Zadeva C-330/05

Kazenski postopek

zoper

Fredrika Granberga

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hovrätten för Övre Norrland)

„Trošarine – Mineralna olja – Neobičajni prevoz“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke V. Trstenjak, predstavljeni 27. februarja 2007 

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 15. novembra 2007 

Povzetek sodbe

1.     Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Trošarine – Direktiva 92/12 – Trošarinski izdelki – Določitev države članice nastanka obveznosti plačila dajatve

(Direktiva Sveta 92/12, člen 9(3))

2.     Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Trošarine – Direktiva 92/12 – Trošarinski izdelki – Določitev države članice nastanka obveznosti plačila dajatve

(Direktiva Sveta 92/12, člen 9(3))

3.     Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Trošarine – Direktiva 92/12 – Trošarinski izdelki – Določitev države članice nastanka obveznosti plačila dajatve

(Direktiva Sveta 92/12, člena 7(4) in 9(3))

1.     Člen 9(3) Direktive 92/12 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov ne dovoljuje, da se na splošno naloži plačilo trošarine v državi članici porabe na kurilno olje, ki ga v drugi državi članici nabavi fizična oseba za lastno uporabo ter ga sama prepelje v navedeno državo članico porabe, ne glede na to, kako je ta fizična oseba opravila ta prevoz.

Država članica dejansko sme izvajati možnosti, predvidene v tej določbi, le, če fizična oseba opravi prevoz blaga na način, ki ne sodi pod pojem „neobičajnega prevoza“, kot je opredeljen v navedeni določbi.

(Glej točki 31 in 32 ter točko 1 izreka.)

2.     Prevoz 3000 l kurilnega olja v treh zabojnikih, običajno poimenovanih „veliki zabojniki za razsuti tovor“, natovorjenih v dostavno vozilo, ki ga opravi fizična oseba, pomeni „neobičajni prevoz“ v smislu člena 9(3) Direktive 92/12 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov.

(Glej točko 41 in točko 2 izreka.)

3.     Člen 7(4) Direktive 92/12 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov ne nasprotuje temu, da zakonodaja namembne države članice, v kateri nastane obveznost za plačilo trošarine, kot to dovoljuje člen 9(3) te direktive, od fizične osebe, ki je za lastno uporabo osebno nabavila kurilno olje v drugi državi članici, v kateri je bilo to blago sproščeno v porabo, in ki je navedeno blago sama prepeljala v to namembno državo članico na „neobičajen način“ v smislu omenjenega člena 9(3), zahteva jamstvo, ki zagotavlja plačilo trošarine, in da ima pri sebi spremni dokument ter dokument, ki potrjuje, da je bilo tako jamstvo dano.

Kot izhaja iz trinajste uvodne izjave in člena 18 Direktive, je namen spremnega dokumenta predvsem identifikacija blaga, ki se prevaža, ter opredelitev davčnega statusa pošiljke; torej ni mogoče izključiti, da bi država članica lahko v ta namen, če neobičajni prevoz kurilnega olja opravi fizična oseba, od te osebe zahtevala take dokumente.

(Glej točke od 54 do 56 ter točko 3 izreka.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 15. novembra 2007(*)

„Trošarine – Mineralna olja – Neobičajni prevoz“

V zadevi C-330/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Hovrätten för Övre Norrland (Švedska) z odločbo z dne 22. avgusta 2005, ki je na Sodišče prispela 6. septembra 2005, v kazenskem postopku zoper

Fredrika Granberga,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, A. Tizzano (poročevalec), R. Schintgen, M. Ilešič in E. Levits, sodniki,

generalna pravobranilka: V. Trstenjak,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 23. novembra 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–       za F. Granberga L. Lindström, advokat,

–       za švedsko vlado K. Norman in A. Kruse, zastopnika,

–       za grško vlado S. Spyropoulos, zastopnik, N. Dafniou, Z. Chatzipavlou in S. Trekli, zastopnice,

–       za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Albenziem, avvocato dello Stato,

–       za poljsko vlado J. Pietras, zastopnik,

–       za Svet Evropske unije E. Karlsson in M.‑M. Josephides, zastopnici,

–       za Komisijo Evropskih skupnosti W. Mölls in L. Ström van Lier, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 27. februarja 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1       Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 7(4) in 9(3) Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L 76, str. 1), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/108/EGS z dne 14. decembra 1992 (UL L 390, str. 124, v nadaljevanju: Direktiva), ter na veljavnost drugonavedene določbe.

