Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek

Stranke

V zadevi C‑124/09,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Raad van State (Nizozemska) z odločbo z dne 25. marca 2009, ki je prispela na Sodišče 3. aprila 2009, v postopku

Smit Reizen BV

proti

Minister van Verkeer en Waterstaat ,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, sodnica, G. Arestis, J. Malenovský in T. von Danwitz (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: Y. Bot,

sodni tajnik: M.-A. Gaudissart, vodja oddelka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. januarja 2010,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za Smit Reizen BV P. Mommers, odvetnik,

– za nizozemsko vlado C. Wissels, B. Koopman in Y. de Vries, zastopniki,

– za italijansko vlado G. Palmieri, zastopnica, skupaj z M. Russo, avvocato dello Stato,

– za vlado Združenega kraljestva L. Seeboruth, zastopnik,

– za Evropsko komisijo W. Roels in N. Yerrell, zastopnika,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

Razlogi za odločitev

1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago pojma „operativni center“, ki je naveden v točki 21 in naslednjih sodbe Sodišča z dne 18. januarja 2001 v zadevi Skills Motor Coaches in drugi (C-297/99, Recueil, str. I-573), in člena 1, točka 5, Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (UL L 370, str. 1).

2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Smit Reizen BV (v nadaljevanju: Smit Reizen) in Minister van Verkeer en Waterstaat (minister za promet in plovne poti, v nadaljevanju: minister) glede globe, ki je bila naložena družbi Smit Reizen zaradi kršitve določb o času počitka voznikov.

Pravni okvir

Pravo Unije

Uredba št. 3820/85

3. V uvodni izjavi 1 Uredbe št. 3820/85 je navedeno:

„ker je za cestni prevoz socialna zakonodaja Skupnosti […] namenjena uskladitvi pogojev konkurence med načini prevoza v notranjem prometu, zlasti glede na cestni sektor, ter izboljšanju pogojev dela in varnosti v cestnem prometu, in ker je treba napredek na tem področju nadzorovati in razširiti, in ker je vseeno treba zagotoviti večjo prožnost določb dane uredbe ne da bi razvrednotili njihove cilje.“

4. V skladu z uvodno izjavo 15 te iste uredbe „bo daljši vozni dan skupaj s krajšim voznim časom v dvotedenskem obdobju verjetno olajšal upravljanje prevoznih podjetij in prispeval k socialnemu napredku.“

5. Člen 1 navedene uredbe določa:

„V tej uredbi

[…]

3) ‚voznik‘ pomeni vsako osebo, ki sama vozi vozilo, četudi le za krajši čas, ali je v vozilu, da je po potrebi na voljo za vožnjo;

[…]

5) ‚počitek‘ pomeni vsako neprekinjeno obdobje, ki traja vsaj eno uro, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom;

[…]“

6. Člen 8 Uredbe št. 3820/85, ki spada v oddelek V te uredbe in je naslovljen „Odmori in čas počitka“, določa:

„1. V vsakem obdobju 24 ur ima voznik dnevni čas počitka vsaj 11 zaporednih ur, ki se lahko skrajšajo na najmanj devet zaporednih ur ne več kot trikrat na teden v vsakem tednu, pod pogojem, da se odobri enakovredni čas počitka kot nadomestilo pred koncem naslednjega tedna.

V dneh, ko se počitek ne skrajša v skladu s prvim pododstavkom, se lahko izkoristi v dveh ali treh ločenih obdobjih v 24-urnem obdobju, pri čemer mora biti eno obdobje dolgo vsaj osem zaporednih ur. V tem primeru se lahko najkrajši čas počitka podaljša na 12 ur.

2. V vsakem obdobju 30 ur, v katerem sta v vozilu vsaj dva voznika, ima vsak voznik čas počitka, ki ni krajši od osem zaporednih ur.

