Pritožba, ki jo je vložila Zvezna republika Nemčija zoper sodbo Sodišča prve stopnje (sedmi senat) z dne 6. oktobra 2009 v zadevi T-21/06, Zvezna republika Nemčija proti Komisiji Evropskih skupnosti, razglašeno 22. decembra 2009

(Zadeva C-544/09 P)

2010/C 51/41

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: Zvezna republika Nemčija (zastopniki: M. Lumma, J. Möller in B. Klein, zastopniki)

Druga stranka v postopku: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožeče stranke

Tožeča stranka predlaga:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožba se nanaša na sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti, s katero je bila, kot neutemeljena, zavrnjena tožba Zvezne republike Nemčije zoper Odločbo Komisije, Postopki državnih pomoči, C25/2004, o uvedbi digitalne prizemne televizije (DVB-T) v Berlin-Brandenburgu. Komisija je v odločbi ukrepe državnih pomoči štela kot nezdružljive z notranjim trgom (člen 107(3)(c) PDEU).

Zvezna republika Nemčija skupno navaja pet pritožbenih razlogov, s katerimi trdi, da Sodišče prve stopnje ni ugotovilo zlorabe pooblastil Komisije in je zato neupravičeno zavrnilo tožbo.

Prvič, Sodišče prve stopnje je zanikalo obstoj spodbujevalnega učinka ukrepa, s tem, ko je se je ravnalo zgolj po zelo omejenem času prehoda iz analognega prizemnega prenosa na DVB-T, namesto da bi obravnavalo stroške udeleženih ponudnikov radiodifizije za celoten ukrep. Ta celoten ukrep je poleg prehoda vključeval tudi obveznost ohraniti ponudbo programa preko DVB-T za obdobje petih let, neodvisno od komaj predvidljivega tržnega sprejemanja. Zato je treba upoštevati tudi posledične stroške tega obveznega obdobja prenosa.

Drugič, Sodišče prve stopnje je napačno preširoko razlagalo merilo za presojo Komisije v skladu s členom 107(3)(c) PDEU, s tem ko je sprejelo, da Komisija primernost ukrepov državnih pomoči lahko zanika že zaradi tega, ker bi cilj bilo mogoče doseči že z alternativnimi regulativnimi ukrepi. Glede na namen določb o nadzoru nad državnimi pomočmi v PDEU, primerjava z alternativnimi regulativnimi ukrepi, ne spada v okvir dopustnega preverjanja Komisije. V zvezi s tem zvezna vlada med drugim trdi, da Sodišče prve stopnje državi članici nalaga dokazno breme v zvezi s tem, da so bili alternativni ukrepi, ki jih je predlagala Komisija že od začetka brez učinka. To je v nasprotju z načelom pravne varnosti, splošnim načelom razdelitve dokaznega bremena in namenom državnih pomoči.

Tretjič, Sodišče prve stopnje je spregledalo pomen temeljnih načel Unije pri preverjanju člena 107(3)(c) PDEU, ki, kot del primarnega prava zavezujejo vse institucije Unije pri njihovem ravnanju. Če zadošča enostavno sklicevanje na domnevno možne alternativne regulativne ukrepe, je neopaženo, da regulativni ukrepi ovirajo temeljno pravico proste gospodarske pobude podjetij. To bi moralo biti ugotovljeno vsaj na podlagi presoje, do česar pa ni prišlo.

Četrtič, Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na alternativne regulativne ukrepe nepravilno razlagalo pojma notranji trg in oviranje pogojev poslovanja iz člena 107(3) PDEU, s tem ko ni spoznalo, da regulativni ukrepi ovirajo tudi konkurenco. Splošna domneva, da vsak regulativni ukrep ovira pravni interes manj kot pomoč pomeni, da je ukrep nedovoljeno zožen.

Petič, Zvezna republika Nemčija trdi, da je Sodišče prve stopnje prevzelo načelo tehnološke nevtralnosti, ki ga je razvila Komisija, ne da bi pri tem spoznalo, da je s tem v zadevi zavrnilo namen ukrepa, ki mu sledijo nemški organi. Tehnološka nevtralnost je primerno merilo za preverjanje skladnosti samo takrat, kadar bi bila zahteva prehoda na digitalno radiofuzijo, namen sam po sebi. V primeru obveznega prehoda na DVB-T v Berlin-Brandenburgu, naj bi bil vendarle iz različnih razlogov ravno ta način prenosa podpiran, med tem ko naj poti prenosa preko kabla ali satelita ne bi bile obvezne. Pri določitvi, zakonitega namena ukrepa državne pomoči državi članici pripada manevrski prostor za oceno.