2       Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka zoper F. Granberga zaradi nezakonitega uvoza kurilnega olja na Švedsko, torej mineralnega olja v smislu člena 9(3) Direktive.

I –  Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3       Peta, šesta, sedma, dvanajsta in trinajsta uvodna izjava Direktive določajo:

„ker vsaka dobava, skladiščenje zaradi dobave ali oskrba gospodarskega subjekta, ki opravlja neodvisno gospodarsko dejavnost, ali subjekta, za katerega velja javno pravo, ki se opravi v drugi državi članici kakor tisti, v kateri se proizvod sprosti v porabo, povzroči obveznost plačila trošarine v tej drugi državi članici;

ker je treba pri trošarinskih proizvodih, ki jih nabavijo fizične osebe za svojo lastno uporabo in ki jih sami prevažajo, trošarino obračunati v državi, v kateri so ti proizvodi nabavljeni;

ker morajo države članice pri ugotavljanju, da trošarinski proizvodi niso namenjeni zasebnim, ampak komercialnim namenom, upoštevati veliko meril;

[…]

ker je za zagotovitev, da se davki poberejo po stopnjah, ki jih določijo države članice, treba sprejeti določbe za vzpostavitev postopka za premik takega blaga pod režimom odloga plačila trošarine;

ker je glede na to treba najprej sprejeti določbe za lažjo identifikacijo posameznih pošiljk; ker je treba sprejeti določbo, ki bo omogočala takojšnjo opredelitev davčnega statusa pošiljke; ker je torej nujno treba zagotoviti spremni dokument, ki bo ustrezal tem zahtevam, in je lahko bodisi administrativni bodisi komercialni dokument; ker mora uporabljeni komercialni dokument vključevati bistvene elemente iz administrativnega dokumenta.“

4       Na podlagi člena 3(1) se Direktiva na ravni Skupnosti uporablja za mineralna olja, alkohol in alkoholne pijače ter tobačne proizvode.

5       V členu 6(1) Direktive je določeno:

„Obveznost za plačilo trošarine nastane ob sprostitvi v porabo […]

Sprostitev trošarinskih proizvodov v porabo je:

a)      vsaka odprema, tudi nepravilna, iz režima odloga plačila trošarine;

b)      vsaka proizvodnja teh proizvodov, tudi nepravilna, zunaj režima odloga plačila trošarine;

c)      vsak uvoz teh proizvodov, tudi nepravilen, če ti proizvodi niso pod režimom odloga plačila trošarine.“

6       V členu 7 Direktive je določeno:

„1.      Pri trošarinskih proizvodih, ki so že sproščeni v porabo v eni državi članici in se zaradi komercialnih namenov nahajajo v drugi državi članici, se trošarina pobere v državi članici, v kateri se proizvodi nahajajo.

[…]

4.      Proizvodi iz odstavka 1 se premikajo med ozemlji držav članic skupaj s spremnim dokumentom, v katerem so navedeni vsi najvažnejši podatki iz dokumenta iz člena 18(1). Oblika in vsebina tega dokumenta se določita v skladu s postopkom iz člena 24.

[...]“

7       V členu 8 Direktive je določeno:

„Za proizvode, ki jih nabavijo fizične osebe za lastno uporabo in jih same prevažajo, se po načelu, ki ureja notranji trg, trošarina obračuna v državi članici, v kateri so nabavljeni.“

8       V členu 9(3) Direktive je določeno:

„Države članice lahko tudi določijo, da nastane obveznost za plačilo trošarine v državi članici porabe za nabavo mineralnega olja, ki je že bilo sproščeno v porabo v drugi državi članici, če take proizvode na neobičajen način prevažajo fizične osebe ali kdo drug v njihovem imenu. Neobičajni prevoz je vsak prevoz goriva, razen prevoz v rezervoarjih vozil ali v ustreznih ročkah za rezervno gorivo in prevoz tekočih proizvodov za ogrevanje, razen prevoz v cisternah, uporabljenih v imenu osebe, ki opravlja takšno gospodarsko dejavnost.“

9       V členu 18 Direktive je določeno:

„1.      Ne glede na možno uporabo računalniško podprtih postopkov mora vse trošarinske izdelke, ki se med državami članicami gibajo pod režimom odloga plačila trošarine, tudi tiste, ki se gibajo po morju ali zraku, neposredno iz ene v drugo luko ali letališče v Skupnosti, spremljati dokument, ki ga izda pošiljatelj. Ta dokument je lahko bodisi administrativni dokument ali komercialni dokument. Oblika in vsebina tega dokumenta ter postopek, ki se izvede, kadar njegova uporaba objektivno ni ustrezna, se določijo v skladu s postopkom iz člena 24.

2.      Zaradi možnosti identifikacije proizvodov in opravljanja pregledov morajo biti v dokumentu iz odstavka 1 paketi oštevilčeni in proizvodi opisani. Po potrebi mora pošiljatelj vsak zabojnik zapečatiti, če države članice odpreme priznavajo prevozno sredstvo kot primerno za pečatenje, ali pa mora pošiljatelj pakete zapečatiti.

3.      Če prejemnik ni imetnik trošarinskega skladišča ali pooblaščeni trošarinski prejemnik, in ne glede na člen 17, mora biti dokumentu iz odstavka 1 priložen dokument, ki potrjuje, da je trošarina plačana v namembni državi članici ali da so vsi drugi postopki za pobiranje trošarine izpolnjeni v skladu s pogoji, ki jih določijo pristojni organi namembne države članice.

Iz tega dokumenta morajo biti razvidni:

–       naslov urada pristojnih davčnih organov v namembni državi članici,

–       datum in referenčna oznaka plačila ali prejema jamstva za plačilo pri pristojnem uradu.

[…]“

 Nacionalno pravo

10     Člen 4 Poglavja 1 zakona o nadzoru prevoza alkoholnih proizvodov, tobačnih proizvodov in mineralnih olj ter drugih transakcij v okviru pobiranja trošarin (lag (1998:506) om punktskattekontroll av transporter m.m. av alkoholvaror, tobaksvaror och mineraloljeprodukter, v nadaljevanju: LPK) določa:

„Zavezanec pomeni zavezanca za trošarine v skladu

[…]

3.      s Poglavjem 4, člen 1, prvi odstavek, točke od 1 do 5 ali 7, ali člen 2 zakona o obdavčitvi energije (lag (1994:1776) om skatt på energi, v nadaljevanju: LSE).“

11     Člen 1 Poglavja 4 LSE določa:

„Davčni zavezanec za energetski davek je [...]:

[...]

5.      vsaka oseba […], ki uvozi na Švedsko ali nabavi na Švedskem gorivo iz druge države članice Evropske skupnosti;

[...]“

12     Člen 1a Poglavja 4 LSE določa:

„Davka ni treba plačati v skladu s členom 1(5)

[…]

3.      za goriva, ki se na Švedsko uvozijo za zasebne namene v rezervoarju vozila, ladje ali zrakoplova ali v ročkah za rezervno gorivo s prostornino največ 10 l.“

13     V členu 6 Poglavja 1 LPK je določeno:

„Trošarinski proizvod se lahko prevaža samo, če so obveznosti v zvezi s spremnim dokumentom, jamstvom[, ki zagotavlja plačilo davka], dokazilom o jamstvu in prijavo, ki izhajajo iz zakonov iz člena 2 ali iz določb iz člena 5a, izpolnjene.“

14     Na podlagi člena 1 Poglavja 5 LPK se vsaka oseba, ki namenoma uvozi trošarinske proizvode na Švedsko iz države, ki spada na območje, na katero se nanaša zakonodaja Skupnosti o trošarinah, tako da krši člen 6 Poglavja 1 tega zakona in tako resno otežuje izvajanje davčnega nadzora v zvezi s prevozom blaga, obsodi zaradi nezakonitega prevoza trošarinskih proizvodov na kazen zapora do dveh let. Storilec kršitve se kaznuje z denarno kaznijo, če se ta šteje za manj hudo.

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

15     F. Granberg, ki je z dostavnim vozilom prišel s Finskega, je bil 7. decembra 2003 ustavljen na švedski carinski postaji Övertorneå. Carinski organi so v njegovem vozilu odkrili 3000 l kurilnega olja, ki je bilo dano v promet na Finskem. To olje je bilo prepeljano v pokritem tovornem delu v treh zabojnikih, običajno poimenovanih „veliki zabojniki za razsuti tovor“ (v nadaljevanju: VZRT). To vrsto VZRT uporabljajo gospodarski subjekti, zlasti za prevoz hidravličnih olj. Navedeno olje je bilo namenjeno ogrevanju prebivališča F. Granberga in torej osebni uporabi. Na podlagi člena 1 Poglavja 4 LSE v povezavi s členom 4 Poglavja 1 LPK se je zadevno blago štelo za zavezano plačilu trošarine.

16     Državno tožilstvo je F. Granberga obdolžilo, da je resno otežil izvajanje davčnega nadzora, ker pred prevozom kurilnega olja pristojnim davčnim organom ni predložil deklaracije, ker ni dal jamstva, ki zagotavlja plačilo zapadlih dajatev, in pri sebi ni imel niti dokaza o jamstvu niti poenostavljenega spremnega dokumenta. Haparanda tingsrätt (sodišče prve stopnje Haparanda) ga je z odločbo z dne 4. maja 2004 obsodilo na denarno kazen za nezakonit prevoz trošarinskih proizvodov.

17     F. Granberg je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Hovrätten för Norrland (pritožbeno sodišče za Övre Norrland). Strinja se z dejanskim stanjem, vendar izpodbija to, da bi lahko ta dejstva pomenila kaznivo dejanje. Dejansko zatrjuje, da švedski zakonodajalec, s tem da je predpisal plačilo trošarine za ves uvoz kurilnega olja, ne da bi predvidel izjemo za uvoz, za katerega se ne uporabi „neobičajnega prevoza“ v smislu člena 9(3) Direktive, ni prenesel – oziroma je vsaj nepravilno prenesel – določbe te direktive.

18     V teh okoliščinah je Hovrätten för Övre Norrland prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1)      Ali imajo države članice v skladu s členom 9(3) [Direktive] možnost, da s splošno določbo izvzamejo kurilno olje s področja uporabe člena 8 Direktive, tako da bi [zakonodaja] držav[e] članic[e] lahko določila, da mora fizična oseba, ki je sama in za lastno uporabo nabavila kurilno olje v drugi državi članici, v kateri je bilo sproščeno v porabo, in ga je sama prepeljala v namembno državo članico, plačati trošarino v tej državi, ne glede na to, kako je kurilno olje prepeljala?

2)      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je člen 9(3) [Direktive] združljiv z načelom prostega pretoka blaga, ki je določeno v Pogodbi ES, in načelom sorazmernosti, če naj bi bil namen člena 9(3) Direktive odvračati fizične osebe od prevažanja mineralnih olj, tako da se določi izjema od splošnega pravila, v skladu s katerim se pri blagu, ki ga fizične osebe nabavijo za lastno uporabo in za katero same zagotovijo prevoz, obračuna trošarina v državi članici, v kateri ga kupijo? Ali je tak namen združljiv s pravno podlago Direktive, na katero se sklicuje Svet [Evropske unije], oziroma ali je člen 9(3) nezakonit?

3)      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali pomeni prevoz 3000 litrov kurilnega olja v treh zabojnikih, običajno poimenovanih ‚[VZRT]‘ – ki so lahko kot taki dovoljeni za poklicni prevoz nevarnega blaga, zlasti tekočin –, natovorjenih v dostavno vozilo, ki ga opravi fizična oseba, neobičajni prevoz v smislu člena 9(3) [Direktive]?

4)      Ali je določba zakonodaje države članice, v skladu s katero mora fizična oseba, ki kupi kurilno olje za lastno uporabo v drugi državi članici, v kateri je bilo blago sproščeno v porabo, in ga sama prepelje v namembno državo članico na neobičajen način v smislu člena 9(3) Direktive, predložiti jamstvo, ki zagotavlja plačilo trošarine, in pri prevozu imeti pri sebi poenostavljeni spremni dokument ter dokaz o jamstvu za plačilo trošarin, združljiva s členom 7(4) [Direktive]?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

19     Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 9(3) Direktive dovoljuje, da se na splošno naloži plačilo trošarine v državi članici porabe na kurilno olje, ki ga v drugi državi članici nabavi fizična oseba za lastno uporabo ter ga sama prepelje v navedeno državo članico porabe, ne glede na to, kako je opravila ta prevoz.

 Stališča, predložena Sodišču

20     Poljska vlada, Svet in Komisija Evropskih skupnosti predlagajo, da se na to vprašanje odgovori nikalno.

21     Trdijo, da člen 9(3) Direktive daje državam članicam možnost, da s področja uporabe člena 8 Direktive izključijo kurilno olje, ki ga na njihovo ozemlje uvozi fizična oseba za lastno uporabo, samo če ta oseba v ta namen uporabi „neobičajni prevoz“ v smislu navedenega člena 9(3).

22     Po mnenju poljske vlade in Sveta je treba to določbo, ki pomeni izjemo od splošnega pravila, določenega v členu 8 Direktive, razlagati ozko. Svet v zvezi s tem natančneje navaja, da bi zakonodajalec Skupnosti, če bi državam članicam želel dovoliti, da s področja uporabe navedenega člena 8 izključijo prevoz kurilnega olja, ki ga opravi fizična oseba, to izrecno določil.

23     Švedska, grška in italijanska vlada menijo nasprotno, da države članice lahko s področja uporabe člena 8 Direktive izključijo tekoče proizvode za ogrevanje, ki jih prevažajo fizične osebe, in zato lahko na te proizvode naložijo trošarino v državi članici porabe, ne glede na izbrani način prevoza.

24     Švedska vlada v glavnem uveljavlja, da ni možnosti, da bi fizična oseba lahko kurilno olje prevažala na „običajen“ način in bila torej oproščena plačila trošarine v državi članici porabe. Dejansko naj bi bil namen te določbe državam članicam omogočiti, da na splošno preprečijo, da bi fizične osebe prevažale kurilno olje.

25     Grška in italijanska vlada opozarjata na to, da je zakonodajalec Skupnosti s področja uporabe člena 8 Direktive glede na njihove posebnosti izključil tekoče proizvode za ogrevanje. Nasprotno od drugih trošarinskih proizvodov, kot so tobak in alkoholne pijače, naj tekočih proizvodov za ogrevanje ne bi prevažale fizične osebe za svojo osebno rabo. Torej bi bilo mogoče domnevati, da se ta vrsta proizvodov prevaža zgolj za komercialne namene.

 Odgovor Sodišča

26     Kot je Sodišče že poudarilo, je namen Direktive uvesti določeno število pravil v zvezi s skladiščenjem, gibanjem in nadzorom trošarinskih proizvodov, in to predvsem zato, ker mora biti obveznost plačila trošarine v vseh državah članicah enaka (sodba z dne 2. aprila 1998 v zadevi EMU Tabac in drugi, C-296/95, Recueil, str. I-1605, točka 22; sodba z dne 5. aprila 2001 v zadevi Van de Water, C-325/99, Recueil, str. I-2729, točka 39; z dne 12. decembra 2002 v zadevi Cipriani, C-395/00, Recueil, str. I-11877, točka 41, in z dne 23. novembra 2006 v zadevi Joustra, C-5/05, ZOdl., str. I-11075, točka 27).

27     V zvezi s tem člen 8 Direktive določa splošno načelo, da se trošarina za proizvode, ki jih fizične osebe nabavijo za lastno uporabo in jih same prevažajo, obračuna v državi članici, v kateri so nabavljeni (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Joustra , točki 31 in 33).

28     Vendar pa za nabavo mineralnih olj, ki so bila že sproščena v porabo v državi članici, člen 9(3) Direktive dovoljuje odstop od splošnega pravila, določenega v členu 8 te direktive, da se torej določi, da nastane obveznost za plačilo trošarine tudi v drugi državi članici, v katero so bila ta olja prepeljana za njihovo porabo.

29     Države članice pa se na to možnost lahko sklicujejo samo, če so izpolnjeni določeni pogoji. Tako morajo mineralna olja, za katera so bile naložene trošarine na podlagi člena 9(3), prevažati fizične osebe ali kdo drug v njihovem imenu „na neobičajen način“; neobičajni prevoz je v tej določbi opredeljen kot „prevoz goriva, razen prevoz v rezervoarjih vozil ali v ustreznih ročkah za rezervno gorivo in prevoz tekočih proizvodov za ogrevanje, razen prevoz v cisternah, uporabljenih v imenu osebe, ki opravlja takšno gospodarsko dejavnost“.

30     Poudariti je tudi treba, da je treba zadevno določbo, kot izjemo od splošnega pravila, razlagati ozko (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 18. januarja 2001 v zadevi Komisija proti Španiji, C-83/99, Recueil, str. I-445, točka 19; z dne 12. decembra 2002 v zadevi Belgija proti Komisiji, C-5/01, Recueil, str. I-11991, točka 56 in z dne 26. maja 2005 v zadevi Stadt Sundern, C-43/04, ZOdl., str. I 4491, točka 27).

31     Iz tega v nasprotju s tem, kar trdi švedska vlada, sledi, da člena 9(3) Direktive ni mogoče razlagati tako, da dovoljuje, da se na ves uvoz kurilnega olja, ki ga opravi fizična oseba za osebne namene, naloži trošarino tudi v državi članici porabe, ne glede na uporabljeni način prevoza. Država članica dejansko ne sme izvajati možnosti, predvidene v tej določbi, če prevoz blaga fizična oseba opravi na način, ki ne sodi pod pojem „neobičajnega prevoza“, kot je opredeljen v navedeni določbi in naveden v točki 29 te sodbe.

32     Na prvo zastavljeno vprašanje je torej treba odgovoriti, da člen 9(3) Direktive ne dovoljuje, da se na splošno naloži plačilo trošarine v državi članici porabe na kurilno olje, ki ga v drugi državi članici nabavi fizična oseba za lastno uporabo ter ga sama prepelje v navedeno državo članico porabe, ne glede na to, kako je ta fizična oseba opravila ta prevoz.

 Drugo vprašanje

33     Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje ni treba odgovoriti na drugo zastavljeno vprašanje.

 Tretje vprašanje

34     Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali pomeni prevoz 3000 l kurilnega olja v treh VZRT, natovorjenih v dostavno vozilo, ki ga opravi fizična oseba, „neobičajni prevoz“ v smislu člena 9(3) Direktive.

 Stališča, predložena Sodišču

35     Komisija poudarja, da se različne jezikovne različice člena 9(3) Direktive na tej točki ne ujemajo popolnoma. Zato poudarja, da je treba to določbo razlagati glede na njeno vsebino, kontekst njenega sprejetja in načela stroge razlage izjem. Posledično zgolj prevoz kurilnega olja, ki ga opravi poklicni prevoznik za račun fizične osebe s cisterno, ne spada pod pojem neobičajnega prevoza. Nasprotno, prevoz takega proizvoda, ki ga opravi fizična oseba z VZTR, je pod tem pojmom očitno zajet.

36     Italijanska in poljska vlada, ki sta prišli do enakega zaključka kot Komisija, poudarjata jasnost in natančnost navedenega člena 9(3), o katerega razlagi ni nobenega dvoma.

 Odgovor Sodišča

37     Kot je bilo poudarjeno v točki 29 te sodbe, se v skladu z opredelitvijo v členu 9(3) Direktive za neobičajni prevoz šteje „prevoz goriva, razen prevoz v rezervoarjih vozil ali v ustreznih ročkah za rezervno gorivo in prevoz tekočih proizvodov za ogrevanje, razen prevoz v cisternah, uporabljenih v imenu osebe, ki opravlja takšno gospodarsko dejavnost“.

38     Iz besedila te določbe izhaja, da je treba vsak prevoz tekočih proizvodov za ogrevanje, ki se ne opravi v cisternah, šteti za neobičajni prevoz.

39     Tako razumevanje poleg tega podpirajo različne jezikovne različice navedene določbe. Zato gre, med drugim, pri izrazu „tankers“, ki se nahaja v angleški različici, „autocisterne“ v italijanski različici in „cystern“ v poljski različici.

40     Vendar je treba ugotoviti, da prevoz kurilnega olja, ki ga opravi fizična oseba, pri čemer uporabi enostavno dostavno vozilo, in ne cisterne, tako kot v postopku v glavni stvari, pomeni „neobičajni prevoz“ v smislu člena 9(3) Direktive. Okoliščina, da je bilo v tej zadevi navedeno olje vsebovano v treh VZTR, tega zaključka ne more postaviti pod vprašaj.

41     Zato je treba na tretje zastavljeno vprašanje odgovoriti, da pomeni prevoz 3000 l kurilnega olja v treh VZRT, natovorjenih v dostavno vozilo, ki ga opravi fizična oseba, „neobičajni prevoz“ v smislu člena 9(3) Direktive.

 Četrto vprašanje

42     Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 7(4) Direktive državam članicam dovoljuje, da od fizične osebe, ki na neobičajen način prevaža kurilno olje za lastno uporabo, zahteva, da predloži jamstvo, ki zagotavlja plačilo trošarine, in da ima pri prevozu pri sebi dokaz o takem jamstvu in poenostavljeni spremni dokument.

 Stališča, predložena Sodišču

43     Komisija poudarja, da se člen 7(1) Direktive, ki opisuje proizvode, na katere se nanaša odstavek 4 istega člena, nanaša le na proizvode, ki se „zaradi komercialnih namenov nahajajo [v državi članici]“. Vendar meni, da ta določba ne zadeva proizvodov, ki jih kupijo fizične osebe za lastno uporabo in zato se ne uporabi v postopku v glavni stvari. V zvezi s tem poudarja, da iz tretje, pete, šeste in enajste uvodne izjave Direktive izhaja, da direktiva vzpostavlja razliko med, na eni strani, proizvodi, ki se hranijo zaradi komercialnih namenov in katerih prevoz morajo spremljati dokumenti, in na drugi strani, proizvodi, ki se hranijo za zasebne namene, za katere se ne zahteva nobenega dokumenta za njihov prevoz v drugo državo članico.

44     Komisija dodaja, da nobena določba Direktive ne predvideva, da bi se za prevoz proizvodov, določenih v členu 9(3) te direktive, potrebovali kakršni koli dokumenti ali da bi se zanje moralo dati jamstvo.

45     Nasprotno, po mnenju švedske in poljske vlade iz člena 9 Direktive izhaja, da je ves neobičajen prevoz opravljen za komercialne namene. Prva od teh dveh vlad dodaja, da ta določba temelji na načelu, v skladu s katerim naj fizične osebe ne bi smele prevažati mineralnih olj. Zato naj bi bilo treba ves prevoz teh proizvodov, tudi če ga opravi fizična oseba za lastno uporabo, obravnavati kot komercialen in zato predmet obveznosti iz člena 7(4) Direktive.

 Odgovor Sodišča

46     Uvodoma je treba poudariti, da člen 7(4) Direktive v zvezi z gibanjem trošarinskih proizvodov skupaj s spremnim dokumentom napotuje na člen 18(1) iste direktive, ki določa, da mora vse trošarinske proizvode, ki se med državami članicami premikajo pod režimom odloga plačila trošarine, spremljati dokument, ki ga izda pošiljatelj.

47     Člen 18(3) Direktive določa možnost, da navedeni dokument spremlja dokument, ki potrjuje, da je trošarina plačana v namembni državi članici ali da so vsi drugi postopki za pobiranje trošarine izpolnjeni v skladu s pogoji, ki jih določijo pristojni organi namembne države članice. V skladu s to določbo morajo biti iz tega dokumenta razvidni predvsem datum in referenčna oznaka plačila trošarin ali prejema jamstva za plačilo pri davčnih organih v namembni državi članici.

48     Po tem pojasnilu je treba ugotoviti, da člen 7(1) Direktive, ki omenja proizvode, ki se premikajo skupaj s spremnim dokumentom, kot je določen z odstavkom 4 istega člena, predvideva samo proizvode, ki se „zaradi komercialnih namenov nahajajo [v drugi državi članici]“.

49     Kot je Sodišče že razsodilo, Direktiva glede tega ločuje med, na eni strani, temi proizvodi in, na drugi strani, proizvodi, ki se hranijo za zasebne namene in za prevoz katerih se ne zahteva nobenega dokumenta (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Emu Tabac in drugi, točka 23, in Joustra, točka 28).

50     Dejansko, kolikor člen 8 Direktive predvideva, da nastane za proizvode, ki se hranijo za zasebne namene, obveznost plačila trošarine v državi članici, v kateri so bili nabavljeni, ta določba za njihov prevoz v drugo državo članico ne zahteva nobenega dokumenta (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Emu Tabac in drugi, točka 24).

51     Vendar je treba poudariti, da je kurilno olje, ki ga nabavi fizična oseba za lastno uporabo in ga sama prevaža na neobičajen način, proizvod, ki se hrani za zasebne namene. Zato glede na zgoraj navedeno člen 7(4) Direktive ne zahteva, da bi se moral v teh okoliščinah proizvod prevažati skupaj s spremnim dokumentom.

52     Vendar iz tega zaključka ni mogoče sklepati, da država članica ne sme zahtevati, naj prevoz kurilnega olja, ki se hrani za zasebne namene, spremlja tovrstni dokument.

53     Taka obveznost bi lahko bila nujna v primeru neobičajnega prevoza mineralnih olj, kadar država članica porabe, ki izvaja možnost, predvideno v členu 9(3) Direktive, zahteva plačilo trošarine, tako da bi lahko nadzirala davčni položaj teh proizvodov.

54     Kot izhaja is trinajste uvodne izjave in člena 18 Direktive, je namen spremnega dokumenta predvsem identifikacija blaga, ki se prevaža, ter opredelitev davčnega statusa pošiljke.

55     Torej ni mogoče izključiti, da bi država članica lahko v ta namen, če neobičajni prevoz kurilnega olja opravi fizična oseba, od te osebe zahtevala spremni dokument in dokument, ki potrjuje, da je bilo dano jamstvo, ki zagotavlja plačilo trošarine.

56     Glede na zgornje ugotovitve je treba na četrto zastavljeno vprašanje odgovoriti, da člen 7(4) Direktive ne nasprotuje temu, da zakonodaja namembne države članice, v kateri nastane obveznost za plačilo trošarine, kot to dovoljuje člen 9(3) te direktive, od fizične osebe, ki je za lastno uporabo osebno nabavila kurilno olje v drugi državi članici, v kateri je bilo to blago sproščeno v porabo, in ki je navedeno blago sama prepeljala v to namembno državo članico na „neobičajen način“ v smislu omenjenega člena 9(3), zahteva jamstvo, ki zagotavlja plačilo trošarine, in da ima pri sebi spremni dokument ter dokument, ki potrjuje, da je bilo tako jamstvo dano.

 Stroški

57     Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1)      Člen 9(3) Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/108/EGS z dne 14. decembra 1992, ne dovoljuje, da se na splošno naloži plačilo trošarine v državi članici porabe na kurilno olje, ki ga v drugi državi članici nabavi fizična oseba za lastno uporabo ter ga sama prepelje v navedeno državo članico porabe, ne glede na to, kako je ta fizična oseba opravila ta prevoz.

2)      Prevoz 3000 l kurilnega olja v treh zabojnikih, običajno poimenovanih „veliki zabojniki za razsuti tovor“, natovorjenih v dostavno vozilo, ki ga opravi fizična oseba, pomeni „neobičajni prevoz“ v smislu člena 9(3) Direktive 92/12, kot je bila spremenjena z Direktivo 92/108.

3)      Člen 7(4) Direktive 92/12, kot je bila spremenjena z Direktivo 92/108, ne nasprotuje temu, da zakonodaja namembne države članice, v kateri nastane obveznost za plačilo trošarine, kot to dovoljuje člen 9(3) te direktive, od fizične osebe, ki je za lastno uporabo osebno nabavila kurilno olje v drugi državi članici, v kateri je bilo to blago sproščeno v porabo, in ki je navedeno blago sama prepeljala v to namembno državo članico na „neobičajen način“ v smislu omenjenega člena 9(3), zahteva jamstvo, ki zagotavlja plačilo trošarine, in da ima pri sebi spremni dokument ter dokument, ki potrjuje, da je bilo tako jamstvo dano.

Podpisi

---

* Jezik postopka: švedščina.