1. 

Komisija s to tožbo od Sodišča zahteva, naj ugotovi, da Grčija s tem, da je zavrnila ponudbe medicinskih pripomočkov z oznako CE, ne da bi v vsakem primeru pristojni javni naročniki grških bolnišnic upoštevali postopek, določen v Direktivi Sveta 93/42/EGS (Direktiva o medicinskih pripomočkih), ( 2 ) ni izpolnila obveznosti iz člena 8(2) Direktive Sveta 93/36/EGS (Direktiva o javnih naročilih blaga) ( 3 ) in iz členov 17 in 18 Direktive 93/42.

2.

Menim, da je v zvezi z Direktivo 93/42, kot bom pojasnil v točki 33 teh sklepnih predlogov, Sodišče o vprašanjih glede obveznosti javnih naročnikov in postopkov, ki jih morajo ti spoštovati v primerih, kakršni se izpodbijajo v obravnavanih postopkih, že odločilo v sodbi v zadevi Medipac-Kazantzidis ( 4 ), ki je bila izdana po zaključku pisnega postopka v obravnavani zadevi. Zato menim, da ni nujno pojasniti celotnega pravnega okvirja Direktive 93/42, saj je bilo to že izčrpno opravljeno v sodbi Medipac-Kazantzidis.

3.

Člen 8, od (1) do (4), Direktive 93/36 določa:

„1.   Tehnične specifikacije, opredeljene v Prilogi III, morajo biti podane v razpisni dokumentaciji, ki se nanaša na vsako posamezno naročilo.

2.   Brez poseganja v pravno zavezujoča nacionalna tehnična pravila, če so le-ta v skladu s pravom Skupnosti, morajo naročniki določiti v odstavku 1 navedene tehnične specifikacije s sklicevanjem na nacionalne standarde, ki izpolnjujejo evropske standarde, na evropske tehnične odobritve ali na splošne tehnične specifikacije.

3.   Naročnik se lahko odmakne od odstavka 2, če:

4.   Naročnikom, ki se sklicujejo na odstavek 3, morajo, kjer je mogoče, razloge za to napisati v obvestilu o naročilu, ki ga objavijo v Uradnem listu Evropskih skupnosti, ali v razpisni dokumentaciji, v vsakem primeru pa morajo te razloge zabeležiti v svoji notranji dokumentaciji in takšne informacije na zahtevo tudi posredovati državam članicam in Komisiji.“

4.

V Prilogi III k Direktivi 93/36 z naslovom „Opredelitev nekaterih tehničnih specifikacij“ je določeno:

„Za namene te direktive se opredelijo naslednji izrazi, kot sledi:

5.

Direktiva 93/36 je bila prenesena v grški pravni red predvsem s predsedniškim dekretom št. 370 (FEK A’ 199/1995). Člen 16 te odločbe je v bistvu prepisano besedilo člena 8 Direktive 93/36.

6.

Direktiva 93/42 je bila v grški pravni red prenesena z medministrskim dekretom št. DY7/oik.2480 z dne 19. avgusta 1994 (FEK B’ 679), s katerim je bila grška zakonodaja usklajena s to direktivo.

7.

Poleg tega je bil Ethnikos Organismos Farmakon (grški organ, odgovoren za zagotavljanje izvajanja direktiv Skupnosti o medicinskih pripomočkih, v okviru ministrstva za zdravje, v nadaljevanju: ΕΟF), na podlagi člena 19 zakona št. 2889/2001 določen kot organ, pristojen za medicinske pripomočke.

8.

Komisija je prejela pritožbo zaradi pojavljanja zavrnitev medicinskih pripomočkov – zlasti kirurškega materiala za šivanje – v okviru javnih razpisov za dobavo javnim bolnišnicam v Grčiji iz razlogov v zvezi s „splošno primernostjo in varnostjo pri uporabi“ teh pripomočkov, čeprav so bili označeni z oznako CE ( 7 ) in v vsakem primeru ne da bi bil spoštovan zaščitni postopek, določen v Direktivi 93/42.

9.

Grški organi so 20. aprila 2004 Komisiji v okviru njene preiskave posredovali okrožnico EOF št. 19384 z dne (v nadaljevanju: okrožnica št. 19384). V njej je navedeno, da je bilo ugotovljeno, da so „določene komisije, odgovorne za javna naročila v bolnišnicah, […] zavrnile ponudbe, ki so jih vložila podjetja, številnih medicinskih pripomočkov z oznako CE zaradi neskladnosti, ne da bi EOF opravil nujni predhodni preizkus“ in da se je „v določenih zadevah […] neskladnost nanašala na merila, ki so jih bolnišnice določile samovoljno“. Dalje, v okrožnici je navedeno, da so prizadeta podjetja „vložila tožbe pred grškimi sodišči in pristojnimi evropskimi institucijami, ki so odločili v korist podjetjem“. Po navedbah grških organov je bila okrožnica št. 19384 tako opomnik za zakoniti postopek, ki so ga komisije morale spoštovati, in ga je podrobno opredelila.

10.

Glede na zgoraj opisane dogodke so službe Komisije pritožnika obvestile, da nameravajo zadevo zaključiti. Vendar je pritožnik z dopisom z dne 8. novembra 2004 posredoval dodatne podatke, na podlagi katerih se je izkazalo, da so pristojne komisije določenih bolnišnic (vključno s splošnimi bolnišnicami iz Komotinija, Messolonghija, Agios Nikolaosa na Kreti in bolnišnice Venizelio-Pananio iz Herakliona na Kreti) kljub razposlani okrožnici še naprej kršile predpise.

11.

Kot primer navaja, da je splošna bolnišnica iz Komotinija v določenem javnem razpisu zavrnila velik del pritožnikove ponudbe zaradi neprimernosti pripomočkov, čeprav so bili označeni z oznako CE in čeprav so bili proizvedeni v skladu z Evropsko farmakopejo. Čeprav je bolnišnica prejela okrožnico EOF, ni hotela ravnati v skladu z njenimi usmeritvami in poslati pripomočke EOF v pregled.

12.

Podobno je tudi splošna bolnišnica v Messolonghiju zavrnila pritožnikovo ponudbo in zaključila javni razpis, ne da bi o tem obvestila EOF ali mu poslala vzorce v pregled. Podobno se je zgodilo tudi v postopku javnega naročanja, ki ga je izvedla splošna bolnišnica v Agios Nikolaosu na Kreti.

13.

Nazadnje, v zadevi glede javnega razpisa splošne bolnišnice v Heraklionu na Kreti je ta sicer predhodno v skladu z okrožnico o tem obvestila EOF, vendar ni ravnala v skladu z odločitvijo EOF, ki je menil, da so medicinski pripomočki varni.

14.

Na podlagi teh podatkov je Komisija 21. marca 2005 poslala Helenski republiki pisni opomin in začela uradni postopek zoper državo članico na podlagi člena 226 ES zaradi neizpolnitve obveznosti.

15.

Grški organi v odgovoru z dne 24. maja 2005 niso nasprotovali dejstvu, da določene grške bolnišnice niso delovale v skladu z upoštevnimi predpisi Skupnosti, ampak so le poudarili, da so primeri, na katere se je sklicevala Komisija, izjeme. Menili so, da ti primeri niso potrjevali obstoja obsežne horizontalne kršitve prava Skupnosti.

16.

Komisija je 19. decembra 2005 izdala obrazloženo mnenje, v katerem je navedla, da Helenska republika ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi člena 8(2) Direktive 93/36 in členov 17 in 18 Direktive 93/42 v zvezi z oddajo javnih naročil medicinskih pripomočkov, in državo članico pozvala, naj uskladi svoje ravnanje z obrazloženim mnenjem v roku dveh mesecev od njegove vročitve.

17.

Grčija je v odgovoru z dne 9. februarja 2006 zatrjevala, da je sprejela nujne ukrepe za zagotovitev pravilne uporabe prava Skupnosti in da so primeri, našteti v obrazloženem mnenju Komisije, le izjeme od splošne prakse. Poudarila je tudi, da je grška zakonodaja kot taka skladna s pravom Skupnosti. Poleg tega, da se je sklicevala na okrožnico št. 19384 in opomnik z dne , je navajala tudi, da je EOF na zahtevo bolnišnic izvajal sistematične preglede kakovosti dobav. Nazadnje je poudarila, da so nacionalne bolnišnice vedno bolj sistematično ravnale v skladu z navodili EOF.

18.

Vendar je Komisija na podlagi novih podatkov izvedela, da so se sporne kršitve dejansko še vedno nadaljevale. Po podatkih naj to sploh ne bi bili osamljeni in izjemni primeri in, še več, javni naročniki za svoja nezakonita ravnanja sploh niso bili kaznovani. Pritožnik je menil, da so bili primeri, ko so bolnišnice ravnale v skladu s predpisi, dejansko redki. Iz podatkov, ki so bili ponujeni Komisiji, je poleg tega izhajalo, da EOF ni bil pristojen niti izvajati upravnega nadzora nad bolnišnicami niti jim naložiti sankcij, in da na tem področju v skladu z grškim pravnim redom noben organ (sodni ali drugi) ni izvajal pristojnosti. Komisija v potrditev svojih trditev navaja številne odločbe vrhovnega upravnega sodišča, in sicer Symvoulio tis Epikrateias (državni svet), natančneje njegovega „odbora za zadržanja“, kot primere splošne težnje sodišča, da zavrne pritožbe zoper odločitve javnih naročnikov, s katerimi so kršili direktive in okrožnice, ki veljajo na tem področju.

19.

Komisija je tako sprejela stališče, da je kršitev, ki je grški organi nikoli niso izpodbijali, še naprej obstajala in da ukrepi nacionalnih organov niso bili niti zadostni niti učinkoviti. Komisija je zato pri Sodišču vložila to tožbo.

20.

Po predložitvi pisnih vlog nobena stranka ni zahtevala javne obravnave.

21.

Komisija Sodišču predlaga, naj:

22.

Grška vlada Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

23.

Komisija zatrjuje, da Direktiva 93/36 o usklajevanju postopkov oddaje javnih naročil blaga določa natančen okvir za vsako opredelitev javnega naročnika tehničnih zahtev za pripomočke, vključene v ponudbo. V skladu s členom 8(2) te direktive je sklicevanje na nacionalne standarde, ki izpolnjujejo evropske standarde, na evropske tehnične odobritve ali na splošne tehnične specifikacije obvezno tako v objavi javnega naročila kot pri presoji skladnosti proizvodov, ki so predmet javnega naročila. Komisija poudarja, da so izjeme od načela, iz člena 8(2), izčrpno določene v členu 8(3).

24.

Komisija dalje navaja, da se javni razpisi grških bolnišnic za zbiranje ponudb sklicujejo na zahtevo iz člena 8(2) Direktive 93/36 glede evropske tehnične odobritve, značilne za medicinske pripomočke, to je oznake CE, ki je določena tudi v Direktivi 93/42. Ne glede na to so javni naročniki še naprej izločevali ponudbe medicinskih pripomočkov z oznako CE, čeprav izločitev na tej podlagi očitno ni ena od izjem iz člena 8(3) Direktive 93/36.

25.

V zvezi z Direktivo 93/42 o medicinskih pripomočkih Komisija navaja, da so posebni in izključni postopki – za potrditev takih pripomočkov in njihovo uvrstitev na trg ter izpodbijanje njihove primernosti – določeni tako natančno, da ne more biti dvoma glede njihovih potrjenih kakovostnih značilnostih, niti nimajo državni organi pravice do proste presoje zunaj okvirja, ki ga določa Direktiva.

26.

Komisija trdi, da so bistvene zahteve za skladnost in varnost, ki veljajo za medicinske pripomočke, naštete v Prilogi I k Direktivi 93/42, in da proizvodi z oznako CE izpolnjujejo vse te zahteve. Člen 3 v povezavi s členom 17 Direktive 93/42 naj bi bil podlaga za ugotovitev, da so zadevni pripomočki skladni in so lahko v prostem prometu na notranjem trgu.

27.

Komisija še zatrjuje, da bi zdravniki za določene medicinske pripomočke sicer lahko menili, da ogrožajo zdravje in varnost pacientov, čeprav so označeni z oznako CE. Vendar pojasnjuje, da lahko v takih primerih javni naročniki pripomočke zavrnejo le v okviru zaščitnega postopka, določenega v členih 8 in 18 Direktive 93/42 in opisanega v okrožnici št. 19384.

28.

Komisija navaja, da je grški javni naročnik ponudbo medicinskih pripomočkov z oznako CE zavrnil takoj, namesto da bi uporabil zaščitni postopek.

29.

Vendar po navedbah Komisije iz ustaljene sodne prakse izhaja, da obstoj direktive, ki zakonodajo držav članic približuje, kot sta Direktivi 93/36 in 93/42, in izjava, da se z oznako CE nujno potrjuje skladnost proizvodov, ki so predmet ponudbe, z vsemi tehničnimi določbami direktive, utemeljujeta obveznost države članice, da spoštuje posebne postopke iz direktive za izpodbijanje veljavnosti potrdila. ( 8 )

30.

Komisija navaja, da se nezakonito ravnanje javnih naročnikov in nesposobnost grških organov, da ga nadzirajo ali kaznujejo, nadaljuje kljub sprejetju Okrožnice št. 19384 in dve leti kasneje poslanemu opomniku.

31.

Grška vlada zatrjuje, da bolnišnice v svoji vlogi javnih naročnikov ravnajo v skladu z upoštevnimi določbami prava Skupnosti in nacionalnega prava na področju javnih naročil. Če določene bolnišnice niso ravnale v skladu z upoštevnimi predpisi Skupnosti, je to po njenem mnenju le izjema od splošnega pravila, iz katere pa ni mogoče sklepati na obstoj obsežne horizontalne kršitve prava Skupnosti na spornem področju.

32.

Poleg tega grška vlada navaja, da je EOF v vsakem primeru razposlal okrožnico št. 19384 in 19. januarja 2006 okrožnico št. 4051, ki sta bili opomnik za pravilno presojo ustreznosti pripomočkov zaradi njihove dobave. EOF naj bi torej sprejel nujne ukrepe, da bi zagotovil pravilno uporabo prava Skupnosti. Grška vlada dodatno pojasnjuje, da sankcij za bolnišnice, ki ne ravnajo v skladu z upoštevnimi predpisi Skupnosti, še ni določila zato, ker preiskava inšpektorjev Soma Epitheoriton Ipiresion Igias kai Pronias (inšpekcijska služba za zdravje in preventivo) še vedno traja.

33.

Najprej bi glede Direktive 93/42 navedel sodbo v novejši zadevi Medipac-Kazantzidis ( 9 ), ki je bila izrečena po zaključku pisnega postopka v obravnavani zadevi, v kateri je Sodišče ugotovilo, da se „javnemu naročniku, ki je sprožil postopek javnega razpisa za dobavo medicinskih pripomočkov in natančno določil, da morajo biti ti skladni z Evropsko farmakopejo in nositi oznako CE, [preprečuje], da zaradi razlogov varstva javnega zdravja neposredno in zunaj okvirov zaščitnega postopka iz členov 8 in 18 Direktive 93/42 zavrne ponujene materiale, če ti izpolnjujejo zahtevane tehnične pogoje. Če javni naročnik meni, da ti materiali lahko ogrozijo javno zdravje, mora zaradi izvedbe navedenega zaščitnega postopka o tem obvestiti pristojni nacionalni organ.“

34.

Ker je ta del obravnavane zadeve rešen, ostaja glavna sporna točka še razjasnitev vprašanja dokaznega bremena.

35.

V tem smislu si Komisija s pomočjo določenih posameznih primerov prizadeva dokazati, da ravnanje grških bolnišnic kot javnih naročnikov pomeni ustaljeno upravno prakso, ki je nezakonita in je pristojni organi niti ne nadzorujejo niti ne kaznujejo. Zato Komisija predlaga ugotovitev, da Grčija na splošno ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi prava Skupnosti.

36.

Sodišče je v sodbi Komisija proti Nemčiji ( 10 ) odločilo, da „čeprav so veljavni nacionalni predpisi sami po sebi združljivi s pravom Skupnosti, […] pa je lahko neizpolnitev […] posledica obstoja upravne prakse, ki krši to pravo“.

37.

V zvezi s tem je Sodišče v sodbi v drugi zadevi Komisija proti Grčiji ( 11 ) navedlo, da je „[g]lede možnosti ugotovitve neizpolnitve obveznosti zaradi upravne prakse v državi članici […] Sodišče že postavilo uporabna merila. Dejansko je v tem primeru neizpolnitev obveznosti mogoče ugotoviti samo z dovolj podrobnim dokazovanjem, podprtim z dokumenti, očitane upravne prakse, ki mora biti v določeni meri ustaljena in splošna in pri ugotovitvi obstoja katere se Komisija ne more opreti na katero koli domnevo.“

38.

V obravnavani zadevi je Komisija 19. decembra 2005 izdala obrazloženo mnenje, v katerem je navedla, da Grčija ni izpolnila obveznosti na podlagi člena 8(2) Direktive 93/36 in na podlagi členov 17 in 18 Direktive 93/42 v zvezi z oddajo javnih naročil medicinskih pripomočkov, in je državo članico pozvala, naj ravnanje uskladi z obrazloženim mnenjem v roku dveh mesecev od vročitve.

39.

Grčija je 9. februarja 2006 odgovorila na obrazloženo mnenje in navedla, da je sprejela nujne ukrepe za zagotovitev pravilne uporabe prava Skupnosti, med drugim z razdelitvijo okrožnice št. 19384 in opomnika , s čimer je bolnišnice opozorila na njihove obveznosti v skladu s pravom Skupnosti. Menim, da te navedbe kažejo na to, da je grška vlada: i) priznala obstoj dejanskega stanja, ki je podlaga za očitke, navedene v obrazloženem mnenju; ii) ob prizadevanju, da se problem odstrani, dalje ukrepala (to je opomnik z dne ); in iii) ni zagotovila nobenega vsebinskega odgovora za ravnanje, ki je predmet pritožbe.

40.

Komisija v tožbi navaja, da se kljub sprejetju okrožnice št. 19384 in dve leti kasneje poslanemu opomniku nezakonito ravnanje javnih naročnikov ter neobstoj nadzora grških organov nadaljuje. Meni, da so primeri, na katere je bila opozorjena, znak, kot kaže, splošne prakse grških bolnišnic, da sporna kršitev sploh ni osamljen in izjemen primer, kot navaja grška vlada, in da se ravnanja odgovornih javnih naročnikov še vedno ne preverja.

41.

Pred presojo utemeljenosti tožbe Komisije bom najprej obravnaval ugovor grške vlade, da Komisija na podlagi preučitve posebnih primerov – ki jih Grčija šteje za „izjemne“ – neutemeljeno na splošno sklepa o obstoju obsežne horizontalne kršitve prava Skupnosti in predpostavlja očitano sistemsko neizpolnjevanje obveznosti Grčije.

42.

V naslednjih točkah bom skušal dokazati, zakaj bi se po mojem mnenju očitana kršitev lahko štela za splošno in dolgotrajno.

43.

Mislim, da bi bilo v zvezi s tem smotrno podrobneje navesti pomembne dele sodbe Komisija proti Irski (t.i. zadeva „Irski odpadki“). ( 12 ) V tej zadevi je Sodišče odločilo, da morajo države članice, čeprav je dolžnost Komisije, da dokaže očitano neizpolnitev obveznosti, ( 13 )„na podlagi člena 10 ES Komisiji olajševati izpolnjevanje njenih nalog, ki med drugim, kot izhaja iz člena 211 ES, obsegajo skrb za uporabo določb Pogodbe in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo v skladu s to Pogodbo[ ( 14 )] […]. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da je glede preverjanja pravilne praktične uporabe nacionalnih določb za zagotovitev učinkovitega izvajanja direktiv […] Komisija, ki nima preiskovalnih pooblastil v teh zadevah, močno odvisna od dokazov, ki jih predložijo morebitni pritožniki, […] kot tudi omenjena država članica sama[ ( 15 )] […]. Iz tega sledi predvsem, da mora država članica, ko Komisija predloži zadostne dokaze, ki kažejo na določena dejstva, ki zadevajo ozemlje tožene države članice, vsebinsko in podrobno izpodbijati predložene podatke in posledice, ki iz njih izhajajo[ ( 16 )] […]. V teh okoliščinah morajo namreč nacionalni organi ob upoštevanju lojalnega sodelovanja v skladu z dolžnostjo vsake države članice, […] to je, da Komisiji olajšajo izpolnjevanje njenih nalog, kot prvi opraviti potrebne preglede na kraju samem[ ( 17 )] […]. Zato, kadar se Komisija sklicuje na pritožbe o ponavljajočih neizpolnitvah obveznosti glede določb direktive, podprte z dokazi, mora udeležena država članica izpodbijati konkretna dejstva, zatrjevana v teh pritožbah[ ( 18 )] […]. Enako velja, da mora država članica, kadar Komisija predloži zadostne dokaze o tem, da so organi te države članice razvili ponavljajočo in dolgotrajno prakso, ki je v nasprotju z določbami direktive, vsebinsko in podrobno izpodbijati predložene podatke in posledice, ki iz njih izhajajo.“ ( 19 )

44.

Poleg tega je Sodišče v sodbi Komisija proti Italiji ( 20 ) odločilo, da „ta obveznost držav članic izhaja iz dolžnosti lojalnega sodelovanja, ki jo določa člen 10 ES, in velja za katero koli fazo postopka iz člena 226 ES“.

45.

V tem okviru bom presojal utemeljenost te zadeve.

46.

Najprej, kot je Sodišče ugotovilo v sodbi Komisija proti Irski, ( 21 )„Komisija lahko Sodišču predlaga, naj ugotovi neizpolnitev določb direktive, ker je splošna praksa v nasprotju s prakso, ki naj bi jo sprejeli organi države članice, pri čemer Komisija to prakso ponazori s posebnimi okoliščinami“.

47.

Menim, da je v obravnavani zadevi iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je bilo vsaj 14 primerov – znanih Komisiji – bolnišnic, ki so kot javni naročniki ravnale nepravilno in protizakonito, kot je opisano zgoraj.

48.

Teh štirinajst primerov očitanih kršitev prava Skupnosti se je zgodilo v naslednjih bolnišnicah: Attica, Agios Savvas v Atenah, Elpis, Argos, bolnišnica Rdečega križa Korgialenio-Benakio v Atenah, splošna bolnišnica v Kalamati (na peloponeškem polotoku), splošna bolnišnica v Nafpliu, atenska splošna otroška bolnišnica P. & A. Kiriakou, Siros (na Kikladah), splošna bolnišnica v Sparti, splošna bolnišnica Panarkadiko v Tripolisu, splošna bolnišnica in porodnišnica Elena Venizelou, splošna bolnišnica Asklipio v Voulas Attiqus in Kos.

49.

Iz spisa, predloženega Sodišču, izhaja, da so na seznamu nekatere od največjih bolnišnic v Grčiji, namreč: Attica, Agios Savvas (dobro znana bolnišnica za zdravljenje raka), Korgialenio-Benakio, Kiriakou in Elena Venizelou.

50.

Menim tudi, da ti primeri hkrati odražajo tako široko zemljepisno območje kot številna specialistična področja, vključno s splošnimi bolnišnicami, otroško bolnišnico, bolnišnico za zdravljenje raka in porodnišnico. ( 22 )

51.

Glede tega se strinjam s stališči generalnega pravobranilca Geelhoeda v njegovih sklepnih predlogih v zadevi Komisija proti Irski, ( 23 ) da „čeprav osamljeni primeri lahko zadostujejo za ugotovitev kršitve, […] strukturna kršitev predpostavlja, da gre za splošnejšo prakso ali vzorec kršitev, ki se bosta verjetno še ponavljala. Pri direktivi to pomeni, da se njene bistvene določbe iz kakršnega koli razloga ne izvajajo v praksi niti se njen cilj v državi članici ne dosega. Znak tega je lahko dejstvo, da ta praksa ni omejena na določeno območje v državi članici, ampak je bolj razširjena, ker se primeri, ki so v nasprotju z določili direktive, sočasno pojavljajo po vsem njenem ozemlju.“ Kaže, da gre v obravnavni zadevi dejansko za to.

52.

Nazadnje se mora v zvezi z navedenim še upoštevati, da je v obravnavanih postopkih zadevni proizvod tak, da ga morajo bolnišnice kupovati periodično in redno. Menim, da se bo zato, glede na naravo proizvoda, spornega v obravnavanih postopkih – v nasprotju s tistim, ki se kupi enkrat – splošna praksa, ki je predmet pritožbe Komisije, verjetno ponavljala.

53.

Zato na podlagi obrazložitve v točkah od 45 do 51 zgoraj ter podobnosti in ponavljajoče narave spornih primerov menim, da javni naročniki in Helenska republika kot kaže splošno in sistematično ne ravnajo v skladu z direktivama 93/36 in 93/42. ( 24 )

54.

Glede zgoraj navedenega moram poudariti, da mora država članica, ko Komisija predloži zadostne dokaze o tem, da so organi te države članice razvili ponavljajočo in dolgotrajno prakso, ki je v nasprotju z določbami direktiv 93/36 in 93/42, vsebinsko in podrobno izpodbijati predložene podatke in posledice, ki iz njih izhajajo.

55.

Vendar je osnovni problem obravnavane zadeve, da grška vlada ni izpodbijala nobene od trditev v zvezi s katero koli od navedenih bolnišnic. ( 25 ) Grčija tudi ni ponudila niti razlogov niti posebnih dokazov, s katerimi bi vsebinsko in podrobno nasprotovala očitkom Komisije ali jih izpodbijala.

56.

Pravzaprav je grška vlada v okrožnici št. 19384, v predhodni fazi in zlasti v obrambi v tem postopku priznala, da so „določene bolnišnice kršile upoštevne predpise Skupnosti“.

57.

Ker grška vlada ni izpodbijala očitkov Komisije in ni predložila zadostnih nasprotnih dokazov, je treba torej šteti, da so ti očitki utemeljeni. ( 26 )

58.

Menim, da je Komisija zadostno dokazala, da je Grčija kršila pravo Skupnosti. Dokazi so še bolj okrepljeni z dejstvom, kot je razvidno iz spisa, predloženega Sodišču, in česar grška vlada ne izpodbija, da ta država članica nezakonitega ravnanja javnih naročnikov niti ne nadzoruje niti ne kaznuje.

59.

Iz sodne prakse, navedene v točki 43 teh sklepnih predlogov, izhaja, da bi Grčija na podlagi člena 10 ES morala olajševati izpolnjevanje nalog Komisije v postopkih na podlagi člena 226 ES.

60.

Grčija bi v skladu z dolžnostjo na podlagi člena 10 ES morala, namesto da je preprosto zanikala, ( 27 ) da na podlagi posamičnih primerov (ki jih v nobenem primeru ni izpodbijala) ni mogoče ugotoviti splošnega neizpolnjevanja obveznosti, dokazati, da obstajajo primeri, v katerih sta bili obe sporni direktivi pravilno uporabljeni. Zato bi morala predložiti presojo povprečnega števila javnih razpisov za zbiranje ponudb, ki jih je bolnišnica objavila letno, s čimer bi pokazala, da so bili Komisiji znani primeri glede na njihovo število, zemljepisno razširjenost in specializacijo dejansko izjemni in da glede na vse druge primere niso temeljili na nobeni splošni nezadostnosti. Vendar grška vlada niti v predhodni fazi niti v pisnih stališčih v tem postopku očitno tega ni storila.

61.

Eden in edini razlog, ki ga predlaga grška vlada, je, da Komisija ni dokazala, da njej znani primeri niso osamljeni in izjemni primeri.

62.

Menim, da bi se ob upoštevanju števila, zemljepisne razširjenosti in področij specializacij bolnišnic in dejstva, da so vključene nekatere od največjih bolnišnic v Grčiji, izkazalo, da je ravnanje grških bolnišnic posplošena kršitev in se je zato ne more šteti za omejeno na teh 14 primerov, znanih Komisiji.

63.

Število primerov kršitev javnih naročnikov in pomanjkanje nadzora in kaznovanja takega ravnanja na upravni in sodni ravni – tako na splošno kot v posameznih primerih – dejansko peljejo, kot je pokazala Komisija, do drugačnega sklepa, kot ga predlaga Grčija. Menim torej, da sta tako delovanje javnih naročnikov kot praksa ustreznih nadzornih organov sistemska kršitev zakonitega postopka.

64.

Komisija je dokazala, da se lahko dejansko stanje, ki je podlaga različnim primerom, ki so predmet pritožbe, glede na njihovo število in naravo, razloži le s tem, da se obveznosti prava Skupnosti niso upoštevale v večjem obsegu. V takem položaju se primeri ravnanja, ki so predmet pritožbe, gledano skupaj in ob upoštevanju konteksta, ne morejo obravnavati kot osamljeni primeri, ampak so bolj značilni za politiko upravne prakse, ki je v nasprotju z obveznostmi države članice. ( 28 )

65.

Vodenje postopkov velikega števila bolnišnic javnega naročanja v nasprotju z Direktivo 93/36 je dejansko v nasprotju z obveznostmi grških organov na podlagi člena 8(2) Direktive 93/36.

66.

Komisija utemeljeno poudarja, da je grška vlada za odpravo teh kršitev, potem ko ji jih je Komisija sporočila, ukrepala le tako, da je EOF sprejel upravni akt, namreč okrožnico št. 19384, in da je dve leti kasneje razposlala opomnik. Poudariti je treba, da je bil ta poslan 19. januarja 2006, mesec dni po tem, ko je Komisija poslala grškim organom obrazloženo mnenje.

67.

Vendar iz spisa, predloženega Sodišču, izhaja, da se nezakonito ravnanje javnih naročnikov ter pomanjkanje nadzora grških organov in sankcioniranja tega ravnanja nadaljuje.

68.

Glede na zgoraj navedeno se strinjam s Komisijo, da so primeri, na katere je bila opozorjena, primeri, ki kažejo na splošno prakso grških bolnišnic glede nabave medicinskih pripomočkov.

69.

Razlog, ki ga navajajo grški organi – ki temelji na obstoju nacionalnih (pritožbenih) postopkov, oblikovanih za obravnavo vsake kršitve v zvezi z javnim naročanjem –, ne opravičuje, da država članica lahko krši upoštevna pravila Skupnosti.

70.

Kot je Sodišče navedlo v sodbi Brasserie du Pêcheur in Factortame, ( 29 ) je samo „dosledno odločalo, da je pravica posameznikov, da se pred nacionalnimi sodišči sklicujejo na določbe Pogodbe z neposrednim učinkom, le najmanjše jamstvo in samo po sebi ne zadostuje za zagotovitev popolnega in dokončnega izvajanja Pogodbe“.

71.

Pogoj za neizpolnjevanje obveznosti države članice, ki izhaja iz njene upravne prakse, je namreč, da je pri organih tožene države članice mogoče prepoznati poseben vzorec ravnanja. ( 30 )

72.

Menim, da gre v tej zadevi za to. Iz spisa, predloženega Sodišču, izhaja, da je upravna praksa, ki je predmet pritožbe in je prikazana s številnimi primeri, do določene mere očitno stalna in splošna ter hkrati povezana z neobstojem nadzora, izvrševanja in sankcij. ( 31 ) Poleg tega se glede na navedbe Komisije, predstavljene v točki 18 teh sklepnih predlogov, zdi – kot izhaja iz splošne težnje, da se zavrnejo pritožbe zoper odločitve javnih naročnikov – da državni svet nepravilne in protizakonite razlage javnih naročnikov sploh ni zavračal, ampak jo je celo potrdil. ( 32 )

73.

Zato menim, da se bo upravna praksa iz tožbe Komisije, kot je opisana zgoraj, verjetno nadaljevala. Poleg tega se zdi, da bi taka kršitev Helenske republike ogrozila ne le posebne, z direktivama 93/36 in 93/42 varovane interese, ampak tudi, čisto splošno, cilje teh direktiv.

74.

V obravnavani zadevi takega položaja namreč ni mogoče odpraviti le s sprejetjem ukrepov za rešitev več posameznih primerov, ki niso v skladu s sporno obveznostjo prava Skupnosti, pač pa tudi v ponovni ocenitvi splošne politike in upravne prakse zadevne države članice. ( 33 )

75.

Poleg tega je sklep, da je upravna praksa, ki je predmet pritožbe, do določene mere očitno stalna in splošna ter hkrati povezana s pomanjkanjem nadzora, izvrševanja in sankcij, kot kaže, paradoksalno, potrjen s trditvijo grške vlade, da sankcije (še) niso mogle biti naložene, ker je ob vložitvi duplike preiskava inšpekcijske službe za zdravje in preventivo še vedno trajala. Na prvi pogled se dejansko zdi, da ta preiskava neupravičeno predolgo traja, nenazadnje zato, ker bi grški organi zaradi podatkov, ki so prišli na dan med upravnim postopkom na podlagi člena 226 ES, preiskavo lahko nadaljevali. Iz spisa, predloženega Sodišču, izhaja predvsem, da je Komisija prvič obvestila Grčijo o ravnanju javnih naročnikov 26. septembra 2003, Grčija pa je dupliko vložila . Torej so pretekla vsaj tri leta in pol od dneva, ko je bilo Grčiji prvič sporočeno sporno ravnanje.

76.

Menim, da bi bilo treba omeniti, da sta v obravnavani zadevi očitno izpolnjeni merili trajanja (dejstvo, da je položaj neskladnosti trajal daljše obdobje) in teže (mera, v kateri dejanski položaj v državi članici odstopa od rezultata, ki naj bi se dosegel z izpolnjevanjem obveznosti iz zakonodaje Skupnosti). ( 34 )

77.

Nazadnje, tožba zaradi neizpolnitve obveznosti je objektivna in z dolgotrajnostjo preiskave grških organov ni mogoče odpraviti dejstva, da Grčija ni izpolnila obveznosti. V sodbi Komisija proti Belgiji ( 35 ) je Sodišče navedlo, da se „v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča […] država članica ne more sklicevati na določbe, prakse ali okoliščine v svojem notranjem pravnem redu, da bi opravičila neupoštevanje obveznosti, določenih v direktivah Skupnosti“.

78.

Na podlagi zgoraj navedene sodne prakse je tako treba ugotoviti, da je Komisija, ker grška vlada ni predložila nasprotnih dokazov, s predpisanim pravnim standardom dokazala, da Grčija, s tem da je zavrnila ponudbe medicinskih pripomočkov z oznako CE, ne da bi v vsakem primeru pristojni javni naročniki grških bolnišnic upoštevali postopek, določen v Direktivi 93/42, ni izpolnila obveznosti iz direktiv 93/36 in 93/42. ( 36 )

79.

Na podlagi člena 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija je zoper Grčijo priglasila stroške.

80.

Menim torej, da bi moralo Sodišče: