Back to EUR-Lex homepage

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Use quotation marks to search for an "exact phrase". Append an asterisk (*) to a search term to find variations of it (transp*, 32019R*). Use a question mark (?) instead of a single character in your search term to find variations of it (ca?e finds case, cane, care).
Search tips
Need more search options? Use the Advanced search
You are here

Document 62010CN0470

Zadeva C-470/10: Tožba, vložena 28. septembra 2010 – Evropska komisija proti Portugalski republiki

UL C 328, 4.12.2010, p. 19–19 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

4.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 328/19

Tožba, vložena 28. septembra 2010 – Evropska komisija proti Portugalski republiki

(Zadeva C-470/10)

()

2010/C 328/34

Jezik postopka: portugalščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: M. França in I. V. Rogalski, zastopnika)

Tožena stranka: Portugalska republika

Predloga tožeče stranke

—

Ugotovi naj se, da Portugalska republika s tem, da je ohranila zahtevo po registraciji in odobritvi pri portugalskih organih v zvezi z vsakim začasnim opravljanjem storitev skupnostnih patentnih zastopnikov, ki že imajo zakonito sedež v drugi državi članici, in da opravlja nadzor nad poklicnimi kvalifikacijami skupnostnih patentnih zastopnikov, ki pridejo na Portugalsko, tudi če gre za začasno opravljanje storitev, ni izpolnila obveznosti iz člena 56 PDEU in členov 5 in 7 Direktive 2005/36/ES (1) o priznavanju poklicnih kvalifikacij;

—

Portugalski republiki naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Zadevna portugalska zakonodaja preprečuje zastopnikom v zadevah v zvezi z znamkami in patenti, ki imajo zakonito sedež v drugi državi članici, da opravljajo storitve zastopanja pred Instituto Nacional da Propriedade Industrial (INPI, nacionalni institut za industrijsko lastnino) na Portugalskem, kadar tja pridejo, da bi za svoje stranke iz druge države članice opravili storitve, če niso prej opravili preizkusa, na podlagi katerega bi jih ta institut odobril ali priznal.

(1)  UL L 255, str. 2.

Top