Zadeva C-546/09

Aurubis Bălgarija AD

proti

Načalnik na Mitnica Stolična, prej Načalnik na Mitnica Sofija

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Varhoven administrativen sad)

„Carinski zakonik – Carine – Carinski dolg pri uvozu – Zamudne obresti – Obdobje zaračunanja zamudnih obresti – Kompenzacijske obresti“

Povzetek sodbe

1.        Carinska unija – Nastanek in izterjava carinskega dolga v primeru carinskih prekrškov – Zaračunavanje zamudnih obresti – Dopustnost – Merila

(Uredba Sveta št. 2913/92, členi od 202 do 205, 210, 211, 220 in 232(1)(b); Uredba Komisije št. 2454/93)

2.        Carinska unija – Nastanek in izterjava carinskega dolga v primeru carinskih prekrškov – Obračunanje kompenzacijskih obresti – Nedopustnost

(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 214(3), Uredba Komisije št. 2454/93, člen 519(1))

3.        Pravo Unije – Splošna pravna načela – Načelo zakonitosti kazni – Obseg

1.        Člen 232(1)(b) Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1791/2006, je treba razlagati tako, da se lahko zamudne obresti za znesek neizterjanih carin na podlagi te določbe zaračunajo samo za obdobje po izteku roka za plačilo navedenega zneska.

Členom 232(1)(b) carinskega zakonika ni namenjen ne preprečevanju finančne izgube carinskih organov ne odpravi ugodnosti, ki za subjekte izhajajo iz zamud pri vknjižbi carinskega dolga v smislu navedenega zakonika in pri določitvi zneska oziroma dolžnika, ki so posledica ravnanja teh subjektov.

Ker namreč carinski dolg nastane na podlagi členov od 202 do 205, 210, 211 in 220 carinskega zakonika, ki se vsi nanašajo na položaje, za katere je značilno, da zadevni subjekt ne spoštuje carinskih predpisov Unije, ne carinski zakonik ne Uredba št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 ne določata posebnih ukrepov, kot je povečanje carine za znesek, enak zamudnim obrestim, ki naj bi se dolgovale za obdobje od nastanka carinskega dolga do njegove vknjižbe ali od zapadlosti navedenega dolga glede na njegovo prvotno vknjižbo do naknadne vknjižbe tega dolga.

(Glej točke od 32 do 34 in točko 1 izreka.)

2.        Člen 214(3) Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1791/2006, je treba ob neobstoju ustreznih določb v Uredbi št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 214/2007, razlagati tako, da nacionalni organi na podlagi te določbe carinskemu dolžniku ne smejo naložiti kompenzacijskih obresti za obdobje med prvotno carinsko deklaracijo in njeno naknadno vknjižbo.

Obračunanje kompenzacijskih obresti je v skladu s členom 519(1) Uredbe št. 2454/93 predvideno samo za primere, ko nastane carinski dolg za pridobljene izdelke ali uvozno blago pri aktivnem oplemenitenju ali začasnem uvozu.

Zato se carinski urad ne more opirati na člen 214(3) carinskega zakonika, da bi obračunal kompenzacijske obresti v drugih carinskih postopkih.

(Glej točke od 37 do 39 in točko 2 izreka.)

3.        Splošna načela prava Unije in zlasti načelo zakonitosti v kazenskem pravu nasprotujejo temu, da bi nacionalni organi za carinski prekršek naložili sankcijo, ki ni izrecno predvidena v nacionalni zakonodaji.

V skladu s tem načelom mora namreč zakon jasno opredeliti kršitve in kazni, s katerimi se te kršitve kaznujejo. Ta pogoj je izpolnjen, če lahko naslovnik norme iz besedila zadevne določbe in po potrebi iz razlage te določbe, ki jo poda sodišče, razbere, za katera dejanja in opustitve kazensko odgovarja.

(Glej točke 42 in 43 ter točko 3 izreka.)

SODBA SODIŠČA (peti senat)

z dne 31. marca 2011(*)

„Carinski zakonik – Carine – Carinski dolg pri uvozu – Zamudne obresti – Obdobje zaračunanja zamudnih obresti – Kompenzacijske obresti“

V zadevi C‑546/09,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Vărhoven administrativen sad (Bolgarija) z odločbo z dne 20. oktobra 2009, ki je prispela na Sodišče 23. decembra 2009, v postopku

Aurubis Bălgarija AD

proti

Načalnik na Mitnica Stolična, prej Načalnik na Mitnica Sofija,

SODIŠČE (peti senat),

v sestavi J.-J. Kasel, predsednik senata, M. Ilešič in E. Levits (poročevalec), sodnika,

generalni pravobranilec: P. Cruz Villalón,

sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. januarja 2011,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Aurubis Bălgarija AD L. Ruessmann in S. Jordanova, odvetnika,

–        za Načalnik na Mitnica Stolična, prej Načalnik na Mitnica Sofija, T. Popgeorgieva in S. Vlkova, odvetnici,

–        za Evropsko komisijo B.-R. Killmann in S. Petrova, zastopnika,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 201(1)(a) in (2) v povezavi s členi 214, 222(1)(a) in 232(1)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1791/2006 z dne 20. novembra 2006 (UL L 363, str. 1, v nadaljevanju: carinski zakonik).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Aurubis Bălgarija AD (v nadaljevanju: Aurubis) in Načalnik na Mitnica Stolična, prej Načalnik na Mitnica Sofija (direktor carinskega urada v Sofiji, v nadaljevanju: Načalnik) glede zneska obresti na dodatni dolg družbe, ki je bil ugotovljen iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), in glede datuma, od katerega tečejo navedene obresti.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        Člen 201(1)(a) in (2) carinskega zakonika določa:

„1.      Carinski dolg pri uvozu nastane:

(a)      s sprostitvijo v prosti promet blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, ali

[…]

2.      Carinski dolg nastane v trenutku sprejema zadevne carinske deklaracije.“

4        Člen 214(3) carinskega zakonika določa:

„Obresti za nadomestilo [Kompenzacijske obresti] je treba obračunati v primerih in pod pogoji, določenimi skladno s postopkom odbora, da bi tako preprečili pridobitev finančne ugodnosti zaradi premika trenutka nastanka ali vknjižbe carinskega dolga.“

5        Člen 222(1)(a), prvi in drugi pododstavek, carinskega zakonika določa:

„Vsak znesek dajatev, ki je bil sporočen v skladu s členom 221, mora dolžnik plačati v naslednjih rokih:

(a)      če oseba ne uživa ugodnosti katere od plačilnih olajšav iz členov 224 do 229, se mora plačilo opraviti v predpisanem roku.

Brez vpliva na drugi odstavek člena 244 ta rok ne sme biti daljši od desetih dni, ki se šteje od dneva sporočitve dolgovanega zneska dajatev dolžniku; v primeru združevanja vknjižb pod pogoji iz drugega pododstavka člena 218(1) je treba določiti rok na način, ki dolžniku ne omogoča daljšega roka plačila, kot če bi ta dobil odobren odlog plačila.“

6        Člen 232 carinskega zakonika določa:

„1.      Če znesek dajatev ni bil plačan v predvidenem roku:

[…]

(b)      se poleg zneska dajatev zaračunajo zamudne obresti. Stopnja zamudnih obresti je lahko višja od stopnje kreditnih obresti, ne sme pa biti nižja.

2.      Carinski organi lahko opustijo pobiranje zamudnih obresti:

[…]

če se dajatve plačajo v roku petih dni po poteku predvidenega roka za plačilo.

[…]“

7        Člen 519(1) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 (UL L 253, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 214/2007 z dne 28. februarja 2007 (UL L 62, str. 6, v nadaljevanju: uredba o izvajanju) določa:

„Kadar carinski dolg nastane za pridobljene izdelke ali uvozno blago pri aktivnem oplemenitenju ali začasnem uvozu, je treba kompenzacijske obresti plačati na znesek uvoznih dajatev za obravnavano obdobje.“

8        Člen 2(1)(d) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1) določa, da je uvoz blaga predmet DDV.

9        Člen 211, prvi odstavek, Direktive 2006/112 glede plačila DDV pri uvozu blaga določa, da države članice same določijo podrobnosti plačila pri uvozu blaga.

 Nacionalno pravo

10      Zakon o davku na dodano vrednost (Zakon za danak vărhu dobavenata stojnost, DV št. 63 z dne 4. avgusta 2006), kakor je bil spremenjen (DV št. 52 z dne 29. junija 2007, v nadaljevanju: zakon o DDV), v členu 59(2) določa:

„Če je v skladu s carinskimi predpisi nastala obveznost plačila obresti na carinske dajatve, ki izhajajo iz carinskega dolga, nastane tudi obveznost plačila obresti na davek, ki ni bil plačan.“

11      Člen 60 zakona o DDV, naslovljen „Plačilo davka pri uvozu“, določa:

„(1)      Davek, ki ga obračunajo carinski organi, se vknjiži v republiški proračun v skladu s pravili in roki, ki veljajo za plačilo carin.

(2)      Davčni in carinski organi davka, ki ga ob uvozu blaga na nacionalno ozemlje obračunajo carinski organi, ne morejo nadomestiti z drugimi terjatvami.“

 Dejansko stanje v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

12      Družba Aurubis je v obdobju od 6. do 30. novembra 2007 iz Makedonije uvozila bakrov koncentrat. To blago je bilo „sproščeno v prosti promet“.

13      Carinske deklaracije so bile izpolnjene na podlagi začasne cene, ki je bila navedena na računu prodajalca in je bila ugotovljena v skladu z metodo določitve cene, predvideno v gospodarski pogodbi, ki sta jo sklenila prodajalec in družba Aurubis.

14      Končna cena blaga je bila določena s končnim računom z dne 18. februarja 2008.

15      Družba Aurubis je 20. junija 2008 na lastno pobudo in v skladu s členom 78(1) carinskega zakonika carinskim organom poslala dopis, s katerim jim je sporočila, da je dobavitelj izstavil končni račun za uvoženo blago, in te organe pozvala, naj ukrepajo v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili, če menijo, da je potrebna naknadna sprememba carinske vrednosti blaga.

16      Načalnik je 15. julija 2008 izdal odločbo o ugotovitvi dodatne terjatve države iz naslova DDV v znesku 113.822,82 BGN, ki je skupaj z zamudnimi obrestmi zapadla v plačilo ob nastanku carinskega dolga (v nadaljevanju: odločba iz leta 2008). Ta odločba, s katero je bil družbi Aurubis postavljen sedemdnevni rok za plačilo, je bila tej družbi vročena 16. julija 2008.

17      Družba Aurubis je z nalogom za plačilo z dne 23. julija 2008 poravnala svoj dolg iz naslova DDV, kot je bil ugotovljen z odločbo iz leta 2008. Ta dolg je bil vknjižen 24. julija 2008.

18      Družba Aurubis je ugovarjala obveznosti plačila zamudnih obresti, naloženi z odločbo iz leta 2008, zato je zadevo predložila Administrativen sad Sofija-Grad (upravno sodišče mesta Sofija), ki je s sodbo z dne 19. marca 2009 potrdilo odločbo iz leta 2008.

19      Družba Aurubis je 3. aprila 2009 vložila kasacijsko pritožbo pri Vărhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče), s katero je izpodbijala zakonitost navedene sodbe.

20      Načalnik ob opiranju na člena 201 in 214 carinskega zakonika meni, da se zamudne obresti na carinski dolg in dolg iz naslova DDV, ki sta plačana naknadno, dolgujejo od trenutka, ko je bilo blago „sproščeno v prosti promet“. Družba Aurubis pa meni, da se zamudne obresti dolgujejo le od poznejšega datuma, to je – po vknjižbi carinskega dolga in sporočitvi tega dolžniku – na dan, ko se izteče rok za plačilo naknadno ugotovljenega dolga.

21      V teh okoliščinah je Vărhoven administrativen sad prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali morajo nacionalna sodišča člen 232(1)(b) [Uredbe št. 2913/92] razlagati tako, da smejo carinski organi naložiti zamudne obresti od zneska dodatnih carinskih dolgov le za obdobje po vknjižbi, sporočitvi dolžniku in po poteku roka, ki ga carinski organi za plačilo dodatnih dolgov določijo v skladu s členom 222(1)(a) Uredbe?

2.      Ali morajo nacionalna sodišča člen 214(3) [Uredbe št. 2913/92] ob neobstoju ustreznih določb v [Uredbi št. 2454/93] razlagati tako, da nacionalni organi ne smejo obračunavati kompenzacijskih obresti za obdobje med prvotno carinsko deklaracijo in naknadno vknjižbo?

3.      Ali je treba določbe [Uredbe št. 2913/92] in [Uredbe št. 2454/93] razlagati tako, da če ne obstajajo nacionalni prepisi, ki v primeru naknadne vknjižbe izrecno predvidevajo povečanje carinskih dajatev ali druge nacionalne sankcije v višini zneska, ki bi bil obračunan kot zamudne obresti za obdobje med nastankom carinskega dolga in naknadno vknjižbo, pravo Skupnosti ne dovoli nacionalnim sodiščem opraviti takega povečanja ali izreči take sankcije?“

 Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe

22      Ker se spor v glavni stvari nanaša na dospelost zamudnih obresti na dodaten dolg iz naslova DDV, je treba najprej proučiti dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na razlago pravil Unije na področju carin.

23      Navedena pravila se namreč za ta spor uporabljajo samo na podlagi določb bolgarskega prava, zlasti členov 59(2) in 60(1) zakona o DDV, ki napotujeta na carinsko pravo s tem, da določata, da nastanek obveznosti plačila obresti na carinske dajatve, ki izhajajo iz carinskega dolga, v skladu s carinskimi predpisi povzroči tudi obveznost plačila obresti na DDV, ki ni bil plačan, in da se ta davek vknjiži v skladu s pravili in roki, ki veljajo za plačilo carin.

24      V zvezi s tem zadošča spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče pristojno, da odgovori na vprašanja predložitvenega sodišča, čeprav dejansko stanje iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe prava Unije, če je nacionalna zakonodaja za primere, ki jih pravo Unije ne ureja, sprejela enake rešitve kot to pravo. Glede na sodno prakso Sodišča je zagotovo v interesu pravnega reda Unije, da se zaradi izogibanja prihodnjim različnim razlagam vsaka določba prava Unije razlaga enotno, in sicer ne glede na okoliščine, v katerih se uporablja (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 17. julija 1997 v zadevi Giloy, C‑130/95, Recueil, str. I‑4291, točke od 19 do 28; z dne 11. oktobra 2001 v zadevi Adam, C‑267/99, Recueil, str. I‑7467, točke od 23 do 29; z dne 15. januarja 2002 v zadevi Andersen og Jensen, C‑43/00, Recueil, str. I‑379, točke od 15 do 19; z dne 16. marca 2006 v zadevi Poseidon Chartering, C‑3/04, ZOdl., str. I‑2505, točke od 14 do 19, in z dne 21. oktobra 2010 v zadevi Eredics in Sápi, C‑205/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 33).

25      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

26      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 232(1)(b) carinskega zakonika razlagati tako, da se lahko zamudne obresti za znesek neizterjanih carin na podlagi te določbe zaračunajo samo za obdobje po izteku roka za plačilo navedenega zneska.

27      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se v skladu s členom 232(1)(b) carinskega zakonika poleg zneska dajatev zaračunajo zamudne obresti, „če znesek dajatev ni bil plačan v predvidenem roku“.

28      Zaračunanje zamudnih obresti je tako odvisno od neplačila zneska dajatev v predvidenem roku in to zaračunanje ni mogoče, če dolžnik carinski dolg plača v roku, ki mu je bil določen.

29      Zamudne obresti so tako namenjene odpravi posledic prekoračitve roka za plačilo in zlasti preprečitvi tega, da bi carinski dolžnik imel neupravičeno ugodnost, ker bi mu bili dolgovani zneski na razpolago preko roka, določenega za njihovo plačilo. S tem namenom člen 232(1)(b) carinskega zakonika določa, da stopnja zamudnih obresti ne sme biti nižja od stopnje kreditnih obresti.

30      To razlago, ki je tako jezikovna kot teleološka, potrjuje člen 232 carinskega zakonika s tem, da v odstavku 2(c) določa, da lahko carinski organi opustijo pobiranje zamudnih obresti, če se dajatve plačajo v roku petih dni po poteku predvidenega roka za plačilo.

31      Ker pa plačilo carinskega dolga v petih dneh po poteku roka za plačilo carinskim organom omogoča, da opustijo pobiranje zamudnih obresti, mora biti navedeni datum nujno tudi izhodišče za njihov izračun.

32      Zato se lahko zamudne obresti v skladu s členom 232(1)(b) carinskega zakonika zaračunajo le za obdobje po izteku roka za plačilo carinskega dolga, saj navedeni člen ni namenjen ne preprečevanju finančne izgube carinskih organov ne odpravi ugodnosti, ki za subjekte izhajajo iz zamud pri vknjižbi carinskega dolga v smislu navedenega zakonika in pri določitvi zneska oziroma dolžnika, ki so posledica ravnanja teh subjektov.

33      Ker namreč carinski dolg nastane na podlagi členov od 202 do 205, 210, 211 in 220 carinskega zakonika, ki se vsi nanašajo na položaje, za katere je značilno, da zadevni subjekt ne spoštuje carinskih predpisov Unije, ne carinski zakonik ne uredba o izvajanju ne določata posebnih ukrepov, kot je povečanje carine za znesek, enak zamudnim obrestim, ki naj bi se dolgovale za obdobje od nastanka carinskega dolga do njegove vknjižbe ali od zapadlosti navedenega dolga glede na njegovo prvotno vknjižbo do naknadne vknjižbe tega dolga (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2003 v zadevi Hannl-Hofstetter, C‑91/02, Recueil, str. I‑12077, točki 19 in 23).

34      Zato je treba ob upoštevanju zgoraj navedenega na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 232(1)(b) carinskega zakonika razlagati tako, da je mogoče na podlagi te določbe zamudne obresti na znesek dolgovanih carin zaračunati le za obdobje po izteku roka za plačilo navedenega zneska.

 Drugo vprašanje

35      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 214(3) carinskega zakonika ob neobstoju ustreznih določb v uredbi o izvajanju razlagati tako, da nacionalni organi na podlagi te določbe carinskemu dolžniku ne smejo naložiti kompenzacijskih obresti za obdobje med prvotno carinsko deklaracijo in njeno naknadno vknjižbo.

36      V zvezi s tem pa zadošča poudariti, da člen 214(3) carinskega zakonika izrecno določa, da se kompenzacijske obresti obračunajo v primerih in pod pogoji, „določenimi skladno s postopkom odbora“.

37      Obračunanje kompenzacijskih obresti je v skladu s členom 519(1) uredbe o izvajanju predvideno samo za primere, ko nastane carinski dolg za pridobljene izdelke ali uvozno blago pri aktivnem oplemenitenju ali začasnem uvozu.

38      Zato se carinski urad ne more opirati na člen 214(3) carinskega zakonika, da bi obračunal kompenzacijske obresti v drugih carinskih postopkih.

39      Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 214(3) carinskega zakonika ob neobstoju ustreznih določb v uredbi o izvajanju razlagati tako, da nacionalni organi na podlagi te določbe carinskemu dolžniku ne smejo naložiti kompenzacijskih obresti za obdobje med prvotno carinsko deklaracijo in njeno naknadno vknjižbo.

 Tretje vprašanje

40      Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali pravo Unije nasprotuje temu, da nacionalni organi za carinski prekršek naložijo sankcijo, ki ni izrecno določena v nacionalni zakonodaji.

41      V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v zvezi s carinskimi prekrški pojasnilo, da so države članice, kadar ne obstaja usklajena zakonodaja Unije na tem področju, pristojne izbrati sankcijo, ki se jim zdi primerna. Vendar morajo to pristojnost izvajati v skladu s pravom Unije in z njegovimi temeljnimi načeli (glej sodbo z dne 7. decembra 2000 v zadevi de Andrade, C-213/99, Recueil, str. I‑11083, točka 20, in zgoraj navedeno sodbo Hannl-Hofstetter, točka 18).

42      Med temi načeli pa je načelo zakonitosti v kazenskem pravu (glej sodbo z dne 3. maja 2007 v zadevi Advocaten voor de Wereld, C‑303/05, ZOdl., str. I‑3633, točka 46). V skladu s tem načelom mora zakon jasno opredeliti kršitve in kazni, s katerimi se te kršitve kaznujejo. Ta pogoj je izpolnjen, če lahko naslovnik norme iz besedila zadevne določbe in po potrebi iz razlage te določbe, ki jo poda sodišče, razbere, za katera dejanja in opustitve kazensko odgovarja (glej zgoraj navedeno sodbo Advocaten voor de Wereld, točka 50, in sodbo z dne 22. maja 2008 v zadevi Evonik Degussa proti Komisiji, C‑266/06 P, točka 39).

43      Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da splošna načela prava Unije in zlasti načelo zakonitosti v kazenskem pravu nasprotujejo temu, da bi nacionalni organi za carinski prekršek naložili sankcijo, ki ni izrecno predvidena v nacionalni zakonodaji.

 Stroški

44      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

1.      Člen 232(1)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1791/2006 z dne 20. novembra 2006, je treba razlagati tako, da se lahko zamudne obresti za znesek neizterjanih carin na podlagi te določbe zaračunajo samo za obdobje po izteku roka za plačilo navedenega zneska.

2.      Člen 214(3) Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta št. 1791/2006, je treba ob neobstoju ustreznih določb v Uredbi Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 214/2007 z dne 28. februarja 2007, razlagati tako, da nacionalni organi na podlagi te določbe carinskemu dolžniku ne smejo naložiti kompenzacijskih obresti za obdobje med prvotno carinsko deklaracijo in njeno naknadno vknjižbo.

3.      Splošna načela prava Unije in zlasti načelo zakonitosti v kazenskem pravu nasprotujejo temu, da bi nacionalni organi za carinski prekršek naložili sankcijo, ki ni izrecno predvidena v nacionalni zakonodaji.

Podpisi

---

* Jezik postopka: bolgarščina.