3. V vsakem tednu se eden od časov počitka iz odstavkov 1 in 2 podaljša s tedenskim počitkom na skupaj 45 zaporednih ur. Ta čas počitka se lahko skrajša na najmanj 36 zaporednih ur, če ga voznik vzame v kraju, kjer je vozilo navadno stacionirano ali kjer je stacioniran voznik, ali na najmanj 24 zaporednih ur, če voznik počiva drugje. Vsako skrajšanje se nadomesti z enako dolgim počitkom v enem kosu pred koncem tretjega tedna po zadevnem tednu.

[…]

6. Vsak počitek, ki je nadomestilo za zmanjšanje dnevnega in/ali tedenskega časa počitka, je treba prišteti k drugemu počitku, ki traja vsaj osem ur in se odobri na zahtevo zadevne osebe, voznik pa ga izkoristi na kraju, kjer parkira vozilo, ali tam, kjer je voznik stacioniran.

7. Dnevni čas počitka lahko voznik preživi v vozilu, če je opremljeno z ležiščem in če vozilo miruje.“

Uredba (EGS) št. 3821/85

7. Uredba Sveta (EGS) 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu (UL L 370, str. 8), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 432/2004 z dne 5. marca 2004 (UL L 71, str. 3, v nadaljevanju: Uredba št. 3821/85), določa, da se nadzor nad upoštevanjem določb Uredbe (EGS) št. 3820/85 zagotovi z uporabo nadzorne naprave, ki omogoča zapis „časovnih obdobij“, določenih v zadnjenavedeni uredbi.

8. Člen 2 Uredbe št. 3821/85 določa, da se za namene te uredbe uporabljajo tudi opredelitve pojmov, ki jih določa člen 1 Uredbe št. 3820/85.

9. Člen 15(2) in (3) Uredbe št. 3821/85 določa:

„2. Vozniki morajo uporabljati tahografske vložke za vsak dan vožnje od prevzema vozila dalje. Tahografski vložek se ne odvzame pred koncem delovnega dneva, razen če je odvzem drugače dovoljen. Tahografski vložek se ne sme uporabljati daljše obdobje od tistega, za katerega je namenjen.

[…]

3. Vozniki:

[…]

– upravljajo preklopne mehanizme, ki omogočajo ločen in razločen zapis naslednjih časovnih obdobij:

a) pod oznako […]: čas vožnje;

b) pod oznako […]: čas vseh drugih delovnih aktivnosti;

c) pod oznako […]: čas razpoložljivosti, […]

– […]

d) pod oznako […]: čas odmora med delom in dnevnega počitka.“

Nacionalna ureditev

10. Odredba o delovnem času v prevoznem sektorju (Arbeidstijdenbesluit vervoer, v nadaljevanju: Atbv) izvaja Uredbo št. 3820/85. Člen 2.5:1(4) Atbv je v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v glavni stvari, določal, da mora voznik ravnati v skladu s členoma 8 in 9 navedene uredbe.

11. V skladu s členom 8:1(1) Atbv se nespoštovanje člena 2.5:1(4) kaznuje z globo.

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

12. Družba Smit Reizen je podjetje za prevoz oseb z avtobusom, ki ima sedež v Harderwijku (Nizozemska). Za organizatorja potovanj, v obravnavanem primeru je to družba Solmar Tours, opravlja redne povratne prevoze v Španijo; kraj odhoda in prihoda je mesto Maarheeze (Nizozemska), ki je od Harderwijka oddaljeno približno dve uri vožnje. Družba Solmar Tours je lastnica zemljišča, na katerem je navedeni kraj odhoda in prihoda, ter nepremičnine, ki stoji na tem zemljišču in katere del je v najemu družbe Smit Reizen.

13. Štirikrat na teden se avtobusi odpravijo na povratno pot s kraja, ki je v mestu Maarheeze, in se na ta kraj vrnejo. V teh dneh je na tem kraju prisoten sodelavec družbe Smit Reizen, ki je zadolžen za organizacijo in za nadzor dokumentov voznikov, da bi pomagal pri prihodu in odhodu avtobusov. Prostori, ki jih ima v najemu družba Smit Reizen, so opremljeni z jedilnico, v kateri je avtomat za kavo, s televizijo, straniščem, tušem, z ležalniki za voznike in z rezervno opremo za avtobuse. V teh prostorih je tudi del uprave družbe Smit Reizen in pisarniška oprema, skupaj z diski tahografov, potrdili o opravljenem času voznikov in potniškimi spremnicami.

14. Po mnenju predložitvenega sodišča je iz spisa v glavni stvari razvidno, da so se v času dejanskega stanja spora vozniki sami vozili iz kraja njihovega bivališča, to je iz Harderwijka in Drontena (Nizozemska), do kraja odhoda v Maarheezeju. Vendar pa naj bi direktor družbe Smit Reizen med obravnavo na tem sodišču navedel, da so voznike do kraja odhoda prevažali z minibusi. Nato sta dva voznika vozila v Španijo avtobus, ki je vozilo, pri katerem je uporaba tahografa obvezna.

15. Minister je z odločbo z dne 14. junija 2006 naložil družbi Smit Reizen globo 2200 EUR, ker nekaj njihovih voznikov ni upoštevalo časa počitka, ki je določen v členu 2.5:1(4) Atbv v povezavi s členom 8(2) Uredbe št. 3820/85. Čas, ki ga zadevni vozniki porabijo za pot od njihovega bivališča do kraja odhoda v mestu Maarheeze, namreč ni bil upoštevan. Iz zgoraj navedene sodbe Skills Motor Coaches in drugi pa naj bi bilo razvidno, da bi moral biti ta čas zabeležen kot delovni čas, ker zgradbe v Maarheezeju ni mogoče obravnavati kot „operativni center“ družbe Smit Reizen.

16. Minister je 5. decembra 2006 kot neutemeljeno zavrnil pritožbo, ki jo je 14. junija 2006 zoper njegovo odločbo vložila družba Smit Reizen.

17. Rechtbank Zutphen je s sodbo z dne 9. aprila 2008 presodilo, da je tožba, ki jo je vložila družba Smit Reizen, utemeljena in razglasilo ničnost odločbe z dne 5. decembra 2006, s katero je bila zavrnjena pritožba navedene družbe, in razsodilo, da se učinki te odločbe v celoti ohranijo. Po mnenju tega sodišča je minister pravilno ugotovil, da je družba Smit Reizen kršila člen 2.5:1(4) Atbv. Vendar naj obrazložitev njegove odločbe ne bi bila pravilna. Za določitev obdobja 30 ur iz člena 8(2) Uredbe št. 3820/85 je namreč treba upoštevati ves čas, ki ga vozniki razumno potrebujejo za prihod do kraja, kjer prevzamejo s tahografom opremljeno vozilo, da bi začeli opravljati svojo službo, neodvisno od tega, ali je treba kraj, v katerem prevzamejo navedeno vozilo, obravnavati kot „operativni center“ ali pa ne.

18. Družba Smit Reizen je pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo zoper to sodbo, v kateri je navedla, da je Rechtbank Zutphen napačno razlagalo zgoraj navedeno sodbo Skills Motor Coaches in drugi.

19. Ker je Raad van State menilo, da je rešitev spora o glavni stvari odvisna od razlage pojma „operativni center“, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1. Kako je treba glede na člen 1, točka 5, Uredbe [št. 3820/85] in člen 15 Uredbe [št. 3821/85] razlagati pojem ,,operativni center“, ki je naveden v točki 21 in naslednjih sodbe [Skills Motor Coaches in drugi]?

2. Ali je za presojo vprašanja, ali gre za počitek v smislu člena 1, točka 5, Uredbe [št. 3820/85], pomembno, ali se zadevni voznik sam pripelje do kraja prevzema s tahografom opremljenega vozila ali pa ga tja pelje nekdo drug?“

Vprašanji za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

20. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, kako je treba razlagati pojem ,,operativni center“, ki je naveden v točki 21 in naslednjih zgoraj navedene sodbe Skills Motor Coaches Ltd. in drugi, ko je treba glede na določbe uredb št. 3820/85 in 3821/85 opredeliti čas, ki ga porabi voznik za pot od svojega bivališča do kraja, kjer prevzame s tahografom opremljeno vozilo.

21. V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da je Sodišče v točki 23 zgoraj navedene sodbe Skills Motor Coaches in drugi presodilo, da voznik, ki opravi pot do določenega kraja – ki mu ga je določil delodajalec in je različen od kraja, v katerem je operativni center podjetja – da bi tam prevzel in vozil vozilo, izpolnjuje obveznost do delodajalca, zato v tem času ne razpolaga svobodno s svojim časom.

22. Sodišče je tako v točki 35 zgoraj navedene sodbe Skills Motor Coaches in drugi presodilo, da je treba čas, namenjen opravljanju poti, ki je potrebna za prevzem s tahografom opremljenega vozila, ki je v kraju, ki je različen od kraja bivališča voznika in različen od kraja, v katerem je operativni center podjetja, obravnavati kot del časa vseh drugih delovnih aktivnosti v smislu člena 15 Uredbe št. 3821/85.

23. Zato je treba – da bi predložitveno sodišče lahko presodilo, ali je treba čas prevoza, ki se obravnava v glavni stvari, upoštevati kot delovni čas v smislu člena 15 Uredbe št. 3821/85 – pojasniti pojem ,,operativni center“.

24. Takoj je treba opozoriti, da ob upoštevanju ciljev Uredbe št. 3820/85 – ki so navedeni v uvodni izjavi 1 te uredbe in se nanašajo med drugim na izboljšanje pogojev dela in varnosti v cestnem prometu – navedenega pojma ni mogoče opredeliti izključno glede na funkcionalna merila, ki se nanašajo na notranjo organizacijo prevoznega podjetja, temveč je treba upoštevati tudi merila, ki se nanašajo na zadevnega voznika kot osebo.

25. Kot je navedla vlada Združenega kraljestva, je treba najprej opozoriti, da se izraz ,,operativni center“ ne sme enačiti s pojmom „sedež družbe“, ker je sedež družbe lahko v kraju, ki ni v zvezi z vsakdanjim upravljanjem prevozne dejavnosti, in je lahko kraj, kamor gre voznik le zelo izjemoma.

26. Dalje, preveč široka razlaga navedenega pojma bi bila v nasprotju z ratio legis Uredbe št. 3820/85 in zlasti v nasprotju s ciljem izboljšanja varnosti v cestnem prometu. Torej je treba zavrniti tudi opredelitev, v skladu s katero bi se vsak kraj odhoda ali prihoda za prevažane osebe ali vsak park za avtobuse, ki je v lasti zadevnega prevoznega podjetja, lahko obravnaval kot operativni center.

27. Nasprotno, pojem ,,operativni center“ mora ustrezati kraju, v katerega redno pride voznik ob običajnem izvrševanju svojih dolžnosti, zato da bi prevzel in vozil s tahografom opremljeno vozilo, kot je na obravnavi navedla nizozemska vlada.

28. V odstavkih 3 in 6 člena 8 Uredbe št. 3820/85 pa je za določitev tega kraja uporabljen izraz „kraj, [v katerem] je stacioniran voznik“.

29. Nazadnje, glede natančne določitve operativnega centra, ki mu je voznik po navadi dodeljen, je treba upoštevati konkretni navezni kraj voznika, to je kraj, v katerem voznik – v okviru običajnega opravljanja službe in ne da bi pri tem izvrševal posebna delodajalčeva navodila – redno začne opravljati svojo službo in kamor se vrne ob koncu službe. V zvezi s tem pogodbeno določilo glede delovnega mesta zadevnega voznika lahko predstavlja indic, na podlagi katerega je mogoče določiti tak kraj.

30. V zvezi s postopkom v glavni stvari je naloga predložitvenega sodišča, da glede na vse dejanske okoliščine zadeve, ki mu je bila predložena v odločanje, presodi, kje je običajni navezni kraj zadevnih voznikov.

31. Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je pojem „operativni center“, ki je naveden v točki 21 in naslednjih zgoraj navedene sodbe Skills Motor Coaches Ltd. in drugi, treba opredeliti kot konkretni navezni kraj voznika, to je kraj prevoznega podjetja, v katerem voznik – v okviru običajnega opravljanja službe in ne da bi pri tem izvrševal posebna delodajalčeva navodila – redno začne opravljati svojo službo in kamor se vrne ob koncu službe.

Drugo vprašanje

32. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali to, da se voznik sam pripelje do kraja, kjer mora prevzeti s tahografom opremljeno vozilo, ali pa – nasprotno – to, da ga tja pripelje nekdo drug, vpliva na opredelitev časa prevoza glede na pojem „počitek“ v smislu člena 1, točka 5, Uredbe št. 3820/85.

33. V zvezi s tem je treba, po eni strani, opozoriti, da člen 8(7) Uredbe št. 3820/85 pogojuje možnost voznika, da preživi svoj dnevni čas počitka v vozilu, s tem da je vozilo opremljeno z ležiščem in da miruje. Ta določba torej izključuje možnost, da bi voznik preživel svoj počitek v vozilu, ki ga vozi nekdo drug.

34. Po drugi strani je treba opozoriti, da bi bilo razlikovanje, kot ga je navedlo predložitveno sodišče v drugem vprašanju, v nasprotju s ciljem varnosti v cestnem prometu. Do utrujenosti voznika, kakršna je navedena v točki 25 zgoraj navedene sodbe Skills Motor Coaches in drugi in ki bi lahko ogrozila uresničitev navedenega cilja, bi namreč lahko prišlo neodvisno od tega, ali je voznik vozila, ki je namenjeno na kraj prevzema s tahografom opremljenega vozila, tisti, ki bo ob prihodu moral voziti to s tahografom opremljeno vozilo, ali pa ne. Kot je poudarila italijanska vlada, je ta utrujenost lahko posledica ne le same vožnje vozila, ampak tudi okoliščin, v katerih poteka prevoz, kot so dolžina prevoza, čas odhoda in stanje cest, in lahko posledično vpliva tudi na samega potnika.

35. Glede na zgoraj navedeno je torej treba na drugo vprašanje odgovoriti, da to, ali se zadevni voznik sam pelje na kraj, kjer mora prevzeti s tahografom opremljeno vozilo, ali pa ga na ta kraj pripelje nekdo drug, ne vpliva na opredelitev časa prevoza glede na pojem „počitek“ v smislu člena 1, točka 5, Uredbe št. 3820/85.

Stroški

36. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Izrek

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1. Pojem „operativni center“, ki je naveden v točki 21 in naslednjih sodbe z dne 18. januarja 2001 v zadevi Skills Motor Coaches in drugi (C‑297/99), je treba opredeliti kot konkretni navezni kraj voznika, to je kraj prevoznega podjetja, v katerem voznik – v okviru običajnega opravljanja službe in ne da bi pri tem izvrševal posebna delodajalčeva navodila – redno začne opravljati svojo službo in kamor se vrne ob koncu službe.

2. To, da se zadevni voznik sam pelje na kraj, kjer mora prevzeti s tahografom opremljeno vozilo, ali pa ga na ta kraj pripelje nekdo drug, ne vpliva na opredelitev časa prevoza glede na pojem „počitek“ v smislu člena 1, točka 5, Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom.