1.

V tej zadevi mora Sodišče odločiti o pritožbi, ki jo je nekdanji poslanec Evropskega parlamenta Koldo Gorostiaga Atxalandabaso (v nadaljevanju: pritožnik) vložil zoper sklep Sodišča prve stopnje z dne 24. aprila 2007 v zadevi Gorostiaga Atxalandabaso proti Parlamentu (T-132/06) ( 2 ).

2.

Z njim je Sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo pritožnika za razglasitev ničnosti odločbe generalnega sekretarja Evropskega parlamenta z dne 22. marca 2006, s katero naj bi se uredilo povračilo poslanskih nadomestil, ki so bila neupravičeno prejeta.

3.

Člen 27 Pravilnika o povračilu stroškov in nadomestilih poslancem Evropskega parlamenta (v nadaljevanju: Pravilnik PSN) med drugim določa:

„2.   Če poslanec meni, da je prišlo do nepravilne uporabe tega pravilnika, se lahko pisno obrne na generalnega sekretarja. Če poslanec in generalni sekretar ne dosežeta sporazuma, se zadeva naslovi na kvestorje, ki po ponovnem posvetovanju z generalnim sekretarjem sprejmejo sklep. Kvestorji se lahko posvetujejo tudi s predsednikom in/ali predsedstvom.

3.   Če je generalni sekretar po posvetovanju s kvestorji prepričan, da so poslanci iz naslova nadomestil, predvidenih v tem pravilniku, neupravičeno prejeli plačila, izda navodila, da se od zadevnega poslanca zahteva povračilo teh zneskov.

4.   V izjemnih primerih lahko na predlog generalnega sekretarja po posvetovanju s kvestorji predsedstvo v skladu s členom 73 Finančne uredbe in določb o njenem izvajanju pooblasti generalnega sekretarja, da začasno prekine plačilo nadomestil, dokler poslanec ne povrne neupravičeno prejetih zneskov.

Sklep predsedstva se sprejme ob upoštevanju dejanskega izvajanja poslančevega mandata in brezhibnega delovanja institucije, pri čemer poslanec pred sprejetjem omenjenega sklepa izrazi svoje mnenje.“

4.

Člen 71(2) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Finančna uredba) ( 3 ), določa:

„Lastna sredstva, dana na voljo Komisiji, in vsako terjatev v fiksnem znesku in zapadlo, ki se potrdi kot resnična, je treba ugotoviti z nalogom za izterjavo računovodji, ki mu sledi opomin dolžniku, oba pa pripravi odgovorni odredbodajalec.“

5.

Člen 73(1) Finančne uredbe določa:

„Računovodja ukrepa na podlagi naloga za izterjavo terjatev, ki jih je pravilno ugotovil odgovorni odredbodajalec. Pri tem ravna s potrebno skrbnostjo, da zagotovi, da Skupnosti prejmejo svoje prihodke in da so njihove pravice varovane.

Računovodja izterja zneske s pobotom z enakimi zahtevki, ki jih imajo Skupnosti do dolžnika, ki ima sam zahtevek do Skupnosti, ki je resničen, v fiksnem znesku in zapadel.“

6.

Člen 83 Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Finančne uredbe ( 4 ) določa:

„Računovodja lahko kadarkoli v postopku, potem ko o tem obvesti odgovornega odredbodajalca in dolžnika, izterja ugotovljeni znesek terjatve s pobotom, kadar ima dolžnik tudi zahtevek do Skupnosti, ki je nedvoumen, v fiksnem znesku in zapadel, v višini zneska v odredbi za plačilo.“

7.

Člen 5 Notranjih pravil o izvrševanju proračuna Evropskega parlamenta, ki jih je predsedstvo sprejelo 4. decembra 2002, določa:

„3.   Predsednik, kot predstavnik institucije, sprejme sklep o pooblastilu, s katerim imenuje generalnega sekretarja za pooblaščenega glavnega odredbodajalca.

4.   Pooblaščeni glavni odredbodajalec podeli pooblastila pooblaščenim odredbodajalcem. Pooblaščeni odredbodajalci podelijo podpooblastila podpooblaščenim odredbodajalcem.“

8.

Pritožnik je nekdanji poslanec Evropskega parlamenta, ki je izvrševal svoj mandat v petem mandatnem obdobju (od leta 1999 do leta 2004). Generalni sekretar Evropskega parlamenta je z dopisom z dne 26. novembra 2003 ugotovil, da pritožnik zaradi pomanjkljivih dokazil glede uporabe različnih poslanskih nadomestil Evropskemu parlamentu dolguje 176.516 EUR. Del tega dolga je bil povrnjen že leta 2002.

9.

Generalni sekretar je z odločbo z dne 24. februarja 2004 odredil, naj se zadrži izplačilo dela dnevnic in splošnih nadomestil stroškov, zato da se preostanek dolgovanega zneska v višini 118.360,18 EUR izterja s pobotom. V odločbi je bilo nadalje določeno, da se v primeru končanja mandata pritožnika zadrži izplačilo začasnega nadomestila za prenehanje mandata ter vseh ostalih plačil, do katerih je upravičen pritožnik, dokler se ne poplača zneska, dolgovanega Evropskemu parlamentu.

10.

Pritožnik je 20. aprila 2004 pri Sodišču prve stopnje vložil ničnostno tožbo zoper odločbo z dne 24. februarja 2004. V utemeljitev svojega predloga za razglasitev ničnosti odločbe je navedel osem tožbenih razlogov.

11.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22. decembra 2005 v zadevi Gorostiaga Atxalandabaso proti Parlamentu (T-146/04) ( 5 ) razglasilo odločbo z dne 24. februarja 2004 za delno nično. V točki 84 navedene sodbe je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da izpodbijana odločba v bistvu vsebuje dva sklopa, in sicer, na eni strani, ugotovitev generalnega sekretarja, da je bil znesek, omenjen v odločbi, tožeči stranki neupravičeno izplačan in da ga je treba izterjati, na drugi strani pa odločitev, da se začne izterjava s pobotom tega zneska z nadomestili, ki bi jih bilo treba izplačati tožeči stranki. Po preučitvi drugega očitka prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal le na zakonitost drugega dela izpodbijane odločbe, je Sodišče prve stopnje razglasilo, da je treba to odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem je odrejena izterjava zneskov, ki jih dolguje tožeča stranka, s pobotom. Sodišče prve stopnje je to odločitev obrazložilo s kršitvijo postopka, predvidenega v členu 27(4) Pravilnika PSN, saj generalni sekretar brez ustreznega pooblastila s strani predsedstva ni pooblaščen za odreditev spornega pobota.

12.

Prvi dve točki izreka te sodbe se glasita:

13.

Nobena od strank ni vložila pritožbe zoper to sodbo.

14.

Predsedstvo je z odločbo z dne 1. februarja 2006 v skladu s členom 27(4) Pravilnika PSN pooblastilo generalnega sekretarja, da zahteva vračilo neupravičeno plačanih nadomestil.

15.

Generalni sekretar je 22. marca 2006 ponovno sprejel odločbo (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zoper pritožnika, s katero se je ponovno začel postopek izterjave terjatve, pri čemer naj bi bila procesna napaka neobstoja pooblastila v skladu s sodbo z dne 22. decembra 2005 odpravljena.

16.

Generalni sekretar je v izpodbijani odločbi upošteval tako sodbo z dne 22. decembra 2005 kot tudi odločbo predsedstva z dne 1. februarja 2006. Upošteval je tudi bistvene faze postopka, ki je privedel do ugotovitve dolga v višini 118.360,18 EUR, in opozoril na okoliščino, da je bila odločba sprejeta ob izvršitvi sodbe z dne 22. decembra 2005.

17.

Glede na točko 1 odredbenega dela izpodbijane odločbe je bil v skladu s členom 73 Finančne uredbe računovodja Parlamenta pooblaščen za izterjavo terjatve v višini 118.360,18 EUR. V točkah 1 in 2 je pojasnjeno, da bi se vračilo lahko opravilo s pobotom z različnimi nadomestili in drugimi plačili, dolgovanimi pritožniku.

18.

Pritožnik je 12. maja 2006 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložil ničnostno tožbo zoper odločbo z dne 22. marca 2006. V tožbi je predlagal, naj se izpodbijano odločbo razglasi za nično in naj se Parlamentu naloži plačilo stroškov postopka.

19.

Pritožnik je svoj predlog oprl na enajst tožbenih razlogov, Sodišče prve stopnje pa jih je vse zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo tožbo in pritožniku naložilo plačilo stroškov postopka.

20.

V nadaljevanju bodo omenjeni le nekateri deli izpodbijanega sklepa, na katere se sklicuje ta pritožba.

21.

Pritožnik s prvim tožbenim razlogom uveljavlja kršitev pravnomočnosti, ker po njegovem mnenju odprava pomanjkljivosti postopka izterjave ni bila mogoča, saj je Sodišče prve stopnje odločbo z dne 24. februarja 2004 razglasilo za nično zaradi kršitve pravil o pristojnosti. Pravni neobstoj tega pravnega akta tako izključuje odpravo pomanjkljivosti.

22.

V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje v točki 30 izpodbijanega sklepa navedlo, da je generalni sekretar v skladu s pravili iz člena 27(4) Pravilnika PSN, kot je bilo navedeno v točkah od 86 do 97 sodbe, vsekakor lahko sprejel odločbo z dne 22. marca 2006, ki je predmet spora, potem ko ga je predsedstvo pooblastilo za izterjavo terjatve. Nadalje je Sodišče prve stopnje v točki 32 izpodbijanega sklepa navedlo, da čeprav je zadržanje 40.398,80 EUR po sodbi izgubilo pravno podlago, to ni moglo privesti do tega, da bi ugasnila terjatev Parlamenta do pritožnika v višini 118.360,18 EUR, saj je vprašanje v zvezi s tem zneskom, ali je mogoče vračilo s pobotom, drugo vprašanje.

23.

Zato je Sodišče prve stopnje zavrnilo prvi tožbeni razlog kot očitno neutemeljen.

24.

S tretjim tožbenim razlogom se je pritožnik skliceval na primer višje sile, da bi razložil nezmožnost predložitve dokazil za določene izdatke.

25.

Sodišče prve stopnje je zavrglo ta tožbeni razlog kot očitno nedopusten, saj bi bilo zaradi te trditve po njegovem mnenju mogoče dvomiti v pravnomočnost sodbe z dne 22. decembra 2005.

26.

S sedmim tožbenim razlogom je pritožnik grajal, da mu odločba predsedstva z dne 1. februarja 2006 ni bila posredovana. Menil je, da je Evropski parlament kršil člen 20 Evropskega kodeksa dobrega upravnega ravnanja, ki določa obveznost sporočanja v zvezi s tistimi odločbami, ki prizadenejo pravice ali interese fizičnih oseb.

27.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ta tožbeni razlog kot očitno neutemeljen, ker ta kodeks ni pravno zavezujoč.

28.

Pritožnik je 2. julija 2007 vložil to pritožbo, ki je bila v register sodnega tajništva Sodišča vpisana 5. julija 2007 in v kateri Sodišču predlaga, naj

29.

Evropski parlament je 18. septembra 2007 vložil odgovor na pritožbo, v katerem Sodišču predlaga, naj

30.

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 12. oktobra 2007 ugotovil, da vložitev replike ni potrebna.

31.

Pisnemu postopku je 5. junija 2008 sledila obravnava, na kateri so stranke predstavile svoja stališča.

32.

Pritožnik zoper izpodbijani sklep navaja šest pritožbenih razlogov.

33.

S prvim pritožbenim razlogom pritožnik graja uporabo člena 111 Poslovnika Sodišča prve stopnje, na podlagi katerega mu je bila odvzeta pravica do poštenega sojenja, saj prej ni podal navedb pred Sodiščem prve stopnje niti ni mogel odgovoriti na trditve Parlamenta. Nadalje pritožnik očita, da mu je Sodišče prve stopnje, s tem da ga ni prej obvestilo o svoji odločitvi, da bo odločilo s sklepom, odvzelo možnost to odločitev izpodbijati. Sodišče prve stopnje je torej kršilo pritožnikove pravice do obrambe, načelo kontradiktornega postopka in pravico do poštenega sojenja.

34.

Parlament odgovarja, da je Sodišče prve stopnje pravilno uporabilo člen 111 svojega poslovnika in ni kršilo pritožnikovih pravic do obrambe.

35.

Pritožnik z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je bilo kršeno načelo nepristranskosti, saj so o obeh zaporednih tožbah, ki ju je vložil v zadevah T-146/04 in T-132/06 in v katerih sta bila izdana sodba z dne 22. decembra 2005 oziroma sklep z dne 24. aprila 2007, o temelju odločali isti sodniki. Zgoraj navedeno načelo pa zapoveduje, da isti sodnik – celo na isti stopnji – ne sme odločati o zadevi, ki temelji na enakem dejanskem stanju kot zadeva, o kateri je predhodno odločal, oziroma o zadevi, ki je v zadostni meri povezana s to zadevo.

36.

Parlament odgovarja, da trditev, ki jo zastopa pritožnik, nima nobene podlage in ne najde nobene opore v sodni praksi sodišč Skupnosti. Sicer pa gre v zadevi, v kateri je bil izdan sporni sklep, za vprašanje, ali je Parlament izpolnil svoje obveznosti iz sodbe z dne 22. decembra 2005. Po mnenju Parlamenta zato okoliščine, da so o obeh zadevah odločali isti sodniki, ni mogoče pravno izpodbijati.

37.

Pritožnik s tretjim pritožbenim razlogom uveljavlja, da je Sodišče prve stopnje napačno ocenilo posledice sodbe z dne 22. decembra 2005. Ker je bila odločba generalnega sekretarja Parlamenta z dne 24. februarja 2004 zaradi nepristojnosti razglašena za nično, pritožnik ni imel nobenega razloga, da bi pri Sodišču vložil pritožbo zoper to sodbo, saj je posledica tega, da Sodišče prve stopnje ugotovi nepristojnost, to, da tako pomanjkljiva odločba ne obstaja.

38.

Parlament ugovarja, da je Sodišče prve stopnje razglasilo odločbo generalnega sekretarja Parlamenta z dne 24. februarja 2004 le za delno nično. Dejansko je bila razglašena za nično le v delu, v katerem je bila odrejena izterjava zneskov, ki jih dolguje tožeča stranka, s pobotom.

39.

S četrtim pritožbenim razlogom pritožnik izpodbija sistematično zavračanje Sodišča prve stopnje, da bi upoštevalo argumente, ki jih je navedel, da bi dosegel razglasitev ničnosti odločbe generalnega sekretarja Parlamenta z dne 22. marca 2006. Ta odločba pomeni namreč novo odločbo, ki se razlikuje od odločbe z dne 24. februarja 2004, in zato je bilo Sodišče prve stopnje zavezano, da preuči vse tožbene razloge, ki se nanašajo na materialne in procesne kršitve in s katerimi je izpodbijal to odločbo.

40.

Parlament zavrača to trditev in opozarja na to, da je Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 22. decembra 2005 menilo enako kot Parlament, in sicer, da so bili denarni zneski neupravičeno plačani. Zaradi tega je bilo mogoče odpraviti pomanjkljivosti odločbe z dne 24. februarja 2004.

41.

Pritožnik s petim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očita, da ni hotelo preučiti tožbenega razloga, ki je temeljil na višji sili, čeprav tega tožbenega razloga ni uveljavljal v tožbi zoper odločbo z dne 24. februarja 2004. Njegova pritožba, nasprotno, temelji na dejstvih, ki so nastala šele po sprejetju zadevne odločbe.

42.

Parlament opozarja na to, da je pritožnik že v postopku, v katerem je bila izdana sodba z dne 22. decembra 2005, uveljavljal v bistvenem enako pritožbo in da je Sodišče prve stopnje zato upravičeno zavrnilo to pritožbo. V vsakem primeru so dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, da bi dokazala obstoj višje sile, nastala šele po sprejetju odločbe z dne 22. marca 2006 in zato ne morejo privesti do razglasitve ničnosti te odločbe.

43.

S šestim pritožbenim razlogom pritožnik Sodišču prve stopnje očita, da neupravičeno ni hotelo preučiti, ali je Parlament kršil načelo dobrega upravljanja, kot je predvideno v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in v Kodeksu dobrega upravnega ravnanja, ki ga je sprejel Parlament 6. decembra 2001. V zvezi s tem pritožnik opozarja na to, da omenjeno načelo spada k temeljnim pravnim načelom, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče.

44.

Parlament odgovarja, da se je Sodišče prve stopnje omejilo na ugotovitev, da navedeno besedilo ni pravno in je zato upravičeno zavrnilo možnost njegove uporabe.

45.

V skladu s členom 58 Statuta Sodišča lahko pritožba temelji le na kršitvi postopka, ki škoduje interesom pritožnika. Pritožnik s prvim pritožbenim razlogom v bistvu izpodbija uporabo člena 111 Poslovnika Sodišča prve stopnje, za katero meni, da je nezakonita, ker mu je bila odvzeta pravica do poštenega sojenja.

46.

Pritožnik tako uveljavlja procesno napako, ki škoduje njegovim interesom in pravicam. Zato je ta pritožba dopustna. V nadaljevanju je treba preizkusiti, ali je ta očitek utemeljen, to pomeni, ali je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo člen 111 svojega poslovnika.

47.

V skladu s členom 111 svojega poslovnika lahko Sodišče prve stopnje, ne da bi nadaljevalo postopek, odloči z obrazloženim sklepom, če očitno ni pristojno za odločanje o tožbi ali če je tožba očitno nedopustna ali očitno brez pravne podlage. Tak sklep se lahko po uradni dolžnosti sprejme v vsaki fazi postopka, ne da bi bilo treba stranke o tej možnosti zaslišati. ( 6 ) Ta procesni predpis Sodišču prve stopnje podeljuje pravico do proste presoje glede obstoja pravkar navedenih pravnih predpostavk in diskrecijsko pravico v zvezi z odločitvijo s sklepom. Toda ta določba Sodišču prve stopnje ravno tako nalaga obveznost, da svojo odločitev vedno obrazloži.

48.

V skladu s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča prve stopnje izhaja, da je mogoče v skladu s to določbo odločitev sprejeti s sklepom le, če Sodišče prve stopnje meni, da podatki, ki izhajajo iz aktov, zadostujejo za odločitev o pravnem sporu, o katerem odloča. ( 7 ) V tem primeru je šlo za to, kot izrecno izhaja iz točke 23 izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je menilo, da pozna vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, tako da odreditev ustne obravnave ni bila potrebna. Poleg tega je bilo Sodišče prve stopnje po presoji podanih dejstev prepričano, da je treba tožbo zavrniti kot očitno nedopustno in delno kot očitno neutemeljeno. Uporabe člena 111 Poslovnika Sodišča prve stopnje kot procesne določbe v tej zadevi zato ni mogoče pravno izpodbijati.

49.

Poleg tega pritožnik ne razloži zadostno vsebinsko, v kolikšni meri se mu je preprečilo, da poda lastne navedbe, ki jih ne bi bil mogel že pisno predložiti. Pritožnik predvsem ni pojasnil, katere argumente Parlamenta je hotel obravnavati v okviru kontradiktornega postopka.

50.

Prvi pritožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

51.

Preučitev kršitve načela nepristranskosti sodnikov v okviru prvostopenjskega postopka, ki jo zatrjuje pritožnik, najprej zahteva določena pojasnila v zvezi z dejstvi.

52.

Pritožnik trdi, da so v obeh tožbah, ki ju je vložil v zadevah T-146/04 in T-132/06, o temelju odločali isti sodniki. To je res le, če so vsi člani drugega senata Sodišča prve stopnje, ki je obravnaval zadevo T-132/06, sodelovali tudi pri zadevi T-146/04, ki je bila dodeljena drugemu razširjenemu senatu. Vendar pa dva sodnika, ki sta sodelovala pri zadevi T-146/04, nista sodelovala pri zadevi T-132/06. Poleg tega sta imela v spornih zadevah, kot pravilno navaja pritožnik, ista sodnika funkcijo predsednika senata in sodnika poročevalca.

53.

S stališča pritožnika ta okoliščina zadostuje za utemeljitev kršitve pravice do poštenega sojenja s strani nepristranskega sodišča, določene v členu 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ter členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina o temeljnih pravicah). Po njegovem mnenju zgoraj navedeno načelo prepoveduje, da bi isti sodnik – celo na isti stopnji – odločal o zadevi, ki temelji na dejanskem stanju, ki je podobno dejanskemu stanju iz zadeve, o kateri je predhodno odločal, ali pa je z njim v zadostni meri povezano.

54.

Najprej je treba navesti, da Skupnost še ni pristopila k EKČP ( 8 ), kar iz pravnih razlogov izključuje neposredno uporabo določb tega mednarodnopravnega sporazuma v pravnem redu Skupnosti. ( 9 ) Kljub temu spadajo temeljne pravice v skladu z ustaljeno sodno prakso k splošnim pravnim načelom, katerih spoštovanje mora Sodišče zagotavljati. ( 10 ) Pri tem sledi skupnim ustavnim tradicijam držav članic in napotkom, ki so vsebovani v mednarodnopravnih pogodbah o varstvu človekovih pravic, ki so jih sklenile države članice ali h katerim so pristopile. V tem okviru ima EKČP poseben pomen. ( 11 )

55.

Ta sodna praksa je bila v nadaljnjem razvoju evropskega integracijskega procesa uradno potrjena v členu 6(2) EU. V skladu s to določbo Unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja EKČP, podpisana v Rimu 4. novembra 1950, in ki kot splošna načela prava Skupnosti izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic.

56.

Za preučitev drugega pritožbenega razloga je pomembno predvsem sporočilo člena 6(1) EKČP, v skladu s katerim ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršni koli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Ta temeljna pravica je prevzela podobno obliko v členu 47 Listine o temeljnih pravicah.

57.

Iz teh dveh določb je mogoče razbrati, da pravica do poštenega sojenja ( 12 ), ki je zajeta v njih in ki je priznana v sodni praksi Sodišča, nujno vsebuje jamstvo neodvisnega in nepristranskega sodišča. To je Sodišče nazadnje potrdilo v sodbi z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Chronopost in UFEX proti Komisiji (C-341/06 P in C-342/06 P) ( 13 ) v povezavi z vprašanjem glede zahtev po pravni državi v zvezi s sestavo senata, pri čemer je Sodišče označilo zgoraj omenjeno jamstvo kot „temelj pravice do poštenega sojenja“, katere spoštovanje mora Sodišče po uradni dolžnosti preverjati, če se očita njena kršitev in če očitek od vsega začetka ni očitno neutemeljen. ( 14 )

58.

Med „neodvisnostjo“ in „nepristranskostjo“ obstaja funkcionalna povezava v tem smislu, da je prva predpostavka druge. Pojem „nepristransko“ se nanaša predvsem na subjektivni odnos sodnikov. ( 15 ) Ti naj bi bili nad strankami in bi morali ne glede na osebo odločati strokovno in po najboljši vednosti in vesti. ( 16 ) Današnje načelo nepristranskosti, ki je priznano tudi v pravnih redih držav članic, prvotno izvira iz rimskopravne maksime „nemo debet esse iudex in propria causa“. ( 17 )

59.

Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je treba s pojmom „nepristranskost“ v smislu člena 6(1) EKČP običajno razumeti neobstoj predsodkov in pristranskosti. ( 18 ) V tem pojmu vidi temeljno predpostavko za zaupanje demokratičnih družb v sodišča. ( 19 ) Vprašanje nepristranskosti sodišča je v skladu z ustaljeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice mogoče presojati na podlagi subjektivnega in objektivnega testa. ( 20 ) S prvim testom je treba ugotoviti osebno prepričanje ali osebne interese sodnika v določenem primeru. Pri tem se nepristranskost sodnika domneva, dokler se ne dokaže nasprotno. ( 21 ) Z drugim testom pa je treba raziskati, ali je sodnik dal zadostna jamstva za odstranitev upravičenih dvomov o njegovi nepristranskosti. ( 22 )

60.

V tej zadevi je treba ugotoviti, da pritožnik ni navedel ničesar, kar bi lahko dokazalo osebno pristranskost treh udeleženih sodnikov. Zato jim je v korist ustrezna domneva nepristranskosti. Kot je pritožnik naknadno pojasnil na ustni obravnavi, ne izpodbija njihovega osebnega prepričanja ali drže, ampak le okoliščino, da so bili udeleženi v zadevah T-146/04 in T-132/06. Zato je treba opraviti zgolj objektivni preizkus nepristranskosti sodišča glede na njegovo sestavo v zadevi T-132/06, ( 23 ) pri čemer je v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice vse odvisno od okoliščin konkretnega primera. ( 24 ) Osebno stališče zadevnih oseb ima pri tem sicer določen pomen, vendar pa samo po sebi ni odločilno. Nasprotno, odločilno je, ali je skrb za varstvo nepristranskosti objektivno utemeljena. ( 25 )

61.

Najprej je treba opozoriti na to, da se pritožnik sicer sklicuje na člen 6(1) EKČP, vendar pa se prav z ničemer ne sklicuje na zadevno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki bi lahko podprla njegov pritožbeni razlog. Preučitev dosedanje sodne prakse dopušča zaključek, da trditev, ki jo zastopa pritožnik, nima nobene podlage.

62.

Tako iz sodbe Schwarzenberger proti Nemčiji ( 26 ) izhaja, da sama okoliščina, da je neko sodišče sprejelo že več sodb v isti zadevi, ne zadostuje za to, da bi se dvomilo v nepristranskost tega sodišča. To ne velja le za odločbe, ki jih je isto sodišče sprejelo v predpripravah na sam sodni postopek (pre-trial decisions) ( 27 ), ampak tudi za poseben položaj, ki ga je Sodišče preučevalo v združenih zadevah C-341/06 P in C-342/06 P (Chronopost in UFEX proti Komisiji) in v katerem je bila sodnikom predložena zadeva v ponovno odločanje, potem ko je višje sodišče njihovo prvotno odločitev razglasilo za nično zaradi pritožbe, ki je bila vložena zoper njo. ( 28 )

63.

Iz tega izhaja, da iz člena 6(1) EKČP ni mogoče izpeljati splošne prepovedi, v skladu s katero sodnik ne sme sodelovati v isti zadevi. Ne glede na to je treba pri presoji objektivne nepristranskosti sodišča upoštevati druge vidike, in sicer, ali je sodišče odločalo o isti zadevi ali o dveh različnih zadevah, ali je imel pristojni senat, ki je izrekel sodbo, v obeh primerih isto sestavo in ali je prva odločba že postala pravnomočna s posledico, da je bilo sodišče vezano na materialno pravnomočnost prve odločbe. ( 29 )

64.

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da zadevni trije sodniki nikakor niso sodelovali pri isti zadevi, ampak tako s formalnega kot tudi materialnega vidika pri dveh različnih zadevah. Sodišče prve stopnje namreč ni bilo pozvano, da ponovno preuči ugotovitve o dejstvih iz prvega postopka. Ne glede na obsežno ujemanje dejanskega stanja pa je zadeva T-132/06 vsebovala nove elemente dejanskega stanja in odpirala nova pravna vprašanja, ki jih je moralo Sodišče prve stopnje preučiti. Predmet pravnega spora je bil drugačen v tem, ker je šlo tam za vprašanje, ali in v kakšni meri je Evropski parlament izvršil sodbo z dne 22. decembra 2005 s sprejetjem odločbe z dne 22. marca 2006.

65.

Sodba, ki je bila izdana na podlagi ničnostne tožbe v skladu s členom 230 ES, je, kot izhaja iz člena 231(1) ES, oblikovalna sodba, s katero se pravni akt sodno razglasi za ničnega v celoti ali delno. ( 30 ) O učinkih sodbe, ki izhajajo iz ničnosti, na primer določitev ali odredba ukrepov, ki jih je treba sprejeti na podlagi sodbe, se sodstvo Skupnosti ne sme izreči. ( 31 ) Zaradi tega je lahko Sodišče prve stopnje šele v drugem postopku posredno preizkusilo, ali je bila procesna pomanjkljivost, zaradi katere je bila odločba z dne 24. februarja 2004 razglašena za delno nično, odpravljena.

66.

Poleg tega je imela glede na dane okoliščine določitev dela kolegija sodnikov, ki so sodelovali v prvem postopku, prednost, da so sodniki natančno poznali ozadje primera in so se lahko osredotočili na nova pravna vprašanja. S tega vidika to ustreza tudi interesom pravosodja.

67.

Glede na sestavo senata, ki je odločal v zadevi T-132/06, po mojem mnenju ni nobenih dokazov za kršitev načela nepristranskosti, predvsem glede na zgoraj navedeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Glede ugovorov pritožnika v zvezi z istovetnostjo osebe sodnika poročevalca v obeh zadevah po mojem mnenju zadostuje opozoriti na to, da je Sodišče v sodbi Chronopost in UFEX proti Komisiji ( 32 ) razjasnilo, da okoliščina, da je bila istemu sodniku zaupana naloga sodnika poročevalca v dveh zaporednih zadevah, nikakor ne more vplivati na presojo nepristranskosti, zlasti ker Sodišče prve stopnje sprejme odločitev kot kolegij.

68.

Nazadnje je treba spomniti, da nobena od strank ni izpodbijala sodbe z dne 22. decembra 2005, tako da je ta sodba pravnomočna. Zaradi tega je vse sodnike, ki so obravnavali zadevo T-132/06, tako kot vse druge zavezovala materialna pravnomočnost te sodbe. Njihovo sodelovanje torej nikakor ni moglo vplivati na s tem zajete vidike, kot na primer na ugotovitev obstoja zahtevka za povračilo, ki ga ima Evropski parlament do pritožnika. ( 33 )

69.

Zato objektivni test ne dopušča nobenega dvoma glede nepristranskosti Sodišča.

70.

Po vsem tem lahko zaključim, da ni podana kršitev pravice pritožnika do nepristranskega sodišča, ki jo zagotavlja pravo Skupnosti. Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

71.

Iz navedb pritožnika v zvezi s tretjim pritožbenim razlogom je mogoče razbrati, da izhaja iz tega, da je odločba z dne 24. februarja 2004 kot pravni akt v celoti nična zaradi sodbe Sodišča prve stopnje z dne 22. decembra 2005. Po mojem mnenju to razumevanje temelji na napačni razlagi zadevne sodbe.

72.

Člen 231 ES določa, da Sodišče oziroma Sodišče prve stopnje razglasi zadevni akt za ničnega, če je ničnostna tožba utemeljena. Kljub temu pa se učinek te oblikovalne sodbe ne razteza nujno na celotni izpodbijani pravni akt. Če je namreč ta pravni akt sestavljen iz več delov, ki jih je mogoče ločiti, in je samo en del protipraven z vidika prava Skupnosti, je treba razglasiti za ničnega le ta del. ( 34 ) V postopku v glavni stvari gre za tak primer delne ničnosti pravnega akta, kot je mogoče spoznati na podlagi razlage sodbe z dne 22. decembra 2005.

73.

Tako je Sodišče prve stopnje v točki 84 sodbe z dne 22. decembra 2005 ugotovilo, da odločba z dne 24. februarja 2004 v bistvu vsebuje dva sklopa, in sicer, na eni strani, ugotovitev generalnega sekretarja, da je bil znesek, omenjen v odločbi, tožeči stranki neupravičeno izplačan in da ga je treba izterjati, na drugi strani pa odločitev, da se začne izterjava s pobotom tega zneska z nadomestili, ki bi jih bilo treba izplačati tožeči stranki. Kot izhaja iz ugotovitve v točki 97 te sodbe, da generalni sekretar ni bil pristojen za odreditev zadevnega pobota, ne da bi ga za to v skladu s postopkom iz člena 27(4) Pravilnika PSN pooblastilo predsedstvo, in je bila zato podana bistvena procesna napaka, ki je utemeljila protipravnost odločbe, je Sodišče prve stopnje odločilo, da je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem se tak pobot odreja. Razglasitev ničnosti se torej nanaša izključno na drugi del odločbe. Ta zaključek je Sodišče prve stopnje ponovilo v točkah 99 in 169 ter nazadnje v izreku sodbe.

74.

Sodišče prve stopnje pa je ostale ničnostne razloge, ki so bili navedeni v podporo tožbi in usmerjeni zoper prvi del odločbe, zavrnilo, tako da je ta del odločbe, ki je bila razglašena za delno nično, ostal nespremenjen. Kot je Sodišče prve stopnje v točki 52 izpodbijanega sklepa pravilno priznalo, je bila s tem ugotovljena zakonitost preostalega dela odločbe, to pomeni dela, v katerem se je nanašala na ugotovitev neupravičenih izplačil. Iz tega sledi, da odločbe z dne 24. februarja 2004 – v nasprotju s predpostavko pritožnika – ni mogoče šteti za nično v celoti. Ker je pritožnik pravno zmotno in kljub očitnim namigom, da je obratno, izhajal iz „neobstoja“ preostalega dela te odločbe, je treba spomniti, da za pravne akte Skupnosti v skladu s sodno prakso Sodišča ( 35 ) načelno velja domneva veljavnosti, tudi če so pomanjkljivi. Potemtakem bi moral pritožnik vložiti pritožbo zoper sodbo z dne 22. decembra 2005, da bi se v celoti odpravili pravni učinki odločbe. Ker tega ni storil, se mora soočiti s pravnomočnostjo prvega dela odločbe.

75.

Kot je Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točki 30 izpodbijanega sklepa, delna ničnost odločbe z dne 24. februarja 2004 ni nasprotovala ponovnemu začetku postopka izterjave zoper pritožnika – po odpravi procesne napake z naknadno izvedbo postopka, predvidenega v členu 27(4) Pravilnika PSN –, zlasti ker v skladu z ustaljeno sodno prakso ( 36 ) razglasitev ničnosti pravnega akta Skupnosti ne vpliva nujno na pripravljalne pravne akte. Parlament z izvršitvijo sodbe z dne 22. decembra 2005 torej ni bil zavezan razglasiti prvega dela svoje odločbe za ničnega in ponovno v celoti izpeljati postopek izterjave.

76.

Zato je treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

77.

Pritožnik Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo argumentov, ki jih je navedel, da bi dosegel razglasitev ničnosti odločbe z dne 22. marca 2006. Pri tem se sklicuje na navedbe Sodišča prve stopnje v točkah 53 in 54 izpodbijanega sklepa, da je treba argumente, navedene zoper prvi del te odločbe, zavrniti.

78.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v bistvu utemeljilo s tem, da je ta del odločbe le ponovitev prvega dela odločbe z dne 24. februarja 2004, katerega zakonitost je bila potrjena s sodbo z dne 22. decembra 2005. Sodišče prve stopnje meni, da ker je materialna pravnomočnost sodbe v korist temu delu odločbe, je treba vse očitke, ki izpodbijajo njeno zakonitost, zavrniti kot očitno nedopustne.

79.

Menim, da je treba predvsem pojasniti, da se navedbe Sodišča prve stopnje, v nasprotju s tem, kar navaja pritožnik v pritožbi ( 37 ), nikakor ne nanašajo na celotno odločbo z dne 22. marca 2006, ampak le na prvi del te odločbe, ki je vsebinsko enak prvemu delu odločbe z dne 24. februarja 2004.

80.

Sicer pa navedbam Sodišča prve stopnje v točkah od 49 do 54 izpodbijanega sklepa pravno ni mogoče ugovarjati. Zadevni del odločbe z dne 22. marca 2006 zaradi zgoraj omenjenega vsebinskega ujemanja ni nov pravni akt, ampak je le potrditveni akt, ki nima nobenih novih pravnih učinkov in zato ni dopusten predmet ničnostne tožbe. ( 38 ) V skladu s sodno prakso Sodišča, ( 39 ) na katero se sklicuje Sodišče prve stopnje v točki 51 izpodbijanega sklepa, je prvi del odločbe z dne 22. marca 2006 pravnomočen zaradi pravnomočnosti prvega dela odločbe z dne 24. februarja 2004.

81.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da je treba očitke pritožnika, ki so se nanašali na to, zavrniti kot očitno nedopustne. Zato je treba tudi ta pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

82.

Pritožnik Sodišču prve stopnje očita, da s sklicevanjem na pravnomočnost odločbe z dne 24. februarja 2004 ni hotelo preizkusiti tožbenega razloga, ki je temeljil na primeru višje sile, čeprav tega pritožbenega razloga ni uveljavljal v tožbi zoper to odločbo. Pritožnik trdi, da namreč – nasprotno od tega, kar meni Sodišče prve stopnje – ne gre za ponovljen preizkus tožbenega razloga, ki se ga je že presojalo v sodbi z dne 22. decembra 2005. Poleg tega trdi, da gre pri okoliščini, da špansko ministrstvo za pravosodje ni odgovorilo na njegov dopis z dne 15. aprila 2006, v katerem je pritožnik prosil za izročitev prepisov zaseženih dokumentov, povezanih z njegovim poslanskim mandatom, za primer višje sile.

83.

V pravu Skupnosti pojem višje sile oziroma naključja načelno zajema le nenavadne in nepredvidljive dogodke, na katere oseba, ki se sklicuje na višjo silo, nikakor ni mogla vplivati in katerih posledicam se kljub vsej skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti. ( 40 ) Iz tega izhaja, da tako pojem višje sile kot tudi pojem naključja zajemata objektivno in subjektivno značilnost, pri čemer se prva nanaša na nenavadne okoliščine, na katere zadevna oseba ne more vplivati, druga pa je povezana z obveznostjo zadevne osebe, da se pripravi na posledice nenavadnih dogodkov, tako da sprejme ustrezne ukrepe, ne da bi se prekomerno žrtvovala. ( 41 )

84.

Z izjavo pritožnika, da Sodišče prve stopnje ni presojalo njegovega tretjega tožbenega razloga, oprtega na primer višje sile, se ni mogoče strinjati. V ta namen je treba spomniti na to, da se je pritožnik že v zadevah T-146/04 ( 42 ) in T-132/06 ( 43 ) skliceval na svojo nezmožnost predložiti določena knjigovodska dokazila. V obeh primerih je to utemeljil s tem, da so španski in francoski organi prijeli njegovega blagajnika in zasegli številne knjigovodske dokumente in da je prvi preiskovalni sodnik pri Tribunal de grande instance Paris zasegel znesek v višini 200.304 EUR. Čeprav je pritožnik te okoliščine šele v zadevi T-132/06 izrecno opisal kot primer višje sile, je očitno, da se je že v zadevi T-146/04 skliceval na okoliščine, ki so bile z njegovega vidika nepredvidljive in na katere ni mogel vplivati, ter s tem pravno gledano na primer višje sile v smislu zgoraj navedene opredelitve.

85.

Sodišče prve stopnje je to priznalo v točki 54 izpodbijanega sklepa, v kateri je ugotovilo, da pritožnik zoper prvi del izpodbijane odločbe uveljavlja v bistvu enake argumente, kot so povzeti v točki 147 sodbe z dne 22. decembra 2005. Ker so bili ti argumenti, kot je Sodišče prve stopnje tudi priznalo, zavrnjeni že v tisti sodbi in je ta sodba postala pravnomočna, jih je lahko Sodišče prve stopnje s sklicevanjem na pravnomočnost prvega dela odločbe zavrnilo kot nedopustne.

86.

Zato je treba obravnavati izključno to, da špansko ministrstvo za pravosodje domnevno ni odgovorilo na dopis z dne 15. aprila 2006. Ne glede na vprašanje, ali lahko samo dejstvo, da ni bilo odgovora na pismo, pomeni primer višje sile, je treba ugotoviti, da se pritožnik na tak primer sklicuje prvič v okviru tega pritožbenega postopka. Ta navedba se je sicer pojavila v prvostopenjskem postopku v zvezi z enajstim tožbenim razlogom ob domnevni napaki pri presoji ob sprejetju izpodbijane odločbe, ( 44 ) vendar pa ne v zvezi s tretjim tožbenim razlogom glede obstoja okoliščin višje sile. ( 45 ) Sodišče prve stopnje je tako to navedbo presojalo glede na uvrstitev, podano v tožbi, v okviru enajstega tožbenega razloga in jo je skupaj z drugimi argumenti zavrnilo. Zavrnitve enajstega tožbenega razloga kot očitno nedopustnega pa pritožnik ne izpodbija.

87.

Nadalje bi rada opozorila na okoliščino, da je bil zadevni dopis po podatkih pritožnika poslan španskemu ministrstvu za pravosodje 15. aprila 2006, to pomeni slab mesec po sprejetju izpodbijane odločbe z dne 22. marca 2006. Temu primerno dejstvo, da se španski organi niso odzvali na ta dopis, ni moglo vplivati na odločitev Parlamenta. V zvezi s tem so navedbe pritožnika zmotne.

88.

Zato je treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

89.

V skladu s prevladujočim mnenjem v pravni teoriji ( 46 ) pri načelu dobrega upravljanja, na katerega se sklicuje pritožnik v okviru šestega pritožbenega razloga, ne gre za posamezno načelo upravnega prava, ampak za združitev več načel, v določeni meri za skupni pojem za vse ali nekatera načela upravnega prava. Včasih se uporablja kot sinonim za tista načela, ki so sestavni del državnopravnega upravnega postopka. Načelo dobrega upravljanja zapoveduje, da morajo organi napake ali zamude popraviti ( 47 ), terja nepristransko in objektivno vodenje postopka ( 48 ) in odločitev v primernem roku ( 49 ). Poleg tega vsebuje obširno dolžnost skrbnega ravnanja organov ( 50 ) in pravico biti slišan, torej obveznost organov, da zadevni osebi dajo možnost, da poda svoje stališče, preden sprejmejo odločitev ( 51 ), ter dolžnost obrazložitve odločitve ( 52 ).

90.

Katera načela pa dejansko spadajo pod pojem „načelo dobrega upravljanja“, se spreminja in tega ni mogoče vedno točno določiti. Poleg tega je težko ugotoviti, ali gre pri tem za načela, ki jih mora uprava le upoštevati, ali pa za pravice, na podlagi katerih ima posameznik subjektivno pravico zahtevati od uprave določeno dejanje ali opustitev. ( 53 ) Tu je bistven na eni strani pravni značaj vira in na drugi strani normativno sporočilo zadevnih določb.

91.

V pravnem redu Skupnosti se načelo dobrega upravljanja odraža v številnih določbah primarnega in sekundarnega prava, v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, Kodeksu dobrega upravnega ravnanja Evropskega varuha človekovih pravic in takratnih procesnih predpisov, ki so jih sprejeli organi Skupnosti za izvajanje tega kodeksa. Ustrezno drugače se odraža tudi njihov zavezujoč značaj za institucije in organe Skupnosti v okviru neposrednega izvrševanja prava Skupnosti. Glavni vir inspiracije pri nastajanju osnutka člena 41 Listine o temeljnih pravicah, ki je od takrat preoblikoval načelo dobrega upravljanja v temeljno pravico posameznika, pa je bila od začetka sodna praksa Sodišča. ( 54 )

92.

Izhodišče preizkusa, ali je organ Skupnosti pri sprejetju pravnega akta kršil načelo dobrega upravljanja, mora zato vedno, kadar ne obstaja pravno zavezujoči dokument, v katerega bi bile prenesene pravice iz člena 41 Listine o temeljnih pravicah z učinkom za vse organe Skupnosti in njene institucije, ( 55 ) biti sodna praksa Sodišča. ( 56 )

93.

Sodišče prve stopnje je zato po eni strani v točki 72 izpodbijanega sklepa pravilno opozorilo, da resolucija z dne 6. septembra 2001 ( 57 ), s katero je Parlament na pobudo varuha človekovih pravic Komisijo pozval, naj predloži primeren predlog za uredbo na podlagi člena 308 ES zaradi uvedbe enotnih predpisov dobrega upravnega ravnanja, ni predpis. Pritožnik namreč ne more pridobiti pravic niti iz te resolucije ( 58 ) niti iz samega kodeksa, ki ga je pripravil varuh človekovih pravic in je le zgled za organe Skupnosti pri sprejemanju lastnih kodeksov ravnanja, ker nista zavezujoča.

94.

Po drugi strani pa se strinjam s pritožnikom, da bi Sodišče prve stopnje pri preizkusu sedmega tožbenega razloga moralo uporabiti druge pravne vire in se ne bi smelo omejiti le na člen 20 zgoraj omenjenega kodeksa dobrega upravnega ravnanja, zlasti ker se je pritožnik v svoji tožbi izrecno skliceval na člen 41 Listine o temeljnih pravicah. ( 59 ) Kljub temu razveljavitve izpodbijanega sklepa ni mogoče utemeljiti s to opustitvijo obrazložitve, saj razlogi, na katere Sodišče prve stopnje opira svojo odločitev za zavrnitev sedmega tožbenega razloga kot delno nedopustnega oziroma delno neutemeljenega, vzdržijo pravni preizkus.

95.

Tako je Sodišče prve stopnje ugovarjalo očitku pritožnika, da ni bil obveščen o odločbi predsedstva z dne 1. februarja 2006, na eni strani, v točki 72 izpodbijanega sklepa, da ne gre za dokončno odločbo, ki bi ga bremenila. Dejansko je treba najprej ugotoviti, da je naslovnik odločbe predsedstva z dne 1. februarja 2006 generalni sekretar Parlamenta in ne pritožnik. Poleg tega ima ta odločba pravno gledano značaj pooblastila, ki ga predsedstvo da generalnemu sekretarju v skladu s členom 27(4) Pravilnika PSN, da s pobotom uveljavlja povračilo neupravičeno izplačanih zneskov. Vendar je to pooblastilo upoštevno le v razmerju med predsedstvom in generalnim sekretarjem in ne učinkuje navzven. Šele s tem, ko je generalni sekretar izvajal to pooblastilo, tako da je izdal odločbo z dne 22. marca 2006, bi bilo mogoče poseči v pravice pritožnika in tako utemeljiti samostojno pritožbo. Iz tega sledi, da je bilo treba pritožnika, kot je pravilno razsodilo Sodišče prve stopnje, seznaniti z odločbo z dne 22. marca 2006, ki ga neposredno zadeva, ne pa tudi z odločbo z dne 1. februarja 2006.

96.

Na drugi strani je Sodišče prve stopnje v točki 33 izpodbijanega sklepa opozorilo na to, da pri odločbi z dne 1. februarja 2006 ni šlo za dokazno sredstvo, ki bi se lahko uporabilo zoper pritožnika in ki bi ga ta moral poznati. ( 60 ) S tem je Sodišče prve stopnje pravilno zanikalo kršitev pritožnikovih pravic do obrambe.

97.

Potemtakem je Sodišče prve stopnje razsodilo, da Parlament ni bil zavezan pritožniku sporočiti vsebine te odločbe. Kršitev pravice zadevne osebe do obveščenosti, kot dela pravice biti slišan v upravnem postopku, torej ni bila podana.

98.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo sedmi tožbeni razlog kot delno nedopusten oziroma delno neutemeljen. Ker v tej odločbi ni mogoče prepoznati kršitve načela dobrega upravljanja, je treba tudi ta pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

99.

Glede na zgoraj navedeno je pritožba neutemeljena. Zato jo je treba v celoti zavrniti.

100.

V skladu s členom 69(2) Poslovnika Sodišča, ki na podlagi člena 118 tega poslovnika velja za pritožbeni postopek, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker pritožnik s predlogi ni uspel, se mu v skladu s predlogom Evropskega parlamenta naloži plačilo stroškov.

101.

Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj: