—

za U. K. Radziejewskega E. Envall, socionom/utredare,

—

za Kronofogdemyndigheten i Stockholm A.-C. Gustafsson in S. Höglund Westermark, zastopnici,

—

za švedsko vlado A. Falk, C. Meyer-Seitz in C. Stege, zastopnice,

—

za Evropsko komisijo J. Enegren in G. Rozet, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 45 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med U. K. Radziejewskim in Kronofogdemyndigheten i Stockholm (javna služba v Stockholmu, pristojna za prisilno izterjavo, v nadaljevanju: KFM) zaradi vloge za odpis dolga.

3

V uvodni izjavi 9 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 191) je navedeno:

„[…] Postopki v primeru insolventnosti, za katere se uporablja ta uredba, so navedeni v prilogah. […]“

4

Člen 1(1) Uredbe št. 1346/2000 določa:

„Ta uredba se uporablja za vse postopke v primeru insolventnosti, ki imajo za posledico delni ali popolni odvzem dolžnikovega premoženja in imenovanje upravitelja.“

5

Člen 2(a) Uredbe št. 1346/2000 „postopke v primeru insolventnosti“ opredeljuje kot „vse postopke iz člena 1(1)“, ki so našteti v Prilogi A.

6

Člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 določa:

„Sodišča držav članic, na katerih ozemlju je središče dolžnik[ov]ih glavnih interesov, so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. […]“

7

V prilogi A k Uredbi št. 1346/2000 je navedeno:

„Postopki v primeru insolventnosti iz člena 2(a)

[…]

SVERIGE

[…]“

8

Člen 1 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42) področje uporabe te uredbe opredeljuje tako:

„1.   Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.

2.   Ta uredba se ne uporablja za:

[…]

[…]“

9

Člen 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]“

10

Člen 32 Uredbe št. 44/2001 določa:

„Za namene te uredbe pomeni ‚sodna odločba‘ vsako odločbo, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na njeno poimenovanje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kakor tudi odločitev o stroških, ki jo izda sodni uradnik.“

11

Člen 62 Uredbe št. 44/2001 določa:

„Na Švedskem v zvezi s sumarnimi postopki betalningsföreläggande (postopek v zvezi s plačilnimi nalogi) in handräckning (postopek pomoči pri izterjavi) izraz ‚sodišče‘ vključuje kronofogdemyndighet (švedsko službo za izterjavo).“

12

Člen 4 zakona št. 548 iz leta 2006 o popolnem ali delnem odpisu dolga (skuldsaneringslagen (2006:548), v nadaljevanju: SSL) določa:

„Popolni ali delni odpis dolga se lahko odobri dolžniku, ki je fizična oseba in prebiva na Švedskem, če je:

Oseba, ki je vpisana v register prebivalstva na Švedskem, se za potrebe odstavka 1 šteje za prebivalca Švedske.

Za potrebe odstavka 2 je treba posebno pozornost nameniti okoliščinam, v katerih so nastali dolgovi, prizadevanju dolžnika, da izpolni svoje obveznosti in načinu, kako je dolžnik sodeloval v postopku odpisa dolga.

Če dolžnik opravlja gospodarsko dejavnost, se lahko odpis dolga odobri samo, če se lahko gospodarski položaj v zvezi z gospodarsko dejavnostjo enostavno razišče.“

13

Člen 13 SSL določa, da je treba prošnjo za odpis dolga zavrniti, če niso izpolnjene zahteve iz člena 4.

14

Člen 14 SSL določa, da mora KFM v ustreznem obsegu opraviti poizvedbe o osebnem in ekonomskem položaju dolžnika pri drugih organih.

15

Člen 17 SSL določa, da KFM pred sprejetjem odločbe po potrebi zasliši dolžnika, pri čemer se mora ta osebno udeležiti srečanja s KFM in predložiti potrebne informacije.

16

U. K. Radziejewski je švedski državljan, ki od leta 2001 prebiva in dela v Belgiji. Njegov delodajalec je švedska cerkev.

17

Od leta 1971 do leta 1996 sta z ženo upravljala zdravstveni center na Švedskem. Leta 1996 se je nad tem zdravstvenim centrom začel stečajni postopek, zaradi katerega sta zakonca Radziejewski postala insolventna. Od leta 1997 so njuni prihodki predmet izvršilnega postopka, ki ga vodi KFM.

18

U. K. Radziejewski je leta 2011 pri KFM vložil vlogo za odpis dolga. Ta je bila z odločbo z dne 29. junija 2011 zavrnjena, ker je bil eden od pogojev za odpis dolga ta, da je dolžnik prebivalec Švedske. KFM ni preverila, ali je U. K. Radziejewski izpolnjeval ostale zakonske pogoje za odpis dolga.

19

U. K. Radziejewski je pri Stockholms tingsrätt vložil tožbo zoper navedeno zavrnilno odločbo, v okviru katere je med drugim zatrjeval, da je švedski zakon v nasprotju s prostim gibanjem delavcev v Evropski uniji. U. K. Radziejewski je predlagal, naj Stockholms tingsrätt zadevo vrne KFM v ponovno odločanje in ji naloži, naj uvede postopek odpisa dolga.

20

Stockholms tingsrätt meni, da postopek odpisa dolga ne sodi na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000. Zato se ukrep, ki ga švedski organ sprejme v skladu s tem postopkom, v splošnem ne more izvršiti zunaj Kraljevine Švedske.

21

Stockholms tingsrätt pojasnjuje, da je odpis dolga mogoč le, če dolžnik prebiva na Švedskem, ne da bi se pri tem zahtevalo švedsko državljanstvo. Kdor se je izselil in prebiva v tujini, torej ni upravičen do odpisa dolga na Švedskem, čeprav obstaja močna navezna okoliščina s to državo članico, ker so dolgovi nastali na Švedskem in ker je delodajalec te osebe švedski državljan.

22

V teh okoliščinah je Stockholms tingsrätt prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali se lahko zahteva po prebivališču na Švedskem, določena v členu 4 [SSL] obravnava, kot da preprečuje ali odvrača delavca, da bi zapustil Švedsko in izvrševal pravico do prostega gibanja, in se torej šteje za zahtevo, ki je v nasprotju z določbo o prostem gibanju delavcev v Uniji, ki jo vsebuje člen 45 [PDEU]?“

23

Po eni strani je najprej treba ugotoviti, kot je švedska vlada navedla v pisnih stališčih, da švedski postopek odpisa dolga ne vključuje odvzema dolžnikovega premoženja, zato ga ni mogoče šteti za postopek v primeru insolventnosti v smislu člena 1 Uredbe št. 1346/2000 (glej v tem smislu sodbo z dne 2. maja 2006 v zadevi Eurofood IFSC, C-341/04, ZOdl., str. I-3813, točka 46).

24

Poleg tega švedski postopek odpisa dolga ni naveden v prilogi A k Uredbi št. 1346/2000. Ker se ta uredba nanaša samo na postopke, ki so našteti v navedeni prilogi, postopek odpisa dolga v postopku v glavni stvari ne spada na njeno področje uporabe.

25

Po drugi strani je glede Uredbe št. 44/2001 treba navesti, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 41 sklepnih predlogov, da je odločba o odpisu dolga, kot je ta v postopku v glavni stvari, akt, ki ga sprejme upravni organ, ki ga, razen v postopkih, predvidenih v členu 62 te uredbe, ni mogoče šteti za „sodišče“ v smislu člena 32 navedene uredbe.

26

Iz tega izhaja, da odločba o odpisu dolga, ki jo sprejme javni organ, kot je KFM, ne spada na področje uporabe Uredbe št. 44/2001.

27

Na vprašanje, ki ga je predložitveno sodišče postavilo Sodišču, je treba odgovoriti ob upoštevanju zgornjih navedb.

28

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je člen 45 PDEU treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, v okviru katere se za odpis dolga zahteva prebivanje v zadevni državi članici.

29

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen vseh določb Pogodbe DEU o prostem gibanju delavcev ta, da se državljanom držav članic olajša opravljanje različnih poklicnih dejavnosti na ozemlju Unije, in da te določbe nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko postavili v slabši položaj tiste državljane, ki želijo opravljati gospodarsko dejavnost na ozemlju druge države članice (glej sodbo z dne 16. marca 2010 v zadevi Olympique Lyonnais, C-325/08, ZOdl., str. I-2177, točka 33 in navedena sodna praksa).

30

Nacionalne določbe, ki onemogočajo delavcu, državljanu ene države članice, da zapusti državo izvora zaradi izvajanja svoje pravice do prostega gibanja, ali ga od tega odvračajo, torej omejujejo to svoboščino, tudi če se uporabljajo ne glede na državljanstvo zadevnih delavcev (glej zgoraj navedeno sodbo Olympique Lyonnais, točka 34).

31

Ugotoviti je treba, da nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, v okviru katere se za odpis dolga zahteva pogoj prebivanja, delavca, ki je insolventen in katerega zadolženost je takšna, da je težko pričakovati, da bi te dolgove lahko odplačal v dogledni prihodnosti, lahko odvrne od uresničevanja njegove pravice do prostega gibanja. Ne bo namreč želel zapustiti države članice izvora, da bi delal v drugi državi članici, če mu bo zaradi tega v državi članici izvora odvzeta možnost odpisa dolga.

32

Ta ureditev zato pomeni omejitev prostega gibanja delavcev, ki je s členom 45 PDEU načeloma prepovedana.

33

Ukrep, ki ovira prosto gibanje delavcev, se lahko dovoli le, če se z njim sledi legitimnemu cilju, ki je v skladu s Pogodbo in ga upravičujejo omejitve zaradi nujnih razlogov v splošnem interesu. V takem primeru pa je potrebno tudi to, da je z uporabo takega ukrepa mogoče zagotoviti uresničitev zadevnega cilja in da ne presega tega, kar je potrebno, da se ta cilj doseže (glej zgoraj navedeno sodbo Olympique Lyonnais, točka 38).

34

Švedska vlada v utemeljitev na prvem mestu navaja, da je iz pripravljalnih dokumentov SSL razvidno, da je pogoj prebivanja povezan s tem, da se ukrepi odpisa dolga praviloma ne uporabljajo za tujce. Švedski zakonodajalec naj bi s tem, da se zahteva navezna okoliščina s Kraljevino Švedsko, ki se odraža prek pogoja prebivanja, dolžnika želel varovati pred tujimi upniki, ki niso stranke v švedskem postopku odpisa dolga.

35

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da če odločba o odpisu dolga, kot je odločba KFM, ne spada niti na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000 niti na področje uporabe Uredbe št. 44/2001, organom drugih držav članic v okviru prava Unije ni naložena obveznost priznavanja te odločbe.

36

Zaradi neobstoja določb o usklajevanju je legitimno, da želi država članica varovati učinkovitost ukrepov odpisa dolga, ki jih sprejmejo njeni organi.

37

Vendar je lahko pogoj prebivanja, kot je v postopku v glavni stvari, ob upoštevanju tega cilja v nekaterih primerih neučinkovit, v drugih pa presplošen.

38

Čeprav namreč odločba o odpisu dolga, kot je odločba KFM, ne spada na področje uporabe Uredbe št. 44/2001, pa ta uredba vendarle vsebuje pravila o mednarodni pristojnosti, ki se uporabljajo v civilnih in gospodarskih sporih med upniki in njihovimi dolžniki.

39

Tako po eni strani dolžnika, ki prebiva na Švedskem, njegovi upniki lahko tožijo pred sodiščem druge države članice, čeprav ni gotovo, da se bo tam lahko skliceval na ukrepe odpisa dolga, kot so ukrepi KFM. Tako je na primer kadar upniki dolžnika na podlagi člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 tožijo pred sodiščem države članice, ki ni Kraljevina Švedska in v kateri je kraj, kjer je pogodbena obveznost, ki je podlaga za tožbo, nastala ali kjer jo je treba izpolniti.

40

Iz navedenega izhaja, da pogoj prebivanja, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne izključuje tveganja, da upniki od dolžnika, ki prebiva na Švedskem, zahtevajo plačilo svojih terjatev v državi članici, ki ni Kraljevina Švedska in v kateri ukrepi odpisa dolga, kot so ukrepi KFM, niso priznani.

41

Po drugi strani dolžnika, ki prebiva v državi članici, ki ni Kraljevina Švedska, njegovi upniki na podlagi člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 lahko tožijo pred švedskim sodiščem, pri čemer se to lahko izreče za pristojno zlasti takrat, ko se je pogodbena obveznost izpolnila ali se mora izpolniti na Švedskem.

42

Drugače od dolžnika, ki prebiva na Švedskem, pa dolžnik, kot je U. K. Radziejewski, v okviru tožb, ki jih njegovi upniki vložijo proti njemu, v tej državi članici nima varstva, ki bi ga na Švedskem imel na podlagi ukrepa odpisa dolga, kot je ukrep KFM.

43

Iz tega izhaja, da nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, presega tisto, kar je potrebno za uresničitev cilja iz točke 34 te sodbe.

44

Švedska vlada na drugem mestu trdi, da je pogoj prebivanja, kot je določen v okviru nacionalne ureditve v postopku v glavni stvari, nujen za zadostno ugotovitev dolžnikovega finančnega in osebnega položaja.

45

Švedska vlada pojasnjuje, da člen 4 SSL določa, da mora KLM za odpis dolga ne le preučiti prvotne podatke, ki jih dolžnik predloži, ampak te podatke tudi raziskati in preveriti, ter spremljati prizadevanja dolžnika, da izpolni svoje obveznosti in zaveze. Poleg tega naj bi postopek odpisa dolga zahteval tudi aktivno udeležbo dolžnika, ki bi bila olajšana, če bi dolžnik prebival v državi, v kateri teče ta postopek. Zato se po mnenju švedske vlade pogoj prebivanja izkaže za koristen za zagotovitev učinkovitosti pregledov KFM.

46

Zato je legitimno, da želi država članica preveriti finančni in osebni položaj dolžnika, preden odpiše vse njegove dolgove ali njihov del (glej po analogiji sodbo z dne 18. julija 2006 v zadevi De Cuyper, C-406/04, ZOdl., str. I-6947, točka 41).

47

Vendar se je švedska vlada na obravnavi strinjala, da je dolžnik, ki ob vložitvi vloge za odpis dolga prebiva na Švedskem, ki pa se po odpisu dolga odloči delati in prebivati v drugi državi članici, vendar ostane vpisan v register prebivalstva na Švedskem, še naprej upravičen do odpisa dolga. Zato določitev pogoja prebivanja, kot je določen v okviru ureditve v postopku v glavni stvari, ki se nanaša izključno na datum vložitve vloge za odpis dolga, ne pomeni pogoja, povezanega z učinkovitostjo ukrepov KFM (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Tas-Hagen in Tas, C-192/05, ZOdl., str. I-10451, točka 39). To, da nekdo prebiva v drugi državi članici, namreč ni ovira za pregled, ki se zahteva po odpisu dolga.

48

Poleg tega je treba navesti, da se finančni in osebni položaj dolžnika, kot je U. K. Radziejewski, lahko ugotovi, ne da bi ta moral prebivati na Švedskem, glede na to, da je njegov dohodek predmet izvršilnega postopka, ki ga vodi KFM, da je njegov delodajalec Šved in da je na podlagi zakona št. 1229 iz leta 1999 o dohodnini (inkomstskattelagen (1999:1229)) „neomejeni davčni zavezanec“ za plačilo davkov na Švedskem.

49

Prav tako lahko KFM dolžnika, kot je U. K. Radziejewski, pozove, naj se zglasi na Švedskem, ali pa mu, če to ni mogoče, posreduje vse upoštevne informacije v zvezi z njegovim osebnim in finančnim položajem, pri čemer lahko, če navedeni dolžnik poziv neupravičeno zavrne, švedski postopek odpisa dolga prekine ali ustavi. Tako v nasprotju s tem, kar trdi švedska vlada, zgolj to, da je treba nekatere podatke pridobiti od samega dolžnika, ne vpliva na pristojnost pregleda KFM.

50

Pogoj prebivanja, kot je ta v postopku v glavni stvari, zato presega tisto, kar je potrebno za uresničitev cilja iz točke 44 te sodbe.

51

Na tretjem mestu, švedska vlada je na obravnavi trdila, da se s pogojem prebivanja, določenim v okviru ureditve v postopku v glavni stvari, skuša zagotoviti učinkovita uporaba Uredbe št. 1346/2000.

52

Kot pa je bilo ugotovljeno v točki 23 te sodbe, postopek odpisa dolga, kot je ta v postopku v glavni stvari, ni postopek v primeru insolventnosti v smislu člena 1 Uredbe št. 1346/2000.

53

Iz tega izhaja, da ureditev v postopku v glavni stvari ne more vplivati na pravilo o mednarodni pristojnosti iz člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000.

54

Ob upoštevanju zgornjih navedb je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je člen 45 PDEU treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, v okviru katere se za odpis dolga zahteva prebivanje v zadevni državi članici.

55

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 45 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, v okviru katere se za odpis dolga zahteva prebivanje v zadevni državi članici.