SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)

z dne 30. septembra 2009

Zadeva T-193/08 P

Carina Skareby

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevanje – Karierno ocenjevalno poročilo – Ocenjevalno obdobje 2004 – Določitev ciljev in obvestilo o merilih za ocenjevanje“

Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 6. marca 2008 v zadevi Skareby proti Komisiji (F-46/06, še neobjavljena v ZOdl. JU), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev: Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 6. marca 2008 v zadevi Skareby proti Komisiji (F-46/06, še neobjavljena v ZOdl. JU) se razveljavi v delu, v katerem je Sodišče za uslužbence zavrnilo očitek, ki se nanaša na neobstoj vnaprej določenih ciljev, vnaprejšnjega obvestila o merilih za ocenjevanje in opisa delovnega mesta Carine Skareby. Odločba z dne 31. avgusta 2005 o kariernem ocenjevalnem poročilu C. Skareby za obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2004 se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na točko 6.1 z naslovom „Učinkovitost“. Tožba, vložena pri Sodišču za uslužbence pod opravilno številko F‑46/06, se v preostalem zavrne. Komisija Evropskih skupnosti nosi vse stroške v zvezi s tem postopkom in postopkom pred Sodiščem za uslužbence.

Povzetek

1.      Pritožba – Pritožbeni razlogi – Izkrivljanje dokazov – Vsebinska nepravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz listin v spisu – Dopustnost – Nepopolna presoja dejanskega stanja – Dopustnost

(člen 225 ES)

2.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Kratek povzetek tožbenih razlogov

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1))

3.      Uradniki – Ocenjevanje – Karierno ocenjevalno poročilo – Diskrecijska pravica ocenjevalcev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

4.      Uradniki – Ocenjevanje – Karierno ocenjevalno poročilo – Prenos nalog, ki so v pristojnosti ocenjevalcev, na ocenjevano osebo – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

5.      Pritožba – Pritožbeni razlogi – Izkrivljanje dokazov – Vsebinska nepravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz listin v spisu – Dokazno breme

(člen 225 ES)

1.      V fazi pritožbe so dopustni očitki v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja s strani sodišča na prvi stopnji, če se s temi očitki zatrjuje, da nepravilnost tega ugotavljanja izhaja iz listin v spisu ali nepopolne presoje dejanskega stanja.

(Glej točko 48.)

Napotitev na: Sodišče, 15. oktober 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točke od 392 do 405; Sodišče prve stopnje, 19. september 2008, Chassagne proti Komisiji, T‑253/06 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 57 in navedena sodna praksa.

2.      Pri preizkusu, ali vloga izpolnjuje pogoje iz člena 44(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ni mogoče upoštevati vsebine trditev, predloženih v poznejši fazi postopka.

(Glej točko 61.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 19. maj 2008, TF1 proti Komisiji, T‑144/04, ZOdl., str. II‑761, točka 30 in navedena sodna praksa.

3.      Kar zadeva ocenjevanje uradnikov, imajo ocenjevalci najširšo diskrecijsko pravico pri presojanju dela oseb, ki jih morajo oceniti, sodišče pa ne sme posegati v to presojo in izvajati nadzora nad njeno utemeljenostjo, ker je sodni nadzor nad vsebino poročil, ki jih pripravijo ocenjevalci, omejen zlasti na nadzor nad pravilnostjo postopka.

Pri tem nadzoru nad pravilnostjo postopka je, kadar ima institucija Skupnosti diskrecijsko pravico, upoštevanje procesnih jamstev, ki jih podeljuje pravni red Skupnosti, še bolj temeljnega pomena.

Posebej široka diskrecijska pravica, ki jo imajo ocenjevalci pri ocenjevanju uradnika, mora biti zato uravnotežena s posebno skrbnim upoštevanjem pravil, s katerimi sta urejena to ocenjevanje in potek za to predvidenega postopka.

(Glej točke od 68 do 70.)

Napotitev na: Sodišče, 21. november 1991, Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14; Sodišče, 6. november 2008, Nizozemska proti Komisiji, C‑405/07 P, še neobjavljena v ZOdl., točki 56 in 57; Sodišče prve stopnje, 21. oktober 1992, Maurissen proti Računskemu sodišču, T‑23/91, Recueil, str. II‑2377, točka 41; Sodišče prve stopnje, 26. oktober 1994, Marcato proti Komisiji, T‑18/93, RecFP, str. I‑A‑215 in II‑681, točka 45; Sodišče prve stopnje, 9. november 1995, France-aviation proti Komisiji, T‑346/94, Recueil, str. II‑2841, točke od 32 do 34; Sodišče prve stopnje, 23. marec 2000, Gogos proti Komisiji, T‑95/98, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑219, točka 37; Sodišče prve stopnje, 4. maj 2005, Schmit proti Komisiji, T‑144/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑101 in II‑465, točka 70 in navedena sodna praksa.

4.      Prenos nalog, ki so v posebni in izključni pristojnosti ocenjevalca, kot je določitev ciljev ocenjevane osebe, na to osebo, je v nasprotju ne samo s členom 8(5), četrti pododstavek, točka (b), splošnih izvedbenih določb, ki jih je sprejela Komisija na podlagi člena 43 Kadrovskih predpisov, ampak tudi z načelom enakega obravnavanja uradnikov pri ocenjevanju. Karierna ocenjevalna poročila so namreč pomembni elementi v postopkih napredovanja, saj izbira uradnika, ki bo napredoval, temelji predvsem na primerjalni preučitvi kariernih ocenjevalnih poročil. Glede na namen navedenih poročil načelo enakega obravnavanja v vseh primerih zahteva strogo ločevanje nalog ocenjevalca in nalog ocenjevanega.

(Glej točki 80 in 81.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 19. marec 2003, Tsarnavas proti Komisiji, od T‑188/01 do T‑190/01, RecFP, str. I‑A‑95 in II‑495, točki 97 in 98; Sodišče prve stopnje, 17. marec 2004, Lebedef proti Komisiji, T‑175/02, RecFP, str. I‑A‑73 in II‑313, točki 25 in 26.

5.      Sodišče na prvi stopnji je, s tem ko je zgolj enostranskim trditvam institucije Skupnosti, ki so bile poleg tega nenatančne, dalo prednost pred izrecnimi zanikanji tožeče stranke, in to v zvezi z vprašanjem, pri katerem dokazno breme nosi institucija, nepopolno presodilo dejansko stanje, tako da izpodbijana sodba vsebuje vsebinsko nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz listin v spisu.

(Glej točko 87.)

Napotitev na: Sodišče, 6. december 2007, Marcuccio proti Komisiji, C‑59/06 P, neobjavljena v ZOdl., točke 67, 68 in 70.