Pritožba, ki jo je Zvezna republika Nemčija vložila 1. oktobra 2010 zoper sodbo Sodišča (prvi senat) z dne 14. julija 2010 v zadevi T-571/08, Zvezna republika Nemčija proti Evropski komisiji

(Zadeva C-475/10 P)

()

2010/C 328/37

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: Zvezna republika Nemčija (zastopniki: T. Henze, J. Möller in N. Graf Vitzthum, zastopniki)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predloga

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Predmet te pritožbe je sklep Splošnega sodišča, s katerim je to zavrglo tožbo pritožnice zoper odredbo Komisije o predložitvi podatkov z dne 30. oktobra 2008 v postopku v zvezi z državno pomočjo v korist Deutsche Post AG (v nadaljevanju: DPAG) kot nedopustno v okviru delne odločitve o procesnem vprašanju.

Komisija naj bi z izpodbijano odločbo odredila, da mora pritožnica predložiti podatke o skupnih stroških in dohodkih DPAG za obdobje od 1989 do 2007, čeprav naj bi bila privatizacija DPAG, v okviru katere so bila v bistvu izvedena izpodbijana plačila, končana že leta 1994. Namesto da bi razjasnila predhodno vprašanje, katera obdobja je treba dejansko upoštevati, je najprej zahtevala podatke o dohodkih in stroških DPAG za celotno obdobje od privatizacije do zdaj, ne da bi upoštevala s tem povezane stroške. S takim ravnanjem naj bi Komisija nesorazmerno obremenila pritožnico in prizadeto podjetje.

Nujno naj bi bilo, da Sodišče pojasni, ali lahko Komisija v okviru postopka v zvezi z državno pomočjo dejansko v poljubnem obsegu naloži državi članici obveznost, da predloži podatke, ne da bi bilo to predmet neposrednega sodnega nadzora. Če bi bila pravna presoja Splošnega sodišča, da tovrstne odločbe niso izpodbojne, pravilna, bi morale države članice in prizadeta podjetja vedno prevzeti občutno – tudi finančno – breme, da bi lahko izpolnile zadevno odredbo, čeprav bi jo štele za protipravno. Poleg tega naj bi obstajala nevarnost razširjanja poslovnih skrivnosti, katerih poznavanje naj v teh okoliščinah ne bi bilo pomembno za postopek v zvezi z državno pomočjo.

Splošno sodišče naj bi v izpodbijanem sklepu napačno uporabilo pravo z več vidikov.

Prvič, Splošno sodišče naj bi napačno razlagalo pojem akta, zoper katerega ni pravnega sredstva, in naj ne bi upoštevalo sodne prakse v zvezi s tem, saj je izpodbijano ravnanje presojalo „glede na njegovo vsebino“. Presoja ravnanja glede na njegove materialnopravne učinke naj bi bila namreč pomembna le, če ne bi obstajala odločba, ki je že zaradi svoje pravne oblike zavezujoča. Ker pa naj bi že iz pravne oblike sporne odločbe, izdane na podlagi člena 10(3) Uredbe št. 659/1999, izhajala njena zavezujoča narava, naj ne bi bilo potrebno nadaljnje preverjanje, ali je bil konkreten namen avtorja ukrepa, da povzroči pravne učinke za pritožnico.

Drugič, Splošno sodišče naj bi napačno presodilo začasnost odredbe o predložitvi podatkov, saj je ob sklicevanju na sodno prakso o dopustnosti tožbe zoper uvedbo konkurenčnopravnega preiskovalnega postopka napačno ugotovilo, da je dokončnost odločbe odločilna tudi za dopustnost tožbe zoper sporno odredbo Komisije o predložitvi podatkov.

Tretjič, Splošno sodišče naj bi napačno presodilo pravne učinke odredbe o predložitvi podatkov, saj naj bi prezrlo, da ima ukrep zavezujoče pravne učinke takrat, ko vpliva na interese naslovnika tako, da poseže v njegov pravni položaj. Za to naj bi šlo pri odredbi o predložitvi podatkov, saj ima njena neizpolnitev za posledico sankcije. Te naj bi bile, prvič, v tem, da naj bi se državi članici preprečilo sklicevanje na nepopolnost dejstev, Komisiji pa naj bi bilo dopuščeno, da odloči na podlagi dokumentov v spisu. Drugič, to naj bi pomenilo zmanjšanje dokaznega standarda, pri katerem lahko Komisija domneva, da so dejstva, ki jih zatrjuje, dokazana. To naj bi pomenilo, da ima Komisija boljši položaj v postopku in da je torej položaj prizadete države članice v formalnem postopku preiskave slabši. Z odredbo o predložitvi podatkov naj bi bila pritožnica postavljena pred izbiro: bodisi da krši svoje obveznosti, pri čemer pa se še vedno ne more sklicevati na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in se dokazni standard na strani Komisije zmanjša, bodisi da je zaradi varstva pravice do obrambe dejansko prisiljena k posredovanju nesorazmerne količine podatkov. To pa poleg pravno neugodnega položaja pomeni še izredno veliko količino časa in finančnih sredstev, za katera ne dobi nobenega nadomestila. Tudi zunaj postopka v glavni stvari bi lahko odredba o predložitvi podatkov imela pravne učinke za prizadeto državo članico, saj lahko njena neizpolnitev pripelje do postopka zaradi neizpolnitve obveznosti v skladu s členom 258 PDEU in v skrajnem primeru do postopka naložitve denarne kazni v skladu s členom 260 PDEU.

Četrtič, odločitev Splošnega sodišča naj bi kršila načelo pravne države in učinkovitega sodnega varstva, ker naj bi menilo, da je edino varstvo pred prekomerno odredbo o predložitvi podatkov njena neizpolnitev. Tak pristop naj ne bi bil dopusten in naj bi kršil obe zgoraj navedeni načeli. Sodno varstvo pred protipravno odredbo o predložitvi podatkov naj ni bi moglo biti odvisno od tega, ali jo je država članica kršila. Možnost izpodbijanja odredbe o predložitvi podatkov naj bi bila edino sredstvo, ki lahko prepreči, da bi bila obveznost lojalnosti države članice izpostavljena neomejeni prosti presoji Komisije in naj bi tudi Komisiji omogočila, da spoštuje svojo obveznost lojalnega sodelovanja z državami članicami.

Končno naj bi Splošno sodišče napačno presodilo pristojnosti v zadevah v zvezi z državnimi pomočmi, saj naj bi odločilo, da lahko države članice zaradi varstva pred prekomernimi odredbami o predložitvi podatkov odklonijo predložitev zahtevanih podatkov, ki po njihovem mnenju niso potrebni za ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem pride do prenosa obveznosti presoje dejstev in določitve predmeta postopka na države članice, kar je v nasprotju z razdelitvijo pristojnosti na področju državnih pomoči. Ta prenos pristojnosti, ki ga je navedlo Splošno sodišče, naj bi kršil sistem pristojnosti iz členov 107 in 108 PDEU, prevalil breme tveganja napačne presoje na države članice in v zgoraj navedenem obsegu razrešil Komisijo obveznosti skrbne presoje dejstev v upravnem postopku.