SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE KOKOTT,

predstavljeni 30. septembra 2004(1)

Zadeva C-195/03

Merabi Papismedov in drugi

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe sodišča van Beroep te Antwerpen (Belgija))

„Carinski zakonik Skupnosti – Pogoji carinskega nadzora – Nastanek carinskega dolga pri uvozu – Predložitev blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, carini – Posledica carinske deklaracije z napačnim poimenovanjem (,kuhinjski pripomočki‘ namesto ,cigarete‘) – Poznejša odstranitev blaga iz carinskega nadzora“

I –    Uvod

1.        Dejansko stanje tega postopka predhodnega odločanja je mogoče v pogovornem jeziku opisati s pojmom „tihotapljenje cigaret“. V bistvu gre pri tem za dogodek, pri katerem so bile cigarete po vnosu na carinsko območje Skupnosti deklarirane kot „kuhinjski pripomočki“ („cookware“) in pozneje odvzete iz carinskega nadzora.

2.        V obravnavani zadevi pred belgijskim sodiščem van Beroep te Antwerpen(2) (v nadaljevanju tudi: predložitveno sodišče) v pritožbenem postopku teče postopek zaradi različnih carinskih kaznivih dejanj proti M. Papismedovu in drugim obdolženim. Predložitveno sodišče v okviru tega kazenskega postopka postavlja Sodišču različna vprašanja glede pojma carinskega nadzora in glede nastanka carinskega dolga v skladu s Carinskim zakonikom Skupnosti.(3)

II – Pravni okvir

A –    Skupnostna ureditev

3.        Carinski nadzor v skladu s členom 4(13) Carinskega zakonika pomeni:

„splošne ukrepe carinskih organov za zagotovitev spoštovanja carinskih predpisov, po potrebi pa tudi drugih predpisov, ki veljajo za blago, zavezano carinskemu nadzoru“.

4.        Carinska deklaracija v skladu s členom 4(17) Carinskega zakonika pomeni:

„dejanje, s katerim oseba v predpisani obliki in na predpisan način izrazi voljo dati blago v določen carinski postopek“.

5.        Predložitev v skladu s členom 4(19) Carinskega zakonika pomeni:

„uradno obvestilo carinskim organom na predpisan način, da je blago prispelo k carinskemu uradu oziroma na drug kraj, ki so ga carinski organi določili oziroma odobrili“.

6.        Začetek in konec carinskega nadzora sta določena v členu 37 Carinskega zakonika:

„1. Blago, ki je vneseno na carinsko območje Skupnosti, je od trenutka vnosa predmet carinskega nadzora. Skladno z veljavnimi določbami je lahko predmet kontrole s strani carinskih organov.

2. Blago ostane pod carinskim nadzorom tako dolgo, dokler se ne določi carinski status blaga in, če gre za blago, ki ni skupnostno, brez vpliva na člen 82(1), do trenutka zamenjave carinskega statusa ali vnosa v prosto cono ali prosto skladišče, oziroma do njegovega ponovnega izvoza ali uničenja v skladu s členom 182“.

7.        Členi od 38 do 42 Carinskega zakonika urejajo obveznosti osebe, ki blago vnese v carinsko območje Skupnosti, od trenutka ko prečka mejo, vključno do trenutka predložitve blaga carini. Tam je zlasti določeno naslednje:

„Člen 38

1. Blago, vneseno na carinsko območje Skupnosti, mora tisti, ki ga vnese, nemudoma in po potrebi po prometni poti, ki jo določijo carinski organi, in skladno s podrobnostmi, ki jih te določijo, prepeljati:

(a)      do carinskega urada, ki ga določijo carinski organi, ali na vsak drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo ti organi;

[…]

Člen 40

Blago, ki ob uporabi člena 38(1)(a) prispe na carinski urad ali na vsak drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo carinski organi, mora carini predložiti oseba, ki je to blago vnesla na carinsko območje Skupnosti, ali po potrebi oseba, ki po vnosu blaga prevzame prevoz tega blaga“.

8.        Člen 202 in naslednji Carinskega zakonika vsebujejo pravila glede nastanka carinskega dolga, če pri uvozu blaga na carinsko območje Skupnosti nastanejo kršitve carinskega prava. V tej zvezi so pomembni zlasti naslednji členi:

„Člen 202

1. Carinski dolg pri uvozu nastane:

(a)      z nezakonitim vnosom blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, na carinsko območje Skupnosti […]

V skladu s tem členom se šteje za nezakoniti vnos vsak vnos, pri katerem gre za kršitev členov od 38 do 41 in druge alinee člena 177.

2. Carinski dolg nastane v trenutku nezakonitega vnosa blaga.

3. Dolžniki so:

–        - oseba, ki je nezakonito vnesla blago;

[…]

Člen 203

–        1. Carinski dolg pri uvozu nastane:

–        - z nezakonito odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora.

2. Carinski dolg nastane v trenutku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora.

3. Dolžniki so:

–        - oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora;

–        - osebe, ki so bile udeležene pri odstranitvi in so vedele ali bi morale vedeti, da gre za odstranitev blaga izpod carinskega nadzora,

–        - osebe, ki so zadevno blago pridobile ali posedovale in so v trenutku pridobitve ali prejema tega blaga vedele ali bi morale vedeti, da gre za blago, ki je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, kakor tudi

–        - po potrebi oseba, ki mora izpolniti obveznosti, izhajajoče iz zadrževanja blaga v začasni hrambi ali uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo dano to blago.

Člen 204

1. Carinski dolg pri uvozu nastane:

(a)      z neizpolnitvijo ene od obveznosti, ki izhaja za blago, zavezano uvoznim dajatvam, iz zadrževanja v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano […]

[…]

[…] razen če se dokaže, da te kršitve niso bistveno vplivale na pravilno izvajanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka.

2. Carinski dolg nastane v trenutku, ko se obveznost, neizpolnitev katere povzroči nastanek carinskega dolga, preneha izpolnjevati, ali v trenutku, ko je bilo blago dano v zadevni carinski postopek, če se naknadno ugotovi, da eden od pogojev za vnos blaga v ta postopek ali odobritev znižane uvozne dajatve ali stopnje nič zaradi uporabe blaga v posebne namene dejansko ni bil izpolnjen.

3. Dolžnik je oseba, ki mora, odvisno od primera, izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz zadrževanja blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo to blago dano, ali spoštovati pogoje za vnos blaga v ta postopek.“

B –    Nacionalno pravo

9.        Belgijsko carinsko pravo v členu 257(3) Algemene Wet inzake Douane en Accijnzen z dne 18. julija 1977(4) (v nadaljevanju: zakon A.W.D.A.) v bistvu določa, da stori kaznivo dejanje, kdor dodeli brez predhodnega dovoljenja carinske in trošarinske uprave blagu drugo rabo ali uporabo, kot je tista, ki je določena v carinskih dokumentih.

III – Dejansko stanje, predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek

10.      V pristanišču Antwerpen je 10. junija 2001 pristala ladja, ki je prevažala zabojnike in ki jo je ocarinila tamkajšnja carinska služba. Na podlagi prevoznih listin, ki so bile predložene v ta namen, bi moral eden od zabojnikov vsebovati 406 kartonastih škatel kuhinjskih pripomočkov („cookware“). To blago je bilo deklarirano pred prihodom ladje po elektronski deklaraciji blaga („goederencomptabiliteit“). V skladu s to deklaracijo je šlo za blago iz Ljudske republike Kitajske, ki je bilo namenjeno za prejemnika v Belgiji.

11.      Naslednji dan, 11. junija 2001, je zabojnik pregledala carinska služba. Izkazalo se je, da je zabojnik vseboval le 29 kartonastih škatel kuhinjskih pripomočkov, ki so bile v prvih dveh vrstah prostora za tovor. Za temi so bile enake kartonaste škatle, v katerih pa so bile črne plastične vreče, od katerih je vsaka vsebovala po dve manjši kartonasti škatli cigaret. Zabojnik so nato zopet zaprli, zapečatili in dali pod nadzor.

12.      Prav tako je bilo 11. junija 2001 blago deklarirano za zunanji skupnostni tranzitni postopek. V „dokumentu T 1“, ki je bil pripravljen v ta namen, so bili v skladu z deklaracijo kot tovor zabojnika zopet navedeni kuhinjski pripomočki. Stranka, ki je deklarirala zunanji skupnostni tranzit, je bila družba Transocean System Transport B.V.B.A. V skladu z navedbami v tem dokumentu bi morala prevoz opraviti družba United Logistic Partners B.V.B.A. in zabojnik bi moral biti prepeljan v carinsko skladišče v Merksemu (Belgija), ki je bil namembni carinski urad.

13.      Vendar je zabojnik naslednji dan eden od obdolženih prepeljal v skladišče v Schotnu (Belgija), ki ni bilo pooblaščeno za skladiščenje blaga, ki je pod carinskim nadzorom. Uslužbenci belgijske carine so tovornjaku neopaženo sledili in intervenirali. Pri preiskavi skladišča so poleg drugih predmetov zaplenili celoten tovor zabojnika, vključno s 7.090.000 cigaretami.

14.      M. Papismedov, ki je bil navzoč pri raztovarjanju zabojnika v Schotnu, in drugi obdolženci so bili zaradi teh postopkov obtoženi pred Rechtbank van eerste aanleg v Antwerpnu. Med drugim so bili obtoženi, da so v zvezi z zaplenjenimi cigaretami v skladu s členom 257(3) zakona A.W.D.A storili kaznivo dejanje. Udeležencem je bilo očitano, da so cigarete pretihotapili v carinsko območje Skupnosti tako, da je bilo blago pri transportu v okviru tranzitnega postopka odstranjeno iz carinskega nadzora.

15.      Prvostopenjsko sodišče Rechtbank van eerste aanleg te Antwerpen, je s sodbo z dne 30. julija 2001 osem obtožencev obsodilo na od šest do deset mesecev zaporne kazni. Poleg tega je bila tem obtoženim kot skupnim dolžnikom naložena denarna kazen v desetkratni višini carinskega dolga, ki izvira iz uvoza cigaret. Med obsojenimi je bil M. Papismedov.

16.      Pritožba je bila v odločanje predložena predložitvenemu sodišču. Sodišče meni, da je njegova odločitev o pravnem sredstvu odvisna od tega, ali je carinski dolg za uvožene cigarete nastal v skladu s členi 202, 203 ali 204 Carinskega zakonika. Sodišče van Beroep te Antwerpen je zaradi dvomov glede razlage prava Skupnosti s sodbo z dne 7. maja 2003 Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

1.      Ali mora biti blago, ki je bilo vneseno, za katero skupna deklaracija vsebuje napačno oznako oz. trgovsko oznako (v tem primeru kuhinjski pripomočki namesto cigaret), ali blago, ki je bilo deklarirano pod napačno oznako oz. trgovsko oznako za carinski postopek (kakršen je zunanji skupnostni tranzitni postopek), kljub deklaraciji, namenoma ali ne, te napačne oznake oz. trgovske oznake, obravnavano, kot da je bilo zakonito vneseno na carinsko ozemlje Skupnosti in posledično kot da je pod carinskim nadzorom (začasna hramba ali carinski postopek)?

2.      Ali je treba ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje in če je bilo blago, ki je bilo, namenoma ali ne, deklarirano pod napačno oznako ali trgovsko oznako, odstranjeno izpod carinskega nadzora, šteti, da je carinski dolg nastal na podlagi člena 203 Carinskega zakonika Skupnosti; ali mora oseba spoštovati obveznosti, ki izvirajo iz začasne hrambe blaga ali iz carinskega postopka, v katerem je bilo blago vneseno (res je, da pod napačno označbo), ali prav tako šteje za dolžnico carinskega dolga?

3.      Ali je treba meniti, ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje in če carinski organi ugotovijo, da je bilo blago pod carinskim nadzorom deklarirano, namerno ali ne, pod napačno oznako ali trgovsko oznako, medtem ko blago (še) ni bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora in ko imajo carinski organi še vedno dostop do blaga, da je, ko gre za blago, ki je bilo deklarirano pod napačno oznako oz. trgovsko oznako, carinski dolg nastal na podlagi člena 204 Carinskega zakonika Skupnosti ali pa je treba meniti, da carinski dolg za to blago še ni nastal?

4.      Ob nikalnem odgovoru na prvo vprašanje, ali je treba meniti, da je bilo deklarirano blago, namerno ali ne, pod napačno oznako oz. trgovsko oznako, nezakonito vneseno na carinsko ozemlje Skupnosti (to je, ob kršitvi določb členov od 38 do 41 ter člena 177, druga alinea, Carinskega zakonika Skupnosti), tako da je carinski dolg, ki se nanaša na to blago, nastal na podlagi člena 202 Carinskega zakonika Skupnosti; ali je treba meniti, da oseba, ki je predložila skupno deklaracijo ali deklaracijo z namenom dati blago v carinski postopek in je pri tem navedla napačno oznako oz. trgovsko oznako, lahko šteje za dolžnico carinskega dolga samo, če ustreza opredelitvi pojma „dolžnik“ v členu 202(3) Carinskega zakonika Skupnosti?

17.      V postopku pred Sodiščem so obdolženi M. Papismedov, belgijska vlada, finska vlada in Komisija podali pisna stališča.

IV – Povzetek stališč, predloženih Sodišču

18.      Obdolženi M. Papismedov meni, da je prvo vprašanje potrebno preoblikovati in nanj odgovoriti tako, da gre za nezakonit vnos blaga na carinsko območje Skupnosti v smislu člena 202 Carinskega zakonika, če je blago označeno z napačno oznako oziroma trgovsko oznako. M. Papismedov Sodišču predlaga, naj na prvo vprašanje odgovori nikalno, na četrto vprašanje potrdilno, na drugo in na tretje vprašanje pa naj ne odgovori, saj naj bi bili brezpredmetni.

19.      Finska vlada in Komisija v bistvu menita, da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, carinski dolg nastane na podlagi člena 202 Carinskega zakonika.

20.      Nasprotno belgijska vlada trdi, da obveznost predložitve blaga carini ne zajema obveznosti za pravilno označevanje blaga in da je blago z napačno oznako vendarle na carinsko območje Skupnosti vneseno zakonito, tako da v skladu s členom 202 Carinskega zakonika carinski dolg ne nastane. Belgijska vlada meni, da če bi se pri nadzoru izkazalo, da je bilo blago z napačno oznako skupno deklarirano, poleg tega pa še odstranjeno izpod carinskega nadzora, nastane carinski dolg na podlagi člena 203 Carinskega zakonika. Ob upoštevanju teh okoliščin naj na četrto vprašanje ne bi bilo treba odgovoriti.

V –    Presoja

21.      Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se navezuje na vrsto postopkov pred Sodiščem, ki so se nanašali zlasti na razlago člena 202 in naslednjih Carinskega zakonika.(5) Dejansko stanje, ki ga je predložilo Hof van Beroep te Antwerpen, pa odpira več vprašanj, glede katerih Sodišče do zdaj še ni podrobno odločalo. Predložitveno sodišče mora predvsem pravilno razmejiti posamezne pogoje, v katerih lahko na podlagi Carinskega zakonika nastane carinski dolg pri uvozu.

22.      Carinski dolg pri uvozu običajno nastane, kadar se blago – povedano v pogovornem jeziku – „ocarini“, torej, v skladu z izrazi iz člena 201(1)(a) Carinskega zakonika, ko je blago, zavezano uvoznim dajatvam, sproščeno v prosti promet.(6)

23.      Nasprotno nastanek carinskega dolga pri uvozu je urejen na podlagi členov od 202 do 205 Carinskega zakonika, če so storjene določene carinske kršitve. Glede na dejansko stanje ti členi v odstavkih 2 in 3 predvidevajo različne trenutke nastanka carinskega dolga in različne dolžnike.

24.      Ker posamezni obdolženci niso bili udeleženi pri celotnem dogodku med 10. in 12. junijem 2001, ampak le pri različnih dejanjih v tem časovnem obdobju, so lahko dolžniki uvozne dajatve za cigarete mogoče le nekateri izmed njih. To je odvisno od tega, katera določba Carinskega zakonika se uporabi.

A –    Prvo vprašanje: carinski nadzor

25.      Predložitveno sodišče se želi s prvim vprašanjem, ki je uvodno vprašanje k drugim vprašanjem, v bistvu prepričati, ali je uvoženo blago pod carinskim nadzorom, če je bilo pri skupni deklaraciji ali pri deklaraciji za carinski postopek pri carinskih organih napačno označeno.

26.      Pri odgovoru na to vprašanje je najprej navesti pogoje za carinski nadzor. Nato je treba obravnavati, ali lahko napačna carinska deklaracija vpliva na obstoj carinskega nadzora.

1.      Pogoji za carinski nadzor

27.      V skladu s členom 37(1), prvi stavek, Carinskega zakonika se carinski nadzor začne ob vnosu blaga na carinsko območje Skupnosti.

