil na podlagi takega dela ali dejavnosti.“

5.

Zapletena pravna ureditev češkega sistema pokojninskega zavarovanja je razpršena v več pravnih aktih. V obravnavanem primeru imajo osrednjo vlogo zakon št. 589/1992 o prispevkih za socialno varnost in prispevkih za državno zaposlovalno politiko, zakon št. 155/1995 o pokojninskem zavarovanju in vladna uredba št. 587/2006 o podrobni ureditvi recipročnega prenosa pokojninskih pravic v pokojninski sistem Evropskih skupnosti.

6.

V skladu z zakonom št. 589/1992 delodajalci in delojemalci plačujejo prispevke v češki sistem pokojninskega zavarovanja. Stopnja prispevka za delodajalce je med letoma 1996 in 2003 znašala 19,5 %, od leta 2004 pa 21,5 % osnove za odmero. Delojemalci so morali v tem obdobju vplačevati 6,5 % osnove za odmero. Za delodajalca se osnova za odmero izračuna kot vsota osnov za odmero vseh pri njem zaposlenih delavcev (členi od 3 do 5 zakona št. 589/1992).

7.

Pri izračunu višine starostne pokojnine se seštejeta osnovni znesek, ki je enak za vse upravičene vlagatelje zahtevkov, ter spremenljivi znesek, odvisen od skupne zavarovalne dobe vlagatelja zahtevka in od tako imenovane osnove za izračun (členi od 33 do 36 zakona št. 155/1995).

8.

V skladu s členom 34(1) zakona št. 155/1995 višina spremenljivega zneska za vsako polno leto zavarovalne dobe znaša 1,5 % osnove za izračun na mesec. Obdobja, v katerih običajno ni bil dosežen noben upošteven dohodek (tako imenovane nadomestne zavarovalne dobe, kot so obdobja za nego in varstvo mladoletnih otrok ter študij), se v zavarovalni dobi priznajo po 80‑odstotni stopnji.

9.

Osnova za izračun se določi po osebni osnovi delojemalca za odmero. V skladu s členom 16 zakona št. 155/1995 to določa povprečje mesečnih dohodkov, ki so predmet plačil prispevkov za pokojninsko zavarovanje, za celotno zavarovalno dobo, vendar največ za zadnjih 30 let. ( 5 ) Pri osebni osnovi za odmero do vključno 10.000 CZK osnova za izračun ustreza osebni osnovi za odmero. Zneski nad 10.000 CZK in do 24.800 CZK se vštejejo v osnovo za izračun po 30‑odstotni stopnji, zneski nad 24.800 CZK pa po 10‑odstotni stopnji (člen 15 zakona št. 155/1995). Nadomestne zavarovalne dobe se štejejo v zavarovalno dobo. Pri izračunu osebne osnove za odmero se upoštevno obdobje skrajša za tako imenovana izključena obdobja, ki se v bistvenem pokrivajo z nadomestnimi zavarovalnimi dobami.

10.

V skladu s členom 105a(1) in (4) zakona št. 155/1995 o pokojninskem zavarovanju, s katerim naj bi se prenesle določbe Kadrovskih predpisov, so zavarovanci, ki postanejo uradniki ali drugi uslužbenci Evropskih skupnosti ali njihovih institucij in ki jim preneha zaposlitev v Češki republiki, upravičeni do prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih v Češki republiki, v pokojninski sistem Skupnosti, če se jim v češkem sistemu pokojninskega zavarovanja ne zagotovijo pokojnine, pri čemer „pokojninske pravice […] pomenijo znesek denarja, določenega kot aktuarski ekvivalent glede na dopolnjeno zavarovalno dobo in osnovo za odmero.“

11.

Podrobnejše določbe o prenosu pokojninskih pravic uradnika, ki je začel delati za Evropsko unijo, vsebuje češka uredba št. 587/2006. Ta v členu 2 določa izračun zneska, ki se prenese kot pokojninska pravica, pridobljena v Češki republiki. Ta člen določa:

12.

Priloga k Uredbi št. 587/2006 vsebuje formulo za izračun vrednosti na enoto odložene pokojnine. Najvišja tehnična obrestna mera je določena v členu 12(1), prvi stavek, Uredbe št. 434/2009 v odvisnosti od donosa državnih obveznic.

13.

R. Časta je uradnik Evropske komisije. Preden je 1. decembra 2006 začel opravljati to službo, je bil po navedbah predložitvenega sodišča skoraj deset let, od 1. oktobra 1996, ( 6 ) zavarovan v češkem sistemu pokojninskega zavarovanja, v ta sistem pa so se vplačevali ustrezni prispevki.

14.

R. Časta je 28. novembra 2008 pri Komisiji na podlagi člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom zahteval plačilo kapitalizirane vrednosti svojih pokojninskih pravic, pridobljenih v Češki republiki, Skupnosti. Njegov zahtevek je Komisija 27. marca 2009 poslala češkim organom socialne varnosti Česká správa sociálního zabezpečení (v nadaljevanju: tožena stranka v postopku v glavni stvari).

15.

Tožena stranka v postopku v glavni stvari je R. Časti z odločbo z dne 8. februarja 2011 ponudila prenos 523.584 CZK. Ta znesek pomeni 48,26 % prispevkov, ki so bili do tistega trenutka vplačani za R. Často (1084922,05 CZK). ( 7 )

16.

Tožena stranka v postopku v glavni stvari je ponujeni znesek izračunala ob upoštevanju člena 105a zakona št. 155/1995 v različici, ki je veljala na dan vložitve zahtevka, in člena 2 Uredbe št. 587/2006.

17.

R. Časta je vložil ugovor zoper to odločbo. Po njegovem mnenju je način izračuna, ki ga določa češka zakonodaja, v nasprotju s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom v povezavi s členom 10 PES (postal člen 4(3) PEU). Znesek, ki se prenese, naj bi vsaj približno ustrezal skupnemu znesku vplačanih prispevkov oziroma naj bi jih presegal. Podana naj bi bila tudi kršitev načela enakega obravnavanja. Poleg tega R. Časta ugovarja, da pri izračunu njegovih pravic ni bilo upoštevano tisto obdobje, v katerem je bil vključen v pokojninski sistem Evropske skupnosti.

18.

Tožena stranka v postopku v glavni stvari je 10. maja 2011 zavrnila ugovor. R. Časta je 12. maja 2011 pri sodišču Krajský soud v Praze vložil tožbo za razglasitev ničnosti odločbe.

19.

S sklepom, ki je bil pri Sodišču vložen 3. aprila 2012, je Krajský soud v Praze prekinilo odločanje in v skladu s členom 267 PDEU Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

20.

R. Časta, Česká správa sociálního zabezpečení, Češka republika in Komisija so predložili pisna stališča.

21.

Na obravnavi 13. marca 2013 so svoje navedbe podali R. Časta, Češka republika in Komisija.

22.

Preden se posvetim vprašanjem za predhodno odločanje, je treba prikazati nekaj glavnih smernic, ki izvirajo iz sodne prakse, zlasti iz sodbe v zadevi My, ( 8 ) in za katere menim, da so upoštevne za obravnavani primer.

23.

V skladu s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je uradnik, ki začne delati v Uniji, upravičen, ( 9 ) da v državi članici predhodno pridobljene pokojninske pravice prenese v pokojninski sistem Evropske unije. S tem zagotovljena koordinacija pokojninskih sistemov poteka v dveh fazah: v prvi fazi pristojni nacionalni organ določi vrednost pokojninskih pravic in prenese to vrednost na Unijo. V skladu s sodno prakso Sodišča in členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom v povezavi s členom 4(3) PEU so države članice zavezane sprejeti za to potrebne ukrepe. ( 10 )

24.

V drugi fazi institucije EU spremenijo to vrednost v leta pokojninske dobe, ki jih je treba upoštevati v pokojninskem sistemu EU. ( 11 ) Izračun kapitalizirane vrednosti je v pristojnosti držav članic, ( 12 ) zato se zastavljena vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na prvo fazo tega postopka.

25.

Možnost prenosa pokojninskih pravic je namenjena olajšanju prehoda iz službe v državah članicah v službo Unije, s tem pa je Uniji zagotovljena možnost zaposlitve usposobljenega in izkušenega osebja. ( 13 )

26.

Ta namen zaposlitve usposobljenega osebja, pri uresničevanju katerega države članice po načelu lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU podpirajo Unijo, razkriva temeljno načelo, ki je po mojem mnenju predstavljalo vodilo za sodno prakso Sodišča v zvezi s sporno normo: obseg socialnih pravic zaposlenega v državi članici se z nastopom službe uradnika pri EU ne sme zmanjšati.

27.

To temeljno načelo je še posebej razvidno v sodbi My. V tej sodbi se je uradnik Sveta ES, ki je bil 27 let vključen v evropski pokojninski sistem, pred tem pa 19 let v belgijskega, izrecno odpovedal prenosu svojih belgijskih pokojninskih pravic v ES. Predčasna pokojnina, za katero je vložil zahtevek v Belgiji, ni bila odobrena, ker ni dopolnil za to potrebnih 35 let zavarovalne dobe v belgijskem pokojninskem sistemu.

28.

Čeprav člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ničesar izrecno ne določa o pokojnini v državi članici v primeru, v katerem se uradnik EU odpove prenosu svojih pokojninskih pravic, je Sodišče ugotovilo, da država članica, ki za pridobitev pravice do predčasne pokojnine po svojem sistemu zavrne upoštevanje delovne dobe, dopolnjene v pokojninskem sistemu Skupnosti, krši določbo Kadrovskih predpisov v povezavi s členom 10 PES (postal člen 4(3) PEU). ( 14 ) Preudarki generalnega pravobranilca A. Tizzana kažejo, da je bilo omenjeno temeljno načelo odločilno za utemeljitev Sodišča. Ta je namreč ugotovil, da naj bi se pri tej razlagi norme „v vsakem primeru zagotovila […] kontinuiteta socialnih pravic uradnikov“. ( 15 )

29.

Zadeva My kaže, da se lahko načelo, da se obseg socialnih pravic zaposlenega v državi članici z nastopom službe uradnika pri EU ne sme zmanjšati, uporabi v primeru prenosa in v primeru neuveljavljanja prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih v državi članici.

30.

Pri uradniku EU, ki se ne odloči za prenos pokojninskih pravic, se mora po nacionalni zakonodaji upoštevati delovna doba, dopolnjena pri instituciji Unije, z vidika minimalne zavarovalne dobe, določene za pravico do pokojnine, ( 16 ) s tem pa se odpre možnost za delno pokojnino, ki ustreza pridobljenim pravicam.

31.

Če se uradnik, ki začne delati v EU, odloči za prenos pokojninskih pravic, mora biti, kar po mojem mnenju sledi iz omenjenega temeljnega načela, takoj po prenosu pokojninskih pravic finančno enako obravnavan, kot če bi ostal v nacionalnem pokojninskem sistemu. Povedano drugače, navedeno načelo zahteva, da se izračunana časovna vrednost pokojninskih pravic ob hipotetičnem vztrajanju v pokojninskem sistemu države članice ujema s časovno vrednostjo delne pokojnine v primeru nastopa službe pri EU brez prenosa pokojninskih pravic in z vrednostjo prenesenega zneska denarja v primeru prenosa pokojninskih pravic.

32.

S prvim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče pojasnitev pojma „kapitalizirana vrednost pokojninskih pravic“, ki je bil z Uredbo št. 723/2004 vključen v člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Pri tem je treba ta pojem pojasniti predvsem v razmerju do terminologije, uporabljene pred začetkom veljavnosti Uredbe, namreč pojma aktuarski ekvivalent in pavšal za odkup pravic do starostne pokojnine.

33.

R. Časta meni, da se kapitalizirana vrednost pokojninskih pravic določi po nacionalnih merilih, pri čemer je treba upoštevati zavarovalno dobo in prispevke, ki jih je vplačal zavarovanec. V sistemu pokojninskega zavarovanja, ki temelji na plačilu prispevkov, bi morala biti kapitalizirana vrednost sorazmerna s prispevki za zavarovanje. Poleg tega R. Časta glede na predložitveni sklep trdi, da od začetka veljavnosti Uredbe št. 723/2004 aktuarski ekvivalent ni več dopusten kot metoda za izračun pravic, ki se prenesejo.

34.

Češka republika pa meni, da pojem kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic opisuje finančni ekvivalent morebitne pokojnine, ki bi jo upravičenec prejemal v prihodnosti. S spremembo besedila Kadrovskih predpisov z Uredbo št. 723/2004 naj se ne bi izključilo aktuarskega ekvivalenta kot metode za izračun, temveč naj bi se potrdila pristojnost držav članic za določitev metode za izračun kapitalizirane vrednosti, tudi z vidika pravice držav članic, da določijo temeljna načela svojih sistemov socialne varnosti (člen 153(4) PDEU). Metoda za izračun naj bi bila odvisna od oblike pokojninskega sistema. Tudi Evropska komisija meni, da naj bi se s spremembo z Uredbo št. 723/2004 državam članicam zagotovilo več svobode v zvezi z metodami za izračun kapitalizirane vrednosti.

35.

Člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je do spremembe z Uredbo št. 723/2004 ponujal državam članicam alternativo in določal, da ima uradnik Skupnosti pravico iz nacionalnega sistema prenesti na Skupnost „bodisi aktuarski ekvivalent bodisi pavšal za odkup pravic do starostne pokojnine“.

36.

Sodišče je ta pojma opredelilo v zadevi Bodson. Na tej podlagi je aktuarski ekvivalent namenjen izračunu gotovinske vrednosti „morebitnega prihodnjega rednega periodičnega prejemka“, v tem primeru pokojnine, tako da se pričakovana pokojnina diskontira glede na predčasno izplačilo in tveganje za primer smrti pred zapadlostjo. Pavšal za odkup pravic pa se izračuna s „seštevkom prispevkov, ki jih je vplačal zavarovanec, morebiti pa tudi njegov delodajalec, h katerim se prištejejo obresti“. ( 17 ) V zadevi Komisija proti Luksemburgu je Sodišče pojasnilo, da lahko država članica sama izbere eno od obeh metod za izračun in da ta izbira ni prepuščena uradniku. ( 18 ) Prenos mora biti mogoč, tudi če je pravica do pokojnine omejena, pogojna oziroma bodoča ali ne zadošča za takojšnjo odobritev starostne pokojnine. ( 19 )

37.

Po spremembi z Uredbo št. 723/2004 je v določbi določen prenos „kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic“. V teh okoliščinah se predložitvenemu sodišču zastavlja vprašanje, kakšne posledice bo imela ta sprememba v zvezi s prej v določbi navedenima načinoma izračuna.

38.

Besedilo, sistematika, zgodovina nastanka ter smisel in namen člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom kažejo, da gre pri kapitalizirani vrednosti za vrednost pokojninskih pravic, ugotovljeno po matematičnem postopku, ne da bi se določil način izračuna.

39.

V skladu z besedilom gre pri „kapitalizirani vrednosti pokojninskih pravic“ za znesek denarja, ki ustreza vrednosti pokojninskih pravic. S tem ni izrecno določeno, kako se kapitalizirana vrednost ugotovi, nakazan pa je izračun vrednosti (morebitnih) prihodnjih pokojninskih pravic ob prenosu v evropski pokojninski sistem, torej aktuarski ekvivalent.

40.

Tudi sistematična razlaga določbe nakazuje, da je izračun zneska denarja, ki se prenese z aktuarskim ekvivalentom, vsaj dopusten. V členu 11(1) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je namreč, kot Komisija upravičeno poudarja, prav ta metoda določena za izračun vrednosti pokojninskih pravic v primeru, v katerem uradnik EU preneha delati v EU in preide v nacionalni pokojninski sistem. Zdi se, da domneva, da postopek izračuna, ki ga uporablja EU, ne bi bil dopusten za države članice, ni prepričljiva.

41.

Iz zgodovine nastanka norme je razvidno, da lahko države članice v zvezi z izračunom zneska denarja, ki se prenese, po spremembi določbe poleg obeh prej izrecno določenih načinov izračuna zdaj izberejo tudi druge metode za izračun (na primer mešane modele). Tako je Komisija svoj predlog spremembe kadrovskih predpisov za uradnike izrecno utemeljila s tem, da si „prizadeva za večjo nevtralnost pri prenosu pokojninskih pravic“. ( 20 )

42.

Vsak dvom o dopustnosti različnih, še zlasti prej v normi navedenih načinov izračuna, odpravi analiza namena norme. Ugotovil sem že, da naj bi določba omogočila izbiro usposobljenega in izkušenega osebja za EU z zavarovanjem pokojninskih pravic, ki jih je to osebje pred tem pridobilo v nacionalnih sistemih držav članic.

43.

Sodišče je že opozorilo, da se s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ne usklajujejo pokojninski sistemi držav članic. ( 21 ) Za tako uskladitev Unija tudi ni pristojna: ( 22 ) člen 153(4) PDEU se izrecno sklicuje na „pravico držav članic, da določijo temeljna načela svojih sistemov socialne varnosti“. Unija sprejme le „takšne ukrepe na področju socialne varnosti, kakršni so potrebni za zagotovitev prostega gibanja delavcev“. ( 23 )

44.

Zaradi načelne pristojnosti držav članic, da oblikujejo svoje sisteme socialne varnosti, so se razvili številni sistemi. ( 24 ) Ti sistemi so npr. lahko določeni s financiranjem po načelu doklade ali pa so naložbeni. Višina izplačil se lahko veže na višino vplačanih prispevkov, v primeru naložbenih sistemov se lahko določi celo v popolni odvisnosti od vrednosti privarčevanega zneska („defined-contribution“) ali neodvisno od prispevkov po merilih, kot sta zavarovalna doba in plača upravičenca, ali kot enotna pokojnina („defined-benefit“). ( 25 )

45.

Iz številnih sistemov nujno izhajajo številne metode za izračun, med katerimi lahko izbirajo države članice. Če so pokojnine v pokojninskem sistemu določene izključno glede na vrednost, na primer v delniški sklad naloženih prispevkov, je izračun kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic z aktuarskim ekvivalentom problematičen, saj pokojninskih pravic ni mogoče določiti. Obratno se pri izračunu pavšala za odkup pravic po njegovi definiciji predpostavlja obstoj prispevkov za zavarovanje, ki po navedbah predložitvenega sodišča v Češki republiki pred letom 1993 sploh niso obstajali, saj so bile pokojnine financirane z davčnimi prihodki. Vendar je tudi v sistemu, ki se financira s prispevki, izračun kapitalizirane vrednosti s pavšalom za odkup pravic v nasprotju s samim sistemom, če pokojnina sploh ni odvisna od prispevkov za zavarovanje.

46.

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da se pojem „kapitalizirana vrednost pokojninskih pravic“ iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom nanaša na vrednost pokojninskih pravic, ugotovljeno po matematičnem postopku, pri čemer pa ni določen način izračuna. Dosedanji načini izračuna so še naprej dopustni za določitev kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic.

47.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje obravnava skladnost v nacionalni zakonodaji določenega in uporabljenega načina izračuna kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, ki se izplačajo Uniji, s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in členom 4(3) PES, pri čemer predložitveno sodišče še posebej opozarja, da se je na podlagi načina izračuna v konkretnem primeru določila kapitalizirana vrednost, ki znaša manj kot polovico vplačanih pokojninskih prispevkov. Vprašanje je še bolj pereče, ker je po navedbah udeleženih strank prenos kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic v češki zakonodaji določen le za tiste zavarovance pokojninskega zavarovanja, ki začnejo delati v EU, ustrezne določbe pa so bile oblikovane prav zanje. Gre torej za ureditev, oblikovano za obravnavani primer, kar ima posledice predvsem za analizo načela enakega obravnavanja.

48.

Kot izhaja iz dejanskega stanja, se vprašanje zastavlja v okoliščinah češkega pokojninskega sistema, katerega bistvene poteze želim prikazati v zelo poenostavljeni obliki. Navedeni sistem se načeloma financira prek dokladnega pokojninskega sistema, v okviru katerega delodajalci in delojemalci od leta 1993 vplačujejo prispevke. Predložitveno sodišče navaja, da je znesek pokojnin, ki jih je treba izplačati ob nastopu obveznosti izplačila, določen z zakonodajo („defined-benefit“) ( 26 ) in se izračuna po formuli, ki poleg skupne zavarovalne dobe upošteva tudi višino dohodka, vendar zadnjenavedeno po močno degresivni stopnji. To pomeni, da višji dohodek sicer vodi do višje pokojnine, vendar se zneski nad določenimi mejami dohodka upoštevajo le še v zmanjšanem obsegu. Sistem je tako zaznamovan z izrazito solidarnostjo.

49.

V primeru vključitve zavarovanca pokojninskega zavarovanja v pokojninski sistem EU se prenese aktuarski ekvivalent pokojninskih pravic. ( 27 ) Po določenem načinu izračuna je ta vrednost za pokojninske pravice R. Časte na koncu znašala manj kot 50 % prispevkov, ki sta jih vplačala on in njegov delodajalec.

50.

Po mnenju R. Časte je ta način izračuna v nasprotju s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, členom 4(3) PEU in členom 45 PDEU. Že pred predložitvenim sodiščem je trdil, da bi se morala kapitalizirana vrednost približati skupnemu znesku vplačanih prispevkov ali ga presegati. Uradniki EU iz Češke republike naj bi bili zaradi nacionalnih pravil v slabšem položaju kot uradniki EU iz drugih držav članic. Uporabljeni način izračuna naj bi bil nerazumljiv, uporabljal pa naj bi parametre (na primer uporabljena obrestna mera), ki odstopajo od tistih pri izračunu nacionalne starostne pokojnine, in vrednost za pričakovano življenjsko dobo, ki se ne ujema s podatki Eurostata.

51.

Češka republika trdi, tako kot implicitno trdi tudi tožena stranka v postopku v glavni stvari, da je uporabljeni način izračuna zakonit. Upošteval naj bi se člen 4(3) PEU, saj naj češki uradniki EU pri prenosu svojih pokojninskih pravic ne bi utrpeli znižanja vrednosti v primerjavi s preostalimi zavarovanci v češkem pokojninskem sistemu. Za češki pokojninski sistem naj bi bila značilna visoka stopnja solidarnosti, kar nujno vodi do tega, da so visoki prispevki za zavarovanje povezani s sorazmerno nizkimi pokojninami.

52.

Po mnenju Komisije niti člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom niti člen 4(3) PEU ne predpisujeta državam članicam natančne vsebine ukrepov, ki jih morajo sprejeti za prenos kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic. Dolžnost držav članic naj bi bila v zvezi s tem omejena na to, da morajo določiti mehanizem za prenos kapitalizirane vrednosti.

53.

Države članice imajo v zvezi z ukrepi, ki jih morajo glede na zgoraj povedano sprejeti za izvajanje člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, širok manevrski prostor, ne odločajo pa po prostem preudarku. Predvsem morajo upoštevati dve temeljni načeli. Prvič, sprejeti izvedbeni ukrepi morajo učinkovito dosegati cilje člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in s tem izvrševati zgoraj navedeno ( 28 ) temeljno načelo. Drugič, upoštevati morajo načelo enakega obravnavanja.

54.

V skladu z zahtevo po učinkovitem doseganju ciljev člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom se obseg socialnih pravic uradnika z nastopom službe v Uniji ne sme zmanjšati. Države članice morajo torej prenesti celotno, aktuarsko pravilno izračunano kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, ki jih je uradnik pridobil na podlagi svojega dela v državi članici, pri čemer se pri izračunu upošteva dan dejanskega prenosa.

55.

Če se pri izračunu kapitalizirane vrednosti, kot v primeru češkega pokojninskega sistema, upošteva aktuarski ekvivalent, je treba za izračun uporabiti aktuarsko in statistično reprezentativne obrestne mere, tablice umrljivosti in formule. Poleg tega je treba pri uporabljenih parametrih še posebej upoštevati načelo prepovedi diskriminacije. ( 29 )

56.

Uporaba parametrov, ki, kot ugovarja R. Časta, odstopajo od tistih, ki se uporabljajo za izračun pokojnine v državi članici, je dopustna, kolikor je to posledica dejstva, da gre pri izračunu aktuarskega ekvivalenta za drugo matematično operacijo kot pri izračunu nacionalne pokojnine. Države članice tudi niso dolžne upoštevati statističnih podatkov Eurostata, dokler se sklicujejo na druge reprezentativne vire.

57.

Dodatne zahteve za oblikovanje ukrepov držav članic v okviru člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom izhajajo iz načela enakega obravnavanja.

58.

Vendar se R. Časta ne more sklicevati niti na diskriminacijo v primerjavi z uradniki EU iz drugih držav članic zaradi uporabe drugega načina izračuna kapitalizirane vrednosti ( 30 ) niti na diskriminacijo v primerjavi z zavarovanci, zavarovanimi v češkem sistemu, ki prestopijo v pokojninski sistem druge države članice in imajo koristi od usklajevalnih ukrepov EU ( 31 ). V obeh primerih razlikovanje temelji na pristojnosti držav članic za oblikovanje njihovih pokojninskih sistemov.

59.

Vendar ne bi bilo zakonito, če bi nacionalna zakonodaja države članice za prenos pokojninskih pravic med dvema pokojninskima sistemoma države ponudila načine izračuna, od katerih ne bi smeli imeti koristi tisti zavarovanci v nacionalnem pokojninskem sistemu, ki prestopijo v službo pri Uniji. Sodišče je že ugotovilo, da je treba v tem primeru omogočiti enak način izračuna tudi za prenos pravic uradnikov Unije. ( 32 ) Prav tako država članica ne sme uradnikom Unije odkloniti načina izračuna kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, ki bi ga omogočila tistim zavarovancem v svojem sistemu pokojninskega zavarovanja, ki prestopijo v mednarodno organizacijo.

60.

Nacionalno sodišče mora preveriti, ali so bile opisane zahteve upoštevane v nacionalnem pravu.

61.

Na koncu je treba obravnavati primerjavo predložitvenega sodišča med izračunano kapitalizirano vrednostjo in vplačanimi prispevki. Taka primerjava ni smiselna, če, kot velja za češki pokojninski sistem, zavarovalni prispevki ne vplivajo na višino pokojnine, kapitalizirana vrednost pa se izračuna z aktuarskim ekvivalentom te pokojnine.

62.

V takem primeru ni mogoče izključiti, da izračun kapitalizirane vrednosti zlasti v solidarnostno naravnanih pokojninskih sistemih pri prejemnikih visokih dohodkov vodi do vrednosti, ki je v nekaterih primerih precej nižja od vrednosti prispevkov, vplačanih v pokojninski sistem. V takih sistemih namreč prejemniki visokih dohodkov s svojimi prispevki financirajo pokojninske pravice prejemnikov nižjih dohodkov.

63.

Opozoril sem že, da je določitev temeljnih načel nacionalnih sistemov socialne varnosti v pristojnosti držav članic. Že iz tega izhaja, da solidarnostno oblikovani pokojninski sistemi držav članic niso v nasprotju z evropsko zakonodajo. Solidarnostno oblikovani pokojninski sistemi pomenijo pravni in zgodovinski dosežek moderne socialne države, od katerega ima korist celotno prebivalstvo. ( 33 ) Unija, tako je izrecno navedeno v členu 34(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ga pri razlagi sporne norme ne smemo zanemariti, „priznava in spoštuje pravico dostopa do dajatev socialne varnosti […], ki nudijo varstvo […] [v] starost[i] […], v skladu s pravili, ki jih določajo pravo Unije ter nacionalne zakonodaje in običaji“.

64.

V zvezi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje glede na navedeno predlagam, da se člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom v povezavi s členom 4(3) PEU razlaga tako, da se zaposlenemu v državi članici z nastopom službe uradnika pri EU ne sme zmanjšati obseg socialnih pravic v zvezi z njegovimi pokojninskimi pravicami. Pri metodi, ki jo uporabi država članica, je treba za izračun kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic v primeru prenosa teh pravic predvsem uporabiti reprezentativne parametre, pravilno izvesti aktuarski izračun in upoštevati načelo enakega obravnavanja. Za preverjanje teh zahtev je zadolženo nacionalno sodišče. V skladu s temi zahtevami kot aktuarski ekvivalent izračunana kapitalizirana vrednost, ki je nedvomno nižja od zneska vplačanih prispevkov, pa iz navedenih razlogov načeloma ni nedopustna.

65.

Poleg tega se zdi, da predložitveno sodišče zastavlja vprašanje glede minimalne vrednosti v zvezi s soodvisnostjo med kapitalizirano vrednostjo in prispevki, pri čemer poudarja simbolično vrednost 50 %. Vendar je na podlagi zgornjih navedb očitno, da ne bi bilo smiselno določiti točne minimalne odstotne vrednosti, pod katero bi bila brez nadaljnjega kršena zakonodaja EU. V preostalem se razmerje med kapitalizirano vrednostjo in prispevki v obravnavanem primeru približno ujema s predlagano simbolično vrednostjo, zato menim, da v prejšnji točki podani odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje zadošča.

66.

S tretjim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba sodbo Sodišča v zadevi My razlagati tako, da mora država članica pri izračunu kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic uradnika, ki začne delati v Uniji, po aktuarski metodi ob upoštevanju zavarovalne dobe prišteti v osebno osnovo za odmero tudi obdobje, v katerem je bil uradnik že vključen v pokojninski sistem Unije, ni pa še vložil zahtevka za prenos pokojninskih pravic. Vprašanje se zastavlja v okoliščinah, ko udeležene stranke navajajo, da je prenos kapitalizirane vrednosti za uradnike, ki začnejo delati v EU, edini primer, v katerem zavarovanec v češkem pokojninskem sistemu, ki ni dosegel minimalne zavarovalne dobe, ( 34 ) prejme izplačilo iz češkega pokojninskega sistema.

67.

R. Časta zagovarja obveznost upoštevanja navedenega obdobja pri aktuarskem izračunu kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic ob navezovanju na način izračuna v okviru člena 52 Uredbe št. 883/2004. Opozarja, da bi ob prenosu svojih pokojninskih pravic v pokojninski sistem Unije izgubil vse pravice v češkem pokojninskem sistemu.

68.

Češka republika meni, da obveznost upoštevanja navedenega obdobja ne izhaja iz sodbe v zadevi My, ki temelji na povsem drugem dejanskem stanju. Že iz besedila člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom naj bi bilo razvidno, da je treba za izračun kapitalizirane vrednosti upoštevati le obdobje vključenosti v nacionalni pokojninski sistem. Če bi država članica upoštevala obdobje med vključitvijo v pokojninski sistem Unije in vložitvijo zahtevka za prenos pokojninskih pravic v okviru izračuna kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, bi to pomenilo, da bi bilo navedeno obdobje pri izračunu pokojnine dvakrat upoštevano. Tožena stranka v postopku v glavni stvari in Komisija se s tem strinjata.

69.

Obveznost držav članic, da se pri izračunu kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic v osebno osnovo za odmero prišteje tudi obdobje, v katerem je bil uradnik že vključen v pokojninski sistem Unije, ni pa še vložil zahtevka za prenos pokojninskih pravic, ni podana.

70.

Taka obveznost držav članic ne izhaja niti iz sodbe My, ki glede na zgoraj navedeno ne obravnava primera uradnika EU, ( 35 ) ki bi svoje pokojninske pravice prenesel na EU, niti iz besedila člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki govori o pokojninskih pravicah, „pridobljenih na podlagi takega dela ali dejavnosti“, torej v nacionalnem pokojninskem sistemu, niti iz Uredbe št. 883/2004, ki je v skladu z njenim členom 2(1) ni mogoče uporabiti za uradnike institucij Unije. ( 36 ) Izguba pravic v češkem sistemu, ki jo navaja R. Časta in do katere bi prišlo ob prenosu pokojninskih pravic, je posledica menjave pokojninskega sistema, ki mu pripada.

71.

Sodišču predlagam, naj na postavljena vprašanja odgovori: