1.

Družba AEPI Elliniki Etaireia pros Prostasian tis Pnevmatikis Idioktisias AE (v nadaljevanju: AEPI ali pritožnica), družba grškega prava, zadolžena za kolektivno upravljanje avtorskih pravic za glasbena dela, je 22. marca 2001 Komisiji Evropskih skupnosti poslala pritožbo proti Helenski republiki in trem grškim organizacijam za kolektivno upravljanje pravic, sorodnih avtorskim pravicam, katerih imetniki so izvajalci glasbenih del – pevci in instrumentalisti – ter proizvajalci nosilcev zvoka in/ali slike (Erato, Apollon in Grammo; v nadaljevanju: organizacije za upravljanje sorodnih pravic).

2.

Družba AEPI je v tej pritožbi zatrjevala, prvič, da so navedene organizacije kršile člena 81 ES in 82 ES, s tem da so za uporabo del, zaščitenih s sorodnimi pravicami, določile previsoko raven nadomestila, to je do 5% bruto prihodkov grških radijskih postaj in televizijskih hiš, ter, drugič, da je Helenska republika kršila člen 81 ES, s tem da je tem organizacijam omogočila, da so v zvezi z navedenimi plačili uveljavile omejevalne sporazume in usklajena ravnanja. Družba AEPI je navedla, da ji je zaradi teh ravnanj nastala velika in nepopravljiva škoda, saj naj bi pretirane obveznosti, naložene podjetjem, ki uporabljajo glasbena dela, tem onemogočile, da bi poravnala obveznosti plačil za avtorske pravice, ki jih od njih zahteva družba AEPI.

3.

Komisija je z dvema ločenima odločbama z dne 18. in 20. aprila 2005 zavrnila pritožbo proti organizacijam za upravljanje sorodnih pravic in ustavila postopek v zvezi s pritožbo proti Helenski republiki. ( 2 )

4.

Odločba z dne 18. aprila 2005 (v nadaljevanju: sporna odločba) temelji na teh ugotovitvah:

„V obravnavani zadevi zatrjevana kršitev ni takšna, da bi lahko povzročila večje motnje v delovanju skupnega trga, saj imajo vse vpletene strani sedež v Grčiji in opravljajo dejavnost le v tej državi. Predvideva se, da se tak položaj ne bo spremenil, to pomeni, da tri organizacije [za upravljanje sorodnih pravic] v kratkem ne bodo začele opravljati dejavnosti v drugih državah, saj to onemogoča struktura trgov storitev za varstvo sorodnih pravic in težave, ki bi se v zvezi z razširitvijo dejavnosti na druge trge pojavile v praksi. Poleg tega nastajajo posledice prijavljenih ravnanj izključno v okviru grškega trga. Pogodbe za uporabo glasbenih del se sklepajo le z radijskimi in televizijskimi hišami ter z drugimi uporabniki iz Grčije. Tri organizacije [za upravljanje sorodnih pravic] so pristojne le za varstvo sorodnih pravic v Grčiji in v praksi nimajo možnosti za izvajanje teh pristojnosti zunaj te države.

Po drugi strani bi morala Komisija, če bi želela dokazati zatrjevano kršitev, opraviti obsežno preiskavo glede razmer, ki prevladujejo na zadevnem trgu, in glede razpoložljivih alternativnih možnosti. Prvič, glede na to, da po eni strani grški zakon (v skladu z Direktivo 92/100/EGS) določa plačilo enkratnega nadomestila za vse sorodne pravice, in da naj bi po drugi strani zatrjevana kršitev izhajala iz dejstva, da tri organizacije v odnosih z uporabniki, od katerih zahtevajo plačilo nadomestila, nastopajo povezano, bi morala Komisija dokazati morebiten obstoj in učinkovitost postopkov, ki bi omogočali zahtevati plačilo enkratnega nadomestila tudi organizaciji, ki ne bi nastopala povezano. Drugič, Komisija bi morala ne le dokazati, da imajo tri organizacije prevladujoč kolektivni položaj, temveč v skladu s sodbama Sodišča v zadevi Tournier in v zadevi Lucazeau [in drugi][ ( 3 )] tudi preučiti ravni, določene za oblikovanje cen v zvezi z avtorskimi in tem sorodnimi pravicami v vseh državah Unije, podlage za njihov izračun, merila, ki se za to uporabljajo, in razmere, ki prevladujejo na grškem trgu glede na [trge] drugih evropskih držav.

Poleg tega je treba opozoriti, da ima vaša družba možnost, da se pritoži pri nacionalnih organih. Natančneje, primer bi lahko predložila grškem organu za konkurenco. [To] bi lahko glede na svoje dobro poznavanje razmer na nacionalnem trgu brez težav preizkusilo vašo pritožbo. Dejstvo, da imajo so vse vpletene strani in vsi zadevni uporabniki glasbenih del iz Grčije in da opravljajo dejavnost v tej državi, še dodatno podpira ugotovitev, da je za obravnavo tega primera pomembno natančno poznavanje razmer na lokalnem trgu. Navedeni organ je poleg tega pristojen za uporabo členov [81 ES in 82 ES], enako kot Komisija Evropskih skupnosti.

Zato je treba skleniti, da obseg in zapletenost ukrepov, ki bi jih zahtevala preiskava za ugotovitev, ali je ravnanje treh organizacij za upravljanje sorodnih pravic v skladu s konkurenčnimi pravili prava Skupnosti, nista sorazmerna glede na razmeroma omejen pomen morebitne kršitve za delovanje skupnega trga. Zadeva torej ni v takem interesu Skupnosti, ki bi zahteval, naj Komisija začne preiskavo.“ ( 4 )

5.

Družba AEPI je s tožbo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Sodišče prve stopnje) 15. junija 2005, predlagala, naj se sporna odločba razglasi za nično. Sodišče prve stopnje je to tožbo, s katero je pritožnica zatrjevala očitno napako pri presoji interesa Skupnosti in kršitev obveznosti obrazložitve, zavrnilo s sodbo z dne 12. julija 2007 v zadevi AEPI proti Komisiji (T-229/05, v nadaljevanju: izpodbijana sodba) in pritožnici naložilo plačilo stroškov.

6.

Sodišče prve stopnje je v okviru preučitve tožbenega razloga v zvezi z zatrjevano očitno napako pri presoji opozorilo, ( 5 ) da je „Komisija […] pri presoji interesa Skupnosti za nadaljnjo obravnavo določene zadeve […] dolžna zlasti pretehtati [vpliv] zatrjevane kršitve na delovanje skupnega trga, verjetnost, da jo bo lahko dokazala, in obseg ukrepov, potrebnih za preiskavo, da bi lahko na najboljši možen način izpolnila svojo nalogo nadzora spoštovanja členov 81 ES in 82 ES“ (točka 40 izpodbijane sodbe). ( 6 )

7.

Sodišče prve stopnje je nato v zvezi z „ogrožanjem delovanja skupnega trga“ spomnilo, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso „sporazum med podjetji, da bi lahko prizadel trgovino med državami članicami, tak, da je mogoče na podlagi vseh objektivnih dejanskih ali pravnih elementov z zadostno stopnjo verjetnosti predvideti, da bo neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplival na trgovinske tokove med državami članicami, tako da bi lahko ogrožal uresničitev ciljev enotnega trga med državami“ (točka 42 izpodbijane sodbe). ( 7 ) Dodalo je, da „kakršen koli sporazum ali kakršna koli praksa, ki lahko vpliva na svobodo trgovine med državami članicami v smislu morebitnega ogrožanja uresničitve ciljev enotnega trga med državami članicami, zlasti z razdelitvijo nacionalnih trgov ali s spreminjanjem strukture konkurence na skupnem trgu, spada na področje uporabe prava Skupnosti“, medtem ko „ravnanja, katerih učinki so omejeni na ozemlje ene same države članice, spadajo v okvir nacionalne pravne ureditve“ (točka 43 izpodbijane sodbe). ( 8 )

8.

Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da ima „[n]atančneje, na področju avtorskih pravic […], Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso, kadar se posledice prijavljenih kršitev kažejo predvsem na ozemlju ene same države članice in kadar so bili sodišča in pristojni upravni organi te države članice pozvani, naj odločajo o sporih med prijaviteljem in kršiteljem, pravico, da zavrne pritožbo zaradi nezadostnega interesa Skupnosti za nadaljnjo obravnavo zadeve, vendar le, če so lahko pravice prijavitelja zadovoljivo zavarovane, zlasti v postopkih pred nacionalnimi sodišči“ ( 9 ) (točka 44 izpodbijane sodbe).

9.

Sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo, da je v pisnem delu postopka pritožnica ugovarjala le prvemu izmed treh razlogov, na podlagi katerih je Komisija v sporni odločbi utemeljila svoj sklep, da v obravnavanem primeru ni podan zadosten interes Skupnosti, in sicer razlogu, v skladu s katerim naj prijavljena ravnanja ne bi bila takšna, da bi lahko povzročila večje motnje v delovanju skupnega trga. Zato je Sodišče prve stopnje menilo, da lahko svojo obravnavo omeji na „argumente, s katerimi [je pritožnica] ugovarja[la] sklepu, da trgovina med državami članicami ni prizadeta, z utemeljitvijo, da je nalaganje previsokih nadomestil za uporabo del, pokritih s sorodnimi pravicami, praksa, ki bi lahko ogrozila skupni trg v smislu členov 81 ES in 82 ES, čeprav je omejena na grško ozemlje“ (točke od 45 do 47 izpodbijane sodbe).

10.

„V zvezi s tem“, je nadaljevalo Sodišče prve stopnje, „je Komisija upoštevala […], da imajo vse vpletene strani sedež v Grčiji, kjer tudi opravljajo dejavnost, […], da ni verjetno, da bi tri organizacije za upravljanje [sorodnih pravic] dejavnost razširile na trge drugih držav […], da so uporabniki glasbenih del grški subjekti in da je pristojnost [navedenih] organizacij omejena na grško ozemlje“ (točka 48 izpodbijane sodbe).

11.

Po mnenju Sodišča prve stopnje dejanske in pravne okoliščine, ki jih je navedla pritožnica, niso bili take, da bi „dokazovale, da prijavljena ravnanja vplivajo na trgovinske tokove med državami članicami na način, ki bi lahko ogrožal uresničitev ciljev enotnega trga“. Pritožnica naj bi se namreč sklicevala le na „finančne težave, ki jih imajo družba za upravljanje avtorskih pravic in uporabniki glasbenih del v Grčiji in v vseh drugih državah članicah“, ne da bi ji uspelo dokazati, da so njene trditve utemeljene, in ne da bi predložila ustrezne dokaze v podporo tem trditvam (točka 49 izpodbijane sodbe).

12.

Sodišče prve stopnje je nato v točki 50 izpodbijane sodbe glede „argumenta pritožnice, v skladu s katerim naj bi ogrožanje pravilnega delovanja skupnega trga izhajalo iz dejstva, da so pravice grških in tujih avtorjev v zvezi s pobiranjem nadomestil prenesene na družbe s sedežem v Evropski uniji“, ugotovilo, da je „pristojnost navedenih organizacij za upravljanje [sorodnih pravic] omejena na grško ozemlje in da so posledično domnevno škodo zaradi prijavljenih ravnanj utrpeli predvsem uporabniki glasbenih del na grškem ozemlju in grški avtorji“.

13.

Sodišče prve stopnje je razlago končalo z ugotovitvami:

14.

Zato je Sodišče prve stopnje razlog za razglasitev ničnosti v zvezi z očitno napako pri presoji interesa Skupnosti zavrnilo.

15.

Končno, zavrnilo je tudi razlog za razglasitev ničnosti, ki se je nanašal na zatrjevano kršitev obveznosti obrazložitve, saj je menilo, da je Komisija v sporni odločbi jasno navedla posebne razloge, na podlagi katerih je sprejela odločitev in pritožbo zavrnila (točka 63 izpodbijane sodbe).

16.

Družba AEPI je s pritožbo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča 14. septembra 2007, Sodišču predlagala, naj izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi predlogom, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, ali zadevo vrne Sodišču prve stopnje v novo odločanje ter naj Komisiji naloži plačilo stroškov.

17.

Komisija je Sodišču predlagala, naj pritožbo zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov.

18.

Zastopniki strank so Sodišču predstavili ustna stališča na obravnavi, ki je potekala 15. oktobra 2008.

19.

Pritožnica v utemeljitev svoje pritožbe navaja pet pritožbenih razlogov. S prvim zatrjuje, da v izpodbijani sodbi ni podana obrazložitev glede vprašanja, ali je Komisija spoštovala omejitve pri izvajanju pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima na tem področju. Z drugim, tretjim in četrtim pritožbenim razlogom v bistvu predlaga, naj se ugotovi, da izpodbijana sodba vsebuje napake presoje ali je pomanjkljivo obrazložena v zvezi z ugotovitvijo, da trgovina znotraj Skupnosti ni prizadeta. S petim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očita, da je podalo napačno razlago členov 81 ES in 82 ES, ker je štelo, da mora biti za njuno uporabo nujno podana okoliščina dejanskega ogrožanja trgovine znotraj Skupnosti.

20.

Komisija je v odgovoru na pritožbo pred obravnavo posameznih pritožbenih razlogov navedla, da pritožba ni dopustna, saj naj ne bi vsebovala trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti napačno uporabo prava v izpodbijani sodbi, temveč naj bi ponavljala le razloge in trditve, na katere se je sklicevala že v postopku pred Sodiščem prve stopnje.

21.

Menim, da ugovor nedopustnosti ni utemeljen. Pritožnica je namreč v okviru svoje sicer razmeroma neurejene predstavitve trditev in njihovega pogostega ponavljanja navedla tudi ugotovitve iz izpodbijane sodbe, ki so predmet njenih očitkov, in navedla razloge za te očitke, kar bo razvidno iz predstavitve posameznih pritožbenih razlogov, ki jih bom obravnaval v nadaljevanju. Zato bi bilo treba ugovor nedopustnosti pritožbe zavrniti.

22.

S prvim pritožbenim razlogom se Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo, ali je Komisija v obravnavani zadevi spoštovala meje svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku ali jih je prekoračila. Izpodbijana sodba naj zaradi tega ne bi vsebovala nikakršne obrazložitve.

23.

Ta razlog je po mnenju Komisije očitno neutemeljen.

24.

Sodišče prve stopnje je namreč opozorilo, prvič, da je presoja interesa Skupnosti v zvezi s pritožbo odvisna od dejanskih in pravnih okoliščin vsake posamezne obravnavane zadeve, ki se lahko tudi pomembno razlikujejo, zato je ni mogoče opraviti po vnaprej določenih merilih, ki se obvezno uporabljajo, in, drugič, da je Komisija, ki ima na podlagi člena 85(1) ES nalogo, da zagotovi uporabo načel iz členov 81 ES in 82 ES, odgovorna za usmeritev in izvajanje konkurenčne politike Skupnosti in da ima posledično pri obravnavi pritožb široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. ( 10 ) To sodišče je navedlo še, da se lahko Komisija, kadar pritožbam, ki jih prejme, določi različne stopnje prednosti, upravičeno sklicuje na interes, ki ga ima Skupnost v zvezi z določeno zadevo, kot na eno izmed meril za določitev navedene stopnje. ( 11 ) Te ugotovitve so popolnoma v skladu z načeli, ki jih je Sodišče oblikovalo v sodbi v zadevi Ufex in drugi proti Komisiji. ( 12 )

25.

Sodišče prve stopnje je zatem poudarilo, da mora Komisija pri presoji interesa Skupnosti za nadaljnjo obravnavo določene zadeve pretehtati zlasti vpliv, ki ga ima zatrjevana kršitev na delovanje skupnega trga, verjetnost, da jo bo lahko dokazala, in obseg ukrepov, potrebnih za preiskavo. ( 13 ) Ugotovilo je, da je Komisija svojo ugotovitev iz sporne odločbe, da za njeno nadaljnjo obravnavo pritožbe ni podan interes Skupnosti, utemeljila na treh razlogih in da so očitki pritožnice osredotočeni le na enega izmed teh, to je tistega, ki se nanaša na ugotovitev, da prijavljena ravnanja niso taka, da bi lahko povzročila večje motnje v delovanju skupnega trga. ( 14 )

26.

Sodišče prve stopnje se je torej osredotočilo na obravnavo teh očitkov in menilo, da niso utemeljeni na podlagi presoje, ki je predmet teh očitkov iz štirih nadaljnjih pritožbenih razlogov.

27.

Sodišče prve stopnje je s tem jasno štelo, da pritožnica ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da je Komisija v obravnavanem primeru prekoračila meje svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku.

28.

Zato je treba po mojem mnenju prvi pritožbeni razlog zavrniti.

29.

Z drugim in tretjim pritožbenim razlogom pritožnica zatrjuje napake pri presoji ali nezadostno obrazložitev v zvezi s točko 44 izpodbijane sodbe, v kateri naj bi Sodišče prve stopnje napačno štelo, da lahko Komisija, kadar se posledice kršitve kažejo le na ozemlju ene same države članice, upravičeno zavrne pritožbo zaradi nezadostnega interesa Skupnosti, ker ni prizadeta trgovina med državami. Sodišče prve stopnje naj bi poleg tega to ugotovitev utemeljilo na sodni praksi, ki se v nasprotju z njegovimi trditvami ne nanaša na področje avtorskih pravic, pri čemer pa ni upoštevalo vrste sodb sodišč Evropske skupnosti, med katerimi jih je veliko prav s tega področja, iz katerih naj bi izhajalo, da je kršitev členov 81 ES in 82 ES podana tudi, če je nezakonito ravnanje omejeno izključno na ozemlje ene same države članice. ( 15 ) Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očita še, da je sklicevanje na sodbo Automec proti Komisiji v več točkah sporne odločbe in izpodbijane sodbe brezpredmetno in neprimerno, ker naj bi se ta sodba, drugače kot v obravnavani zadevi, nanašala „ne na dejansko, temveč na hipotetično kršitev“, saj okrožnica, ki jo je družba BMW Italia poslala svojim zastopnikom, ki je bila predmet pritožbe in nato obravnave v navedeni sodbi, ni bila nikoli uporabljena.

30.

S četrtim pritožbenim razlogom se Sodišču prve stopnje očitajo napake pri presoji ali pomanjkljiva obrazložitev v zvezi z ugotovitvami iz točk 49 in 50 izpodbijane sodbe, v skladu s katerimi, prvič, pritožnica ni predložila primernih dokazov, na podlagi katerih bi se ugotovilo, da so prijavljena ravnanja vplivala na trgovske tokove med državami članicami na način, ki bi lahko ogrozil uresničitev ciljev enotnega trga, in, drugič, so domnevno škodo, ki naj bi jo povzročila navedena ravnanja, utrpeli predvsem uporabniki glasbenih del na grškem ozemlju in grški avtorji. Pritožnica v zvezi s tem navaja vrsto dokazov, ki naj bi dokazovali, da so prijavljena ravnanja, drugače kot je presodilo Sodišče prve stopnje, ne le taka, da bi lahko v bližnji prihodnosti vplivala na trgovino znotraj Skupnosti, temveč so jo že prizadela.

31.

Končno, s petim pritožbenim razlogom se Sodišču prve stopnje očita, da je podalo napačno razlago členov 81 ES in 82 ES, ker je menilo, da se lahko uporabljata le, če je podano dejansko ogrožanje trgovine znotraj Skupnosti, in posledično izključilo pomen potencialnega ogrožanja za njuno uporabo. Predmet očitka je tudi sklep iz točke 54 izpodbijane sodbe, v skladu s katerim pritožnica ni predložila nobenega konkretnega dokaza, ki bi dokazoval dejanski ali potencialni obstoj večjih motenj v delovanju skupnega trga, nastalih zaradi zadevnih ravnanj. Pritožnica navaja vrsto argumentov, na podlagi katerih naj bi bilo mogoče dokazati, da so ta ravnanja taka, da lahko prizadenejo trgovino med državami članicami.

32.

Komisija prereka utemeljenost vseh navedenih pritožbenih razlogov in trdi, da izpodbijana sodba ne vsebuje pomanjkljivosti in napak glede obrazložitve in presoje.

33.

Zdi se mi, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do očitne zmede zaradi zamenjave dveh povsem različnih pojmov, ki se ji po mojem mnenju nista izognili niti pritožnica niti – posledično – Komisija. Gre za, prvič, ogrožanje trgovine med državami članicami kot pogoj za uporabo členov 81 ES in 82 ES, in, drugič, obstoj večjih motenj v delovanju skupnega trga kot merila pri presoji, ali je podan zadosten interes Skupnosti, da lahko Komisija obravnava pritožbo.

34.

Kot je razvidno iz besedila členov 81 ES in 82 ES, se uporabljata za sporazume, ki omejujejo konkurenco, in za zlorabe prevladujočega položaja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami. V skladu z ustaljeno sodno prakso ta pogoj razmejuje področje uporabe določb Skupnosti na področju varstva konkurence med podjetji in področje uporabe nacionalnih konkurenčnih ureditev. Če lahko sporazum, ki omejuje konkurenco, ali zloraba prevladujočega položaja prizadene trgovino med državami članicami, spada izkrivljanje konkurence, ki jo povzroči to ravnanje, na področje uporabe prepovedi iz členov 81 ES in 82 ES, medtem ko je v nasprotnem primeru iz njega izvzeta. ( 16 )

35.

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se za sporazum med podjetji ali zlorabo prevladujočega položaja šteje, da lahko prizadene trgovino med državami članicami, če je tak, da je mogoče na podlagi vseh objektivnih dejanskih ali pravnih okoliščin z zadostno stopnjo verjetnosti predvideti, da bo neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplival na trgovinske tokove med državami članicami, tako da bi lahko ogrozil uresničitev ciljev enotnega trga med državami. ( 17 )

36.

Ta vpliv mora biti v skladu s sodno prakso „znaten“; „sporazum ne spada na področje prepovedi iz [člena 81 ES], če glede na šibek položaj sodelujočih subjektov na trgu zadevnih proizvodov prizadene trg le v neznatni meri“. ( 18 )

37.

