Pritožba, ki jo je 20. maja 2008 vložil Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) zoper sodbo Sodišča prve stopnje (peti senat), razglašeno 28. februarja 2008 v zadevi American Clothing Associates SA proti UUNT, T-215/06

(Zadeva C-208/08 P)

(2008/C 209/32)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Pritožnik: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (zastopnik: M. A. Folliard-Monguiral, zastopnik)

Druga stranka v postopku: American Clothing Associates SA

Predlogi pritožnika –

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnik v utemeljitev pritožbe navaja eden pritožbeni razlog, in sicer kršitev člena 7(1)(h) Uredbe o znamki Skupnosti, skupaj s členom 6(b) Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883, kot je bila revidirana in spremenjena (2). Zadnjenavedeni člen, na katerega se sklicuje člen 7(1)(h) Uredbe o znamki Skupnosti, naj bi se v nasprotju s tem, kar naj bi odločilo Sodišče prve stopnje, v bistvu uporabljal brez razlikovanja med znamkami za proizvode in znamkami za storitve.

Prvič, pritožnik v zvezi s tem poudarja, da je Sodišče prve stopnje s tem, ko je člen 6(b) Pariške konvencije razlagalo jezikovno in brez upoštevanja sobesedila, ne da bi upoštevalo smisel te določbe in Konvencije na splošno, ki naj bi odkar je bila revidirana z Lizbonskim sporazumom z dne 31. oktobra 1958 nalagala razširitev vseh določb v zvezi s tovarniškimi in trgovskimi znamkami na storitvene znamke, razen določenih določb, ki v obravnavani zadevi ne veljajo, napačno uporabilo pravo.

Drugič, pritožnik zatrjuje, da sam zakonodajalec Skupnosti izpodbija, da bi bilo treba razlikovati med znamkami za proizvode in znamkami za storitve, ker je v členu 29 Uredbe o znamki Skupnosti, s katero je bil prenesen člen 4 A Pariške konvencije, v zvezi s prednostno pravico, izrecno navedeno, da so storitve v prijavi znamke zajete.

Tretjič, pritožnik poudarja, da je treba v nasprotju s tem, kar naj bi Sodišče prve stopnje odločilo v izpodbijani sodbi, člen 16 Pogodbe o pravu znamk, sprejete v Ženevi 27. oktobra 1994, razlagati tako, da pojasnjuje področje uporabe Pariške konvencije, vendar ne da bi področje uporabe razširjal na primere, ki bi jih zadnjenavedena konvencija izključevala iz zdajšnje različice.

Nazadnje, pritožnik poudarja, da naj bi Sodišče samo v nedavni sodbi, vsaj implicitno, priznalo, da Pariška konvencija nalaga enako obravnavanje med znamkami za proizvode in znamkami za storitve.

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL L 11, 14.1.1994, str. 1).

(2)  Recueil des traités des Nations unies, vol. 828, št. 11847, str. 108.