Tožba, vložena 11. marca 2008 – Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Avstriji

(Zadeva C-110/08)

(2008/C 158/13)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: T. Scharf in D. Recchia, zastopnika)

Tožena stranka: Republika Avstrija

Predlogi tožeče stranke:

Predlogi tožeče stranke:

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Z namenom, da bi se v določenem časovnem načrtu lahko vzpostavilo usklajeno evropsko ekološko omrežje posebnih ohranitvenih območij, je v členu 4(1) Direktive 92/42/EGS državam članicam naloženo, naj na podlagi meril, ki so določena v Prilogi III k tej Direktivi, in ustreznih znanstvenih informacij izdelajo seznam območij, v katerih se pojavljajo tipi naravnih habitatov, ki so našteti v Prilogi I, in vrste, ki so navedene v Prilogi II. V tem nacionalnem seznamu je treba našteti območja s prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi in prednostnimi vrstami, ki so jih države članice izbrale na podlagi meril iz Priloge III. „Prednostne“ so tiste vrste in tisti tipi naravnih habitatov, ki jim grozi izginotje in za katerih ohranitev je Skupnost še posebej odgovorna glede na delež njihovega naravnega območja razširjenosti na evropskem ozemlju držav članic. Seznam se pošlje Komisiji v treh letih od notifikacije te direktive skupaj z informacijami o vsakem območju. Za Republiko Avstrijo je Direktiva začela veljati s pristopom k Evropski uniji 1. januarja 1995 s spremembami, navedenimi v pristopni pogodbi, in torej ni sporno, da je rok za prenos v nacionalno pravo v vsakem primeru že iztekel.

Republika Avstrija, s tem da Komisiji še vedno ni predložila popolnega seznama s predlogi območji, pomembnih za Skupnost, ni izpolnila dolžnosti iz člena 4(1) Direktive Sveta 92/43/EGS.

Republika Avstrija se sklicuje na domnevne kršitve postopka, zaradi česar naj bi bilo ravnanje Komisije nedopustno.

Prvi ugovor tožene stranke se nanaša na t.i. sezname s pridržki, torej sezname tipov naravnih habitatov in vrst, v zvezi s katerimi je Komisija v svojih odločitvah glede seznama območij, pomembnih za Skupnost, za alpske in celinske biografske regije ugotovila nepopolnost omrežja. Tožena stranka utemeljuje, da ker izdelava seznama s pridržki v Direktivi ni predvidena, se Komisija nanj ne more sklicevati in na podlagi tega toženi stranki ne more očitati pomanjkljivega obveščanja o zaščitenih območjih.

Vendar te utemeljitve ni mogoče sprejeti. Ni namreč bistveno, ali Direktiva ureja izdelavo seznama s pridržki, temveč le, ali so nacionalni seznami, ki so bili predloženi Komisiji, popolni. Seznami s pridržki so s stališča Komisije le popis vrzeli na poti do vzpostavitve popolnega omrežja Natura 2000. V Direktivi taki seznami sicer morda res niso predvideni, vendar pa njihova izdelava tudi ni prepovedana.

Z napovedjo nadaljnjih naknadnih imenovanj odpade tudi utemeljitev tožene stranke, da se ne more braniti, ker ne more slediti znanstveni podlagi Komisije: očitno je namreč, da bi tožena stranka lahko uvidela, da bodo potrebna naknadna imenovanja. Poleg tega bi bila tožena stranka nesporno vključena v biografski proces.

V dolgem obdobju, ki je preteklo med prvim obrazloženim mnenjem ter prvim in drugim dopolnilnim mnenjem, ni tožena stranka izkoristila nobenih procesnih pravic in tako ne more Komisiji ničesar očitati. Komisija je samo zato že leta 1998 opustila namero, da bi proti toženi stranki takoj vložila tožbo, ker je imela razloge za domnevo, da bo tožena stranka svojo obveznosti iz Direktive kmalu izpolnila. Toženi stranki je bil trikrat določen rok, da bi Komisiji predložila popolno poročilo. Tako je imela na razpolago nenavadno dolgo obdobje, v katerem bi lahko odgovorila na očitke Komisije in odpravila nepravilnost, ki je v tem postopku predmet spora.

Tudi utemeljitev, da je do pozivov Komisije k naknadnemu imenovanju prišlo v postopku na podlagi člena 4 Direktive in jih zato „ni hkrati mogoče imeti za nadaljevanje postopka zaradi neizpolnitve obveznosti“, se ne zdi prepričljiva. Prav zaradi tega, ker so bili pozivi k naknadnemu imenovanju izrečeni v postopku na podlagi člena 4 Direktive, pri čemer bi morala biti faza imenovanja že davno zaključena, so pozivi k imenovanju jasen pokazatelj tega, da tožena stranka svoje obveznosti iz člena 4 še vedno ni izpolnila. Tožena stranka je s tem, da je Komisija leta dopuščala naknadna imenovanja, ne da bi vložila tožbo, vsakokrat dobila nadaljnjo možnost, da bi se z izpolnitvijo svojih obveznosti izognila temu postopku.

Nazadnje je treba poudariti, da se – v nasprotju s trditvami tožene stranke – dvostranski posvetovalni postopek iz člena 5 Direktive, v tem primeru ne more uporabiti. Navedeni postopek je namreč predviden le za izjemne primere, ko je treba razčistiti znanstveno polemiko med Komisijo in državo članico glede določenega območja, ne pa tudi za primere, v katerih gre – kot tudi v obravnavani zadevi – za nepopolno obveščanje o območjih.

Procesni ugovori, ki jih uveljavlja tožena stranka, torej niso utemeljeni.