Komisija s sporno odločbo ni zavrnila pritožbe pritožnice zato, ker bi menila, da prijavljena ravnanja ne bi mogla znatno prizadeti trgovine med državami članicami. Dejansko se Komisija sploh ni izrekla o vprašanju, ali so ta ravnanja v nasprotju s členoma 81 ES in 82 ES. Pritožbo je namreč zavrnila, ker je na podlagi pooblastila, ki izhaja iz sodne prakse, da lahko pritožbam, ki jih prejme, dodeli različno stopnjo prednosti, ( 19 ) menila, da za nadaljnjo obravnavo tega vprašanja ne obstaja zadosten interes Skupnosti, saj se ji navedena ravnanja niso zdela taka, da bi lahko „povzročila večje motnje v delovanju skupnega trga“. Očitno s tem Komisija ni nameravala potrditi, da ogrožanje trgovine znotraj Skupnosti, ki bi lahko hipotetično izhajalo iz navedenih ravnanj, ni preseglo najnižje ravni pomembnosti, določene za morebitno uporabo člena 81 ES ali člena 82 ES. Opozorila je namreč le na „razmeroma omejen pomen morebitne kršitve za delovanje skupnega trga“, to je na dejstvo, da nikakor ne gre za taka ravnanja, ki bi lahko pomembno vplivala na delovanje navedenega trga.

38.

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se lahko Komisija, kadar določa prednostni vrstni red za obravnavo pritožb, ki jih prejme, upravičeno sklicuje na interes Skupnosti ( 20 ) in da je v tem okviru „dolžna, da za vsak posamezen primer preveri težo zatrjevanih kršitev konkurence in trajnost njihovih posledic“, ta obveznost ji torej nalaga zlasti, da „upošteva trajanje in pomen prijavljenih kršitev ter njihov vpliv na položaj konkurence v Skupnosti“. ( 21 )

39.

Komisija torej, s tem da je v odlomku sporne odločbe, navedenem v zgornji točki 4, ugotovila, da imajo vse vpletene strani sedež v Grčiji in da opravljajo dejavnost le v tej državi, da posledice zatrjevanih ravnanj nastajajo izključno v okviru grškega trga, da se pogodbe o uporabi glasbenih del sklepajo le z radijskimi in televizijskimi hišami ter drugimi uporabniki iz Grčije, in da so tri organizacije za upravljanje sorodnih pravic pristojne le za varstvo sorodnih pravic v Grčiji ter da v praksi nimajo možnosti, da bi to pristojnost uveljavljale zunaj te države, ni nameravala zanikati obstoja dejanskega ali potencialnega ogrožanja trgovine znotraj Skupnosti, temveč le izključiti možnost, da bi lahko tako ogrožanje, čeprav bi ga bilo mogoče ugotoviti in čeprav ne bi bilo neznatno, pomembno vplivalo na navedeno trgovino.

40.

Očitno je, da je Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vprašanje obstoja ogrožanja trgovine znotraj Skupnosti in torej obstoja kršitve členov 81 ES in 82 ES zamenjalo z vprašanjem, ali je morebitna kršitev dovolj težka, da upravičuje preiskavo Komisije.

41.

Sodišče prve stopnje je v točkah 42 in 43 izpodbijane sodbe najprej opozorilo na nekatera načela, oblikovana v sodni praksi v zvezi z ogrožanjem trgovine med državami članicami kot pogojem za uporabo členov 81 ES in 82 ES, ter na merilo delitve pristojnosti med pravom Skupnosti in nacionalnim pravom.

42.

V naslednji točki 44, ki se neustrezno začne z besedilom „Natančneje, na področju avtorskih pravic“, se to sodišče sklicuje na svojo sodno prakso, ki pa se ne nanaša na v predhodnih točkah obravnavano vprašanje ogrožanja trgovine znotraj Skupnosti, temveč na vprašanje obstoja zadostnega interesa Skupnosti za nadaljnjo obravnavo pritožbe v zvezi z ravnanji, katerih posledice se kažejo predvsem na ozemlju ene same države članice.

43.

Sodišče prve stopnje je v točki 47 izpodbijane sodbe pojasnilo, da bo svojo preučitev omejilo na trditve pritožnice, s katerimi ta ugovarja ugotovitvi, da trgovina med državami članicami ni prizadeta, in zatrjuje, da „je nalaganje previsokih nadomestil za uporabo del, pokritih s sorodnimi pravicami, praksa, ki bi lahko ogrozila skupni trg v smislu členov 81 ES in 82 ES, čeprav je omejena na grško ozemlje“.

44.

V naslednji točki 48, ki se začne z besedilom „V zvezi s tem“, se to sodišče sklicuje na dejanske okoliščine, na katere se je oprla Komisija v sporni odločbi, vendar ne z namenom, da bi zanikala obstoj možnosti, da je podano ogrožanje trgovine znotraj Skupnosti, temveč zato, da bi v okviru presoje, ali je podan interes Skupnosti za njeno nadaljnjo obravnavo pritožbe, podprla sklep o tem, da zadevna ravnanja ne povzročajo večjih motenj v delovanju skupnega trga.

45.

Nenehno nihanje Sodišča prve stopnje med pojmom ogrožanja trgovine znotraj Skupnosti (ali skupnega trga) in pojmom večjih motenj v delovanju skupnega trga je razvidno tudi iz naslednjih točk izpodbijane sodbe, ki se včasih nanašajo na prvi vidik (točki 49 in 51), včasih pa na drugega (točka 50), in sicer brez ustrezne logične povezave, dokler ne doseže očitne nedoslednosti v dveh končnih točkah razlage, v katerih Sodišče prve stopnje najprej ugotovi, da „pritožnica ni predložila nobenega konkretnega dokaza, na podlagi katerega bi se ugotovilo, da dejansko ali potencialno obstajajo večje motnje v delovanju skupnega trga“ (točka 54), nato pa sklene, da „[p]osledično pritožnica ni dokazala, da je Komisija v sporni odločbi storila očitno napako pri presoji, s tem da je štela, da prijavljena ravnanja pritožnice, povzročajo posledice pretežno ali skoraj v celoti na grškem trgu in da zato ta ravnanja niso taka, da bi lahko prizadela trgovino med državami članicami v smislu členov 81 ES in 82 ES“. ( 22 )

46.

Poleg tega ni mogoče sprejeti stališča, da je Sodišče prve stopnje ne glede na redakcijske pomanjkljivosti v bistvu želelo potrditi – v obratnem logičnem redu, kot mu je sledilo v točkah 54 in 55 izpodbijane sodbe – da ni večjih motenj v delovanju skupnega trga, še toliko bolj, ker v obravnavanem primeru ni podano nobeno ogrožanje trgovine znotraj Skupnosti.

47.

Taka razlaga sodbe je namreč v nasprotju z njenim besedilom, poleg tega pa ne bi bila skladna z omejitvami, ki veljajo za nadzor zakonitosti, ki ga izvajajo sodišča Skupnosti na podlagi člena 230 ES. V tem okviru mora sodišče Skupnosti preveriti zlasti, ali so razlogi, ki jih navaja avtor izpodbijanega akta, zadostni in ustrezni, ter ta akt razglasiti za ničen, če iz opravljenega preizkusa izhaja, da katera izmed navedenih zahtev ni izpolnjena. Hkrati pa velja, da v tem primeru sodišče ni pristojno za oblikovanje nove in drugačne obrazložitve izreka izpodbijanega akta, na podlagi katere bi bilo mogoče upravičiti njegovo nadaljnjo veljavnost. Če bi ravnalo tako, bi sodišče Skupnosti s svojo presojo nadomestilo presojo institucije, ki je v okviru svojih nalog sprejela izpodbijani akt, s čimer bi poseglo v aktivno upravo in porušilo institucionalno ravnovesje, predvideno s Pogodbo ES.

48.

V tem smislu je Sodišče v zvezi s postopkom, v katerem je bila pred Sodiščem prve stopnje izpodbijana odločba Komisije, s katero je bila zavrnjena pritožba zaradi kršitve konkurenčnih pravil Pogodbe ES, že poudarilo, da „[k]er nadzor zakonitosti, določen v členu 173 Pogodbe [ES] [(po spremembi postal člen 230 ES)], Sodišču prve stopnje v zadevi, kot je [obravnavana], ne podeljuje pristojnosti glede vsebinske presoje, drugače kot velja za pristojnost, ki jo sodišča Skupnosti izvajajo na podlagi člena 172 Pogodbe ES [(postal člen 229 ES)] glede, na primer, odločb, s katerimi je naložena kazen, [v obravnavanem primeru] Sodišče prve stopnje sporne odločbe ne bi smelo nadomestiti z drugo odločbo ali je spremeniti“. ( 23 ) V isti odločbi je Sodišče ugotovilo, da „v okviru tožbe za razglasitev ničnosti proti odločbi [Komisije], s katero je ugotovljeno, da ni podana zloraba prevladujočega položaja, Sodišče prve stopnje ni pristojno za preverjanje obstoja te zlorabe“. Dodam naj, da Sodišče prve stopnje ni pristojno niti za izključitev obstoja kršitve, kadar se je Komisija v odločbi, za katero se predlaga razglasitev ničnosti, vzdržala presoje o tem vprašanju.

49.

Ker torej Komisija v sporni odločbi ni nameravala izključiti obstoja kršitve členov 81 ES in 82 ES, tega ne bi smelo narediti niti Sodišče prve stopnje v okviru nadzora zakonitosti te odločbe.

50.

Poleg tega je treba poudariti, da je Komisija v sporni odločbi opozorila, da je imela družba AEPI „možnost, da se pritoži pri nacionalnih organih“, zlasti pri grškem organu za varstvo konkurence, ki je „ pristojen za uporabo členov [81 ES in 82 ES]“, enako kot Komisija, medtem ko bi ugotovitev Sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru trgovina znotraj Skupnosti ni ogrožena, to možnost navedenih organov omejila, saj ti ne bi mogli več poseči v spor z uporabo členov 81 ES in 82 ES, temveč kvečjemu z uporabo nacionalnega konkurenčnega prava.

51.

Menim, da je zaradi zmede, ki je nastala pri razlagi Sodišče prve stopnje, obrazložitev očitno protislovna, kar je mogoče ugotoviti še pred preučitvijo in ne glede na morebitno napačno uporabo prava v posameznih točkah izpodbijane sodbe.

52.

Spomniti je treba, da spada v skladu z ustaljeno sodno prakso morebitna protislovnost obrazložitve sodbe Sodišča prve stopnje med pravna vprašanja, ki so kot taka lahko predmet pritožbe. ( 24 )

53.

Čeprav pritožnica – kljub temu da je s prvimi tremi pritožbenimi razlogi zatrjevala nezadostno obrazložitev izpodbijane sodbe – ni očitala pravkar ugotovljenega protislovja obrazložitve, lahko po mojem mnenju Sodišče to napako ugotovi po uradni dolžnosti, saj gre za dejavnik, ki mu preprečuje, da bi opravilo ustrezen nadzor zakonitosti sodbe, poleg tega pa negativno vpliva na polno uveljavljanje pravic obrambe pritožnice, ker ji ne omogoča, da bi brez težav razumela razlago, na kateri temelji sodba, in torej da bi preučila njeno utemeljenost. ( 25 )

54.

Izpodbijano sodbo je treba zato po mojem mnenju razveljaviti zaradi protislovnosti obrazložitve v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji interesa Skupnosti.

55.

Sodišče v skladu s členom 61 Statuta razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje, če je pritožba utemeljena. V teh okoliščinah lahko Sodišče samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Sodišču prve stopnje.

56.

Menim, da v obravnavanem primeru stanje postopka dovoljuje, da Sodišče dokončno odloči o sporu.

57.

Pritožnica je s tožbenim razlogom, ki se nanaša na očitno napako pri presoji interesa Skupnosti, predstavljenim v točkah 1 in 3 tožbe, s katero je bil sprožen postopek na prvi stopnji, zatrjevala, da Komisija ne bi smela skleniti, da „zatrjevana kršitev ni pomembna“, le zato, ker je omejena na ozemlje ene same države članice. V zvezi s tem se je sklicevala na določene sodbe sodišč Skupnosti, med katerimi se jih nekaj nanaša prav na področje avtorskih pravic, iz katerih naj bi izhajalo, da je kršitev konkurenčnih pravil iz Pogodbe ES lahko podana tudi, če je storjena samo na ozemlju ene same države članice; ( 26 ) spomnila je, da mora biti na podlagi členov 81 ES in 82 ES zadevno ravnanje, da bi ga lahko šteli za kršitev, tako, da „bi lahko prizadel[o] trgovino med državami članicami“, in ne tako, ki je to trgovino dejansko že prizadelo, ter navedla nekaj elementov, ki so po mojem mnenju primerna podlaga za dokaz, da so očitana ravnanja težke kršitve navedenih členov.

58.

Ti elementi se nanašajo, prvič, na ekonomski pomen trgovske dejavnosti pritožnice – vplačila, ki jih je prejela na podlagi avtorskih pravic, so v letu vložitve pritožbe (2001) presegla 30 milijonov EUR – in na dejstvo, da se glede na intenzivno rabo tujih glasbenih del v Grčiji pomemben delež teh vplačil prenakaže sorodnim organizacijam s sedežem predvsem v drugih državah članicah Evropske unije, ki zastopajo interese avtorjev teh držav, ter, drugič, na izjemno visoko raven zneskov, ki jih pobirajo tri organizacije za upravljanje sorodnih pravic.

59.

Čeprav so številni argumenti, ki jih je pritožnica navajala na prvi stopnji, dvoumni in neurejeni, podobno kot to velja za izpodbijano sodbo, menim, da iz tožbe dovolj jasno izhaja stališče, da Komisija ne bi smela izključiti možnosti, da lahko prijavljena ravnanja povzročijo resne posledice v delovanju skupnega trga, na podlagi ugotovitve, da so omejena na grško ozemlje. Pritožnica je v tožbi, s katero je sprožila postopek na prvi stopnji, ugovarjala sklepu, da „zatrjevana kršitev ni bistvena“, s tem pa se očitno ni nanašala na problem obstoja kršitve, to je na vprašanje omejevalnega ravnanja, ki bi lahko pomembno prizadelo trgovino znotraj Skupnosti, temveč na problem stopnje teže prijavljene kršitve. To potrjujejo navedbe v zvezi s težo te kršitve, vsebovane v četrtem in šestem odstavku točke 1 navedene tožbe.

60.

Presoja zadevnega tožbenega razloga torej zahteva preizkus, ali je v obravnavanem primeru Komisija lahko – glede na očitke pritožnice – upravičeno izključila obstoj večjih motenj v delovanju skupnega trga na podlagi ugotovitev, ki jih je v zvezi s tem podala v sporni odločbi (glej zgornjo točko 39).

61.

Še preden se posvetim preučitvi tega vprašanja, pa se je treba vprašati še, ali bi bil odgovor uporaben za namene sprejetja predloga pritožnice, naj se sporna odločba razglasi za nično. Kot je namreč ugotovilo Sodišče prve stopnje v točki 45 izpodbijane sodbe, je Komisija v tej odločbi obstoj zadostnega interesa Skupnosti za nadaljnjo obravnavo pritožbe izključila na podlagi treh ločenih dejavnikov, ki so: pomanjkanje večjih motenj v delovanju skupnega trga, obsežnost preiskave, ki bi bila potrebna za ugotovitev, ali je zatrjevana kršitev podana, in možnost zainteresiranih strank, da zahtevajo varstvo pred nacionalnimi organi. Kot je ugotovilo Sodišče prve stopnje v točki 46 izpodbijane sodbe, je pritožnica z obravnavanim tožbenim razlogom ugovarjala le tistim ugotovitvam Komisije, ki se nanašajo na prvi dejavnik.

62.

Vendar se mi zdi očitno, da zaradi tega še ni mogoče šteti, da je obravnavani razlog brezpredmeten.

63.

Ni namreč mogoče trditi, da je v sistemu sporne odločbe vsak izmed treh dejavnikov sam po sebi zadosten, da bi lahko upravičil zavrnitev pritožbe pritožnice.

64.

Komisija je, potem ko je ločeno navedla te tri dejavnike, menila, da „je treba skleniti, da obseg in zapletenost ukrepov, ki bi jih zahtevala preiskava za ugotovitev, ali je ravnanje treh organizacij za upravljanje […] sorodnih pravic v skladu s konkurenčnimi pravili prava Skupnosti, nista sorazmerna glede na razmeroma omejen pomen morebitne kršitve za delovanje skupnega trga“.

65.

Iz tega izhaja, da je Komisija obstoj zadostnega interesa Skupnosti izključila na podlagi vseh treh dejavnikov skupaj, pri čemer je pretehtala zlasti razmerje med prvima dvema.

66.

Morebitna očitna napaka pri presoji, ki bi vplivala na pravilnost sklepov Komisije v zvezi s prvim dejavnikom, bi torej nujno vplivala tudi na zakonitost sporne odločbe.

67.

Zato je treba preučiti utemeljenost zadevnega tožbenega razloga, v tem okviru pa se mi zdi odločilnega pomena okoliščina, na katero opozarja pritožnica, da prav ona na podlagi sporazumov o vzajemnem zastopanju, sklenjenih s sorodnimi organizacijami s sedežem v drugih državah članicah, pobira tudi nadomestila za avtorske pravice, povezana z uporabo glasbenih del avtorjev iz teh držav, ki jih nato nakaže navedenim organizacijam. Ta okoliščina, ki jo je pritožnica navedla že v svoji pritožbi, ni bila predmet ugovora Komisije (v zvezi s tem je oporekala le medlo in prepozno šele na obravnavi pred Sodiščem) in se zdi primeren dokaz za to, da bi lahko bili zaradi zmanjšanja prihodkov iz avtorskih pravic v Grčiji, ki ga zatrjuje pritožnica in ki naj bi bilo posledica prijavljenih ravnanj, prizadeti ne le interesi grških avtorjev, temveč tudi interesi avtorjev iz drugih držav članic (in organizacij, ki jih zastopajo).

68.

Pritožnica je torej najprej Komisiji, še preden je ta sprejela sporno odločbo, nato pa Sodišču prve stopnje predložila dokaze, za katere se mi zdi, da izpodbijajo dve ugotovitvi, na kateri se je v bistvu oprla Komisija, da bi v obravnavanem primeru izključila obstoj večjih motenj v delovanju skupnega trga: in sicer, da „imajo vse vpletene strani sedež v Grčiji in opravljajo dejavnost le v tej državi“ ter da „nastajajo posledice prijavljenih ravnanj izključno v okviru grškega trga“.

69.

Dejstvo, da se „[p]ogodbe za uporabo glasbenih del […] sklepajo le z radijskimi in televizijskimi hišami ter z drugimi uporabniki iz Grčije“, in dejstvo, da so tri organizacije za upravljanje sorodnih pravic „pristojne le za varstvo sorodnih pravic v Grčiji in v praksi nimajo možnosti za izvajanje teh pristojnosti zunaj te države“, ne dovoljujeta sklepa, da je izključena možnost, da segajo posledice prijavljenih ravnanj tudi prek grškega ozemlja in da povzročajo škodo avtorjem in organizacijam s sedežem ali prebivališčem v drugih državah članicah. Ti okoliščini, navedeni v sporni odločbi, omogočata kvečjemu ugotovitev, da so zaradi zatrjevane kršitve izmed uporabnikov glasbenih del prizadeti le uporabniki iz Grčije. Glede potencialno oškodovanih imetnikov avtorskih pravic in organizacij za varstvo teh pravic pa navedeni okoliščini ne upravičujeta ugotovitve, da so škodljivi učinki omejeni le na tiste, ki imajo sedež ali prebivališče v Grčiji. ( 27 )

70.

Res je sicer, da je Komisija v odgovoru na tožbo, vloženem v postopku na prvi stopnji, navedla, da „je pomembno le, ali povzroča ravnanje treh navedenih organizacij, ki je predmet pritožbe pritožnice, svoje učinke pretežno ali v celoti znotraj grškega trga“. V zvezi s tem je poudarila, da se vsi sestavni elementi zatrjevane kršitve členov 81 ES in 82 ES „pojavljajo pretežno, če ne celo izključno, na grškem trgu“, in menila, da je torej „logično sklepati, da je kritično središče prijavljene kršitve znotraj grškega trga, saj bi se morale posledice zatrjevane kršitve občutiti predvsem tam“. ( 28 )

71.

Zdi se, da to stališče vendarle uvaja pomembno spremembo glede na trditve iz sporne odločbe, v kateri je Komisija jasno in nedvoumno izključila možnost, da bi se lahko posledice prijavljenih ravnanj razširile tudi zunaj grškega ozemlja. V odgovoru na tožbo je Komisija z uporabo izrazov „pretežno“ in „predvsem“ torej dopustila možnost, da se določeni učinki zatrjevane kršitve, čeprav minimalni, lahko pojavijo tudi zunaj grškega ozemlja.

72.

Vendar so sodišča Skupnosti s tožbo za ugotovitev ničnosti pozvana, naj presodijo, ali je s pravom skladna odločba, proti kateri je vložena tožba, in ne stališče, ki ga avtor te odločbe navede pred sodiščem in s katerim v celoti ali delno spremeni stališča, na katerih temelji odločba.

73.

V sporni odločbi je sklep glede neobstoja večjih motenj v delovanju skupnega trga utemeljen na ugotovitvi, da so zainteresirani subjekti in morebitni učinki prijavljene kršitve omejeni le na grško ozemlje, za katero pa je pritožnica dokazala, da je očitno napačna.

74.

Čeprav bi torej dopustili, da je pravilno stališče, ki ga je Komisija navedla v odgovoru na tožbo, v skladu s katerim so učinki, ki jih prijavljena kršitev povzroča v drugih državah članicah, minimalni – čeprav po mojem mnenju tega ni mogoče domnevati le na podlagi dejstva, da je pristojnost organizacij, proti katerim postopa pritožnica, omejena na Grčijo – to ne bi vplivalo na sklep, da je navedena ugotovitev očitno napačna in da posledično sporna odločba iz razlogov iz zgoraj navedenih točk od 63 do 66 ni zakonita.

75.

Zato moram Sodišču predlagati, naj ugodi temu tožbenemu razlogu in sporno odločbo razglasi za nično.

76.

Sodišče v skladu s členom 122 Poslovnika odloči tudi o stroških, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči v sporu. Poleg tega se v skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se uporablja na podlagi člena 118 Poslovnika v pritožbenem postopku pred Sodiščem zoper odločbo Sodišča prve stopnje, neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

77.

Ker Sodišču predlagam, naj ugodi tako pritožbi kot tožbi za razglasitev ničnosti, ki ju je vložila pritožnica, mu predlagam tudi, naj v skladu s predlogi pritožnice Komisiji naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.

78.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj razsodi: