Zadeva C-39/02

Mærsk Olie & Gas A/S

proti

Firmi M. de Haan en W. de Boer

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Højesteret (Danska))

„Bruseljska konvencija – Postopek ustanovitve sklada omejene odgovornosti zaradi uporabe ladje – Odškodninska tožba – Člen 21 – Litispendenca – Istovetnost strank – Pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek – Neistovetnost predmeta in podlage – Člen 25 – Pojem sodne odločbe – Člen 27(2) – Zavrnitev priznanja“

Povzetek sodbe

1.        Konvencija o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb – Litispendenca – Zahtevki z isto podlago in istim predmetom – Pojem – Predlog lastnika ladje za oblikovanje sklada omejene odgovornosti in odškodninska tožba morebitnega oškodovanca proti lastniku – Izključitev

(Bruseljska konvencija z dne 27. septembra 1968, člen 21)

2.        Konvencija o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb – Priznavanje in izvrševanje – Pojem „sodna odločba“ – Odločba o oblikovanju sklada omejene odgovornosti zaradi uporabe ladje – Vključitev

(Bruseljska konvencija z dne 27. septembra 1968, člen 25)

3.        Konvencija o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb – Priznavanje in izvrševanje – Zavrnitveni razlogi – Nepravilna in nepravočasna vročitev pisanja o začetku postopka tožencu, ki se ni spustil v postopek – Odločba o oblikovanju sklada omejene odgovornosti zaradi uporabe ladje – Nujnost vročitve pisanja o začetku postopka, čeprav je bila vložena pritožba v zvezi s pristojnostjo sodišča – Odločba, ki je enakovreden akt pisanju o začetku postopka – Priznavanje – Pogoj – Nadzor sodišča, pri katerem se zahteva priznanje

(Bruseljska konvencija z dne 27. septembra 1968, člen 27(2))

1.        Postopek na podlagi predloga, ki ga je pred sodiščem države pogodbenice vložil lastnik ladje za oblikovanje sklada omejene odgovornosti – kot je predviden z Mednarodno konvencijo o omejitvi odgovornosti lastnikov pomorskih ladij z dne 10. oktobra 1957 –, v katerem je navedel morebitnega oškodovanca, na eni strani in postopek na podlagi odškodninske tožbe, ki jo je ta oškodovanec vložil proti lastniku ladje pred sodiščem druge države pogodbenice, na drugi strani nista postopka z istim predmetom in isto podlago in zato ne ustvarjata položaja litispendence v smislu člena 21 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, spremenjene s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske, Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske.

(Glej točke 35, 37 in 42 ter točko 1 izreka.)

2.        Odločba sodišča države pogodbenice o odreditvi oblikovanja takega sklada omejene odgovornosti, kot je predviden z Mednarodno konvencijo o omejitvi odgovornosti lastnikov pomorskih ladij z dne 10. oktobra 1957, je sodna odločba v smislu člena 25 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, spremenjene s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske ter Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske.

V skladu s to določbo namreč po eni strani pomeni „sodna odločba“ vsako odločbo, ki jo izda sodišče države pogodbenice ne glede na njeno poimenovanje. Ta določba se po drugi strani ne nanaša samo na odločbe, ki pomenijo konec postopka ali njegovega dela, ampak tudi na odločbe, ki odrejajo začasne ukrepe ali ukrepe zavarovanja. Okoliščina, da je taka odločba izdana v nekontradiktornem postopku, na to ne vpliva, ker je lahko, čeprav se jo sprejme v prvi nekontradiktorni fazi postopka − preden se postavi vprašanje njenega priznanja ali njene izvršitve na podlagi Konvencije z dne 27. septembra 1968 −, predmet kontradiktorne obravnave.

(Glej točke 44, 46, 50 in 52 ter točko 2 izreka.)

3.        Da bi bilo odločbo sodišča države pogodbenice o oblikovanju sklada omejene odgovornosti – kot je predviden z Mednarodno konvencijo o omejitvi odgovornosti lastnikov pomorskih ladij z dne 10. oktobra 1957 – v skladu s Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, spremenjeno s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske ter Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, mogoče priznati, bi moralo biti pisanje o začetku postopka za ustanovitev sklada omejene odgovornosti pravilno in pravočasno vročeno upniku, in sicer tudi, če je upnik vložil pritožbo zoper to odločbo, v kateri je izpodbijal pristojnost sodišča, ki jo je izdalo.

Ker pa je treba ob upoštevanju posebnosti nacionalnega prava, ki se uporablja, to odločbo šteti za pisanju o začetku postopka enakovredno pisanje, njenega priznanja v drugi državi pogodbenici ni mogoče zavrniti na podlagi člena 27(2) Konvencije z dne 27. septembra 1968, čeprav upniku predhodno ni bila sodno vročena, pod pogojem, da je bila odločba tožencu pravilno in pravočasno vročena.

Naloga sodišča, ki v zadevni državi odloča o priznanju sodne odločbe, je, da preuči, ali je bila vročitev pisanja o začetku postopka s priporočenim pismom v okviru postopka ustanovitve takega sklada – ki je pravilna po pravu sodišča, ki je odločbo izdalo, in Konvenciji z dne 15. novembra 1965 o vročanju v tujino sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah – pravilna in pravočasna, da bi toženec lahko pripravil obrambo.

(Glej točke od 58 do 62 in točko 3 izreka.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 14. oktobra 2004(*)

„Bruseljska konvencija – Postopek ustanovitve sklada omejene odgovornosti zaradi uporabe ladje – Odškodninska tožba – Člen 21 – Litispendenca – Istovetnost strank – Pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek – Neistovetnost predmeta in podlage – Člen 25 – Pojem sodne odločbe – Člen 27(2) – Zavrnitev priznanja“

V zadevi C-39/02,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi Protokola z dne 3. junija 1971 glede razlage Sodišča Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah,

naslovljen na Sodišče z odločbo Højesteret (Danska) z dne 8. februarja 2002, ki je na Sodišče prispela 13. februarja 2002, v postopku:

Mærsk Olie & Gas A/S

proti

Firma M. de Haan en W. de Boer,

izreka

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. Rosas, v funkciji predsednika tretjega senata, R. Schintgen, sodnik (poročevalec), in N. Colneric, sodnica,

generalni pravobranilec: P. Léger,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 1. aprila 2004,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za Mærsk Olie & Gas A/S S. Johansen, advokat,

–        za Firma M. de Haan en W. de Boer J.-E. Svensson, advokat,

–        za nizozemsko vlado H. G. Sevenster in J. van Bakel, zastopnici,

–        za vlado Združenega kraljestva P. Ormond, zastopnica, skupaj z A. Laytonom, barrister,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti N. B. Rasmussen in A-M. Rouchaud, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 13. julija 2004,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 21, 25 in 27 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), spremenjene s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pridružitvi Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (UL L 304, str. 1, in – spremenjeno besedilo, str. 77, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru postopka med družbo Mærsk Olie & Gas A/S (v nadaljevanju: Mærsk) in družbo z neomejeno odgovornostjo Firma M. de Haan en W. de Boer (v nadaljevanju: ladjarja) zaradi odškodninskega zahtevka za povrnitev škode, ki naj bi jo ribiška ladja v lasti ladjarjev povzročila na podmorskih cevovodih v Severnem morju.

 Pravni okvir

 Mednarodna konvencija iz leta 1957 o omejitvi odgovornosti lastnikov pomorskih ladij

3        Člen 1(1) Mednarodne konvencije o omejitvi odgovornosti lastnikov pomorskih ladij z dne 10. oktobra 1957 (International Transport Treaties, priloge od 1 do 10, januar 1986, str. 81, v nadaljevanju: Konvencija iz leta 1957) lastniku ladje omogoča, da omeji svojo odgovornost na določen znesek za eno izmed terjatev, ki so naštete v tem členu, razen če je do dogodka, iz katerega izvira terjatev, prišlo zaradi osebne napake lastnika. Med naštetimi terjatvami je v členu 1(1)(b) navedena premoženjska škoda zaradi dejanja, malomarnosti ali napake katerekoli osebe, ki se nahaja na ladji in je povezana z njenim upravljanjem.

4        V členu 3(1) te konvencije je določeno, da se znesek omejitve odgovornosti izračuna glede na tonažo ladje in je odvisen od narave povzročene škode. Če je zaradi škodnega dogodka nastala le materialna škoda, je znesek, na katerega lahko lastnik ladje omeji svojo odgovornost, enak 1000 frankom Poincaré za vsako tono ladijske tonaže.

5        V členu 2(2) in (3) navedene konvencije je določeno, da se, če vse terjatve iz istega škodnega dogodka presegajo tako določeno mejno vrednost odgovornosti, lahko oblikuje sklad, katerega znesek je enak tej mejni vrednosti in je namenjen le poplačilu terjatev, glede katerih se je mogoče sklicevati na omejitev odgovornosti. V členu 3(2) je določeno, da se ta sklad razdeli „med upnike v sorazmerju z njihovim ugotovljenim zneskom terjatve“.

6        V členu 1(7) Konvencije iz leta 1957 je določeno, da „sklicevanje na omejeno odgovornost ne pomeni priznanja odgovornosti“.

7        V členu 4 te konvencije je določeno:

„[...] pravila v zvezi z ustanovitvijo in razdelitvijo morebitnega sklada in vsa pravila postopka določa nacionalni zakon države, kjer je sklad ustanovljen“.

8        Iz spisa izhaja, da je v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari Konvencija iz leta 1957 Kraljevino Nizozemsko zavezovala.

 Bruseljska konvencija

9        Iz preambule Bruseljske konvencije izhaja, da je v skladu s členom 293 ES njen namen, da se olajša medsebojno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb ter da se v Skupnosti okrepi sodno varstvo v njej ustanovljenih oseb. Navedena preambula tudi določa, da je v ta namen treba določiti mednarodno pristojnost sodišč držav pogodbenic.

10      V členu 2 Bruseljske konvencije je postavljeno splošno pravilo, da so pristojna sodišča tiste države, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež. V členu 5 navedene konvencije pa je določeno, da je „v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ tožena stranka lahko tožena „pred sodišči kraja, kjer je nastal ali kjer grozi škodni dogodek“.

11      V členu 6a te konvencije je določeno:

„Če je na podlagi te konvencije sodišče države pogodbenice pristojno v tožbah v zvezi z odgovornostjo zaradi uporabe ali obratovanja ladje, je to sodišče ali katero koli nadomestno sodišče, določeno z notranjim pravom, pristojno tudi za odločanje v sporih o omejitvi te odgovornosti.“

12      Poleg tega je namen Bruseljske konvencije tudi preprečitev nezdružljivih odločb. Tako je v njenem členu 21 v zvezi litispendenco določeno naslednje:

„Če pred sodišči različnih držav pogodbenic tečejo postopki med istima strankama na podlagi zahtevkov z istim predmetom in isto podlago, se sodišče, ki je drugo začelo postopek, po uradni dolžnosti izreče za nepristojno v korist sodišča, ki je prvo začelo postopek.

Če se ugotovi pristojnost drugega sodišča, lahko Sodišče, ki se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, prekine postopek.“

13      Sicer pa je v členu 22 te konvencije določeno:

„Če pred sodišči prve stopnje različnih držav pogodbenic tečejo sorodne pravde, lahko sodišče, ki je drugo začelo postopek, postopek prekine.

Sodišče, ki je drugo začelo postopek, se lahko za nepristojno izreče tudi na predlog ene od strank, če je sodišče, ki je prvo začelo postopek, pristojno za odločanje v zadevnih postopkih in če zakon dovoljuje združitev pravd.

V smislu tega člena se šteje, da so pravde sorodne, če so tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov.“

14      V zvezi s priznavanjem je v členu 25 navedene konvencije določeno:

„Za namene te konvencije pomeni ‚sodna odločba‘ vsako odločbo, ki jo izda sodišče države pogodbenice, ne glede na njeno poimenovanje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kakor tudi odločitvijo o stroških, ki jo izda sodni uradnik.“

15      V členu 26, prvi pododstavek, Bruseljske konvencije je določeno:

„Sodna odločba, izdana v državi pogodbenici, se v drugih državah pogodbenicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.“

16      V členu 27 Bruseljske konvencije pa je določeno:

„Sodna odločba se ne prizna

[…]

2.       če tožencu, ki se ni spustil v postopek, pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje ni bilo vročeno pravilno in pravočasno, da bi lahko pripravil obrambo;

[...]“

17      V členu IV Protokola v prilogi k Bruseljski konvenciji je določeno:

„Sodna in zunajsodna pisanja, izdana v državi pogodbenici, ki jih je treba vročiti osebam, ki se nahajajo v drugi državi pogodbenici, se pošljejo na enega od načinov, predvidenih s konvencijo oziroma s sporazumi, sklenjenimi med državami pogodbenicami.

[...]“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

18      Maja 1985 je družba Mærsk v Severnem morju polagala naftovod in plinovod. Junija 1985 je ribiška ladja v lasti ladjarjev na območju polaganja cevovodov izvajala ribolov. Družba Mærsk je ugotovila, da so bili cevovodi poškodovani.

19      Družba Mærsk je z dopisom z dne 3. julija 1985 ladjarja obvestila, da meni, da sta odgovorna za to škodo, katere višina je bila ocenjena na 1.700.019,00 USD in na 51.961,58 GPB.

20      Ladjarja sta 23. aprila 1987 na Arrondissementsrechtbank Groningen (Nizozemska), v kraju, kjer je bila njuna ladja registrirana, vložila predlog za omejitev svoje odgovornosti. To sodišče je 27. maja 1987 izdalo sklep, s katerim je to omejitev začasno določilo na 52.417,40 NLG in ladjarjema naložilo deponiranje tega zneska, povečanega za 10.000 NLG, za kritje sodnih stroškov. Odvetniki ladjarjev so s teleksom z dne 5. junija 1987 družbo Mærsk obvestili o tej odločbi.

21      Družba Mærsk je 20. junija 1987 proti ladjarjema na Vestre Landsret (Danska) vložila odškodninsko tožbo.

22      Družba Mærsk je 24. junija 1987 na Gerechtshof Leeuwarden (Nizozemska) vložila pritožbo zoper odločbo, ki jo je izdalo Arrondissementsrechtbank Groningen, v kateri je uveljavljala njegovo nepristojnost. Pritožbeno sodišče je 6. januarja 1988 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in se v obrazložitvi sklicevalo zlasti na člena 2 in 6 Bruseljske konvencije. Družba Mærsk ni vložila revizije.

23      Izvršitelj je s priporočenim pismom z dne 1. februarja 1988 odvetniku družbe Mærsk vročil sklep sodišča o oblikovanju sklada omejene odgovornosti in z dopisom z dne 25. aprila 1988 družbo Mærsk pozval, naj prijavi terjatev.

24      Družba Mærsk na poziv ni odgovorila, temveč je začela postopek pred danskim sodiščem. Ker oškodovanci niso prijavili terjatev, je bil znesek, ki je bil deponiran pri nizozemskem sodišču, decembra 1988 vrnjen ladjarjema.

25      Z odločbo z dne 27. aprila 1988 je Vestre Landsret ugotovilo, da je treba odločbi nizozemskih sodišč z dne 27. maja 1987 in 6. januarja 1988 šteti za sodni odločbi v smislu člena 25 Bruseljske konvencije, ker je imela družba Mærsk med postopkom možnost, da se brani.

26      Ker je Vestre Landsret menilo, da sta postopka na Nizozemskem in na Danskem tekla med istima strankama ter da sta imela isti predmet in isto podlago, česar ne more ovreči dejstvo, da družba Mærsk med postopkom o omejitvi odgovornosti ni uveljavljala svojih interesov, je odločilo, da so na podlagi člena 21 Bruseljske konvencije izpolnjeni pogoji za ugotovitev litispendence.

27      Ker se je postopek pred nizozemskim sodiščem začel prej (23. aprila 1987) in ker je nizozemsko sodišče ugotovilo, da je pristojno za odločanje, kar je sodišče druge stopnje potrdilo, se je na podlagi člena 21, drugi pododstavek, Bruseljske konvencije, Vestre Landsret izreklo za nepristojno v korist nizozemskega sodišča.

28      Družba Mærsk je vložila pritožbo na Højesteret.

29      Ker so se v zadevi pojavila vprašanja glede razlage členov 21, 25 in 27 Bruseljske konvencije, je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je postopek za oblikovanje sklada omejene odgovornosti na predlog ladjarja [na podlagi Konvencije iz leta 1957] postopek iz člena 21 [Bruseljske] konvencije, kadar je v predlogu poimensko naveden tisti, ki bi kot morebitni oškodovanec lahko utrpel škodo?

2.      Ali je odločba o odreditvi oblikovanja sklada omejene odgovornosti, v skladu z v letu 1986 veljavnimi pravili nizozemskega postopka, sodna odločba v smislu člena 25 navedene konvencije?.

3.      Ali je danes v drugi državi članici na podlagi člena 27(2) navedene konvencije mogoče zavrniti priznanje sklada omejene odgovornosti, ki ga je 27. maja 1987 brez predhodne sodne vročitve zadevnemu upniku oblikovalo nizozemsko sodišče v skladu z v tistem obdobju veljavnimi pravili nizozemskega postopka?

4.      V primeru pritrdilnega odgovora na tretje vprašanje: ali je mogoče, da se za zadevnega upnika, zato ker je pozneje v državi članici, kjer je bil sklad oblikovan, sprožil postopek pred sodiščem druge stopnje o vprašanju pristojnosti, ne da bi se predhodno skliceval na opustitev vročitve, ne bi uporabljal člen 27(2)?“

 Prvo vprašanje

30      S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali sta postopek na podlagi predloga, ki ga je pred sodiščem države pogodbenice vložil lastnik ladje za oblikovanje sklada omejene odgovornosti, v katerem je navedel morebitnega oškodovanca, in postopek na podlagi odškodninske tožbe, ki jo je ta oškodovanec vložil proti lastniku ladje pred sodiščem druge države pogodbenice, postopka z istim predmetom in isto podlago med istima strankama v smislu člena 21 Bruseljske konvencije.

31      V uvodu je treba opozoriti, da je člen 21 Bruseljske konvencije skupaj s členom 22 o sorodnih pravdah umeščen v oddelek 8 naslova II te konvencije, katerega namen je, da se v interesu dobrega izvajanja pravosodja znotraj Skupnosti izogne vzporednim postopkom pred sodišči različnih držav pogodbenic in nasprotujočim si odločbam, ki bi lahko bile njihova posledica. Tako je namen te ureditve, da se že na začetku v največji mogoči meri izključi tak primer, kot je naveden v členu 27(3) navedene konvencije, to je nepriznanje odločbe zaradi njene nezdružljivosti z odločbo, ki je bila med istima strankama izdana v državi, v kateri se zahteva priznanje (glej sodbi z dne 8. decembra 1987 v zadevi Gubisch Maschinenfabrik, 144/86, Recueil, str. 4861, točka 8, in z dne 9. decembra 2003 v zadevi Gasser, C-116/02, Recueil, str. I-0000, točka 41).

32      Iz navedenega izhaja, da je treba zato, da bi se ta namen dosegel, člen 21 razlagati široko, tako da načeloma zajema vse primere litispendence pred sodišči držav pogodbenic, ne glede na stalno prebivališče oziroma sedež strank (sodbi z dne 27. junija 1991 v zadevi Overseas Union Insurance in drugi, C-351/89, Recueil, str. I-3317, točka 16, in zgoraj navedena sodba Gasser, točka 41).

33      V tem primeru ni sporno, da je namen takega postopka za oblikovanje sklada omejene odgovornosti, kot je postopek pred nizozemskim sodiščem, omogočiti lastniku ladje, ki bi lahko odgovarjal za eno od terjatev iz člena 1(1) Konvencije iz leta 1957, da omeji svojo odgovornost na znesek, ki se izračuna v skladu s členom 3 te konvencije, tako da upniki za isti škodni dogodek od lastnika ladje ne morejo zahtevati drugih zneskov kot tistih, ki so jim lahko prisojeni v okviru tega postopka.

34      Tak predlog za oblikovanje sklada omejene odgovornosti zagotovo predstavlja postopek v smislu člena 21 Bruseljske konvencije. Kljub temu je treba preučiti tudi, ali ima isti predmet in isto podlago kot odškodninska tožba, ki jo je pred sodiščem druge države pogodbenice vložil oškodovanec proti lastniku ladje, ter ali tečeta oba postopka med istima strankama. Ti trije kumulativni pogoji morajo biti izpolnjeni, da gre lahko za litispendenco v smislu navedenega člena 21.

35      Vendar pa, na eni strani, zadevna postopka očitno nimata istega predmeta. Z odškodninsko tožbo se želi doseči ugotovitev odgovornosti tožene stranke, namen predloga za omejitev odgovornosti pa je, da se, če bi bila ugotovljena odgovornost, ta omeji na znesek, ki se izračuna na podlagi Konvencije iz leta 1957; pri tem gre opozoriti, da na podlagi člena 1(7) navedene konvencije „sklicevanje na omejeno odgovornost ne pomeni priznanja odgovornosti“.

36      Okoliščini, da v okviru postopka za ustanovitev sklada omejene odgovornosti izvršitelj preizkuša terjatve in celo, da jih dolžnik lahko prereka, nista take narave, da bi lahko omajali to ugotovitev. Kot je Sodišče že razsodilo, je treba za ugotovitev, ali imata dva postopka isti predmet v skladu s členom 21 Bruseljske konvencije, kot izhaja iz besedila tega člena, upoštevati samo zadevne zahteve vlagateljev zahtevkov v vsakem postopku in ne razlogov, ki jih morda uveljavlja tožena stranka (sodba z dne 8. maja 2003 v zadevi Gantner Electronic, C-111/01, Recueil, str. I-4207, točka 26).

37      Na drugi strani pa obravnavana postopka nimata niti iste podlage v smislu člena 21 konvencije.

38      Ker „podlaga“ vsebuje dejstva in pravna pravila, ki so navedena kot temelj zahtevka (glej sodbo z dne 6. decembra 1994 v zadevi Tatry, C-406/92, Recueil, str. I-5439, točka 39), je treba torej ugotoviti, da je, tudi če so dejstva, na katera se opirata oba postopka, enaka, pravno pravilo, ki je temelj vsakega od obeh zahtevkov, različno, kot navajajo družba Mærsk, Komisija in generalni pravobranilec v točki 41 sklepnih predlogov. Odškodninska tožba tako temelji na pravu o nepogodbeni odgovornosti, predlog za ustanovitev sklada omejene odgovornosti pa na Konvenciji iz leta 1957 in nizozemski zakonodaji, ki to konvencijo izvaja.

39      Ne da bi bilo treba obravnavati tretji pogoj o istovetnosti strank, je glede na navedeno treba skleniti, da − kadar predmet in podlaga nista istovetna v smislu člena 21 Bruseljske konvencije − ne gre za litispendenco med takim postopkom za oblikovanje sklada omejene odgovornosti lastnika ladje, kot je bil v postopku v glavni stvari sprožen pred nizozemskim sodiščem, in odškodninsko tožbo, ki je bila vložena pred predložitvenim sodiščem.

40      Kot navajata vlada Združenega kraljestva in generalni pravobranilec v točki 45 sklepnih predlogov, ta zaključek načeloma ni ovira za uporabo člena 22 Bruseljske konvencije. Taka zahtevka, kot se obravnavata v postopku v glavni stvari, sta med seboj dovolj tesno povezana, da se lahko štejeta za sorodna v smislu pododstavka 3 tega člena, tako da bi lahko sodišče, ki je pozneje začelo postopek, le-tega prekinilo.

41      V tem primeru si vsekakor ni treba postaviti vprašanja o pogojih za uporabo člena 22 Bruseljske konvencije in zlasti ne določiti, katero bi bilo v tem primeru sodišče, ki je prvo začelo postopek, to pa zato, ker iz sklepa o predložitvi izhaja, da je postopek pred Arrondissementsrechbank dokončno zaključen in da je bil zato, ker oškodovanci niso prijavili terjatev, znesek, ki je bil pri tem sodišču deponiran, decembra 1988 vrnjen ladjarjema. V teh okoliščinah „sorodni pravdi“ v smislu člena 22 Konvencije ne obstajata.

42      Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da postopek, ki ga je pred sodiščem države pogodbenice začel lastnik ladje zaradi oblikovanja sklada omejene odgovornosti, v katerem je navedel morebitnega oškodovanca, in postopek na podlagi odškodninske tožbe, ki jo je vložil ta oškodovanec proti lastniku ladje pred sodiščem druge države pogodbenice, ne ustvarjata položaja litispendence v smislu člena 21 Bruseljske konvencije.

 Drugo vprašanje

43      Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali je odločba, ki odreja oblikovanje takega sklada omejene odgovornosti, kot je sklad v postopku v glavni stvari, sodna odločba v smislu člena 25 Bruseljske konvencije.

44      V zvezi s tem je treba opozoriti, da na podlagi tega člena 25 za namene navedene konvencije „sodna odločba“ pomeni „vsako odločbo, ki jo izda sodišče države pogodbenice ne glede na njeno poimenovanje“.

45      Kot je sodišče že razsodilo (glej sodbo z dne 2 junija 1994 v zadevi Solo Kleinmotoren, C-414/92, Recueil, str. I-2237, točka 17), mora akt za to, da bi se ga lahko štelo za „sodno odločbo“ v smislu konvencije, izdati sodni organ države pogodbenice, ki na podlagi lastne urejevalne pristojnosti odloča o sporu med strankama.

46      Kot je bilo opozorjeno v Poročilu o Bruseljski konvenciji (UL 1979, C 59, str. 71, točka 184), se člen 25 te konvencije ne nanaša samo na odločbe, ki pomenijo konec postopka ali njegovega dela, ampak tudi na odločbe, ki odrejajo začasne ukrepe ali ukrepe zavarovanja.

47      Zato taka odločba, kot je sklep z dne 27. maja 1987, ki ga je izdalo Arrondissementsrechtbank Groningen, ki začasno določa znesek, do katerega je odgovornost lastnika ladje omejena, sodi v okvir člena 25 Bruseljske konvencije.

48      Vendar pa družba Mærsk navaja, da ta sklep ni sodna odločba v smislu tega člena, ker je bil izdan v nekontradiktornem postopku.

49      Ta ugovor ni utemeljen.

50      Čeprav je res, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso konvencija v glavnem nanaša na sodne odločbe, ki so bile ali bi lahko bile − preden se je zahtevalo njihovo priznanje v drugi državi − v državi izvora v različnih postopkih predmet kontradiktorne obravnave (sodba z dne 21. maja 1980 v zadevi Denilauler, 125/79, Recueil, str. 1553, točka 13), je treba jasno navesti, da bi bil sklep nizozemskega sodišča − preden se je postavilo vprašanje njegovega priznanja ali njegove izvršitve na podlagi konvencije −, čeprav je bil sprejet v prvi nekontradiktorni fazi postopka, lahko predmet kontradiktorne obravnave (v tem smislu glej tudi sodbo z dne 13. julija 1995 v zadevi Hengst Import, C-474/93, Recueil, str. I-2113, točka 14).

51      Iz spisa tako izhaja, da tak sklep nima učinkov, dokler ni vročen upnikom, ki lahko uveljavljajo svoje pravice pred sodiščem, ki ga je izdalo, in sicer tako, da izpodbijajo pravico dolžnika do omejitve odgovornosti in tudi višino te omejitve. Poleg tega lahko upniki zoper ta sklep vložijo pritožbo, v kateri lahko izpodbijajo pristojnost sodišča, ki ga je izdalo – kot se je dejansko zgodilo v postopku v glavni stvari.

52      Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je taka odločba o odreditvi oblikovanja sklada omejene odgovornosti, kot je odločba v postopku v glavni stvari, sodna odločba v smislu člena 25 Bruseljske konvencije.

 Tretje in četrto vprašanje

53      S tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče sprašuje, ali se lahko na podlagi člena 27(2) Bruseljske konvencije v drugi državi pogodbenici zavrne priznanje odločbe o oblikovanju sklada omejene odgovornosti, ki je bila izdana brez predhodne sodne vročitve zadevnemu upniku, tudi če je upnik vložil pritožbo zoper to odločbo, v kateri je izpodbijal pristojnost sodišča, ki jo je izdalo, ne da bi se predhodno skliceval na opustitev vročitve pisanja o začetku postopka.

54      V zvezi s tem je treba opozoriti, da so v členu 27 konvencije našteti pogoji za to, da se v državi pogodbenici lahko prizna odločba, ki je bila izdana v drugi državi pogodbenici. V skladu s točko 2 navedenega člena je treba priznanje zavrniti, „če tožencu, ki se ni spustil v postopek, pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje ni bilo vročeno pravilno in pravočasno, da bi lahko pripravil obrambo“.

55      V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen te določbe zagotoviti, da se na podlagi konvencije odločba ne prizna ali izvrši, če toženec ni imel možnosti, da bi se branil pred sodiščem, ki jo je izdalo (sodbe z dne 16. junija 1981 v zadevi Klomps, 166/80, Recueil, str. 1593, točka 9; z dne 21. aprila 1993 v zadevi Sonntag, C-172/91, Recueil, str. I-1963, točka 38, in zgoraj navedena sodba Hengst Import, točka 17).

56      Iz navedenega izhaja, da je nepriznanje odločbe iz razlogov, ki so navedeni v členu 27(2) Bruseljske konvencije, mogoče samo, če se toženec v izvornem postopku ni spustil v obravnavo. Na to določbo se torej ni mogoče sklicevati takrat, kadar se je toženec lahko spustil v obravnavo, če je bil torej vsaj obveščen o elementih zahtevka in če je imel možnost, da se brani (zgoraj navedena sodba Sonntag, točka 39).

57      V tem primeru je treba ugotoviti, da se družba Mærsk v postopku za ustanovitev sklada omejene odgovornosti ni nikoli spustila v obravnavo. Res pa je, da se je pritožila zoper sklep z dne 27. maja 1987. Kot navaja generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov, pa takega pravnega sredstva, ki se nanaša samo na pristojnost sodišča, ki je izdalo zadevni sklep, vsekakor ni mogoče enačiti s tem, da se toženec v postopku za omejitev odgovornosti ladjarjev do določenega najvišjega zneska spusti v obravnavo. Zato je treba ugotoviti, da se toženec v smislu člena 27(2) Konvencije ni spustil v postopek.

58      Da bi bilo v teh okoliščinah odločbo o oblikovanju sklada omejene odgovornosti v skladu s to zadnjo določbo na podlagi Bruseljske konvencije mogoče priznati, bi moralo biti pisanje o začetku postopka pravilno in pravočasno vročeno družbi Mærsk.

59      Glede tega je treba upoštevati posebnosti postopka za ustanovitev sklada omejene odgovornosti, kot jih vsebuje nizozemsko pravo, ki določa, da sklep, s katerim se začasno določi najvišji znesek odgovornosti, najprej začasno izda sodišče na podlagi enostranskega postopka, nato pa postane predmet kontradiktorne obravnave, kot je bilo opozorjeno v točki 50 te sodbe. Tak sklep je treba šteti za pisanju o začetku postopka enakovredno pisanje v smislu člena 27(2) Konvencije.

60      Iz spisa izhaja, da je izvršitelj, ki ga je postavilo Arrondissementsrechtbank Groningen, s priporočenim pismom z dne 1. februarja 1988 obvestil družbo Mærsk, da je bil izdan sklep z dne 27. maja 1987, in da je, kot navaja nizozemska vlada, taka vročitev pravilna po nizozemskem pravu in Konvenciji o vročanju v tujino sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah, ki je bila podpisana v Haagu 15. novembra 1965 in je v času dejstev v glavni stvari zavezovala Kraljevino Nizozemsko in Kraljevino Dansko.

61      Naloga sodišča, ki v zadevni državi odloča o priznanju sodne odločbe, je, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera preuči, ali je bila ta vročitev pravilna in pravočasna, da bi toženec lahko pripravil obrambo (zgoraj navedena sodba Klomps, točka 20, in sodba z dne 11. junija 1985 v zadevi Debaecker in Plouvier, 49/84, Recueil, str. 1779, točka 31).

62      Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da na podlagi člena 27(2) Bruseljske konvencije v drugi državi pogodbenici ni mogoče zavrniti priznanja odločbe o oblikovanju sklada omejene odgovornosti, ki je bila izdana brez predhodne sodne vročitve zadevnemu upniku, tudi če je upnik vložil pritožbo zoper to odločbo, v kateri je izpodbijal pristojnost sodišča, ki jo je izdalo, pod pogojem, da je bila odločba tožencu pravilno in pravočasno vročena.

 Stroški

63      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo. 

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1)      Postopek, ki ga je pred sodiščem države pogodbenice začel lastnik ladje zaradi oblikovanja sklada omejene odgovornosti, v katerem je navedel morebitnega oškodovanca, in postopek na podlagi odškodninske tožbe, ki jo je vložil ta oškodovanec proti lastniku ladje pred sodiščem druge države pogodbenice, ne ustvarjata položaja litispendence v smislu člena 21 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, spremenjene s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske, Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska.

2)      Taka odločba o odreditvi oblikovanja sklada omejene odgovornosti, kot je odločba v postopku v glavni stvari, je sodna odločba v smislu člena 25 te konvencije.

3)      Na podlagi člena 27(2) navedene konvencije v drugi državi pogodbenici ni mogoče zavrniti priznanja odločbe o oblikovanju sklada omejene odgovornosti, ki je bila izdana brez predhodne sodne vročitve zadevnemu upniku, tudi če je upnik vložil pritožbo zoper to odločbo, v kateri je izpodbijal pristojnost sodišča, ki jo je izdalo, pod pogojem, da je bila odločba tožencu pravilno in pravočasno vročena.

Podpisi

---

* Jezik postopka: danščina.