Access to European Union law
<a href="https://eur-lex.europa.eu/content/help/eurlex-content/experimental-features.html" target="_blank">More about the experimental features corner</a>
Choose the experimental features you want to try
EUR-Lex
Access to European Union law

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

You are here
Use quotation marks to search for an "exact phrase". Append an asterisk (*) to a search term to find variations of it (transp*, 32019R*). Use a question mark (?) instead of a single character in your search term to find variations of it (ca?e finds case, cane, care).
Search tips
Need more search options? Use the Advanced search

Document 62010CN0134

Zadeva C-134/10: Tožba, vložena 15. marca 2010 – Evropska komisija proti Kraljevini Belgiji

UL C 161, 19.6.2010, p. 18–18 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

19.6.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/18

Tožba, vložena 15. marca 2010 – Evropska komisija proti Kraljevini Belgiji

(Zadeva C-134/10)

(2010/C 161/25)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: A. Nijenhuis in C. Vrignon, zastopnika)

Tožena stranka: Kraljevina Belgija

Predloga

—

ugotovi naj se, da Kraljevina Belgija s tem, da ni pravilno prenesla člena 31 Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (1), ni izpolnila obveznosti iz določb navedene direktive in člena 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

—

Kraljevini Belgiji naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Evropska komisija v oporo svoji tožbi navaja tri razloge, s katerimi očita nesorazmernost izpodbijane nacionalne zakonodaje, zlasti glede postopka in meril za določitev radijskih in televizijskih kanalov, za katere velja sistem prenosa.

Prvič, toženi stranki očita, da ni jasno in predvidljivo določila ciljev v splošnem interesu, na podlagi katerih je mogoče odobriti uporabo tega sistema. Radiodifuzne organizacije naj tako predhodno ne bi mogle biti seznanjene z naravo in obsegom pogojev, ki jih je treba izpolniti, in z obveznostmi javne službe, ki jih imajo.

Drugič, Komisija obenem očita nepreglednost poteka postopka odobritve, večjo diskrecijsko pravico organov, saj naj bi nacionalna zakonodaja zadevnim organizacijam nalagala prenos vseh njihovih kanalov, ne pa zgolj kanalov, ki zasledujejo cilje v splošnem interesu, ter diskriminatornost zahteve po ustanavljanju teh organizacij na nacionalnem ozemlju.

Tretjič, tožeča stranka nazadnje navaja nespoštovanje področja uporabe člena 31 Direktive o univerzalnih storitvah glede na to, da je prenos odvisen od obstoja znatnega števila končnih uporabnikov komunikacijskih omrežij.

(1)  UL L 108, str. 51.

Top