28.      Drugače kot pri carinski deklaraciji (člen 4(17) Carinskega zakonika) in pri predložitvi (člen 4(19) Carinskega zakonika), za kateri carinski organi zahtevajo deklaracijo v predpisani obliki, je vnos blaga na carinsko območje Skupnosti zgolj dejanje, realni akt.

29.      Zato se za carinski nadzor ne zahteva niti, da je določeno blago (v obravnavani zadevi: cigarete) namenoma uvoženo niti da je blago uvoženo v skladu s predpisi.

30.      Na eni strani ne gre za vprašanje, ali so bile osebe, udeležene pri uvozu, seznanjene, kakšno vrsto blaga so uvozile na območje Skupnosti. Nadzorna pooblastila carinskih organov ne morejo obstajati le pri namernem uvozu določenega blaga, ampak morajo a fortiori obstajati, ko je blago v gospodarski krogotok Skupnosti pretihotapljeno nenamerno, na primer z dobrovernimi prevozniki, zaradi izogibanja plačilu uvoznih dajatev.(7) Niti ne gre za vprašanje, ali so bili carinski organi seznanjeni z obstojem blaga ob vnosu blaga na carinsko območje Skupnosti. Nasprotno, carinski organi prisotnost blaga običajno opazijo šele po predložitvi blaga carini (glej člena 4(19) in 40 Carinskega zakonika).

31.      To popolnoma objektivno razlago člena 37(1) Carinskega zakonika narekujeta tudi smisel in namen carinskega nadzora. V skladu s členom 4(13) Carinskega zakonika carinski nadzor carinskim organom namreč daje pravico, da glede blaga, vnesenega na carinsko območje Skupnosti, izvajajo splošne ukrepe za zagotovitev spoštovanja carinskih predpisov in po potrebi drugih predpisov (glej tudi člen 37(1), drugi stavek, Carinskega zakonika). Temu nadzoru bi bila odvzeta večina praktičnega učinka, če bi zajemal le namenoma uvoženo blago; smiselni nadzor uvoznega postopka bi bil v tem primeru izključen.

32.      Na drugi strani za začetek carinskega nadzora v skladu s členom 37(1) Carinskega zakonika tudi ni določen zakonit vnos blaga na carinsko območje Skupnosti. V nasprotju s tem, kar bi lahko predložitveno sodišče domnevalo v prvem vprašanju, vzročne zveze med zakonitim vnosom blaga na carinsko območje Skupnosti in začetkom carinskega nadzora ni. Iz člena 202(1), drugi pododstavek, Carinskega zakonika je mogoče namreč izpeljati, da je blago šele tedaj zakonito vneseno v carinsko območje, ko so poleg samega prevoza čez mejo izpolnjene tudi obveznosti iz členov od 38 do 41 Carinskega zakonika. Blago mora biti zlasti predloženo carini v smislu člena 40 Carinskega zakonika.

33.      Vendar je uvoženo blago pod carinskim nadzorom že pred predložitvijo carini. To je zlasti pomembno takrat, ko pristojna carinska služba ni neposredno na zunanji meji ozemlja Skupnosti. V takem primeru mora imeti namreč carinski organ na primer v okviru carinskega nadzora pravico, da nadzoruje spoštovanje dovoljenih prometnih poti za prevoz od mejnega prehoda do carinskega urada (na primer carinske poti).(8) Sicer carinski nadzor spet ne bi bil praktično učinkovit, ustrezni nadzor nad uvoznim postopkom pa bi bil nemogoč.

34.      Prav tako kot predložitev blaga carini za začetek carinskega nadzora nista pogoj niti skupna deklaracija in deklaracija za carinski postopek. To ne izhaja le iz besedila zadevnih določb, ampak tudi iz sistematike Carinskega zakonika. Tako za skupno deklaracijo kot za navedbo carinsko dovoljene rabe ali uporabe, zlasti z deklaracijo za tranzitni postopek, se v skladu s členom 43, prvi stavek, in členom 48 Carinskega zakonika namreč zahteva predložitev blaga carini, medtem ko je carinski nadzor, kot je prikazano, vezan na sam vnos blaga na carinsko območje Skupnosti, torej nastopi pred predložitvijo blaga carini.

2.      Učinek napačne deklaracije na obstoj carinskega nadzora

35.      Preveriti je še treba, ali lahko napačna deklaracija blaga, kot v obravnavani zadevi („kuhinjski pripomočki“ namesto „cigaret“), vpliva na nadaljnji obstoj carinskega nadzora, ali se torej carinski nadzor zaradi napačne deklaracije konča.

36.      V členu 37(2) Carinskega zakonika je tak učinek napačne deklaracije že zanikan in potrjen nespremenjen nadaljnji obstoj carinskega nadzora. V skladu s tem predpisom carinski nadzor nad blagom obstaja namreč tako dolgo, kot je potrebno za ugotovitev njegovega carinskega statusa. V primeru neskupnostnega blaga traja carinski nadzor celo tako dolgo, dokler blago ne spremeni svojega carinskega statusa, torej običajno dokler blago ni sproščeno v prosti promet (glej člen 4(7), druga alinea, in člen 79 in naslednje Carinskega zakonika).(9) Sama deklaracija za sprostitev blaga v prosti promet še ne povzroči spremembe statusa(10); ta nastopi šele s prepustitvijo blaga carinskih organov v smislu člena 4(20) ter členov 73 in 74 v povezavi s členom 79(2) Carinskega zakonika, torej s „sprostitvijo“ blaga po plačilu carinskega dolga ali predložitvi zavarovanja.(11)

37.      V obravnavani zadevi ni bila niti enkrat dosežena stopnja deklaracije za sprostitev v carinski prosti promet. Nasprotno, izveden je bil zgolj zunanji tranzitni postopek, torej ločen, od sprostitve v prosti promet razlikujoč se postopek (glej člen 4(16)(a) in (b) Carinskega zakonika), ki pa še ne pripelje do spremembe carinskega statusa blaga. Gre za odložni postopek, katerega namen naj bi bil prevoz blaga na namembni kraj in njegovo „ocarinjenje“ na namembnem kraju;(12) cilj zunanjega tranzitnega postopka je predložitev blaga carini in določitev njegovega carinskega statusa na carinskem uradu namembnega kraja (glej člene 92, 40 in 42 Carinskega zakonika).

38.      Pri tem naj poudarim, da napačna deklaracija blaga ne pomeni odstranitve blaga v smislu člena 203(1) Carinskega zakonika, s čimer bi se carinski nadzor končal. V skladu z ustaljeno sodno prakso gre za odstranitev blaga v primeru, ko neko dejanje ali opustitev pripeljeta do tega, da je carinskemu organu, čeprav le začasno, preprečen dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje kontrol, določenih v členu 37(1) Carinskega zakonika.(13) Samo dejstvo, da je blago napačno deklarirano, torej ne pomeni take odstranitve, saj ne vpliva na dejansko možnost dostopa carinskih organov do uvoženega blaga.

3.      Sklep

39.      Iz teh razlogov je na carinsko območje Skupnosti vneseno blago pod carinskim nadzorom, čeprav je bilo carinskemu organu – namenoma ali nenamenoma – označeno napačno.

B –    Četrto vprašanje: člen 202 Carinskega zakonika

40.      Četrto vprašanje je treba obravnavati pred drugim in tretjim, ker tak vrstni red ustreza poteku uvoznega postopka in zaporedju ustreznih določb v Carinskem zakoniku.

41.      Četrto vprašanje se nanaša na tisti del dejanskega stanja, ki je predmet postopka v glavni stvari, v katerem je bilo blago (kuhinjski pripomočki in cigarete) vneseno v pristanišče v Antwerpnu, eden od obdolženih pa je lokalnemu carinskemu organu predal določene deklaracije o blagu. Predložitveno sodišče želi s tem vprašanjem, ki je sestavljeno iz dveh delnih vprašanj, v bistvu izvedeti, ali nastane carinski dolg pri uvozu v skladu s členom 202(1)(a) Carinskega zakonika, če je bilo blago po prehodu meje carinskemu organu napačno označeno, in ali je mogoče osebo, ki je podala napačno oznako, označiti kot carinskega dolžnika.

42.      V nasprotju z besedilom predloga za sprejetje predhodne odločbe je to vprašanje pomembno tudi ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje, kot je v obravnavani zadevi. Blago je predmet carinskega nadzora že ob vnosu na carinsko območje Skupnosti.(14) Nasprotno carinski nadzor ni pogoj niti za utemeljitev niti za izključitev uporabe člena 202 Carinskega zakonika. Obstoj carinskega nadzora v okviru te določbe ni bistven.

1.      Nastanek carinskega dolga pri uvozu v skladu s členom 202 Carinskega zakonika.

43.      Carinski dolg pri uvozu nastane v skladu s členom 202(1)(a) Carinskega zakonika, če je blago, zavezano uvoznim dajatvam, na carinsko območje Skupnosti vneseno protizakonito.(15) V smislu pravne definicije člena 202(1), drugi pododstavek, Carinskega zakonika je nezakonit vnos vsak vnos, izveden ob kršitvi členov od 38 do 41 in člena 177, druga alinea, Carinskega zakonika.

44.      Odgovor na prvi del četrtega vprašanja je torej odvisen od tega, ali je napačno oznako blaga carinskemu organu („kuhinjski pripomočki“ namesto „cigarete“) mogoče opredeliti kot kršitev členov od 38 do 41 Carinskega zakonika.(16)

45.      Napačna oznaka blaga carinskemu organu ni v nasprotju s členom 38 Carinskega zakonika. V skladu s tem predpisom je treba blago po prehodu meje nemudoma po določeni prometni poti prepeljati na določen kraj. Pri tem gre običajno za carinski urad, kjer se lahko blago prepozna. Člen 38 Carinskega zakonika torej ne zahteva deklaracije, ampak izvajanje stvarnega dejanja, in sicer prevoz blaga znotraj določenega časa in kraja. Napačna deklaracija že torej zato ne sodi na področje člena 38 Carinskega zakonika, ker ni ena od dejanskih okoliščin, na katere se nanaša.

46.      V obravnavani zadevi tudi ne obstajajo indici za kršitev člena 39 Carinskega zakonika. Drugače kot člen 38 Carinskega zakonika ta določba utemeljuje obveznost obveščanja carinskega organa, če obveznosti prevoza blaga na določen kraj zaradi nepredvidljivih okoliščin ali višje sile ni mogoče izpolniti. Pri tem gre vendarle za izjemo od pravil, s katero se obveznost prevoza na določen kraj nadomesti z obveznostjo obveščanja. Če je blago ustrezno, kot je določeno v členu 38(1)(a) Carinskega zakonika, obveznost obveščanja iz člena 39 Carinskega zakonika ne obstaja.

47.      Tudi za kršitev člena 41 Carinskega zakonika v obravnavani zadevi ni indicev.

48.      Obstaja pa možnost kršitve obveznosti glede predložitve blaga carini v skladu s členom 40 Carinskega zakonika. Če je bilo blago uvoženo in ni bila opravljena nikakršna predložitev carini, gre brez dvoma za kršitev člena 40 Carinskega zakonika. Nasprotno se postavlja vprašanje, ali je treba tudi samo vsebinsko nepravilnost pri oznaki blaga, ki je bilo predloženo, opredeliti kot kršitev obveznosti predložitve blaga v skladu s členom 40 Carinskega zakonika. Oba vidika bom podrobneje obravnavala v nadaljevanju.

a)      Blago, ki je bilo predloženo carini, vendar z vsebinsko napačno oznako

49.      V zvezi z blagom, ki je bilo predloženo z vsebinsko napačno oznako („kuhinjski pripomočki“ namesto „cigarete“ oz. „kuhinjski pripomočki“ namesto „kuhinjski pripomočki in cigarete“), je mogoča kršitev člena 40 Carinskega zakonika le, če obveznost predložitve blaga carini zajema tudi pravilno oznako blaga.

50.      V skladu s členom 4(19) Carinskega zakonika gre pri predložitvi blaga za obveščanje carinskih organov, ki se opravi na predpisan način, da je blago prispelo k carinskemu uradu oziroma na drug kraj, ki so ga carinski organi določili oziroma odobrili. S predložitvijo blaga carini se carinski organ prvič opozori, da se uvoženo blago nahaja na carinskem območju Skupnosti. V tej fazi še ni treba, da oseba, ki je zavezana obvestiti carinske organe, določi vrsto in število uvoženega blaga. Predložitev v skladu z zgornjo opredelitvijo namreč ni obvestilo carinskemu organu, kakšno blago je prispelo k carinskemu uradu. Treba je le sporočiti, da je blago tja prispelo. To posebej jasno izhaja iz angleške in portugalske jezikovne različice člena 4(19) Carinskega zakonika, v skladu s katerima gre pri predložitvi blaga carini za „notification […] of the arrival of goods“ oziroma za „comunicaçăo […] da chegada de mercadorias“.

51.      Sistematika Carinskega zakonika podpira to razlago. Zakonodajalec Skupnosti je tako štel za primerno, da predložitev blaga carini na eni strani in skupno deklaracijo na drugi oblikuje samostojno ter da ju razporedi v različni poglavji(17), pa tudi da določi drugačna pravila v zvezi z nastankom carinskega dolga za primer nezakonitega ravnanja.(18)

52.      Člen 43 Carinskega zakonika kaže, da sta obe deklaraciji v vsebinski in časovni povezavi; prav tako se obe deklaraciji v praksi pogosto vlagata skupaj oz. v obliki ene same deklaracije. Tudi v postopku v glavni stvari se zdi tako.

53.      Pravno gledano je treba deklaraciji vendarle ločevati in logično je, da se za deklaraciji postavijo tudi različne vsebinske zahteve. Pri skupni deklaraciji(19) in tudi pri poznejših carinskih deklaracijah je obvezna natančna oznaka uvoženega blaga.Vendar v fazi predložitve carini zadostuje, da se carinskemu organu preda le splošno obvestilo o tem, da je uvoženo blago prispelo na določen kraj.

54.      Taka razlika v vsebinskih zahtevah za predložitev carini in za skupno deklaracijo se nenazadnje kaže tudi v smislu in namenu deklaracij. Skupna deklaracija je namenjena predložitvi blaga in olajšuje carinjenje, ko je blago po predložitvi carini odstranjeno izpod carinskega nadzora. Nasprotno naj bi bila predložitev blaga carini namenjena predvsem zagotavljanju tega, da carinski organi dovolj zgodaj nadzorujejo uvozni postopek oziroma da lahko po vstopu blaga v carinski urad nadaljujejo nadzor tako, da opravljajo dejanske kontrole.

55.      Za nadzor in kontrolo uvoznega postopka je nujno in tudi zadostuje, če je carinski organ najprej le obveščen, da je blago – ne glede na vrsto in količino – prispelo in kje se prispelo blago nahaja. Napačna oznaka blaga pri predložitvi carini namreč ne spreminja ničesar glede dejstva, da se uvoženo blago nahaja na navedenem mestu in da ga lahko carinski organi zaplenijo.(20)

56.      Tudi iz sklicevanja v členu 4(19) Carinskega zakonika na „predpisan način“ ni mogoče sklepati, da je pri predložitvi treba navesti nadaljnje (in vsebinsko pravilne) podatke glede uvoženega blaga. Skupnostna ureditev, zlasti določbe za izvajanje Carinskega zakonika(21), ne določa podrobneje načina in vsebine predložitve carini. Če nacionalne določbe za izvajanje ne določajo dodatnih zahtev, se lahko predložitev carini izvede v poljubni, celo konkludentni obliki.

57.      Ugotoviti je torej mogoče, da obveznost predložitve blaga carini v skladu s členom 40 Carinskega zakonika ne vsebuje obveznosti glede vsebinsko pravilne oznake tega blaga. V zvezi z blagom, ki je bilo predloženo carini, čeprav pod napačno vsebinsko oznako, ni mogoče govoriti o kršitvi člena 40 Carinskega zakonika.

b)      Blago, ki sploh ni bilo predloženo

58.      Od pravkar obravnavanega dejanskega stanja je treba razlikovati primere, v katerih blago (na primer cigarete) sploh ni bilo predloženo, ne glede na to, ali so to blago uvozili dobroverni prevozniki brez vednosti ali pa je bil obstoj blaga namenoma zamolčan zaradi izogibanja uvoznim dajatvam.

59.      V sodbi Viluckas in Jonusas je Sodišče razsodilo, da se predložitev blaga, vnesenega na carinsko območje Skupnosti, carini v smislu člena 4(19) Carinskega zakonika nanaša na vse blago, tudi v zato prirejenih prikritih mestih skrito blago, ter da imata v skladu s členom 40 navedenega zakonika obveznost predložitve blaga iz člena 38 navedenega zakonika voznik in sovoznik tovornega vozila, ki sta to blago vnesla na carinsko območje Skupnosti, tudi takrat, ko je bilo blago v vozilu skrito brez njune vednosti.(22) Če se takšno blago ne predloži carini, je na carinsko območje Skupnosti vneseno nezakonito v smislu člena 202(1)(a) Carinskega zakonika.(23)

60.      V vsaki posamezni obravnavani zadevi je torej treba preveriti, ali je bilo blago, ki v obvestilu o predložitvi ni bilo izrecno navedeno, zajeto v tej predložitvi, torej ali je bilo sploh predmet obvestila o predložitvi carini.(24) Sodišče v okviru postopka v skladu s členom 234 ES sicer ni pristojno za uporabo prava Skupnosti v postopku v glavni stvari. Vendar ima pravico, da predložitvenemu sodišču poda vsa navodila za razlago prava Skupnosti, ki nato predložitvenemu sodišču omogočajo, da presodi, ali je blago, kot so zaplenjene cigarete v obravnavani zadevi, ki carinskemu organu niso bile izrecno deklarirane, zajeto v obvestilu o predložitvi.

61.      Kot smernico za to je iz sodbe Viluckas mogoče izpeljati, da se obvestilo o predložitvi blaga carini (ki ni podrobneje obrazloženo) namreč nanaša le na blago, ki se nahaja na običajnem mestu za hrambo blaga v prevoznem sredstvu.(25) To ustreza smislu in namenu predložitve blaga carini, ker lahko carinski organ le pri takem blagu v celoti izvršuje nadzorna pooblastila, ki jih ima na podlagi prava Skupnosti(26), in zagotovi učinkovit nadzor nad uvoznim postopkom.(27)

62.      V položaju, kot je bil ta, v katerem je bila izrečena sodba Viluckas, carinski organ ne more več učinkovito izvajati nadzornih pooblastil, če so se v zadevnem primeru pretihotapljene cigarete – ločeno od samega nakladalnega prostora – nahajale v posebej zato prirejenem skritem mestu v strehi tovornega vozila.(28) Zaradi tega ni bilo nujno pričakovati, da bi carinski organ to blago odkril med samo redno kontrolo. Podobno velja, če je blago skrito v prostoru motorja vozila, v notranjosti sedeža ali za njegovimi kolesi.

63.      V položaju, kot je ta, predložen Sodišču v obravnavani zadevi, je veliko bolj mogoče, da carinski organi najdejo nedeklarirano oziroma napačno deklarirano blago. V obravnavani zadevi so bile cigarete shranjene na istem mestu kot kuhinjski pripomočki, poleg tega so bile zapakirane v enakih kartonih (čeprav ne v kartonih, namenjenih za te izdelke). Cigarete niso bile recimo prikrite v posebni napravi ali nameščene na skritem mestu, kjer blago ponavadi ni shranjeno.

64.      Če povzamem: obveznost predložitve blaga carini zajema tudi skrito ali s posebej prirejenimi napravami prikrito blago. Predmet obvestila o predložitvi je tako blago le, če je izrecno navedeno v obvestilu o predložitvi ali pa če se nahaja na običajnih mestih v prevoznem sredstvu, namenjenih shranjevanju blaga. V nasprotnem primeru gre za kršitev člena 40 Carinskega zakonika.

c)      Sklep

65.      Na prvi del četrtega vprašanja je treba torej odgovori tako:

Carinski dolg pri uvozu v skladu s členom 202(1)(a) Carinskega zakonika ne nastane, če je bilo blago predloženo carini, čeprav pod vsebinsko napačno oznako.

Skrito ali prikrito blago, ki carinskemu organu ni bilo izrecno omenjeno in se tudi ne nahaja na običajnih mestih v prevoznem sredstvu, namenjenih shranjevanju blaga, ni predmet obvestila o predložitvi v smislu člena 40 v povezavi s členom 4(19) Carinskega zakonika; carinski dolg pri uvozu za tako blago nastane na podlagi člena 202(1)(a) navedenega zakonika.

2.      Dolžnik v smislu člena 202(3) Carinskega zakonika

66.      Predložitveno sodišče želi v drugem delu četrtega vprašanja na eni strani izvedeti, ali je dolžnik carinskega dolga tista oseba, ki je vložila vsebinsko napačno skupno deklaracijo ali napačno deklaracijo za carinski postopek, ter na drugi strani, ali je oseba „dolžnik carinskega dolga samo, če ustreza opredelitvi pojma ,dolžnik‘ v členu 202(3) Carinskega zakonika Skupnosti“

67.      Člen 202(3) Carinskega zakonika vsebuje drugačno ureditev glede kroga dolžnikov uvoznih dajatev, ki jih je treba v skladu s členom 202(1) Carinskega zakonika odmeriti. Če se poleg člena 202(3) tega zakonika upoštevajo ustrezne določbe v tretjih odstavkih členov 203, 204 in 205 navedenega zakonika, je očitno, da gre za izčrpen seznam mogočih dolžnikov carinskega dolga, sestavljen ob upoštevanju stvarnega področja uporabe vsakega od pravil. Zato lahko carinska služba za kršitev po členu 202(1)(a) Carinskega zakonika kot dolžnike označi le tiste osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 202(3) Carinskega zakonika.(29)

68.      Dejstvo, da je oseba vložila napačno skupno deklaracijo oziroma deklaracijo za carinski postopek v okviru člena 202 Carinskega zakonika, ni pomembno. Take deklaracije namreč niso predmet določb, na katere se sklicuje v členu 202(1), drugi pododstavek, Carinskega zakonika. Dolžnik carinskega dolga v smislu člena 202(3), prva alinea, Carinskega zakonika je namreč oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje Skupnosti tako, da je kršila obveznosti prevoza v skladu s členom 38(1)(a) ali obveznosti predložitve carini v skladu s členom 40 Carinskega zakonika.

69.      Vsekakor se, kot je bilo že navedeno(30), skupna deklaracija vloži v neposredni časovni povezanosti s predložitvijo blaga carini (glej tudi člen 43(2), prvi stavek, Carinskega zakonika) ali pa celo hkrati. Če se torej ob vložitvi vsebinsko napačne skupne deklaracije hkrati pojavi kršitev obveznosti predložitve v skladu s členom 40 Carinskega zakonika – in tako je vedno, kadar skrito ali prikrito blago sploh ni bilo zajeto v obvestilu carinskemu organu in torej niti ni bilo predloženo carini(31) –, je oseba, ki je vložila skupno deklaracijo, dolžnik carinskega dolga v smislu člena 202(3), prva alinea, Carinskega zakonika. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je v zadevi, ki mu je predložena, res tako.

C –    Drugo in tretje vprašanju: člena 203 in 204 Carinskega zakonika

70.      Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem ne želi le informacij glede razlage členov 203 in 204 Carinskega zakonika; vprašanji se poleg tega nanašata tudi na medsebojni odnos teh določb. Razmejitev teh določb je med drugim praktičnega pomena, ker le člen 204 Carinskega zakonika na koncu prvega odstavka predvideva možnost oprostitve, če je ugotovljeno, da kršitev Carinskega zakonika dejansko ni vplivala na pravilno opravljanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka.

1.      Tretje vprašanje: stvarno področje uporabe člena 204 Carinskega zakonika

71.      Tretje vprašanje se ponovno nanaša na tisti del dejanskega stanja postopka v glavnega stvari, v katerem je eden od obdolženih carinskemu organu vložil določene deklaracije o uvoženem blagu („kuhinjskih pripomočkih“). S tem vprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali carinski dolg nastane na podlagi člena 204 Carinskega zakonika, če je bilo predloženo blago sicer vsebinsko napačno deklarirano, vendar je bilo še naprej pod carinskim nadzorom.

72.      V skladu s členom 204(1)(a) Carinskega zakonika carinski dolg pri uvozu nastane z neizpolnitvijo ene od obveznosti, ki izhaja za blago, zavezano uvoznim dajatvam, iz zadrževanja v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano.

73.      Začasna hramba blaga se začne s predložitvijo blaga (glej člen 50 Carinskega zakonika.) Vložitev skupne deklaracije je v skladu s členom 43 Carinskega zakonika obveznost, ki izhaja iz začasne hrambe blaga. Kot je bilo že navedeno(32), je treba v skupni deklaraciji, drugače kot pri predložitvi, blago podrobno označiti. Če je v skupni deklaraciji deklarirano kaj drugega kot blago, ki se dejansko uvaža (popolnoma drugačen proizvod kot na primer „kuhinjski pripomočki“ namesto „cigaret“ oziroma „kuhinjski pripomočki“ namesto „kuhinjski pripomočki in cigarete“), obveznost iz člena 43 Carinskega zakonika ni izpolnjena.

74.      Zadevno blago je pri neizpolnitvi iz člena 204(1)(a) Carinskega zakonika še vedno pod carinskim nadzorom; s to določbo se namreč sankcionira prav neizpolnitev obveznosti iz začasne hrambe ali iz uporabe carinskega postopka, torej obveznosti, ki sodijo v obdobje, v katerem se izvaja carinski nadzor (člen 37 Carinskega zakonika).

75.      Vendar ni nujno, da zaradi neizpolnitve obveznosti iz člena 204(1)(a) Carinskega zakonika (na primer zaradi vsebinsko napačne skupne deklaracije) nastane oviranje tega carinskega nadzora. To izhaja iz primerjave s členom 203 Carinskega zakonika. Kot je Sodišče namreč že navedlo v sodbi Hamann International(33), imata člena 203 in 204 Carinskega zakonika različni področji uporabe. Medtem ko se prvonavedeni člen nanaša na dejanja, ki peljejo k odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora, se drugonavedeni člen nanaša na neizpolnitve obveznosti, ki niso vplivale na carinski nadzor.

76.      Člen 204 Carinskega zakonika ne bi bil praktično učinkovit, če bi se uporabljal zgolj za neizpolnitve obveznosti, ki vplivajo na carinski nadzor. Določba v tem primeru v praksi ne bi imela smisla. Če namreč neizpolnitev v smislu člena 204(1) Carinskega zakonika vpliva tako, da je blago hkrati odstranjeno izpod carinskega nadzora, potem so izpolnjeni tudi pogoji za uporabo člena 203(1) Carinskega zakonika, in člen 203 bi bilo mogoče že po besedilu Carinskega zakonika(34) prednostno uporabiti kot lex specialis v primerjavi s členom 204.

77.      Mogoči učinki neizpolnitve obveznosti v zvezi s carinskim nadzorom so lahko pomembni kvečjemu posredno v okviru določb za oprostitve na koncu člena 204, prvi odstavek, Carinskega zakonika: tako iz člena 859 Uredbe o izvajanju Carinskega zakonika, ki vsebuje izčrpen seznam možnosti oprostitev, izhaja(35), da je oprostitev izključena, če se skuša blago odstraniti izpod carinskega nadzora.(36) To nasprotno pomeni, da neizpolnitve obveznosti, ki ne vplivajo in niti ne skušajo vplivati na carinski nadzor, zajema dejansko stanje člena 204(1) Carinskega zakonika (vendar jih je mogoče oprostiti).

78.      Če povzamem: carinski dolg pri uvozu na podlagi člena 204 Carinskega zakonika nastane pri vsebinsko napačni deklaraciji blaga ne glede na to, ali je bil carinski nadzor s to kršitvijo oviran.

2.      Drugi del drugega vprašanja: osebno področje uporabe člena 203 Carinskega zakonika

79.      Drugo vprašanje se nanaša na tisti del dejanskega stanja, ki je predmet postopka v glavni stvari, v katerem je bilo blago preneseno iz pristanišča v Antwerpnu na drug kraj, kot je bil naveden v odpremnici kot namemben carinski urad.

80.      Predložitveno sodišče želi v drugem delu drugega vprašanja v bistvu izvedeti, ali je kot dolžnika uvozne carine, nastale po členu 203(1) Carinskega zakonika, mogoče označiti osebo, ki mora izpolniti obveznosti iz začasne hrambe ali iz uporabe Carinskega zakonika. To vprašanje je na primer pomembno takrat, ko – kot v postopku v glavni stvari – glavni obtoženec tranzitnega postopka, ki je deklariral blago v tem postopku, ni oseba, ki je nato blago pri prevozu oziroma pri raztovarjanju odstranila izpod carinskega nadzora.

81.      Najprej je treba ugotoviti, da so v skladu s prvimi tremi alineami člena 203(3) Carinskega zakonika dolžniki carinskega dolga naslednje osebe: oseba, ki je blago odstranila izpod carinskega nadzora, določene osebe, ki so bile udeležene pri odstranitvi, in določene osebe, ki so zadevno blago pridobile ali posedovale.

82.      Poleg tega je dolžnik carinskega dolga lahko tudi „oseba, ki mora izpolniti obveznosti, izhajajoče iz zadrževanja blaga v začasni hrambi ali uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo dano to blago“ (člen 203(3), četrta alinea, Carinskega zakonika). Carinski zakonik tako vsebuje na prvi pogled jasne določbe, v skladu s katerimi tudi zadnjenavedena oseba, poleg prej navedenih oseb, dolguje dolg pri uvozu. Nasprotno od prejšnjih alinej člena 203(3) Carinskega zakonika ta določba vsebuje dodatek: oseba, ki mora izpolniti obveznosti, izhajajoče iz zadrževanja blaga v začasni hrambi ali uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo dano to blago, je carinski dolžnik le po potrebi. Vendar iz Carinskega zakonika ni mogoče razbrati, kaj to pomeni.

83.      Menim, da besedna zveza „po potrebi“(37) ne vsebuje dodatnih, omejujočih pogojev za carinski dolg zadevne osebe. Nasprotno, gre za golo pojasnilo, da se lahko četrta alinea uporablja le, če „oseba“ v smislu te določbe sploh obstaja. Tako je, če – kot v obravnavani zadevi – je blago, odstranjeno izpod carinskega nadzora, prej deklarirala druga oseba, torej če predložitev oziroma deklaracijo blaga in njegovo odstranitev ni izvedla ista oseba.(38) Toda če je predložitev oziroma deklaracijo blaga in njegovo odstranitev izvedla ista oseba, sklicevanje na četrto alineo člena 203(3) Carinskega zakonika ni potrebno, saj se za to osebo uporablja že prva alinea. Prav tako ni smiselno sklicevanje na četrti alineo člena 203(3) Carinskega zakonika, če blago sploh ni bilo predloženo oziroma deklarirano, saj je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, zlasti če je bila ta odstranitev izvedena že pred prihodom na carinski urad, na primer z zapustitvijo določene prometne poti (na primer carinske poti); v zadnjem primeru celo ne obstaja zavezanec v smislu četrte alinee.

84.      Ta razlaga besedila „po potrebi“ kot golo pojasnilo, ne kot omejitev, upošteva smisel in namen člena 202 in naslednjih Carinskega zakonika. Ob upoštevanju fiskalnega interesa Skupnosti naj bi bil namreč krog carinskih dolžnikov kar najbolj razširjen, da bi kar najbolj mogoče zagotavljal izterjavo uvoznih dajatev.

85.      V zadevi, kakršna je v postopku v glavni stvari, v kateri oseba, ki je blago deklarirala za zunanji skupnostni tranzitni postopek, ni ista oseba kot tista, ki je blago pozneje prepeljala oziroma ga raztovorila, ima četrta alinea člena 203(3) Carinskega zakonika svoje področje uporabe, vendar pelje do dolžnika carinskega dolga, ki ga predhodna alinea ne zajema.

86.      Če povzamem, je treba pritrditi, da je v zadevi, kakršna je v postopku v glavni stvari, v skladu s četrto alineo člena 203(3) Carinskega zakonika dolžnik uvozne carine iz člena 203(1) Carinskega zakonika tudi tista oseba, ki mora izpolniti obveznosti, ki izhajajo iz zadrževanja blaga v začasni hrambi ali iz uporabe zadevnega carinskega postopka.

3.      Razmerje med členoma 203 in 204 Carinskega zakonika

87.      Predložitveno sodišče želi s prvim delom drugega vprašanja na prvi pogled le informacijo, ki jo je mogoče brez težav izpeljati iz besedila Carinskega zakonika: carinski dolg pri uvozu v smislu člena 203(1) Carinskega zakonika nastane z odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora. Predložitveno sodišče v zvezi s tem utemeljeno predpostavlja, da se blago, ki se nahaja v zunanjem skupnostnem tranzitnem postopku, dejansko odstrani izpod carinskega nadzora, če je – kot se je zgodilo v postopku v glavni stvari – prepeljano na drug kraj, kot je naveden v odpremnici kot namembni carinski urad.(39)

88.      Če ta prvi del drugega vprašanja obravnavamo ob upoštevanju drugih vprašanj, zlasti tretjega vprašanja, se izkaže, da predložitveno sodišče poleg tega zanima tudi razmerje med členoma 203 in 204 Carinskega zakonika in želi natančno izvedeti, na podlagi katere od določb nastane uvozni carinski dolg, če je – kot v obravnavani zadevi – najprej nastala neizpolnitev iz člena 204(1) Carinskega zakonika in je bilo pozneje blago še odstranjeno izpod carinskega nadzora. V bistvu je torej treba obravnavati, ali se uporablja člen 203 ali člen 204 Carinskega zakonika ali pa obe določbi, če je pred odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora (v obravnavani zadevi: prevoz na drug kraj, ki ni kraj predvidenega carinskega skladišča) nastala neizpolnitev v smislu člena 204(1) Carinskega zakonika, ki pa ni vplivala na carinski nadzor (v obravnavani zadevi: napačna oznaka blaga carinskemu organu – „kuhinjski pripomočki“ namesto „cigarete“ oziroma „kuhinjski pripomočki“ namesto „kuhinjski pripomočki in cigarete“).(40)

89.      V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je v carinskem zakoniku v členu 204(1) jasno navedeno konkurenčno razmerje med določbama. Carinski dolg pri uvozu v skladu s členom 204 Carinskega zakonika nastane torej le v primerih, ki niso navedeni v členu 203. V sodbi Hamann International je Sodišče zato tudi ugotovilo, da imata določbi drugačni področji uporabe in da je odločitev o podlagi za nastanek carinskega dolga pri uvozu odvisna od tega, ali zadevna dejanja pomenijo odstranitev izpod carinskega nadzora v smislu člena 203(1) Carinskega zakonika. Le ob nikalnem odgovoru je mogoča uporaba določb iz člena 204 Carinskega zakonika.(41)

90.      Konkurenčna določba v korist člena 203 Carinskega zakonika velja torej vedno, kadar gre za presojo enakega dejanskega stanja. V nasprotnem primeru obstaja dvom, ali člen 203 Carinskega zakonika kot posebna določba prevlada tudi, kadar gre za presojo različnih dejanskih stanj, od katerih sodi eno pod člen 204 Carinskega zakonika, drugo pa pod člen 203 Carinskega zakonika.

91.      Obseg primarnosti člena 203 Carinskega zakonika je odvisen od tega, kaj šteje za primer v smislu člena 204(1) Carinskega zakonika. Menim, da bi morali ta pojem razumeti kot označevanje posameznega dejanskega stanja in ga ne razširjati kot splošno označevanje, ki se nanaša na celotni uvozni postopek.(42)

92.      V skladu s členom 204 Carinskega zakonika mora biti to najprej primer, naveden v členu 203. V prvem odstavku člena 203 je opisano le dejanje, in sicer odstranitev blaga izpod carinskega nadzora.

93.      Drugič, področje uporabe in s tem praktična učinkovitost člena 204 Carinskega zakonika bi bila znatno omejena, če bi bila ta določba ob morebitni poznejši odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora vedno izpodrinjena. Temu nasprotuje fiskalni interes Skupnosti, in sicer možnost(43), da se solidarno obrne na vse dolžnike, v smislu člena 203(3) in 204(3) Carinskega zakonika.

94.      Tretjič, opozoriti je treba na to, da poznejša odstranitev blaga izpod carinskega nadzora prejšnje kršitve na podlagi člena 204 Carinskega zakonika ne odpravi, ampak jo poveča. Po taki odstranitvi carinski organi niso več v položaju, da bi tako neizpolnitev obveznosti v smislu člena 204, kot na primer napačno deklaracijo, odkrili s kontrolo.

95.      Vse to utemeljuje domnevo, da se konkurenčna določba v členu 204(1) Carinskega zakonika ne nanaša na primere, v katerih so bili pogoji za uporabo členov 203 in 204 uresničeni z različnimi zaporednimi dejanji. V takih primerih torej člen 204 Carinskega zakonika ne izpodrine člena 203 Carinskega zakonika.(44)

96.      Od tega je treba razlikovati vprašanje o dejanskem plačevanju carine. Seveda je carino, kljub obstoju več pravnih podlag za nastanek carinskega dolga, vedno mogoče odmeriti le enkrat in jo je treba tudi plačati le enkrat. Če obstaja za carinski dolg več dolžnikov, dolgujejo kot solidarni dolžniki (člen 213 Carinskega zakonika).

97.      Če povzamem: carinski dolg pri uvozu nastane tako na podlagi člena 203(1) kot na podlagi člena 204(1)(a) Carinskega zakonika, če so obveznosti, ki izhajajo za blago iz zadrževanja v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka najprej kršene zaradi različnih zaporednih dejanj in če se pozneje blago, zavezano uvoznim dajatvam, odstrani izpod carinskega nadzora.

VI – Predlog

98.      Na podlagi zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki mu jih je Hof van Beroep te Antwerpen predložilo v predhodno odločanje, odgovori tako:

1.      Prvo vprašanje:

Blago, vneseno na carinsko območje Skupnosti, je pod carinskim nadzorom, tudi če je bilo carinskemu organu – namenoma ali nenamenoma – označeno napačno.

2.      Drugo in tretje vprašanje:

Carinski dolg pri uvozu nastane tako na podlagi člena 203(1) kot na podlagi člena 204(1)(a) Carinskega zakonika, če so obveznosti, ki izhajajo za blago iz zadrževanja v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka najprej kršene zaradi različnih zaporednih dejanj in če se pozneje blago, zavezano uvoznim dajatvam, odstrani izpod carinskega nadzora.

V zadevi, kakršna je v postopku v glavni stvari, je v skladu s členom 203(3), četrta alinea, Carinskega zakonika dolžnik carinskega dolga iz člena 203(1) navedenega zakonika tudi oseba, ki mora izpolniti obveznosti, izhajajoče iz zadrževanja blaga v začasni hrambi ali uporabe zadevnega carinskega postopka.

Uvozni carinski dolg po členu 204 Carinskega zakonika nastane pri vsebinsko napačni deklaraciji blaga ne glede na to, ali je bil carinski nadzor s to kršitvijo oviran.

3.      Četrto vprašanje:

Carinski dolg pri uvozu v skladu s členom 202(1)(a) Carinskega zakonika ne nastane, če je bilo blago predloženo carini, čeprav pod vsebinsko napačno oznako.

Skrito ali prikrito blago, ki carinskemu organu ni bilo izrecno omenjeno in se tudi ne nahaja na običajnih mestih v prevoznem sredstvu, namenjenih shranjevanju blaga, ni predmet obvestila o predložitvi v smislu člena 40 v povezavi s členom 4(19) Carinskega zakonika; carinski dolg pri uvozu za tako blago nastane na podlagi člena 202(1)(a) navedenega zakonika.

Če se ob vložitvi vsebinsko napačne skupne deklaracije hkrati pojavi kršitev obveznosti predložitve blaga v skladu s členom 40 Carinskega zakonika, je oseba, ki je vložila skupno deklaracijo, dolžnik carinskega dolga v smislu člena 202(3), prva alinea, tega zakonika.

---

1 Jezik izvirnika: nemščina.

---

2 – Pritožbeno sodišče Antwerpen.

---

3 – Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1), nazadnje spremenjena s Prilogo II, Oddelek A.II Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2003, L 236, str. 762). Določbe, odločilne za obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe, je vsebovala že prvotna različica Carinskega zakonika.

---

4 – V različici, ki izhaja iz kraljevega odloka z dne 18. julija 1977 o uskladitvi splošnih določb v zvezi s carinami in trošarinami (Moniteur belge z dne 21. septembra 1977), potrjeni s členom 1 zakona z dne 6. julija 1978 (Moniteur belge z dne 12. avgusta 1978).

---

5 – Sodbi z dne 1. februarja 2001 v zadevi D. Wandel (C-66/99, Recueil, str. I-873) in z dne 11. julija 2002 v zadevi Liberexim (C-371/99, Recueil, str. I-6227) ter sodbi z dne 12. februarja 2004 v zadevi Hamann International (C-337/01, Recueil, str. I-1791) in z dne 29. aprila 2004 v zadevi British American Tobacco (C-222/01, Recueil, str. I-4683). Glede tihotapljenja cigaret zlasti glej sodbo z dne 4. marca 2004 v povezanih zadevah Viluckas in drugi (C-238/02 in C-246/02, Recueil, str. I‑2141).

---

6 – V tem smislu glej sodbo D. Wandel (navedeno v opombi 5, točka 41).

---

7 – Glej v tem smislu zlasti sodbo Viluckas (navedena v opombi 5, točka 24).

---

8 – V tem smislu se carinski nadzor razlikuje od začasne hrambe v skladu s členom 50 Carinskega zakonika, ki se začne šele z veljavno predložitvijo v smislu člena 40 v povezavi s členom 4, št. 19, Carinskega zakonika.

---

9 – Le pri blagu v prostem prometu zaradi uporabe v posebne namene obstaja carinski nadzor kljub spremembi statusa še naprej (glej člen 82(1), prvi stavek, Carinskega zakonika). Ta primer in drugi v členu 37(2) Carinskega zakonika našteti primeri, pri katerih se carinski nadzor konča, tukaj očitno ne obstajajo.

---

10 – Glej v zvezi s tem sodbo D. Wandel (navedeno v opombi 5, točka 45), v skladu s katero carinska deklaracija še ne povzroči spremembe statusa in carinski nadzor traja še po sprejetju carinske deklaracije.

---

11 – Glej tudi sodbo Wandel (navedeno v opombi 5, točka 38).

---

12 – Glej v zvezi s tem tudi sodbo Liberexim (navedeno v opombi 5, točka 51), v skladu s katero mora biti blago v zunanjem skupnostnem tranzitnem postopku predmet carinskega nadzora do izterjave uvoznih dajatev.

---

13 – Sodbe D. Wandel (točka 47), Liberexim (točka 55), Hamann International (točka 31) in British American Tobacco (točka 47) (navedene v opombi 5).

---

14 – Kot je navedeno v točkah od 31 do 34, v tem smislu ni pomembno, ali je blago pozneje zakonito deklarirano.

---

15 – Za uporabo člena 202(1)(b) Carinskega zakonika v obravnavani zadevi indicev ni; pogoj za uporabo bi bil, da se blago nahaja na prostem območju ali v prostem skladišču.

---

16 – Člen 177 Carinskega zakonika, na katerega se sklicuje člen 202(1), drugi pododstavek, Carinskega zakonika, tukaj ni pomemben: nanaša se izključno na primere iz člena 202(1)(b) Carinskega zakonika in zato v obravnavani zadevi ni uporaben (glej opombo 15).

---

17 – Glej Naslov III, Poglavje 2, Carinskega zakonika (člen 40 in naslednji) ter Naslov III, Poglavje 3, Carinskega zakonika (člen 43 in naslednji).

---

18 – Kršitev predpisov glede predložitve carini (člen 40 Carinskega zakonika) pelje k nastanku carinskega dolga v skladu s členom 202(1)(a) Carinskega zakonika, medtem ko je posledica kršitve predpisov glede skupne deklaracije (člen 43 in naslednji Carinskega zakonika) nastanek carinskega dolga v skladu s členom 204(1)(a) Carinskega zakonika (glej v zvezi z zadnjim navedbe k tretjemu vprašanju v točki 71 in naslednjih teh sklepnih predlogov).

---

19 – Iz člena 3(2) Direktive Sveta 68/312/EGS z dne 30. julija 1968 o uskladitvi zakonskih določb in upravnih ukrepov o, prvič, carinskem evidentiranju blaga, vnesenega na carinsko območje Skupnosti, in, drugič, o začasni hrambi tega blaga (UL L 194, str. 13, razveljavljeno 3. januarja 1989) izhaja, da je treba v skupni deklaraciji blago natančno označiti. V veljavni zakonodaji enako izhaja iz člena 44(1) Carinskega zakonika, ker je izrecno določen, da mora biti v uporabljenih obrazcih označena vrsta blaga.

---

20 – Nazadnje, dejansko stanje v postopku v glavni stvari zelo dobro ponazarja, da lahko predložitev blaga kljub napačnim podatkom o vrsti prispelega blaga izpolni svoj namen. Carinska služba pristanišča v Antwerpnu je tako lahko očitno učinkovito izvedla svoja nadzorna pooblastila, čeprav je deklaracija vsebovala (delno) napačne podatke o vrsti uvoženega blaga.

---

21 – Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, str. 1, v nadaljevanju: Uredba o izvajanju Carinskega zakonika).

---

22 – Sodba Viluckas in Jonunas (navedena v opombi 5, točke od 22 do 24).

---

23 – Prav tam (navedena v opombi 5, točka 28).

---

24 – Prav tam (navedena v opombi 5, točka 28).

---

25 – Sodba Viluckas (navedena v opombi 5, točki 11 in 28) namreč temelji na domnevi, da skrito blago ni predmet obvestila o predložitvi.

---

26 – Iz tretje in pete uvodne izjave Uredbe Sveta (EGS) št. 4151/88 z dne 21. decembra 1988 o določitvi določb, ki se uporabljajo za blago, vneseno na carinsko območje Skupnosti (UL L 367, str. 1; razveljavljena 1. januarja 1994), izhaja, da je pri določanju vsake posamezne carinske obveznosti treba upoštevati zahtevo, da je treba carinskim organom omogočati učinkovit nadzor nad blagom. Ta uredba kot predhodnica veljavnega Carinskega zakonika je še naprej pomembna za njegovo razlago. V skladu s prvo in drugo uvodno izjavo Carinskega zakonika ta med drugim povzema do takrat veljavno carinsko pravo.

---

27 – Na podobnih navedbah temeljijo tudi ureditve držav članic, kot na primer člen 37 Österreichischer Zollrechts-Durchführungsgesetz (avstrijski zakon za izvajanje carinskih predpisov, BGBl I št. 126/1998, str. 1542). V skladu s to določbo je predmet predložitve le blago, ki se prevaža po običajnih prometnih poteh in o katerem je carinski organ obveščen brez težav.

---

28 – Zgoraj v opombi 5 navedena sodba Viluckas, točka 11.

---

29 – V tem smislu tudi generalni pravobranilec Tizzano v točki 20 in naslednjih sklepnih predlogov, predstavljenih 6. maja 2004 k sodbi Spedition Ulustrans (sodba z dne 23. septembra 2004 v zadevi C-414/02, ZOdl., str. I-8633).

---

30 – Točki 52 in 53 teh sklepnih predlogov.

---

31 – Glej tudi točke od 58 do 64 sklepnih predlogov.

---

32 – Točke od 49 do 57 sklepnih predlogov.

---

33 – Sodba, navedena v opombi 5, točka 28.

---

34 – V skladu s svojim besedilom je člen 204(1) Carinskega zakonika uporaben le „v primerih, ki niso našteti v členu 203“.

---

35 – Sodba z dne 11. novembra 1999 v zadevi Söhl & Söhlke (C-48/98, Recueil, str. I‑7877, točka 43).

---

36 – Glej prvo alineo člena 859 Uredbe o izvajanju Carinskega zakonika.

---

37 – V angleškem prevodu Carinskega zakonika je na tem mestu uporabljeno „where appropriate“, v francoskem „le cas échéant“, v italijanskem „se del caso“, v španskem „en su caso“, v portugalskem „se for caso disso“ in v nizozemskem „in voorkomend geval“.

---

38 – Podobno kot člen 203(3), četrta alinea, Carinskega zakonika tudi člen 96(2) Carinskega zakonika v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka razširja krog možnih dolžnikov carinskega dolga pri odstranitvi izpod carinskega nadzora: v njem sta pod določenimi pogoji tudi prevoznik blaga in prejemnik blaga zavezana, da ustrezno predložita blago namembnemu carinskemu uradu.

---

39 – Glej v zvezi s tem točki 12 in 13 sklepnih predlogov.

---

40 – Drugače kot člen 203 in 204 se člena 202 in 204 Carinskega zakonika izključujeta, saj prva določba določa nezakoniti vnos blaga na carinsko območje Skupnosti (na primer s kršitvami obveznosti predložitve v skladu s členom 40 Carinskega zakonika), medtem ko zadnjenavedena določa zakoniti vnos (s predložitvijo carini).

---

41 – Zgoraj v opombi 5 navedena sodba, točki 28 in 30. Glej tudi točko 57 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Tizzana, predstavljenih v tej zadevi 12. junija 2003, ki člen 204 Carinskega zakonika opredeljuje kot preostalo določbo člena 203.

---

42 – Sodišče v sodbi Hamann International prav v tem smislu navaja „zadevno dejansko stanje“ (zgoraj v opombi 5 navedena sodba, točka 30).

---

43 – Glej člen 213 Carinskega zakonika.

---

44 – Prav tako malo smiselno bi bilo obratno, ne uporabiti člen 203 Carinskega zakonika pri časovno zaporednih dejanjih, samo zato, ker je s prej nastalo neizpolnitvijo že nastal carinski dolg v smislu člena 204 Carinskega zakonika. Še toliko bolj zato, ker je odstranitev blaga izpod carinskega nadzora večje dejanje, kot med drugim kažeta neobstoj možnosti za oprostitev in širok krog dolžnikov carinskega dolga (člen 203(3) Carinskega zakonika). V takem primeru ni razloga za priviligiranje tistega, ki je blago odstranil izpod carinskega nadzora, le zato, ker je nekdo drug prej že kršil obveznosti v smislu člena 204(1) Carinskega zakonika.