4.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 328/17

1.

naj se v celoti razveljavi izpodbijani sklep Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 14. julija 2010 v zadevi T-570/08;

2.

naj se zavrne ugovor nedopustnosti, ki ga je uveljavljala Komisija pred Splošnim sodiščem;

3.

naj se Odločba Evropske komisije z dne 30. oktobra 2008 o „odredbi za predložitev podatkov“ v skladu s členom 10(3) Uredbe (ES) št. 659/1999 v postopku „Državne pomoči C 36/2007 – Nemčija; Državne pomoči v korist Deutsche Post AG“ razglasi za nično;

4.

naj se Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu spregledalo, da je odredba o predložitvi podatkov kot zavezujoč pravni akt Unije predmet nadzora evropskih sodišč. Država članica naj bi bila v skladu s členom 10(3) Uredbe št. 659/1999 v povezavi s členom 288(4) PDEU in zaradi načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU zavezana predložiti zahtevane podatke. Ker naj bi bila obveznost države članice, da izpolni to odredbo, naj bi se obveznost predložitve podatkov prenesla neposredno na pritožnico, ki ima (edina) zahtevane podatke.

2.

Splošno sodišče je tudi prezrlo, da je nezdružljivo z zagotovilom sodnega varstva, ki izhaja iz prava Unije, če bi država članica in neposredno prizadeto podjetje morala posredovati kakršne koli podatke, ki bi jih Komisija zahtevala na podlagi člena 10(3) Uredbe št. 659/1999, in sicer ne glede na to, ali so se sploh upoštevale postopkovno-pravne zahteve iz člena 10(3) in ali imajo zahtevani podatki sploh kakšno povezavo z namenom postopka nadzora državne pomoči.

3.

Splošno sodišče je napačno razlagalo člen 10(3) in člen 13(3), tretji stavek, Uredbe št. 659/1999, saj je spregledalo, da ima odredba o predložitvi podatkov tudi zato neposredne učinke na pravni položaj države članice in prizadetega podjetja, ker člen 13(3), tretji stavek, Uredbe št. 659/1999 Komisiji v primeru neupoštevanja odredbe o predložitvi podatkov omogoča, da sprejme odločitev o morebitni državni pomoči na podlagi razpoložljivih podatkov. Dokazno breme Komisije naj bi se torej s tem zmanjšalo, s čimer pa naj bi prišlo do znatnega poslabšanja procesnega položaja prizadetega podjetja, ki naj bi bilo dejansko prisiljeno predložiti želene podatke zaradi varstva svojih pravic.

4.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo tudi zato, ker je zanikalo pravne učinke odredbe o predložitvi podatkov z argumentom, da gre zgolj za vmesni ukrep, katerega namen je priprava končne odločbe. Pri tem naj bi Splošno sodišče prezrlo, da to ne izključuje izpodbojnosti, saj ima domnevni vmesni ukrep – kot je odredba na podlagi člena 10(3) Uredbe št. 659/1999 – lastne neugodne pravne učinke.

5.

Splošno sodišče je nazadnje prezrlo, da kršitev prava, ki jih je storila Komisija pri izdaji odredbe o predložitvi podatkov, ne bi bilo mogoče v zadostni meri upoštevati v okviru tožbe zoper končno odločbo, zlasti ker se na tej stopnji ni mogoče sklicevati na nepopolnost ugotovljenih dejstev primera. Hkrati pa bi lahko začasna izpolnitev protipravne odredbe o predložitvi podatkov za prizadeto podjetje – kot v tem primeru – pomenila izgubo časa in finančnih sredstev.