1.

Ali je treba določbe Direktive 97/67/ES (1) z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve, kakor so bile spremenjene z Direktivo 2002/39/ES (2), zlasti člen 19 – vendar ne da bi se omejili le nanj – tudi ob upoštevanju sprememb, ki so bile uvedene z Direktivo 2008/6/ES (3) in ki morajo biti v nacionalno pravo prenesene najkasneje do 31. decembra 2010, razumeti in razlagati tako, da državam članicam ni dopuščeno, da bi obvezno zunanje obravnavanje pritožb določile za ponudnike neuniverzalnih poštnih storitev, ker:

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje, da Direktiva o poštnih storitvah kot taka ne nasprotuje temu, da države članice zunanje reševanje pritožb, kot je v členu 19(2), prvi pododstavek, določeno za ponudnike univerzalnih poštnih storitev, kot obvezno določijo tudi za ponudnike neuniverzalnih poštnih storitev, ali je treba načelo svobodnega opravljanja storitev (člen 49 in naslednji Pogodbe ES, postal člen 56 in naslednji PDEU) razlagati tako, da so omejitve svobode opravljanja storitev, ki jih država članica za varstvo potrošnikov uvede zaradi nujnih razlogov v javnem interesu in s katerimi je zunanje reševanje pritožb, kot je v členu 19(2), prvi pododstavek, določeno za ponudnike univerzalnih storitev, kot obvezno določeno tudi za ponudnike neuniverzalnih poštnih storitev, združljive s PDEU, tudi če se pri uporabi zadevne ureditve obravnavanja pritožb ne razlikuje pritožb potrošnikov od pritožb drugih končnih uporabnikov, čeprav so uporabniki teh storitev (v obravnavanem primeru storitev hitre dostave in kurirskih storitev) v veliki večini profesionalni uporabniki?