1

Evropska komisija s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 22. marca 2011 v zadevi Latvija proti Komisiji (T-369/07, ZOdl., str. II-1039, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to razglasilo ničnost Odločbe Komisije C(2007) 3409 z dne 13. julija 2007 o spremembi nacionalnega načrta razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov, ki ga je Republika Latvija priglasila za obdobje od leta 2008 do 2012 (v nadaljevanju: sporna odločba) v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 631), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 (UL L 338, str. 18, v nadaljevanju: Direktiva 2003/87).

2

Z Direktivo 2003/87 so preneseni mednarodni sporazumi o boju proti segrevanju podnebja, in sicer Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja, sprejeta 9. maja 1992 v New Yorku, ki je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 94/69/ES z dne 15. decembra 1993 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 19, str. 167), in Kjotski protokol k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja, sprejet 11. decembra 1997, ki je bil v imenu Evropske skupnosti odobren z Odločbo Sveta 2002/358/ES z dne 25. aprila 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 42, str. 24).

3

Člen 9 Direktive 2003/87/ES določa:

„1.   Za vsako obdobje iz člena 11(1) in (2) vsaka država članica pripravi nacionalni načrt, v katerem navede skupno količino pravic, ki jih namerava dodeliti za to obdobje, in kako jih namerava dodeliti. Načrt temelji na objektivnih in preglednih merilih, vključno s tistimi iz Priloge III, ob ustreznem upoštevanju pripomb javnosti. Komisija brez poseganja v Pogodbo [ES] najpozneje do 31. decembra 2003 pripravi navodilo za uporabo meril iz Priloge III.

Za obdobje iz člena 11(1) se načrt objavi in o njem obvesti Komisijo in druge države članice najpozneje do 31. marca 2004. Za nadaljnja obdobja se načrt objavi in o njem obvesti Komisijo in druge države članice vsaj 18 mesecev pred začetkom zadevnega obdobja.

[…]

3.   V treh mesecih od obvestila države članice o nacionalnem načrtu razdelitve pravic v skladu z odstavkom 1 lahko Komisija ta načrt ali katerikoli njegov del zavrne, na podlagi njegove nezdružljivosti z merili iz Priloge III ali s členom 10. Država članica sprejme odločitev po členu 11(1) ali (2) le, če predlagane spremembe sprejme Komisija. Komisija obrazloži vsako odločitev o zavrnitvi.“

4

Člen 11(2) Direktive 2003/87 določa:

„Za petletno obdobje od 1. januarja 2008 in vsako nadaljnje petletno obdobje vsaka država članica odloči o skupni količini pravic, ki jih bo dodelila za to obdobje, in začne postopek dodeljevanja teh pravic upravljavcu posamezne naprave. To odločitev sprejme vsaj 12 mesecev pred začetkom zadevnega obdobja na podlagi svojega nacionalnega načrta razdelitve pravic, pripravljenega na podlagi člena 9 in v skladu s členom 10, ob ustreznem upoštevanju pripomb javnosti.“

5

Republika Latvija je z dopisom z dne 16. avgusta 2006 Komisiji v skladu s členom 9(1) Direktive 2003/87 priglasila svoj nacionalni načrt razdelitve za obdobje od leta 2008 do leta 2012 (v nadaljevanju: NNR). Na podlagi tega načrta je Republika Latvija nameravala svoji nacionalni industriji, ki je zajeta s Prilogo I k Direktivi 2003/87, dodeliti povprečno skupno letno količino 7,763883 milijona ton ekvivalenta ogljikovega dioksida (MteCO2).

6

Komisija je 29. novembra 2006 sprejela prvo zavrnilno odločbo.

7

Republika Latvija je z dopisom z dne 29. decembra 2006 Komisiji priglasila spremenjen NNR, v katerem je bila določena dodelitev povprečne skupne letne količine 6,253146 MteCO2.

8

Komisija je v dopisu z dne 30. marca 2007, ki je bil sestavljen v angleščini, navedla, da so bile informacije v spremenjenem NNR nepopolne, in zahtevala, naj Republika Latvija odgovori na nekatera vprašanja in predloži dodatne informacije.

9

Republika Latvija je na to zahtevo po informacijah odgovorila z dopisom z dne 25. aprila 2007.

10

Komisija je 13. julija 2007 sprejela sporno odločbo.

11

Republika Latvija je 26. septembra 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe.

12

Republika Latvija je v utemeljitev tožbe navedla štiri tožbene razloge, in sicer, prvič, kršitev pristojnosti, določenih v Pogodbi glede energetske politike, drugič, kršitev načela prepovedi diskriminacije, tretjič, neupoštevanje obveznosti, ki izhajajo iz Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja, in četrtič, nespoštovanje trimesečnega roka, določenega v členu 9(3) Direktive 2003/87.

13

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo, da se sporna odločba razglasi za nično zaradi kršitve člena 9(3) navedene direktive, pri čemer je menilo, da se ni bilo treba izreči o dopustnosti in utemeljenosti drugih tožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala Republika Latvija.

14

Splošno sodišče je namreč menilo, da je bilo treba najprej preizkusiti utemeljenost četrtega tožbenega razloga, ki se je nanašal na nespoštovanje trimesečnega roka iz člena 9(3) Direktive 2003/87.

15

V tem okviru je Splošno sodišče najprej v točkah od 45 do 49 izpodbijane sodbe preučilo pristojnost Komisije za nadzor na podlagi člena 9(3) navedene direktive. S sklicevanjem na svojo sodno prakso je navedlo, da je treba to pristojnost nadzora izvršiti v treh mesecih od takrat, ko država članica priglasi navedeni NNR (sklep Splošnega sodišča z dne 30. aprila 2007 v zadevi EnBW Energie Baden-Württemberg proti Komisiji, T-387/04, ZOdl., str. II-1195, točka 104, in sodba Splošnega sodišča z dne 7. novembra 2007 v zadevi Nemčija proti Komisiji, T-374/04, ZOdl., str. II-4431, točka 116).

16

Navedlo je, da če Komisija ne sprejme zavrnilne odločbe, priglašeni NNR postane dokončen in zanj velja domneva zakonitosti, ki državi članici omogoči, da ga izvede. Dodalo je, da iz sodne prakse ne izhaja, da bi morala Komisija spremembe NNR sprejeti z uradno odločbo. Nasprotno, taka razlaga naj bi bila po eni strani v nasprotju z načelom, da Komisija nima splošnega pooblastila za odobritev NNR, po drugi strani pa naj taka razlaga ne bi bila v skladu s sistematiko člena 9(3), tretji stavek, Direktive 2003/87, ki se ne nanaša na odločbo o odobritvi, ampak na zavrnilno odločbo.

17

Splošno sodišče je nato v točkah od 50 do 57 izpodbijane sodbe preučilo pojem priglasitve v smislu člena 9(3) Direktive 2003/87. Najprej je ugotovilo, da sporna odločba ni bila izdana v roku treh mesecev od priglasitve spremenjenega NNR, torej od 29. decembra 2006, ampak šele 13. julija 2007. Zato je menilo, da je treba presoditi, ali pojem priglasitve NNR v smislu člena 9(3) navedene direktive vključuje tako prvo priglasitev NNR kot tudi priglasitev spremenjenega NNR, zlasti po zavrnilni odločbi Komisije.

18

Splošno sodišče je v točkah 54 in 55 izpodbijane sodbe navedlo:

19

Splošno sodišče je nato v točki 57 izpodbijane sodbe sklenilo, da „pojem priglasitve v smislu člena 9(3) Direktive 2003/87 vključuje tako prvotno kot poznejšo priglasitev različic NNR, tako da od vsake od teh priglasitev začne teči novi trimesečni rok“.

20

V teh okoliščinah je Splošno sodišče v točki 58 izpodbijane sodbe sklenilo, da je v tej zadevi s priglasitvijo spremenjenega NNR 29. decembra 2006 začel teči novi trimesečni rok v smislu člena 9(3) Direktive 2003/87, in v točki 59 izpodbijane sodbe razsodilo:

„Glede na to, da se je trimesečni rok iz člena 9(3) Direktive 2003/87 iztekel 29. marca 2007, je bila zahteva Komisije za informacije z dne 30. marca 2007, naslovljena na Republiko Latvijo, prepozna. Tako ni treba presoditi, prvič, ali bi taka zahteva, če bi bila izdana v tem roku, lahko prekinila ali zadržala tek tega roka, in drugič, ali bi do takega učinka prekinitve ali zadržanja prišlo, ne glede na to, da je bil ta dopis sestavljen v angleškem jeziku, in ne v latvijskem.“

21

Splošno sodišče je v točki 61 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „upoštevajoč posebnosti postopka preučitve na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 postane na koncu tega postopka, če Komisija ne odloči v trimesečnem roku, NNR dokončen in zanj velja domneva zakonitosti“, in v točki 62 navedene sodbe na koncu sklenilo, da „je [sporno] odločbo treba razglasiti za nično zaradi kršitve člena 9(3) Direktive 2003/87, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti in utemeljenosti drugih tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja Republika Latvija“.

22

Komisija Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in Republiki Latviji naloži plačilo stroškov.

23

Republika Latvija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

24

S sklepom predsednika Sodišča z dne 29. septembra 2011 je bila Češki republiki dovoljena intervencija v podporo predlogom Republike Latvije.

25

Komisija v utemeljitev pritožbe navaja en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 9(3) Direktive 2003/87.

26

Komisija meni, da razlogovanje Splošnega sodišča temelji na napačni razlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 v zgoraj navedenem sklepu EnBW Energie Baden Württemberg proti Komisiji. Komisija meni, da Splošno sodišče v navedenem sklepu v okviru analize ni razlikovalo med prvim in drugim stavkom člena 9(3) Direktive 2003/87, tako da je drugi stavek na koncu povsem izgubil pomen.

27

Po mnenju Komisije je Splošno sodišče napačno štelo, da je predložitev sprememb, na katere se nanaša ta drugi stavek, zgolj del prvotnega postopka preučitve priglašenega NNR, ki se ne konča nujno z izdajo formalne odločbe, zlasti če država članica med tem postopkom predloži vse zahtevane spremembe. Tako je Splošno sodišče štelo tudi, da če država članica svojega NNR ne spremeni, ima Komisija možnost sprejeti zavrnilno odločbo pred iztekom trimesečnega roka.

28

Komisija meni, da je pristop Splošnega sodišča, na podlagi katerega se priglašene spremembe preučijo, kot da gre za priglasitev novega NNR, in je treba posledično ponovno uporabiti trimesečni rok iz prvega stavka člena 9(3) Direktive 2003/87, napačen. Meni namreč, da je ta pristop v nasprotju z uvodnim besedilom člena 9(3) navedene direktive, v skladu s katerim začne rok teči z dnem priglasitve NNR iz odstavka 1 tega člena, torej z dnem prve priglasitve države članice, in da se to besedilo ne nanaša na preučitev sprememb iz člena 9(3), drugi stavek, Direktive 2003/87.

29

Poleg tega Komisija pojasnjuje, da v nasprotju s tem, kar je menilo Splošno sodišče, njegova razlaga člena 9(3) Direktive 2003/87 ni v skladu s teleološko razlago navedenega odstavka 3. Prav nasprotno, z izključitvijo postopka iz člena 9(3), drugi stavek, navedene direktive in z zahtevo po uvedbi novega postopka na podlagi določb prvega stavka te določbe, če Komisija zavrne NNR ali njegov del, Splošno sodišče posega v varstvo legitimnih pričakovanj in lahko ovira izvajanje NNR.

30

Nazadnje, Komisija meni, da je treba besedilo člena 9(3) Direktive 2003/87 in zlasti drugi stavek tega odstavka 3 razlagati tako, da se ta faza postopka ne nanaša na celoten načrt kot tak, ampak izključno na spremembe NNR. Meni, da bi bilo treba v primeru, da se uporabi pristop Splošnega sodišča, izvesti ponovno presojo celotnega NNR, s čimer bi se tvegalo, da bo izid lahko popolnoma drugačen. Poleg tega, če bi take ponavljajoče se presoje vsakič pripeljale do zavrnitve Komisije, bi se ta postopek lahko uvajal v nedogled.

31

Komisija sklepa, da je zakonodajalec Komisiji zaupal nalogo sprejetja sprememb NNR (in ji ni zgolj dovolil, da jim ne nasprotuje) zato, ker se želi z Direktivo 2003/87 ustvariti zanesljiv in predvidljiv okvir, ki gospodarskim subjektom omogoča načrtovanje zmanjšanja emisij pod karseda zanesljivimi pogoji. NNR ustvarja pravice, ki temeljijo na pravu, in legitimna pričakovanja, tako da mora vsaka sprememba tega načrta temeljiti ne na neukrepanju, ampak na pozitivnem in preglednem predpisu Evropske unije.

32

Republika Latvija najprej poudarja, da bi moral v skladu z namenom člena 9(3) Direktive 2003/87 postopek usklajevanja NNR omogočati učinkovito in hitro sprejetje tega načrta, kar je nujno za uresničitev cilja iz člena 1 navedene direktive, ki je „pospeši[ti] zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način“.

33

Republika Latvija nasprotuje razlagi, ki jo predlaga Komisija, in meni, da je taka razlaga v nasprotju s cilji Direktive 2003/87. Po mnenju Republike Latvije bi bilo na podlagi razlage, ki jo predlaga Komisija, sprejetje sprememb NNR odvisno izključno od diskrecijske pravice Komisije, ki poleg tega ne bi bila časovno omejena. Če bi bila v skladu s členom 9(3) Direktive 2003/87 formalna odločba še vedno potrebna za odobritev sprememb NNR, bi bil postopek odobritve celotnega NNR bolj zapleten in formalen. Poleg tega države članice v tem primeru ne bi mogle računati na to, da bo Komisija ugovore podala v določenem roku. Zato naj ne bi bili spoštovani načeli pravne varnosti in predvidljivosti.

34

Republika Latvija meni, da sprejetje razlage Komisije in ločeno obravnavanje drugega stavka navedenega člena 9(3) ustvarja položaj, v katerem se Komisiji v postopku odobritve sprememb podeljuje širša pristojnost, kot jo ima v postopku sprejetja ali zavrnitve prvotno predloženega NNR. Razlaga, ki jo predlaga Komisija, naj bi pripeljala do položaja, v katerem odobritev sprememb NNR, drugače kot prvotna odobritev tega načrta, ne bi bila podvržena časovnem merilu, hkrati pa bi bilo treba v tem postopku še vedno upoštevati vsebinsko merilo. Take razlage naj ne bi bilo mogoče šteti za usklajeno niti s členom 9(3) Direktive 2003/87 niti s cilji sistemov trgovanja z emisijami na splošno.

35

Ta država članica meni, da je zakonodajalec Unije Komisiji podelil zelo široko diskrecijsko pravico, saj ji je priznal pristojnost ne samo za ugovarjanje k prvotno priglašenemu NNR, ampak tudi za preučitev, ali so njeni ugovori upoštevani. Poleg tega je zakonodajalec Komisiji, če ta meni, da spremembe niso sprejemljive, priznal pravico, da izda negativno odločbo. Po mnenju te države članice je razumno sklepati, da je ta pravica enako kot v postopku preučitve prvotnega NNR omejena časovno in vsebinsko.

36

V tem okviru republika Latvija opozarja, da načelo sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Unije, med drugim zahteva, naj ravnanja institucij Unije ne prestopijo meje primernega in nujnega za uresničitev legitimnih ciljev zadevne ureditve. V obravnavani zadevi meni, da čeprav pravica Komisije do preučitve sprememb ni sporna, ne more biti obravnavana kot absolutna in neomejena. Razlaga člena 9(3) Direktive 2003/87, ki je predlagana v točkah od 6 do 9 pritožbe Komisije, naj bi pripeljala do izida, ki je za državo članico nesorazmeren ter krši legitimna pričakovanja in pravno varnost.

37

Republika Latvija meni, da mora biti rezultat sistematične razlage drugega stavka navedenega člena 9(3) ob upoštevanju prvega stavka te določbe, ki Komisiji podeljuje možnost pozitivnega in implicitnega sprejetja, torej ne da bi sprejela formalno odločbo, ta, da je treba v zvezi z odobritvijo sprememb izpeljati tako celovit postopek za sprejetje, kot se uporabi za prvotno priglašen NNR. Ta rezultat naj bi implicitno izhajal tudi iz tretjega stavka člena 9(3) navedene direktive, ki določa zahtevo po obrazložitvi ne v primeru odobritve Komisije, ampak v primeru, da je ta navedene spremembe zavrnila. Komisija naj bi imela med trimesečnim rokom možnost svoj namen izraziti tudi z molkom.

38

Republika Latvija meni, da iz sistematične in teleološke razlage izhaja, da se trimesečno obdobje iz člena 9(3) Direktive 2003/87 uporabi ne samo za priglašen NNR, ampak tudi za spremembe tega načrta.

39

Navedena država članica trdi, da je učinkovit in hiter postopek priglasitve NNR nujen, ker je v skladu s členom 11 Direktive 2003/87 sprejetje nadaljnjih ukrepov mogoče šele po odobritvi NNR ali sprememb. Tako bi bilo, a contrario, v primeru, da bi Komisija, kot sama zatrjuje, razpolagala z neomejenim rokom za preučitev sprememb, nemogoče zagotoviti to učinkovitost, hitrost in „neškodovanje gospodarskemu razvoju“. Nepredvidljivost roka (in začetka veljavnosti) ne more zagotoviti pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj niti za gospodarske subjekte, niti za države članice, niti za katerega koli drugega udeleženca na notranjem trgu Unije.

40

Republika Latvija dodaja, da je treba rok, ki je določen v členu 9(3) Direktive 2003/87 za preizkus prvotnega načrta, šteti za zavezujoč. Čeprav ta direktiva trimesečnega roka za preizkus sprememb ne določa izrecno, naj bi bil ta rok brez pomena, če bi bila Komisija sprva zavezana spoštovati neki rok, za preučitev sprememb pa ta omejitev ne bi veljala. Postopek usklajevanja bi tako postal manj pregleden, predvidljiv in učinkovit. Zato tudi če trimesečnega roka ne bi bilo mogoče vedno neposredno uporabiti za spremembe, daljšega roka ne bi bilo mogoče šteti za „razumnega“.

41

Češka republika se v intervencijski vlogi strinja z argumenti Republike Latvije, s katerimi se zatrjuje pravilnost razlage, ki jo je podalo Splošno sodišče v izpodbijani sodbi.

42

Navedena država članica trdi, da je iz določb členov od 9 do 11 Direktive 2003/87 razvidno, da se pred obdobjem trgovanja odvije več pripravljalnih faz, za katere je v tej direktivi določen natančen časovni načrt. Češka republika meni, da iz analize tega časovnega načrta v navedeni direktivi izhaja, da je zakonodajalec Unije za „sprejetje“ NNR, ki ga priglasi država članica, določil zavezujoče obdobje šestih mesecev.

43

Ker ima namreč Komisija v okviru teh šestih mesecev na voljo trimesečni rok za morebitno zavrnitev prvotno priglašenega NNR, je po mnenju te države članice očitno, da so zaradi odobritve sprememb, ki jih predlaga država članica po taki zavrnitvi Komisije, v tem obdobju na voljo le še trije meseci.

44

Tako je po mnenju Češke republike to razlog, da – ker se Komisija v pritožbi sklicuje na „razumen rok“ – ni nobenega dvoma, da ta rok ob upoštevanju zgoraj navedenega zavezujočega časovnega načrta ne more biti daljši od treh mesecev in bi moral biti celo krajši, ker država članica po zavrnilni odločbi prav tako potrebuje nekaj časa za pripravo zahtevanih sprememb, saj mora spoštovati načelo lojalnega sodelovanja.

45

V okviru te pritožbe se postavlja vprašanje glede razlage člena 9(3) Direktive 2003/87. Ta odstavek vsebuje tri pravila. Na podlagi prvega stavka člena 9(3) lahko Komisija v treh mesecih od priglasitve NNR s strani države članice ta NNR ali kateri koli njegov del zavrne na podlagi njegove nezdružljivosti z merili iz Priloge III ali z določbami člena 10 navedene direktive. V skladu z drugim stavkom te določbe država članica sprejme odločitev po členu 11(1) ali (2) navedene direktive le, če Komisija predlagane spremembe sprejme.

46

Prvič, poudariti je treba, da po koncu postopka na podlagi člena 9 Direktive 2003/87 za NNR, ki ga država članica priglasi Komisiji, velja domneva zakonitosti, ker se po izteku trimesečnega roka, ki je določen v odstavku 3 tega člena, ta šteje za dokončnega, če Komisija ne poda pripomb, tako da ga zadevna država članica lahko sprejme.

47

Drugič, opozoriti je treba, kot je pravilno poudarilo Splošno sodišče v točki 46 izpodbijane sodbe, da je pristojnost Komisije za nadzor in zavrnitev NNR, ki izhaja iz člena 9(3) Direktive 2003/87, zelo omejena, ker vsebuje vsebinske in časovne omejitve. Po eni strani je ta nadzor omejen na to, da Komisija presodi združljivost NNR z merili iz Priloge III k Direktivi 2003/87 in z določbami člena 10 te direktive, po drugi strani pa ga je treba opraviti v treh mesecih od takrat, ko država članica priglasi navedeni NNR.

48

Nasprotno pa je treba ugotoviti, da člen 9(3) Direktive 2003/87 glede morebitnih sprememb NNR ne določa nobene omejitve, razen tega, da morajo biti sprejete. Tako lahko spremembe NNR izvirajo iz zahteve Komisije, lahko pa se zanje odloči država članica sama.

49

V tem okviru Komisija nasprotuje razlagi člena 9(3) Direktive 2003/87, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, in natančneje tezi, da če Komisija v trimesečnem roku ne ugovarja NNR, ki je bil spremenjen na njeno zahtevo po tem, ko je zavrnila njegovo prvo različico, se spremenjeni NNR šteje za dokončen in ga država članica, ki ga je priglasila, lahko sprejme.

50

Natančneje, Komisija trdi, da se drugi stavek navedenega člena 9(3) uporabi ne samo za NNR, za spremembo katerega se država članica odloči po tem, ko ga je Komisija že sprejela, ampak tudi za kakršno koli naknadno priglasitev spremenjenega NNR po odločbi o zavrnitvi prve različice, tako da bi pred njegovim sprejetjem Komisija morala izdati pozitivno odločbo o usklajenosti.

51

Te razlage ni mogoče sprejeti.

52

Najprej, Komisijo namreč zavezuje trimesečni rok, v katerem lahko zavrne priglašeni NNR. Nujnost tega roka je posledica časovnega načrta iz Direktive 2003/87, ki je določen v njenih členih 9(1) in 11(2). V skladu s tem časovnim načrtom je treba načrte Komisiji priglasiti vsaj 18 mesecev pred začetkom zadevnega obdobja in jih z dodelitvijo pravic do emisije izvesti najpozneje 12 mesecev pred začetkom tega obdobja. Kadar je priglašen spremenjeni NNR po tem, ko je Komisija zavrnila njegovo prvotno različico, je spoštovanje tega trimesečnega roka še toliko bolj upravičeno, ker je preostali čas pred izvedbo načrta občutno krajši kot ob prvotni priglasitvi NNR.

53

Glede tega Komisija ne more zatrjevati, da bi razlaga člena 9(3) Direktive 2003/87, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, v nekaterih okoliščinah državi članici lahko omogočila, da z zavlačevanjem podaljša postopek preučitve NNR, ker je nujno v interesu držav članic, da se NNR sprejmejo v rokih, ki so določeni z določbami, navedenimi v prejšnji točki te sodbe.

54

Poleg tega je iz člena 9(3) Direktive 2003/87 in iz pripravljalnih del te direktive razvidno, da pristojnost, ki je podeljena Komisiji, ne vključuje pristojnosti za nadomestitev ali poenotenje, ki bi zajemala pristojnost določitve največje količine pravic do emisije toplogrednih plinov, ki se dodelijo, ampak zgolj pristojnost nadzora skladnosti NNR z merili iz Priloge III k Direktivi 2003/87 (sodbi z dne 29. marca 2012 v zadevi Komisija proti Poljski, C-504/09 P, točka 80, in v zadevi Komisija proti Estoniji, C-505/09 P, točka 82). Komisija je torej pristojna samo za preveritev te skladnosti in za zavrnitev NNR zaradi nezdružljivosti s temi merili in določbami.

55

Če je v tem okviru zakonodajalec Unije ocenil, da trimesečni rok zadostuje za to, da lahko Komisija izvede pristojnost nadzora in zavrne priglašeni NNR, če ta ni v skladu z navedenimi merili, je treba šteti, da je ta rok še toliko bolj zadosten v primeru nadzora spremenjene različice tega NNR, saj je Komisija že imela možnost opraviti prvo preučitev podatkov o nacionalni industriji, na katero se nanaša NNR.

56

S to razlago se v nasprotju s trditvami Komisije drugemu stavku navedenega člena 9(3) ne odvzema učinek. Ta določba se namreč lahko uporabi, kadar Komisija NNR, ki ga je priglasila država članica, ni zavrnila, tako da ga ta lahko izvaja, in kadar zadevna država članica po odobritvi Komisije lahko upošteva morebitne spremembe.

57

Tretjič, opozoriti je treba, da mora biti v skladu s členom 9(3), tretji stavek, Direktive 2003/87 vsaka odločba Komisije o zavrnitvi NNR obrazložena. S to določbo se tako zahteva aktivno ravnanje Komisije, ki mora biti ob upoštevanju cilja učinkovitosti, kot je razviden iz uvodne izjave 5 Direktive 2003/87, časovno omejeno ne glede na fazo postopka preučitve usklajenosti NNR.

58

Splošno sodišče zato ni napačno uporabilo prava, ko je ugotovilo, da mora biti možnost Komisije, da zavrne spremenjeno različico NNR po tem, ko je s prvo odločbo zavrnila prvotno različico tega NNR, omejena s trimesečnim rokom, ki je določen v členu 9(3), prvi stavek, Direktive 2003/87.

59

Zato je treba edini pritožbeni razlog Komisije zavrniti. Pritožbo je treba prav tako zavrniti.

60

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da kadar pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.

61

V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v skladu s členom 184(1) tega poslovnika uporablja za postopek s pritožbo, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Republika Latvija ni predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, zato Komisija in Republika Latvija nosita svoje stroške.

62

Na podlagi člena 140(1) navedenega poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato Češka republika, ki je intervenirala v tem postopku, nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: