—

Odločba Evropske komisije z dne 22. februarja 2010 naj se razglasi za nično v delu, v katerem se je dovolilo odložitev zahtevkov za vmesna plačila, ki jih je vložila Španija med 17. novembrom in 30. decembrom 2009, podredno pa naj se ta odločba razglasi za delno nično v zvezi z naslednjimi zahtevki za vmesna plačila:

—

zahtevi, da naj Evropska komisija plača obresti zaradi zamude pri dejanskemu izplačilu zahtevkov za vmesna plačila, ki je bilo neupravičeno odloženo, naj se ugodi, in

—

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 91(1)(a) Uredbe 1083/2006 (1), ker je Komisija – ne da bi predložila poročilo nacionalnega revizijskega organa ali revizijskega organa Skupnosti, s katerim bi se dokazal obstoj znatnih pomanjkljivosti v delovanju sistemov za upravljanje in nadzor in čeprav take pomanjkljivosti ne obstajajo – z izpodbijano odločbo prekinila tek roka za izplačilo določenih zahtevkov za vmesna plačila, ki jih je vložila Španija.

—

Kršitev strategij nadzora, ki jih je sprejela Komisija, ker je Komisija prekinila tek roka za izplačilo navedenih vmesnih plačil, ker je menila, da to, da ni bilo revizij sistemov, pomeni znatno zamudo pri izvedbi strategij, medtem ko te strategije omogočajo Kraljevini Španiji, da predloži revizije sistemov do 30. junija 2010.

—

Kršitev načela pravne varnosti, ker se z izpodbijano odločbo zahteva, da bi Kraljevina Španija morala revizije sistemov predložiti prej, kot se to zahteva s časovnim okvirom, dogovorjenim s Komisijo, vendar te zahteve španski organi niso mogli predvideti.

—

Kršitev načela legitimnih pričakovanj, kolikor so se nacionalni organi ravnali po časovnih okvirih za revizije, ki jih je Komisija odobrila v okviru strategij, torej časovnih okvirih, ki so jih upoštevali, ne da bi Komisija v katerem koli trenutku navedla, da to pomeni pomanjkljivost v sistemu za upravljanje in nadzor.

—

Kršitev načela sorazmernosti, ker je ukrep, ki ga je sprejela Komisija, nesorazmeren in v nasprotju z učinkovitostjo finančnega upravljanja, in ker obstajajo drugi, finančno manj obremenjujoči pravni instrumenti za dosego istega cilja.