EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 27.5.2025

COM(2025) 274 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Ocena končnih posodobljenih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov na ravni celotne EU
Uresničevanje energetskih in podnebnih ciljev Unije za leto 2030

{SWD(2025) 140 final}

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Ocena končnih posodobljenih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov na ravni celotne EU
Uresničevanje energetskih in podnebnih ciljev Unije za leto 2030

Uvod: URESNIČEVANJE okvira politike za leto 2030

Cilj Evropske unije (EU), da do leta 2050 postane podnebno nevtralna, je tudi pot k doseganju energetske neodvisnosti in povečanju naše konkurenčnosti. Do mejnika za doseganje energetskih in podnebnih ciljev EU, tj. do leta 2030, je le še pet let, zato potreba po zmanjšanju naše odvisnosti od fosilnih goriv še nikoli ni bila tako velika, saj zvišujejo stroške energije, povečujejo našo odvisnost od tretjih držav in pospešujejo posledice podnebnih sprememb, ki jih že danes močno čutimo po vsej Evropi. Samo v letu 2023 je EU uvozila fosilna goriva v vrednosti več kot 430 milijard EUR. To je 430 milijard EUR, ki bi jih bilo mogoče preusmeriti v naložbe v prehod na čisto energijo k bolj neodvisni in varni EU.

EU mora postati vozlišče inovacij, kjer se bodo razvijali, proizvajali in tržili tehnologije, storitve in čisti proizvodi prihodnosti 1 . Komisija je s kompasom za konkurenčnost 2 in dogovorom o čisti industriji 3 določila smer za oživitev gospodarske dinamike v EU s strategijo za rast in blaginjo, ki združuje podnebje in konkurenčnost. V dogovoru o čisti industriji je predstavljen načrt za preoblikovanje razogljičenja v gonilo rasti evropske industrije z zagotavljanjem jasnih poslovnih spodbud za energetsko intenzivne sektorje in proizvodnjo čistih tehnologij, vključno s priporočenim vmesnim ciljem 90-odstotnega zmanjšanja neto emisij toplogrednih plinov do leta 2040 4 . Kot energetski del teh strategij je akcijski načrt za cenovno dostopno energijo 5 osredotočen na zniževanje stroškov energije za državljane, podjetja, industrijske panoge in skupnosti po vsej EU.

EU si je zadala ambiciozen okvir, ki ji bo omogočil, da bo do leta 2050 postala razogljičeno gospodarstvo. Predpogoj za to, da EU vztraja na začrtani poti, da bi dosegla ambicije za leto 2040 in podnebno nevtralnost do leta 2050, hkrati pa v celoti izkoristila možnosti prehoda, sta stabilnost in celovito izvajanje zakonodajnega okvira, ki je vzpostavljen za doseganje podnebnih in energetskih ciljev za leto 2030.

Izvajanje obstoječega pravnega okvira za leto 2030 na najpreprostejši, najpravičnejši in stroškovno najučinkovitejši način je ena od političnih prednostnih nalog Komisije. Nacionalni energetski in podnebni načrti (NEPN) 6  so strateško gonilo za uresničevanje, s katerim lahko EU in njene države članice skupaj dosežejo cilje energetske in podnebne politike do leta 2030 ter tlakujejo pot k pravi energetski uniji. Države članice, javne uprave in deležniki na vseh ravneh so stebri uresničevanja. Z določitvijo prednostnih nalog in ambicij, prepoznavanjem izzivov, povezanih z energijo in podnebjem, ter načrtovanjem potrebnih politik in naložb NEPN prispevajo k ustvarjanju verodostojnega in predvidljivega okolja, ugodnega za konkurenčno evropsko industrijo, ter k znižanju stroškov energije, hkrati pa vključujejo vprašanje podnebnih tveganj in pripravljenosti. Zagotavljajo boljše usklajevanje politik med državami članicami in med področji politike za spodbujanje rasti, povečanje odpornosti in zagotovitev pravičnega prehoda.

EU je že pokazala, da lahko konkurenčnost, energetski prehod in podnebni ukrepi gredo z roko v roki. Leta 2023 so bile neto emisije toplogrednih plinov 37 % pod ravnmi iz leta 1990, BDP EU pa se je v istem obdobju povečal za 68 %. To je posledica stalnega izboljševanja energetske učinkovitosti, uvajanja energije iz obnovljivih virov, novih tehnologij in inovativnih industrijskih procesov. Leta 2023 je bila energija iz obnovljivih virov vodilni vir električne energije v EU, saj je predstavljala 24 % celotne proizvodnje energije, poraba končne energije pa je znašala 894 milijonov ton ekvivalenta nafte (Mtoe) v primerjavi s ciljem 763 Mtoe za porabo končne energije do leta 2030. Leta 2023 je EU v primerjavi z letom 2014 porabila 2 % manj končne energije, njen BDP pa se je v istem obdobju povečal za 38 % 7 . Hitro uvajanje čiste energije v EU bo ščitilo evropska gospodinjstva in podjetja pred nestanovitnimi fosilnimi gorivi, okrepilo konkurenčnost in vodilni položaj na področju čistih tehnologij ter prispevalo h krepitvi energetske neodvisnosti. Ambiciozen okvir do leta 2030, ki temelji na jasnih ciljih in strateškem načrtovanju, je že bil ključnega pomena za približevanje EU našim podnebnim in energetskim ciljem.

Ocena končnih posodobljenih NEPN kaže, da bi se EU z njihovim celovitim izvajanjem približala doseganju svojih ciljev. Analiza, povzeta v tem sporočilu, razkriva znatne izboljšave v primerjavi z osnutki načrtov in kaže, da je EU na dobri poti, da doseže cilja zmanjšanja neto emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 % do leta 2030 v primerjavi z letom 1990 in povečanja deleža energije iz obnovljivih virov na vsaj 42,5 % z željo doseči 45 %, čeprav so potrebna nadaljnja prizadevanja za zmanjšanje porabe energije za 11,7 %. Kljub tem izboljšavam še vedno obstajajo nekatere vrzeli. Z vmesnim podnebnim ciljem za leto 2040 se lahko zagotovi večja predvidljivost in okrepijo poslovni razlogi za prehod na čisto energijo, predstavljen v načrtih, kar nam pomaga doseči cilje za leto 2030.

Končni posodobljeni NEPN so bili pripravljeni po obsežnem postopku posvetovanja na nacionalni in regionalni ravni ter vključevali ponavljajoč se postopek s Komisijo, v katerem so bili ocenjeni osnutki in izdana priporočila državam članicam za pripravo ambicioznih in verodostojnih končnih načrtov 8 . Do konca aprila je 24 držav članic predložilo svoje končne posodobljene NEPN 9 . Države članice, ki tega še niso storile – Belgija, Estonija in Poljska –, so pozvane, naj čim prej dokončajo svoje načrte 10 .

V tej oceni na ravni celotne EU so ocenjene skupne ambicije držav članic 11 , ugotovljeno je pomanjkanje ambicij, ki ga je treba nemudoma obravnavati, ter so opisani skupni izzivi in priložnosti za prihodnost. Priložen ji je delovni dokument služb Komisije z ocenami končnih NEPN 12 posameznih držav članic in ciljno usmerjene smernice za lažje izvajanje.

Razogljičeno gospodarstvo s čistim in konkurenčnim energetskim sektorjem

Razogljičenje

Končni posodobljeni NEPN pomenijo znatno izboljšanje v primerjavi z osnutki načrtov, s čimer se je EU znatno približala doseganju cilja vsaj 55-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030. Komisija na podlagi analize projekcij držav članic v predloženih načrtih ocenjuje, da se bodo skupne neto emisije toplogrednih plinov leta 2030 zmanjšale za približno 54 % v primerjavi z letom 1990 16 , kar kaže, da je EU na dobri poti, da doseže svoj cilj za leto 2030. Čeprav ta rezultat podpirajo obstoječi in novi nacionalni ukrepi, ga ne bi bilo mogoče doseči brez prispevka politik in ukrepov EU v okviru svežnja „Pripravljeni na 55“, kot so sistem EU za trgovanje z emisijami in standardi CO2 za vozila.

Čeprav so končni načrti za sektorje, ki jih zajema uredba o porazdelitvi prizadevanj, precej ambicioznejši od osnutkov, še vedno obstaja vrzel v primerjavi s ciljem za leto 2030. V skladu z uredbo o porazdelitvi prizadevanj je treba emisije iz domačega prometa, stavb, kmetijstva, male industrije in odpadkov do leta 2030 zmanjšati za 40 % v primerjavi z letom 2005. Na podlagi razpoložljivih projekcij naj bi se emisije do leta 2030 zmanjšale za približno 38 % v primerjavi z ravnmi iz leta 2005, kar je približno 2 odstotni točki manj od cilja EU 17 . Po zaslugi dodatnih ali okrepljenih ukrepov to pomeni znatno izboljšanje v primerjavi z vrzeljo, ki je na podlagi ocene osnutkov NEPN na ravni celotne EU znašala več kot 6 odstotnih točk. Dvanajst držav članic 18 pričakuje, da bodo svoje cilje do leta 2030 iz uredbe o porazdelitvi prizadevanj dosegle z obstoječimi in dodatnimi politikami in ukrepi (v primerjavi z osmimi v osnutkih načrtov), še šest 19 pa jih pričakuje, da bodo svoje cilje dosegle z uporabo razpoložljivih domačih prožnosti. Pet držav članic 20 pričakuje, da bodo odstopale od svojih ciljev za leto 2030 21 .

Projekcije za sektor zemljišč, ki so jih predložile države članice, kažejo, da EU ni na dobri poti, da bi dosegla svoj cilj za leto 2030 glede ustvarjanja dodatnih 42 Mt ekvivalenta CO₂ neto odvzemov do leta 2030 22 . Sektor zemljišč je v zadnjih letih shranjeval vse manj ogljika iz ozračja. Zbirna analiza kaže, da se ponor ogljika v primerjavi s sedanjimi ravnmi predvidoma ne bo izboljšal. EU dejansko še vedno ne dosega cilja za leto 2030, in sicer zaostaja za približno 45 do 60 Mt ekvivalenta CO2. Kljub temu je več držav članic okrepilo svoje ambicije in zagotovilo konkretnejše načine za doseganje svojega cilja za leto 2030 z dodatnimi politikami v sektorju zemljišč. Devet držav članic 23 (v primerjavi s petimi v osnutkih načrtov) zdaj predvideva, da bodo dosegle svoje cilje LULUCF. Med njimi je Danska nedavno uvedla pomembne reforme, vključno z določanjem cen emisij iz kmetijstva in uporabo ustvarjenih prihodkov za financiranje prehoda sektorja zemljišč. V več končnih načrtih je priznana tudi potreba po naložbah v boljše spremljanje zemljišč, poročanje o njih in njihovo preverjanje, da bi zagotovili kakovostnejše podatke za uspešno in učinkovito oblikovanje politik v sektorju. Vendar večina načrtov ne vsebuje dovolj podrobnosti o ukrepih, potrebnih za doseganje ciljev, in količinske določitve njihovih učinkov. Učinkovitejša splošna uporaba biomase (za energijo, hrano, krmo in izdelke na biološki osnovi) s prehodom na izdelke na biološki osnovi z višjo dodano vrednostjo bi bila za sektor zemljišč ključnega pomena. 

V končnih NEPN je v primerjavi z osnutki večji poudarek na politikah za razogljičenje prometa in stavb, vendar so potrebna dodatna prizadevanja. Sistem EU za trgovanje z emisijami za zgorevanje goriv v stavbah, cestnem prometu in dodatnih sektorjih (ETS2) ter spremljevalni Socialni sklad za podnebje imata ključno vlogo pri zmanjševanju emisij v cestnem prometu in stavbah, vendar so nujna dopolnilna nacionalna prizadevanja. Večina držav članic je na podlagi politik EU, kot so standardi CO2 za vozila in uredba o infrastrukturi za alternativna goriva, načrtovala ukrepe za podporo trajnostnemu prehodu prometnega sektorja. Načrti vključujejo ukrepe za podporo elektrifikaciji in uvedbi brezemisijske infrastrukture za ceste, železnice, pristanišča in letališča ter ukrepe za spodbujanje prehoda na javni prevoz in aktivno/nemotorizirano mobilnost. Države članice pričakujejo, da bodo ti ukrepi v prihodnjih letih znatno zmanjšali emisije iz prometa, za kar bo poleg stalnega spremljanja potrebno hitro izvajanje politik in ukrepov EU ter nacionalnih politik in ukrepov. Nekatere države članice 24 imajo še vedno programe podpore za vozila na fosilna goriva, ki so v nasprotju s cilji razogljičenja in bi jih bilo treba postopno opustiti. Kot je navedeno v oddelkih 2.2 in 2.3, države članice zvezi s stavbnim sektorjem sprejemajo ukrepe za spodbujanje obnovljivih virov energije za ogrevanje in hlajenje ter za podporo prenovi stavb, vendar je za načrtovanje in izvajanje ustreznih politik treba storiti več.

Kar zadeva zajemanje, uporabo in shranjevanje ogljika (CCUS), končni posodobljeni načrti vključujejo dodatne informacije in ambicioznejše projekte. Več kot polovica držav članic je vsaj delno upoštevala s tem povezana priporočila Komisije 25 . V nasprotju z osnutki načrtov končni načrti zmanjšujejo vrzel v primerjavi s ciljem 50 milijonov ton CO2 letno do leta 2030, kot je bil določen v aktu o neto ničelni industriji. Na podlagi razpoložljivih informacij nameravajo države članice v letu 2030 zajeti 42,4 Mt ekvivalenta CO2 na leto, od tega 14,9 Mt ekvivalenta CO2 iz biogenih virov. Države članice ocenjujejo, da bo zmogljivost vbrizgavanja v letu 2030 znašala od 27,1 do 45,1 Mt ekvivalenta CO2 letno. Nekatere države članice niso poročale o načrtovani zmogljivosti vbrizgavanja na svojem ozemlju. Vendar uredba o krepitvi ekosistema proizvodnje neto ničelnih tehnologij Evrope 26 od junija 2024 zahteva, da države članice letno poročajo o prihodnjem razvoju projektov v zvezi s povpraševanjem po zmogljivostih zajemanja in vbrizgavanja CO2 na njihovem ozemlju. Več posodobljenih načrtov kaže nujnost razvoja omrežja cevovodov za CO2, nekatere države članice pa so napredek dosegle tudi pri vzpostavljanju potrebnega regulativnega in omogočitvenega okvira za upravljanje industrijskega ogljika.

Kar zadeva prilagajanje, so države članice priporočila Komisije obravnavale le delno. To je zelo zaskrbljujoče glede na ugotovitve iz poročila Evropske agencije za okolje iz marca 2024 z naslovom „Evropska ocena podnebnih tveganj (EUCRA)“ 27 , v katerem je bilo ugotovljeno, da EU in države članice ne dohajajo naraščajočih podnebnih tveganj. V poročilu predsednika Niinistöja iz oktobra 2024 28 je navedeno, da so podnebne spremembe multiplikator tveganja, in poudarjeno, da je treba vključiti načelo „vgrajene pripravljenosti“, da bi vse grožnje reševali celostno.

Kljub temu pa le peščica končnih načrtov 29 ustrezno vključuje politike in ukrepe prilagajanja v različne razsežnosti energetske unije. V številnih primerih načrti vključujejo navzkrižna sklicevanja na nacionalne strategije in načrte za prilagajanje. V drugih načrtih so vidiki prilagajanja in povezave upoštevani le delno, manjkajo pa tudi kvantitativne meritve potreb po prilagajanju ter učinkov in koristi politik prilagajanja. Informacije o podnebnih ranljivostih in tveganjih za energetsko unijo so pogosto pomanjkljive. Nekateri načrti obravnavajo posledice podnebnih sprememb na prihodnjo razpoložljivost vode in z njo povezana tveganja za energetski sektor 30 (na primer tveganja nezadostne ali motene oskrbe z vodo za proizvodnjo električne energije iz hidroelektrarn in čistega vodika ter za hlajenje elektrarn, vključno z jedrskimi elektrarnami). Le omejeno število držav članic je določilo pomembne dodatne politike prilagajanja in prilagoditvene ukrepe 31 . Čeprav je v nekaterih primerih priznana vloga sonaravnih rešitev, obstaja neizkoriščen potencial za spodbujanje njihove uporabe v podporo ciljem energetske unije.

Energija iz obnovljivih virov

Kot je navedeno v kompasu za konkurenčnost, je EU strateško naravnana tako, da ohrani vodilno vlogo na področju energije iz obnovljivih virov na svetovni ravni, vendar mora zagotoviti, da ambiciozno povpraševanje po razogljičenju ustreza vodilnemu položaju na področju tehnologij, ki jo bodo oskrbovale 35 .

EU je zavezana vsaj 42,5-odstotnemu cilju glede energije iz obnovljivih virov, pri čemer si želi do leta 2030 doseči 45 %. Ta cilj ni le steber evropskega zelenega dogovora, temveč je tudi osrednjega pomena za izvajanje akcijskega načrta Komisije za cenovno dostopno energijo. EU želi s pospešitvijo uvajanja obnovljivih virov energije zaščititi potrošnike pred nestanovitnimi cenami fosilnih goriv, dolgoročno znižati račune za energijo in okrepiti svojo energetsko suverenost.

Med letoma 2022 in 2024 so države članice namestile približno 205 GW 36 zmogljivosti za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, kar je več kot povečanje med letoma 2014 in 2022, dokazuje pa politično voljo za preoblikovanje energetskega sistema, zmanjšanje strateških odvisnosti ter spodbujanje trajnostne gospodarske rasti in inovacij. Obnovljivi viri energije niso nujni le z vidika podnebja. So ključni vzvod za zagotavljanje cenovno dostopne, varne in domače energije za vse Evropejce. Odjemalci električne energije v EU naj bi v obdobju 2021–2023 po zaslugi dodatne proizvodnje električne energije iz novih nameščenih fotovoltaičnih in vetrnih zmogljivosti po ocenah prihranili 100 milijard EUR. Prispevki, ki so jih predlagale države članice, kažejo močno zavezanost uvajanju obnovljivih virov energije, vendar kažejo na 41-odstotni 37  delež energije iz obnovljivih virov 38  v bruto porabi končne energije do leta 2030. Hkrati bolj optimistična ocena, ki temelji na projekcijah držav članic, kaže, da bi lahko EU dosegla 42,6 %, kar kaže na potencial, da lahko gre še dlje.

To predstavlja znaten napredek v primerjavi s 33,1 -odstotnim do 33,7-odstotnim deležem obnovljivih virov energije, napovedanim v prvotnih končnih NEPN za leto 2019, in je tudi višji od skupnega deleža, ki izhaja iz osnutkov posodobljenih NEPN, ki naj bi bili predloženi junija 2023. Dejstvo pa je, da čeprav sta več kot dve tretjini držav članic znatno povečali svoje ambicije, do cilja 42,5 % še vedno obstaja omejena vrzel v višini 1,5 odstotne točke, za njeno zapolnitev pa so potrebni nujni ukrepi 39 . A če bi države članice v celoti izpolnile svoje projekcije, ne bi bilo vrzeli v ambicijah pri doseganju zavezujočega 42,5-odstotnega cilja. Tudi v najboljšem primeru pa skupni prispevki še vedno ne bodo dosegli želenega 45-odstotnega cilja EU glede obnovljivih virov energije v skladu z direktivo o energiji iz obnovljivih virov 40 , kakor je bila spremenjena. Zdaj je izziv, kako te projekcije uresničiti s konkretnimi ukrepi in tako zagotoviti, da bosta EU in države članice izpolnile svoje zaveze.

Številne države članice so predstavile ukrepe za pospešitev postopkov izdaje dovoljenj ter povečanje števila pogodb o nakupu električne energije in lastne porabe, pri čemer nekatere države opisujejo načrte za določitev območij za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije. 22 držav članic 41 je določilo cilj za leto 2030 za obnovljive vire energije na področju ogrevanja in hlajenja, ki je v skladu z revidirano direktivo o energiji iz obnovljivih virov 42 . Poleg tega enajst držav članic 43 vključuje poseben cilj za obnovljiva goriva nebiološkega izvora za industrijo. Prav tako so nekatere države članice navedle svoje načrtovane zmogljivosti elektrolizatorjev do leta 2030, druge pa še vedno ocenjujejo izvedljivost ciljev glede obnovljivih goriv nebiološkega izvora v industriji.

Kar zadeva inovativne tehnologije za energijo iz obnovljivih virov, je deset držav članic 44 določilo ambiciozne cilje za nove nameščene zmogljivosti do leta 2030, namen katerih je doseči okvirni 5-odstotni cilj, določen v revidirani direktivi o energiji iz obnovljivih virov 45 . Čeprav je večina držav članic obravnavala priporočila Komisije o gorivu iz obnovljivih virov in bioenergiji, v načrtih še vedno ni informacij o domači oskrbi z gozdno biomaso za energetske namene, o tem, kako se bo gozdna biomasa uporabljala za proizvodnjo energije in ali države članice izpolnjujejo ustrezne obveznosti iz uredbe o LULUCF.

Nazadnje, skoraj vse države članice 46 so obravnavale priporočila Komisije o biometanu, s katerim se predlagajo ukrepi za biometan in bioplin, katerih skupna letna proizvodnja naj bi po ocenah do leta 2030 znašala 25,85 milijarde kubičnih metrov. Vendar je le sedem držav članic določilo posebne, ločene cilje za biometan. Švedska predlaga finančno pomoč za biometan, vendar ne določa posebnega cilja.

Energetska učinkovitost

Doseganje zavezujočega cilja EU glede zmanjšanja porabe energije za 11,7 % 48 do leta 2030 49 je ključnega pomena za konkurenčnost, varnost in podnebne ambicije Evrope. energetska učinkovitost znižuje stroške energije, povečuje energetsko varnost z zmanjševanjem odvisnosti EU od uvoženih fosilnih goriv in povečuje konkurenčnost. Zlasti razogljičenje stavb bo spodbudilo gradbeno industrijo in industrijo čistih tehnologij v EU.

Skupna poraba energije v EU se od leta 2021 zmanjšuje, s čimer se približuje ciljem EU glede povečanja energetske učinkovitosti do leta 2030. Skupaj petnajst držav članic 50 je v primerjavi z osnutki načrtov povečalo svoje ambicije glede energetske učinkovitosti za porabo končne energije 51 .

Zlasti devet držav članic 52 je svoje nacionalne prispevke uskladilo s ciljem EU glede povečanja energetske učinkovitosti do leta 2030 53 . Poleg tega je več držav članic, kot sta Irska in Avstrija, določilo nacionalne cilje, ki so ambicioznejši od njihovih lastnih projekcij 54 , kar kaže zavezanost nadaljnjemu zmanjšanju porabe končne energije.

Kljub napredku pri učinkovitejši rabi energije še vedno obstaja vrzel pri doseganju ciljev EU glede povečanja energetske učinkovitosti do leta 2030. Rezultat skupnih prispevkov je napovedana poraba končne energije v višini 794,1 Mtoe do leta 2030. Čeprav je bila vrzel v ambicijah v osnutkih posodobljenih NEPN zmanjšana za 20 Mtoe, končni prispevki ostajajo 47,3 Mtoe nad ciljem porabe primarne energije v višini 992,5 Mtoe in 31,1 Mtoe nad ciljem porabe končne energije v višini 763 Mtoe, kar pomeni cilj EU v višini 8,1 %. To je velika vrzel, ki je enaka letni porabi končne energije v Belgiji. Kljub temu je treba to vrzel obravnavati v kontekstu, sedanje številke pa odražajo znaten napredek v primerjavi s prejšnjimi cilji povečanja energetske učinkovitosti.

Kar zadeva ciljno usmerjene politike in ukrepe, so številne države članice vsaj delno obravnavale večino priporočil Komisije. Medtem ko države članice podrobno opisujejo programe financiranja, podporne ukrepe in načrtovane politike, več držav članic ne zagotavlja informacij o izvajanju načela „energetska učinkovitost na prvem mestu“ niti količinsko ne določijo prihrankov energije, pričakovanih na podlagi ukrepov za energetsko učinkovitost, določenih v njihovih načrtih. Poleg tega več načrtov vsebuje omejene informacije o obveznostih glede energetske učinkovitosti za javni sektor.

Za popolno razogljičenje stavb do leta 2050 je treba sedanjo stopnjo energijske prenove potrojiti. Kljub temu je večina držav članic ohranila ambicije, določene v njihovih nacionalnih dolgoročnih strategijah prenove iz leta 2020 55 , včasih pa se sklicujejo na svoje prihodnje nacionalne načrte za prenovo stavb, osnutki katerih naj bi bili pripravljeni do decembra 2025. Le nekaj držav članic je povečalo ambicije svojih dolgoročnih strategij prenove 56 ali uvedlo ambicioznejše nepremičninske politike in ukrepe 57 . ETS2 in Socialni sklad za podnebje bosta prispevala k podpiranju nacionalnih prizadevanj za razogljičenje stavb.

Privabljanje naložb za konkurenčno čisto gospodarstvo

Za financiranje zelenega, digitalnega in socialnega prehoda je treba čim bolj povečati javne naložbe in pritegniti zasebni kapital. Kot je navedeno v sporočilu z naslovom „Pot do naslednjega večletnega finančnega okvira“ 59 , bo Komisija leta 2025 predstavila predlog za enostavnejši, bolj osredotočen in učinkovitejši dolgoročni proračun, ki bo uresničeval prednostne naloge EU na področju prehoda na čisto energijo, hkrati pa za upravičence olajšal in poenostavil dostop do financiranja EU ter pomagal premostiti vrzel v naložbenih potrebah.

Financiranje in naložbe

Da bi dosegli podnebne in energetske cilje EU za leto 2030, bi morale skupne naložbe v energetski sistem v obdobju 2021–2030 doseči približno 570 milijard EUR na leto 60 . Poleg tega lahko to, čeprav je izdelava energetskih projektov, ki so že v zasnovi odporni proti podnebnim spremembam 61 , nujno potrebna za izgradnjo odpornega, dolgotrajnega in stroškovno učinkovitega energetskega sistema, v prihodnjih letih poveča potrebe po predhodnih naložbah. Glede na to, da so javna sredstva omejena, je treba zasebni kapital strateško uporabiti kot finančni vzvod, tudi z uporabo instrumentov za zmanjševanje tveganj, da bi zmanjšali projektna tveganja in znižali stroške izposojanja za predhodne naložbe v osnovna sredstva, in posledično z znižanjem skupni stroški sistema.

Številne države članice so izboljšale zanesljivost svojih ocen naložb v svojih končnih načrtih, vendar politike in cilji niso vedno usklajeni z ocenami naložbenih potreb. Poleg tega v več načrtih ni celovitih strategij za mobilizacijo javnega in zasebnega financiranja. Večina držav članic je vsaj delno upoštevala priporočila Komisije in zagotovila ocene naložbenih potreb po sektorjih. Le malo pa jih je navedlo vire financiranja, ocenilo višino potrebne javne podpore in razpravljalo o tem, kako bi bilo mogoče mobilizirati zasebne naložbe. Preostali načrti ne vsebujejo zanesljivih ocen skupnih naložbenih potreb in/ali naložbenih potreb po sektorjih. To je zamujena priložnost za zagotovitev dolgoročne prepoznavnosti načrtovanih naložb, kar je ključno za privabljanje zasebnega financiranja. Poleg tega v več kot polovici ocenjenih končnih NEPN ni bilo upoštevano priporočilo, naj se ukrepi v celoti uskladijo z nacionalnimi načrti za okrevanje in odpornost 62 .

Poleg tega je le nekaj držav članic zagotovilo zanesljivo oceno makroekonomskega učinka načrta. Ker je makroekonomska ocena pomembna za učinkovito usklajevanje ekonomske politike v podporo izvajanju NEPN, so potrebna nadaljnja prizadevanja.

Postopna odprava subvencij za fosilna goriva je bistvena za preusmeritev naložb v prehod na čisto energijo in uskladitev tržnih spodbud s podnebnimi cilji. S postopno odpravo subvencij za fosilna goriva in preusmeritvijo naložb v alternativne industrijske panoge lahko vlade spodbujajo čistejšo energijo in inovacije. S tem se bo spodbudila gospodarska odpornost in prerazporedila finančna sredstva v podporo skupnostim in delavcem, kar bo prispevalo k pravičnemu in poštenemu prehodu, ki daje prednost okoljski in družbeni blaginji (glej oddelek 5 v nadaljevanju).

Približno polovica držav članic je delno upoštevala priporočilo Komisije o postopni odpravi subvencij za fosilna goriva. Poudarek je predvsem na postopku in institucijah, vključno z dejavnostmi v mednarodnih forumih, za doseganje tega cilja s pregledom, opredelitvijo in katalogizacijo finančnih, davčnih in drugih spodbud 63 . Nekatere države članice 64 opozarjajo na potrebo po nekaterih subvencijah ali zagovarjajo previden pristop k njihovemu postopnemu opuščanju, zlasti v posebnih primerih, kot so ranljiva gospodinjstva, ogrevanje in otoki, da bi čim bolj zmanjšale stroške in zagotovile blaginjo.

Zato države članice niso v celoti izkoristile postopka NEPN, da bi začrtale postopno opuščanje subvencij za fosilna goriva in mu dale prednost. Dejansko le nekaj držav članic vključuje opis svojih subvencij za fosilna goriva, vendar ne zagotavlja socialno-ekonomske analize njihovega učinka niti ne omenja politik, ukrepov ali časovnih okvirov za njihovo postopno odpravo 65 Druge opozarjajo na neobstoj neposrednih subvencij za fosilna goriva 66  ali izražajo dvome o tem, ali bi se njihovi davčni ukrepi šteli za take 67 .

Konkurenčnost, raziskave in inovacije

Evropa ima dokazano zgodovino uspeha na področju tehnologije in inovacij za čisto energijo. Vendar mora izboljšati okvirne pogoje za učinkovito dajanje inovativnih izdelkov na trg in omogočanje podjetjem, da se razširijo, z dolgoročno vizijo, ki upošteva vprašanja, kot so odvisnosti. To je bistveno, da lahko podjetja EU izkoristijo priložnosti svetovnega trga za bistvene masovno proizvedene čiste tehnologije, ki naj bi se do leta 2035 potrojile in dosegle letno vrednost približno 1,9 bilijona EUR9.    

Končni načrti kažejo, da se države članice bolj osredotočajo na podpiranje konkurenčnosti industrije v celotnem čistem prehodu. Navajajo nacionalne strategije in ukrepe za podporo raziskavam in inovacijam, vendar večina načrtov 69 še vedno nima ciljev financiranja, ki bi določali posebne poti do leta 2030, na primer v zvezi z javno porabo za raziskave in razvoj, namenjeno energetskim in podnebnim programom. Prav tako si ne prizadevajo za pospešitev razvoja in proizvodnje tehnologij čiste energije ter spodbujanje prehoda na podnebno nevtralno gospodarstvo do leta 2050.

Večina načrtov obravnava priporočila Komisije, v katerih so določeni jasni ukrepi za spodbujanje razvoja neto ničelnih projektov in čistih tehnologij, s  posebnim poudarkom na energetsko intenzivnih industrijskih panogah 70 . Določeni ukrepi vključujejo podporo za naložbe in ukrepe za pospešitev postopkov izdaje dovoljenj 71 za gradnjo infrastrukture ali projekte čiste tehnologije.

Kar zadeva konkurenčne in odporne dobavne verige za tehnologije čiste energije, načrti z nekaterimi izjemami 72 ne odražajo resnično posebnih ukrepov za pomoč pri povečanju proizvodnje tehnologij, opreme in sestavnih delov za čisto energijo ter zagotavljanje odpornosti dobavnih verig držav članic. Vendar večina držav članic v svoje načrte vključuje strategije in ukrepe za krožno gospodarstvo, ki so potrebni za zmanjšanje odvisnosti in zagotovitev dostopa do surovin. Raven podrobnosti o teh ukrepih je neenakomerna, njihovi dejanski učinki (gospodarski, v smislu zmanjšanja emisij) pa so redko količinsko opredeljeni.

Digitalizacija energetskega sistema ima ključno vlogo v številnih načrtih, pri čemer več držav članic načrtuje jasne ukrepe za okrepitev digitalizacije omrežne infrastrukture, druge pa 73 74 dajejo prednost digitalizaciji uvajanja sončne tehnologije v gradbenem sektorju.

Večina načrtov je osredotočenih tudi na sodelovanje na področju inovacij 75 . Države članice sodelujejo v pobudah na ravni celotne EU, kot je nedavno prenovljeni Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo (načrt SET), da bi spodbudile inovacije, uskladile svoje raziskovalne programe in izmenjale dobre prakse. Kljub izzivom, kot so visoki stroški inovacij in regulativne ovire, ter v prizadevanjih za spodbujanje napredka države članice izkoriščajo mehanizme financiranja EU, kot so Obzorje Evropa, sklad za inovacije ter mehanizem za okrevanje in odpornost, ter spodbujajo javno-zasebna partnerstva. Programi EU dopolnjujejo financiranje na nacionalni in regionalni ravni.

Nazadnje, razvoj delovne sile postaja čedalje pomembnejša prednostna naloga, saj so za prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo potrebne nove spretnosti. Vendar pa so le nekatere države članice 76 učinkovito predstavile cilje z namenskim financiranjem za zapolnitev vrzeli v spretnostih, opredeljenih v strateških sektorjih, kot je tehnologija čiste energije.

Notranji trg z energijo in medsebojna povezanost

Dobro povezan trg je najmočnejše orodje EU za dolgoročno zagotavljanje varne, konkurenčne in cenovno dostopne energije za odjemalce in industrijo. Nadaljnje povezovanje trgov je ključni pogoj za vzpostavitev trdne energetske unije in nam bo pomagalo doseči cilj akcijskega načrta za cenovno dostopno energijo v zvezi z znižanjem stroškov energije. Omogoča nemoten prenos proizvedene čiste energije tja, kjer je najbolj potrebna, in zagotavlja prave cenovne signale za usmerjanje naložb v zeleno energijo in tehnologije. Nedavne energetske krize so pokazale, kje sta potrebna nadaljnja krepitev naše infrastrukture in tesnejše povezovanje trga EU z energijo, nacionalni energetski in podnebni načrti pa državam članicam pomagajo pri prizadevanjih za ta bolj povezan in delujoč trg energije.

V več nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih je poudarjena potreba po odpravi trdovratnih ovir na trgu ter spodbujanju enakih možnosti za nove udeležence in različnih rešitev za prožnost na trgih energije. V večini načrtov je poudarjen pomen prožnosti in prilagajanja odjema za hiter prodor energije iz obnovljivih virov, čeprav več držav članic 78 spodbuja prilagajanje odjema, shranjevanje energije in razvoj zmogljivosti omrežij, vendar jih je le nekaj določilo jasne cilje, načrte ali časovne okvire za njihovo izvajanje.

Naložbe v infrastrukturo omrežja električne energije in optimizacija dobro povezanega evropskega energetskega sistema so ključne za stroškovno učinkovit prehod na čisto energijo z ravni prenosa na raven distribucije. Čeprav države članice, kot so Luksemburg, Slovenija, Latvija in Madžarska, že precej presegajo cilj 15-odstotne medsebojne povezanosti EU do leta 2030, pa nekatere države, kot so Španija, Grčija, Italija in Francija, močno zaostajajo, kar kaže na trdovratno vrzel pri državah članicah, ki razvijajo svoje čezmejne povezave. Potrebna so okrepljena prizadevanja za zagotovitev zadostnih naložb v infrastrukturo na vseh ravneh napetosti, da bi izpolnili tako nacionalne kot tudi čezmejne potrebe. Agencija Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) ugotavlja, da vprašanje 32 GW čezmejne zmogljivosti, potrebne do leta 2030, še vedno ni bilo obravnavano 79 .

Potrošniki so pogosto v središču energetskih in podnebnih ambicij, večina držav članic pa sprejema ukrepe za razvoj konkurenčnejših maloprodajnih trgov in ustvarja dodatne priložnosti za odjemalce, da dejavno sodelujejo na trgih energije kot aktivni odjemalci, in sicer z združevanjem ali energetskimi skupnostmi. Večina držav članic vključuje tudi dinamično oblikovanje cen in uvedbo pametnih števcev za spodbujanje sodelovanja odjemalcev pri energetskem prehodu.

Čeprav večina držav članic v svojem končnem posodobljenem NEPN obravnava energijsko revščino, počnejo to v različnem obsegu. Mnoge opisujejo strukturne ukrepe ali ukrepe dohodkovne podpore s poudarkom na energetski učinkovitosti, prenovi stavb in razogljičenju. Nekatere države članice prilagajajo ukrepe za pomoč najranljivejšim skupinam. Vendar le nekaj držav članic 80 zagotavlja jasne opredelitve energijske revščine ali določa konkretne cilje za njeno zmanjšanje. Prenos določb v zvezi z energijsko revščino 81 trenutno poteka le delno. Zagotavljanje skladnosti s pripravo socialnih načrtov za podnebje v okviru Socialnega sklada za podnebje, vzpostavljenega v povezavi z EU ETS2, je ključnega pomena za uspešen napredek.

Regionalno sodelovanje

Regionalno sodelovanje prispeva k učinkovitejši čezmejni infrastrukturi in konkurenčnejši uporabi skupnih naravnih virov EU, kar vodi v varnejši in bolj povezan evropski energetski sistem. Zato je pozitivno, da več držav članic v svojih končnih načrtih zagotavlja več informacij o uporabi regionalnega sodelovanja pri doseganju svojih energetskih in podnebnih ciljev, tudi s sodelovanjem v političnih skupinah na visoki ravni 83 .

Hkrati pa le nekaj držav članic 84 pojasnjuje, kako nameravajo vzpostaviti okvir za sodelovanje pri skupnih projektih z eno ali več državami članicami v skladu s členom 9 Direktive (EU) 2018/2001 85 , kakor je bila spremenjena.

Ocena solidarnostnih sporazumov na področju plina je bolj mešana. Nekatere države članice 86 so v primerjavi s svojimi osnutki načrtov predložile vsaj nekaj novih informacij o napredku, namerah ali podpisu solidarnostnih sporazumov na področju plina s sosednjimi državami, medtem ko jih več drugih ni predložilo.

OBLIKOVANJE BOLJ NEODVISNE IN VARNEJŠE EU

Razogljičenje, konkurenčnost in rast Evrope so neločljivo povezani z njeno varnostjo in neodvisnostjo, z energetsko krizo pa se je pozornost ponovno usmerila v cilje zmanjšanja porabe, diverzifikacije naše oskrbe z zemeljskim plinom in pripravljenosti na morebitne energetske krize. EU je od avgusta 2022 do novembra 2024 povpraševanje po plinu že zmanjšala za 18 % 87 . Diverzificirala je tudi oskrbo s plinom, pri čemer se je uvoz ruskega plina med letoma 2021 in 2023 zmanjšal za 70 % (s 150 milijard kubičnih metrov na 43 milijard kubičnih metrov). To poudarja potrebo po srednjeročnih nacionalnih strategijah za dokončanje postopne opustitve ruskih fosilnih goriv in dolgoročno zmanjšanje naše odvisnosti od fosilnih goriv.

Po prestali energetski krizi v letih 2022 in 2023 končni NEPN razširjajo nacionalne strategije za zagotavljanje energetske varnosti v hitro spreminjajočem se energetskem sistemu EU. Končni načrti se – čeprav v različnem obsegu – odzivajo na priporočila Komisije, ki zajemajo cilje in ukrepe na področju energetske varnosti v zvezi s plinom, električno energijo, nafto, jedrsko energijo in prilagajanjem podnebnim spremembam. Več držav članic je predložilo posodobljene projekcije glede povpraševanja po plinu, pri čemer velika večina napoveduje znatno zmanjšanje v prihodnjih desetletjih. Konkretne načrte za spodbujanje manjšega povpraševanja po plinu do leta 2030 je predložil le Luksemburg. Podobno le malo držav članic zagotavlja podrobnosti o svojih nadaljnjih prizadevanjih za diverzifikacijo, premalo pozornosti pa je namenjene temu, ali sta njihova plinska infrastruktura in po potrebi infrastruktura novih projektov izkoriščanja združljiva s cilji razogljičenja.

Elektrifikacija, spremenljivi obnovljivi viri energije in prizadevanja za postopno opuščanje uvoza fosilnih goriv iz Rusije poudarjajo pomen odpornejšega elektroenergetskega sistema. Pomemben mejnik na poti k večji odpornosti električne energije je bila sinhronizacija Estonije, Latvije in Litve s celinsko Evropo februarja 2025, s čimer se je odpravila morebitna izpostavljenost do Rusije. Revidirana zasnova trga električne energije 88 od držav članic zahteva, da ocenijo svoje potrebe in cilje v smislu prožnosti brez fosilnih goriv, vključno s posebnim prispevkom shranjevanja energije in prilagajanja odjema. Komisija je leta 2023 sprejela tudi priporočilo o glavnih regulativnih ovirah za shranjevanje energije 89 .

Kljub temu, da je to ključni del odpornejšega energetskega sistema, le malo držav članic določa posebne cilje za shranjevanje energije. Nekatere države članice posredujejo dodatne podrobnosti 90 o politikah shranjevanja, manj držav članic pa informacije o ciljih 91 . Podatki ne zadostujejo za skladno in primerljivo sliko o uvajanju shranjevanja v vseh državah članicah.

Čeprav je uvoz nafte v EU bolj raznolik kot prej, so v končnih NEPN omejene informacije o nacionalnih strategijah za prilagoditev naftne infrastrukture razogljičenemu energetskemu sistemu. Ruska nafta danes predstavlja le 3 % uvoza zaradi sankcij EU, s katerimi je od decembra 2022 prepovedan ruski uvoz surove nafte po morju, od februarja 2023 pa uvoz rafiniranih naftnih derivatov. Medtem ko več držav članic zagotavlja več informacij o svojih obetih v zvezi z nafto, je le nekaj držav članic 92 učinkovito ocenilo dolgoročno ustreznost infrastrukture za fosilna goriva (vključno z rafinerijami, cevovodi, zalogami) ob upoštevanju pričakovanega zmanjšanja povpraševanja in prehoda na nizkoogljične alternative v prihodnjih desetletjih na poti k podnebni nevtralnosti EU do leta 2050.

Glede jedrske energije je več držav članic predložilo posodobljene podatke o svojih programih ter napovedalo podaljšanje obratovanja obstoječih reaktorjev in novogradenj. Ti programi obravnavajo jedrsko energijo za oskrbo s čisto in prožno električno energijo ter toploto za stanovanjsko in industrijsko uporabo, vključno s proizvodnjo vodika.

Dolgoročno gledano bi lahko na podlagi informacij iz končnih NEPN veliki jedrski reaktorji leta 2050 zagotovili do 110 GWe neto zmogljivosti za proizvodnjo električne energije, čeprav to prinaša precejšnjo stopnjo negotovosti glede podaljšanja življenjske dobe obstoječih reaktorjev in glede načrtov za nove reaktorje, v zvezi s katerimi še ni bila sprejeta končna odločitev o naložbi. Komisija bo nadaljnje podrobnosti o zbirnih rezultatih in analizah občutljivosti ter s tem povezanih naložbenih potrebah predstavila v prihodnjem usmeritvenem jedrskem programu (PINC), ki se trenutno pripravlja v skladu s členom 40 Pogodbe Euratom.

Odporne dobavne verige jedrske energije ogrožajo nizke ruske cene in zgodovinske okoliščine. Rusija dobavlja izdelke in storitve strankam iz EU v celotnem jedrskem gorivnem ciklu, vendar države članice dosegajo napredek, kot so predstavile v svojih končnih načrtih. Odvisnost je največja v petih državah članicah 93 z reaktorji VVER, zasnovanimi v Rusiji, ki so tradicionalno odvisni od goriva ruskega dobavitelja. V zadnjih letih so upravljavci v teh državah članicah sprejeli ukrepe za diverzifikacijo oskrbe z gorivom, pri sklepanju dobavnih pogodb za alternativna jedrska goriva pa je bil dosežen znaten napredek. Poleg tega evropska industrija vlaga v povečanje svojih zmogljivosti v jedrskem gorivnem ciklu. Pomembno je, da se ta prizadevanja nadaljujejo in pospeši diverzifikacija v skladu s časovnim načrtom za odpravo uvoza ruske energije 94 .

Grožnje fizični in kibernetski varnosti infrastrukture so čedalje pogostejše in večje, kar pomeni čedalje večja tveganja za neodvisnost, varnost in konkurenčnost Evrope. Hibridne grožnje, vključno s sabotažami in kibernetskimi napadi, so čedalje večje tveganje za delovanje kritične infrastrukture Evrope.

Fizični vplivi podnebnih sprememb predstavljajo tudi veliko tveganje za moteče, kronične učinke na bistvene sisteme in delujejo kot katalizator, zaradi česar so druga tveganja nevarnejša. Evropska ocena podnebnega tveganja za leto 2024 in Niinistöjevo poročilo kažeta, da so ti vplivi na energetski sektor podcenjeni. Učinek suše na oskrbo z energijo je bil očiten poleti 2022, ko sta se proizvodnja in distribucija energije soočali s pomanjkanjem vode in visokimi temperaturami. Države članice so začele sprejemati ukrepe za izvajanje zakonodaje za zagotovitev fizične in digitalne varnosti energetske infrastrukture v EU, čeprav je napredek pri obravnavanju odpornosti proti podnebnim spremembam in prilagajanju nanje v energetskem sistemu med različnimi NEPN neenakomeren 95 .

PRAVIČEN PREHOD IN VKLJUČITEV VSEH AKTERJEV

Vključitev vseh akterjev je ključnega pomena za pravičen prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo. To pomeni obravnavanje družbenih in gospodarskih vplivov prehoda z osredotočanjem na regije, industrije in delavce, ki se soočajo z največjimi izzivi.

Večina držav članic v končnih NEPN pojasnjuje svoje zaveze za postopno opuščanje trdnih fosilnih goriv. Vendar v nekaterih primerih časovni okviri za postopno opuščanje fosilnih goriv iz načrtov niso v celoti usklajeni z območnimi načrti za pravični prehod 96 .

Večina načrtov obravnava vplive prehoda na podnebno nevtralnost na zaposlovanje in spretnosti. Vendar se poglobljenost analize socialnih učinkov podnebnega in energetskega prehoda ter njegovih učinkov na zaposlovanje močno razlikuje, zlasti v zvezi z ranljivim prebivalstvom in regijami. Poleg tega v načrtih pogosto niso opisani ukrepi za ublažitev ali obravnavanje teh vplivov. Čeprav načrti na splošno odražajo, kako Sklad za pravični prehod (SPP) podpira države članice, vsebujejo le malo dodatnih informacij o drugih virih za podporo pravičnemu prehodu.

Na področju gradbeništva in cestnega prometa le malo načrtov vključuje informacije, ki se lahko uporabijo kot temeljna analiza za pripravo socialnih načrtov za podnebje 97 . Države članice bodo morale dodatno oceniti učinke ETS2, določiti ranljive skupine in oceniti, kako bo okvir politike, naveden v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, prispeval k razvoju socialnih načrtov za podnebje, ki jih je treba pripraviti do 30. junija 2025.

Javno posvetovanje

Pri prehodu na nizkoogljično družbo s čistejšim in varnejšim energetskim sistemom morajo pravočasno, pregledno in učinkovito sodelovati vsi akterji. Pri izvajanju energetske in podnebne politike bi morale poleg držav članic sodelovati tudi regije, lokalni organi, deležniki in državljani.

Večina držav članic podrobneje kot v svojih osnutkih NEPN pojasnjuje, kako so postopki posvetovanja javnosti omogočili sodelovanje pri pripravi končnih posodobljenih NEPN 98 . Številne države članice so za javno posvetovanje uporabile kombinacijo spletnih orodij in posebnih forumov. Nekatere države članice so zagotovile vključujoč pristop, pri katerem je sodelovala celotna javnost 99 . Vendar se je v več primerih posvetovanje o končnih NEPN začelo razmeroma blizu 100 datuma predložitve ali celo po njem 101 . Daljši časovni okvir bi omogočil boljša javna posvetovanja glede na dolžino načrtov in obsežne spremembe med osnutkom in končnimi NEPN.

V nekaterih primerih postopki posvetovanja niso bili specifični za same načrte, temveč so bili povezani s temeljnimi politikami in ukrepi 102 , ali pa so temeljili na skrajšani različici načrta ali na vprašalniku 103 . Nekateri končni NEPN 104 ne dajejo povzetka stališč, ki so jih izrazili različni udeleženci, le nekatere države članice 105 pa vključujejo pregled, kako so bili rezultati posvetovanj upoštevani in obravnavani v končnem NEPN.

SKLEP IN NASLEDNJI KORAKI

Izpolnjevanje ciljev energetske in podnebne politike EU do leta 2030 je bistvenega pomena za konkurenčnost, varnost in razogljičenje EU. Popolno izvajanje okvira politike do leta 2030 je ključnega pomena, če želimo vzpostaviti pravo energetsko unijo, utreti pot potrebnim naložbam za leti 2030 in 2040 ter doseči podnebno nevtralnost do leta 2050. V zadnjih letih so države članice pospešile svoj energetski in podnebni prehod s podporo proračuna EU, ki naj bi presegel cilj 30-odstotne porabe za vključevanje podnebnih ukrepov 107 . S končnimi NEPN so države članice okrepile svoje programe politik in naložb za leto 2030, zdaj pa bi se morala vsa prizadevanja usmeriti v zanesljivo izvajanje, da bi Evropa lahko v celoti izkoristila prehod.

NEPN usmerjajo prepotrebne naložbe za podnebni in energetski prehod, kar pomaga pri mobilizaciji zasebne in javne porabe. Imajo ključno vlogo pri določitvi reform in naložb v okviru instrumentov, kot so mehanizem za okrevanje in odpornost ter skladi kohezijske politike. Ti načrti dopolnjujejo evropski semester in so ključni instrumenti za določanje nacionalnih prednostnih nalog za doseganje skupnih energetskih in podnebnih ciljev EU v okviru sedanjih in prihodnjih proračunov EU. Pomagajo določati sinergije z drugimi sektorskimi prednostnimi nalogami, kot je okolje. Nekatere politike, ukrepi in naložbe, opredeljeni v NEPN, so bili uporabljeni tudi kot vhodni podatki za srednjeročne fiskalne strukturne načrte v okviru revidiranega okvira ekonomskega upravljanja EU. Pri načrtovanju, kako podpreti naložbe, potrebne za doseganje ambicije čistega prehoda, bo bistveno skrbno oceniti prizadevanja za financiranje in zmanjševanje tveganj, ki so potrebna za mobilizacijo javnih in zasebnih naložb.

Države članice so dokazale svojo stalno zavezanost z znatno izboljšanimi končnimi načrti. Kljub temu so potrebni nadaljnji ukrepi za zapolnitev preostalih vrzeli in popolno uresničitev pravno zavezujočega okvira za leto 2030. Komisija je v priloženem delovnem dokumentu služb Komisije posamično ocenila končne NEPN in opredelila posebna področja za dodatne ukrepe na ravni držav članic, da bi olajšala izvajanje in po potrebi povečala potrebne ambicije.

Države članice so skupaj odgovorne za dosego zavezujočih energetskih in podnebnih ciljev EU za leto 2030. Komisija uvaja sklop operativnih ukrepov za preučitev alternativ za zapolnitev vrzeli v ambicijah in za podporo in spremljanje izvajanja končnih načrtov. Komisija bo ocenila, ali so potrebni nadaljnji ukrepi za zagotovitev doseganja skupnih ciljev, zlasti na področju energije iz obnovljivih virov in energetske učinkovitosti.

Komisija bo prav tako še naprej podpirala nacionalna prizadevanja za izvajanje in izboljševala raven regionalnega sodelovanja, tudi z dialogi o izvajanju z državami članicami in ustreznimi deležniki. Komisija spodbuja države članice, da z vsemi deležniki redno razpravljajo o napredku in politikah, zlasti za prepoznavanje in odpravo ozkih grl pri izvajanju. Dvoletna poročila o napredku NEPN so pomembna orodja za pregled stanja za spodbujanje preglednosti, predvidljivosti in odgovornosti za skupno doseganje ciljev.

NEPN kot orodje upravljanja bodo za obdobje po letu 2030 pregledani v okviru prihodnje revizije uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov. Novi okvir bo na podlagi izkušenj, pridobljenih pri oceni in izvajanju Uredbe, vključeval prednostne naloge iz dogovora o čisti industriji in kompasa za konkurenčnost, da bi dosegli cilj uspešnega in neodvisnega gospodarstva do leta 2040 na poti k podnebni nevtralnosti ter spodbujali boljša odpornost in pripravljenost na podnebna tveganja. Komisija si bo prizadevala za poenostavitev in preusmeritev NEPN, da bi jih preoblikovala v dejanske naložbene načrte, ki bodo vlagateljem zagotavljali dolgoročno predvidljivost, deležnikom pa pregleden okvir za sodelovanje.

(1)

 Draghijevo poročilo – The Future of European Competitiveness (Prihodnost evropske konkurenčnosti), september 2024.

(2)

COM(2025) 30 final.

(3)

COM(2025) 85 final.

(4)

Komisija je ta cilj priporočila v svojem sporočilu z naslovom „Zavarujmo svojo prihodnost Podnebni cilj Evrope za leto 2040 in pot do podnebne nevtralnosti do leta 2050 ter oblikovanje trajnostne, pravične in uspešne družbe“ (COM(2024) 63 final).

(5)

COM(2025) 79 final.

(6)

Zahtevajo se v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 z dne18. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov.

(7)

Na podlagi podatkov Eurostata  bruto domači proizvod (BDP) in glavni sestavni deli (realizacija, odhodki in prihodki) .

(8)

COM(2023) 796 final in posamezna priporočila državam članicam.

(9)

 Uredba o upravljanju v členu 14 določa, da mora vsaka država članica do 30. junija 2024 Komisiji predložiti posodobitev svojega zadnjega priglašenega celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta.

(10)

 Brez poseganja v nadaljnje ukrepe Komisije v zvezi z nepredložitvijo končnega NEPN.

(11)

 Člen 13 uredbe o upravljanju določa, da Komisija zlasti oceni, ali cilji in prispevki zadostujejo za skupno doseganje ciljev energetske unije in ciljev iz okvira podnebne in energetske politike Unije do leta 2030 in ali so načrti skladni z zahtevami iz členov 3 do 12 in ali so države članice ustrezno upoštevale priporočila Komisije, izdana na podlagi člena 34.

(12)

Končni posodobljeni NEPN Slovaške, predložen šele 15. aprila 2025, je bil v tem sporočilu upoštevan le delno. Belgija, Estonija in Poljska še niso predložile končnih posodobljenih NEPN. Komisija namerava objaviti posamezne ocene načrtov teh držav članic kmalu po njihovi predložitvi.

(13)

Skupne neto emisije toplogrednih plinov (vključno s ponori v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva), vključno z ocenami Komisije glede emisij iz mednarodnega prometa, ki jih ureja pravo EU. V oceni so upoštevane predhodne informacije, ki sta jih posredovali Estonija in Poljska, ki še nista predložili končnega NEPN. Za podrobnosti glej Prilogo.

(14)

Uredba (EU) 2023/857 o spremembi Uredbe (EU) 2018/842.

(15)

Uredba (EU) 2023/839 o spremembi Uredbe (EU) 2018/841.

(16)

Skupne neto emisije toplogrednih plinov (vključno s ponori LULUCF) in vključno z ocenami Komisije glede emisij iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa, ki jih ureja pravo EU. V ocenah so upoštevane predhodne informacije, ki sta jih posredovali Estonija in Poljska, ki še nista predložili končnega NEPN. Za podrobnosti glej Prilogo.

(17)

 V oceni so upoštevane predhodne informacije, ki sta jih posredovali Estonija in Poljska, ki še nista predložili končnega NEPN. Za podrobnosti glej Prilogo.

(18)

BG, CZ, EL, ES, HR, LV, LT, LU, HU, RO, SI, PT.

(19)

DK, FR, NL, AT, FI, SE.

(20)

DE, IE, IT, CY, MT. Te države članice ne pričakujejo, da bodo dosegle svoj cilj do leta 2030 iz uredbe o porazdelitvi prizadevanj, tudi če bodo uporabile prožnosti.

(21)

Uredba o porazdelitvi prizadevanj državam članicam zagotavlja vrsto prožnosti za izravnavo dela emisij z zmanjšanjem emisij v drugih sektorjih, ki niso povezani z uredbo o porazdelitvi prizadevanj, ali v prejšnjih letih. Pri analizi prožnosti za to oceno ni upoštevano možno trgovanje z dodeljenimi letnimi emisijami med državami članicami.

(22)

V primerjavi z letnim povprečjem emisij in odvzemov v sektorju LULUCF v referenčnem obdobju 2016–2018.

(23)

DK, EE, EL, LT, LU, NL, AT, PL, SI.

(24)

Na primer DE, FR, IT.

(25)

BG, DK, EL, FR, HR, IT, LT, NL, AT, PT, RO, SE so predstavile nekatere načrte ali projekte za CCUS pred letom 2030.

(26)

Glej člen 21(2) Uredbe (EU) 2024/1735.

(27)

  Evropska ocena podnebnih tveganj (EUCRA) .

(28)

Safer Together Strengthening Europe’s Civilian and Military Preparedness and Readiness (Varnejši skupaj: krepitev civilne in vojaške pripravljenosti Evrope), oktober 2024, poročilo nekdanjega predsednika Republike Finske Saulija Niinistöja kot posebnega svetovalca predsednika Evropske komisije.

(29)

IE, EL, ES, HR, AT, SI, FI.

(30)

EL, ES, FR, HR, IT, PT.

(31)

SI, CZ, DK, ES, HR, CY, LV, LT, HU, NL, RO, in SE.

(32)

V skladu z Direktivo 2009/28/ES ter z uredbama (EU) 2023/1805 in (EU) 2023/2405.

(33)

Uredba (EU) 2024/3012.

(34)

COM(2024) 62 final.

(35)

Draghijevo poročilo – The Future of European Competitiveness (Prihodnost evropske konkurenčnosti).

(36)

Podatki Eurostata, WindEurope in Solar Power Europe.

(37)

V primerjavi z 38,6-odstotnim do 39,3-odstotnim deležem v oceni osnutkov posodobljenih NEPN na ravni celotne EU (COM(2023) 796 final).

(38)

Glej Prilogo II o metodologiji.

(39)

IE, IT, LV, LT, LU, HU, AT, PL, PT, RO, SI, FI, SE.

(40)

Direktiva (EU) 2023/2413 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. oktobra 2023 o spremembi Direktive (EU) 2018/2001, Uredbe (EU) 2018/1999 in Direktive 98/70/ES glede spodbujanja energije iz obnovljivih virov ter razveljavitvi Direktive Sveta (EU) 2015/652.

(41)

IE, IT, LV, LT, LU, HU, AT, PL, PT, RO, SI, FI, SE.

(42)

 V skladu z letnim povprečnim povečanjem v skladu s členom 23 Direktive (EU) 2023/2413 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. oktobra 2023 o spremembi Direktive (EU) 2018/2001, Uredbe (EU) 2018/1999 in Direktive 98/70/ES glede spodbujanja energije iz obnovljivih virov ter razveljavitvi Direktive Sveta (EU) 2015/652.  

(43)

BG, CZ, DK, ES, IT, LV, LU, NL, SI, FI, SE.

(44)

BG, DK, DE, FR, IT, LV, NL, PT, SI, FI.

(45)

ES in CY ne določata posebnega cilja, vendar navajata, da nameravata uvesti potrebne ukrepe za doseganje okvirnega cilja inovativnih tehnologij za energijo iz obnovljivih virov do leta 2030.

(46)

Končni NEPN Bolgarije ne vsebuje kvantitativnih načrtov za proizvodnjo biometana.

(47)

Pri drugem razpisu, ki se je zaključil marca 2025, sodeluje Luksemburg kot prispevajoča država, ki v mehanizem prostovoljno prispeva 52,4 milijona EUR. Finska in Estonija sta državi gostiteljici. Dodeljeni projekti bodo dodali skupno zmogljivost 445,65 MW obratov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, izvajati pa naj bi se začeli med letoma 2027 in 2028.

(48)

V primerjavi s projekcijami iz referenčnega scenarija EU za leto 2020.

(49)

V skladu s ciljem iz Direktive (EU) 2023/1791 (prenovljena direktiva o energetski učinkovitosti).

(50)

BG, DK, DE, IE, EL, HR, CY, HU, NL, AT, PT, RO, SI, SK, FI.

(51)

Ocena temelji na ravni ambicij 24 držav članic.

(52)

CZ, DK, DE, IE, FR, CY, NL, PT, RO. Ocena temelji na ravni ambicij 24 držav članic.

(53)

Glej Prilogo II k temu sporočilu.

(54)

V nekaterih primerih so projekcije scenarija „z dodatnimi ukrepi“ za 10 % višje od priglašenega prispevka držav članic.

(55)

Analiza nacionalnih dolgoročnih strategij prenove (SWD(2022) 375 final).

(56)

CZ, EL, ES, CY, LV, LU, NL.

(57)

BG, DE, LV, HU, MT, NL, PT, SI, FI.

(58)

Zmanjšana končna poraba energije v primerjavi z napovedano porabo energije za leto 2030 na podlagi referenčnega scenarija iz leta 2020.

(59)

  EUR-Lex - 52025DC0046 - SL - EUR-Lex .

(60)

Poročilo EU o napredku na področju podnebnih ukrepov za leto 2024 (COM(2024) 498 final). Podatek ne vključuje porabe za promet.

(61)

V skladu z zahtevo evropskih podnebnih pravil po stalnem napredku pri krepitvi prilagoditvene sposobnosti, krepitvi odpornosti in zmanjševanju ranljivosti zaradi podnebnih sprememb, s pozivom iz kompasa Komisije za konkurenčnost (COM(2025) 30 final) in priporočilom Evropskega računskega sodišča (Prilagajanje podnebnim spremembam v EU – Ukrepanje ne dohaja visokih ambicij, Posebno poročilo 15/2024).

(62)

Države članice so predložile namenska nova poglavja načrtov za okrevanje in odpornost (NOO), v katerih so opisane reforme in naložbe za povečanje odpornosti, varnosti in trajnostnosti energetskega sistema EU (26 poglavij REPowerEU, predloženih in odobrenih do konca leta 2024). Doslej so države članice v okviru svojih NOO in poglavij REPowerEU ukrepom, povezanim z energijo, dodelile skupaj 184,7 milijarde EUR.

(63)

DE, DK, IE, EL, ES, IT, LU, MT, NL, AT, PT, SI.

(64)

EL, LT, HU, MT, NL.

(65)

CZ, RO.

(66)

BG, DK, CY, NL.

(67)

FI, SE.

(68)

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredb (EU) 2021/1058 in (EU) 2021/1056 glede posebnih ukrepov za obravnavanje strateških izzivov v okviru vmesnega pregleda (COM(2025) 123 final).

(69)

CZ, HU, MT, AT.

(70)

BG, DK, EL, ES, CY, LT, AT, SE.

(71)

BG, DK, FR, CY, LU, NL.

(72)

 EL, ES, FR, CY, LU, HU, AT, SE.

(73)

 EL, ES, FR, IT, LT, LU, HU, FI.

(74)

 LV, NL.

(75)

 CZ, IT, CY.

(76)

 DE, IT, LV, LT, NL, PT.

(77)

COM(2025) 90 final.

(78)

AT, ES, IT, HU, PT, FI, SE.

(79)

Electricity infrastructure development to support a competitive and sustainable energy system (Razvoj infrastrukture za prenos električne energije za podporo konkurenčnemu in trajnostnemu energetskemu sistemu), ACER, december 2024.

(80)

Primer Litve in Romunije.

(81)

Direktiva (EU) 2023/1791 o energetski učinkovitosti (prenovitev) in Direktiva (EU) 2024/1275 o energetski učinkovitosti stavb (prenovitev) vključujeta določbe o energijski revščini.

(82)

Akcijski načrt za cenovno dostopno energijo (ukrep 2) poudarja vlogo omrežij in povezovalnih daljnovodov kot dejavnikov, ki omogočajo energetski prehod in razogljičenje industrije, ter navaja štiri primere manjkajočih vodilnih projektov na regionalni ravni in ravni EU, vključno z odobalnim omrežjem v Severnem morju, krepitvijo povezav baltskih držav s Srednjo Evropo, večjim številom povezav med Iberskim polotokom in Srednjo Evropo ter potrebo po povečanju medsebojne povezanosti med Jugovzhodno in Srednjo Evropo.

(83)

Evropska komisija je vzpostavila štiri skupine na visoki ravni, da bi zagotovile strateško usmerjanje in politične smernice za regulativni in infrastrukturni razvoj ter spremljale napredek projektov skupnega interesa v prednostnih regijah. Te vključujejo: skupino na visoki ravni za sodelovanje na področju energetike v Severnem morju (NSEC), skupino na visoki ravni za povezovalne daljnovode v jugozahodni Evropi, skupino na visoki ravni za načrt medsebojnega povezovanja na baltskem energetskem trgu (BEMIP). skupino na visoki ravni za energetsko povezanost Srednje in Jugovzhodne Evrope (CESEC).

(84)

DE, FR, SI.

(85)

Direktiva (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov.

(86)

DK, IT, LU, NL, PT, SI.

(87)

V primerjavi z referenčnim obdobjem, ki je opredeljeno kot povprečje preteklih petih let za obdobje od avgusta 2022 do maja 2023 (kot je določeno v uredbi o zmanjšanju povpraševanja). Zato se za obdobje od avgusta do decembra nanaša na obdobje 2017–2021, za obdobje od januarja do maja pa na obdobje 2018–2022.

(88)

Uredba (EU) 2024/1747.

(89)

Priporočilo Komisije z dne 14. marca 2023 o shranjevanju energije – temelj razogljičenega in varnega energetskega sistema EU (2023/C 103/01).

(90)

BG, CZ, DK, DE, EL, IT, CY, LV, LU, HU, PT, SI, FI.

(91)

IE, LT, MT, RO.

(92)

IE, FR, NL, FI.

(93)

BG, CZ, HU, SK, FI.

(94)

 COM(2025) 440 final z dne 6. maja 2025.

(95)

Direktiva (EU) 2022/2555 o ukrepih za visoko skupno raven kibernetske varnosti v Uniji, ki zajema električno energijo, daljinsko ogrevanje in hlajenje, nafto, plin in vodik, ter Direktiva (EU) 2022/2557 o odpornosti kritičnih subjektov, ki zajema energetski sektor.

(96)

BG, EL, IT, CY, LV, HU, RO.

(97)

Uredba (EU) 2023/955 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. maja 2023 o vzpostavitvi Socialnega sklada za podnebje in spremembi Uredbe (EU) 2021/1060.

(98)

MT, AT, RO so predložile zelo malo informacij.

(99)

ES, NL, PT.

(100)

DK, IT, CY, FI.

(101)

DE, IE, EL.

(102)

FR, DK, DE, IE, MT, FI, SE.

(103)

CZ, EL, HU, MT.

(104)

DE, LU, HU, AT, RO.

(105)

DK, IE, ES, NL, PT, FI, SE.

(106)

Uredba (EU) 2021/1056.

(107)

  https://commission.europa.eu/strategy-and-policy/eu-budget/performance-and-reporting/horizontal-priorities/green-budgeting/climate-mainstreaming_en?prefLang=sl .

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 27.5.2025

COM(2025) 274 final

PRILOGA

k

SPOROČILU KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Ocena končnih posodobljenih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov na ravni celotne EU

Uresničevanje energetskih in podnebnih ciljev Unije za leto 2030

{SWD(2025) 140 final}

Priloga

1 Metodologija za združevanje emisij toplogrednih plinov po državah članicah

Združevanje podatkov o emisijah toplogrednih plinov na ravni celotne EU temelji na 24 NEPN, predloženih ob objavi te ocene 1 .

Združevanje podatkov iz končnih NEPN temelji na naslednjih pravilih:

-če so bile na voljo, so bile uporabljene projekcije z dodatnimi ukrepi, navedene v NEPN,

-če projekcije z dodatnimi ukrepi niso na voljo, so bile namesto njih uporabljene projekcije z obstoječimi ukrepi, navedene v NEPN.

Estonija in Poljska sta predložili posodobljene podatke za uporabo v oceni na ravni EU na podlagi različic končnih NEPN, ki sta na voljo za javno posvetovanje (še nista bila uradno predložena). Za ti državi članici so bile uporabljene projekcije z dodatnimi ukrepi. Za Belgijo so bile uporabljene projekcije z dodatnimi ukrepi iz marca 2024, predložene v skladu s členom 18 uredbe o upravljanju.

Kot je navedeno v poročilu o napredku na področju podnebnih ukrepov za leto 2024 2 , je obseg, ki najbolje predstavlja podnebni cilj EU v skladu s podnebnimi pravili EU, mogoče doseči tako, da se skupnim domačim emisijam toplogrednih plinov, vključno z LULUCF, prištejejo emisije iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa, ki jih ureja pravo EU. Vendar to vključuje le del mednarodnega prometa. Kar zadeva mednarodno letalstvo, področje uporabe, ki ga ureja pravo EU, zajema lete znotraj EU, lete iz EU v države EGP, države nečlanice EU, Združeno kraljestvo in Švico. Kar zadeva mednarodni pomorski promet, področje uporabe, ki ga ureja pravo EU, zajema emisije, kot se odražajo v uredbi o spremljanju emisij iz pomorskega prevoza, poročanju in njihovem preverjanju 3 , pri plovbah med dvema državama članicama EU in 50 % emisij pri plovbah med državo članico EU in tretjo državo (vključno z Norveško in Islandijo). Za sektor LULUCF evropska podnebna pravila določajo omejitev 225 Mt ekvivalenta CO2 za prispevek neto odvzemov k cilju za leto 2030.

Glede na to, da so NEPN osredotočeni na nacionalne politike, projekcije emisij toplogrednih plinov, ki so jih predložile države članice, na splošno ne vključujejo podatkov o mednarodnem prometu z ustreznim področjem uporabe. Za odpravo te vrzeli je bila uporabljena ocena (glej preglednico 2).

Preglednica 1: mednarodni promet (ocena emisij, ki jih ureja zakonodaja EU *)

*Ocena emisij iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa, ki jih zajema sistem trgovanja z emisijami. Glej Poročilo o napredku na področju podnebnih ukrepov za leto 2024, tehnične informacije, priložene dokumentu (SWD(2024) 249 final – oddelek 2.5), ki temelji na poročilu Skupnega raziskovalnega središča JRC139028 4 . Ocenjuje se, da bo raven iz leta 2023 nekoliko nižja od 120 Mt ekvivalenta CO2. Ocene izključujejo leto 2020, saj je kriza zaradi COVID-19 vplivala na mednarodni promet.

Na podlagi podatkov v Table 1 naj bi bile neto domače emisije toplogrednih plinov leta 2030 za več kot 56 % nižje kot leta 1990. Ob upoštevanju omejitve 225 Mt ekvivalenta CO2 na prispevek LULUCF naj bi bile neto domače emisije v letu 2030 za več kot 55,5 % nižje kot leta 1990.

Ob upoštevanju ocenjenih emisij iz mednarodnega prometa, ki jih ureja pravo EU (kot je navedeno v preglednici 2), in celotnega prispevka LULUCF se ocenjuje, da bo zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov v letu 2030 v razponu od 54 % do 55 % pod ravnmi iz leta 1990.

Ob upoštevanju ocenjenih emisij iz mednarodnega prometa, ki jih ureja pravo EU, in ob uporabi omejitve 225 Mt ekvivalenta CO2 za prispevek LULUCF se ocenjuje, da se bodo neto emisije toplogrednih plinov v letu 2030 v primerjavi z letom 1990 zmanjšale za 53,3 % do 54,3 %.

Preglednica 2: osnovni podatki o emisijah toplogrednih plinov in njihovem zmanjšanju, ki se uporabljajo za združevanje na ravni celotne EU

2 Pregled prispevkov držav članic k cilju EU glede energije iz obnovljivih virov za leto 2030

Za oceno vrzeli v ambicijah med predloženimi prispevki k cilju vsaj 42,5-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov na ravni celotne EU in deležem energije iz obnovljivih virov, ki izhaja iz uporabe formule iz Priloge II k Uredbi (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov 5 , so bila uporabljena naslednja merila:

Delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije držav članic in njihove s tem povezane ravni bruto končne porabe energije so potrebni za ugotovitev, ali skupni prispevek držav članic znaša vsaj 42,5 %, kar je zavezujoč delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije na ravni celotne EU.

Za tiste države članice, ki niso predložile vrednosti za bruto končno porabo energije ali niso predložile končnega posodobljenega NEPN, so bili za zapolnitev preostalih podatkovnih vrzeli uporabljeni prispevki iz njihovih osnutkov posodobljenih NEPN iz leta 2023 ali novejši podatki, predloženi Komisiji.

24 držav članic je predložilo končni posodobljeni NEPN, vključno z eksplicitnim ali implicitnim prispevkom k zavezujočemu cilju EU glede 42,5-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov za leto 2030.

Estonija in Poljska sta predložili posodobljene podatke za uporabo v oceni na ravni EU na podlagi različic končnih NEPN, ki so na voljo za javno posvetovanje (še niso bili uradno predloženi).

Ena država članica (Belgija) ni predložila niti končnega posodobljenega NEPN niti prispevka Komisiji.

Preglednica 3: nacionalni prispevki k cilju EU glede energije iz obnovljivih virov

Slika 3– nacionalni prispevki k cilju EU glede energije iz obnovljivih virov 8

3 Pregled prispevkov držav članic k cilju EU glede energetske učinkovitosti za leto 2030

Izračun vsote nacionalnih prispevkov držav članic, navedenih v končnih posodobljenih NEPN, za porabo končne in primarne energije je potreben za oceno, ali skupni prispevki držav članic znašajo 763 Mtoe za porabo končne energije in 992,5 Mtoe za porabo primarne energije.

Za tiste države članice, ki niso predložile nacionalnega prispevka za porabo končne ali primarne energije, so bili za zapolnitev preostalih podatkovnih vrzeli uporabljeni podatki, sporočeni v osnutku posodobljenega NEPN, ali novejši podatki, predloženi Komisiji.

24 držav članic je predložilo končni posodobljeni NEPN, vključno z eksplicitnim ali implicitnim prispevkom k zavezujočemu cilju EU glede 11,7-odstotne porabe končne energije za leto 2030.

Estonija in Poljska sta predložili posodobljene podatke za uporabo v oceni na ravni EU na podlagi različic končnih NEPN, ki so na voljo za javno posvetovanje (še niso bili uradno predloženi).

Ena država članica (Belgija) ni predložila niti končnega posodobljenega NEPN niti prispevka Komisiji.

Preglednica 5: nacionalni prispevki k cilju EU glede porabe primarne energije

Slika 4– nacionalni prispevki k skupnemu cilju EU glede energetske učinkovitosti 15

Slika 5: zmanjšanje porabe končne energije, ki ga je treba doseči do leta 2030 16

(1)

 Podatki iz slovaškega NEPN so vključeni v združevanje na ravni celotne EU. Individualna ocena slovaškega načrta bo še opravljena.

(2)

Glej tehnične informacije, priložene dokumentu (SWD(2024) 249 final – oddelek 2.3).

(3)

Uredba (EU) 2015/757.

(4)

Evropska komisija, Skupno raziskovalno središče, AXA-ROZEN, M., RÓZSAI, M. in NEUWAHL, F., Aligning historical international aviation and maritime transport data to the scope of EU climate policies (Uskladitev zgodovinskih podatkov o mednarodnem letalskem in pomorskem prometu s področjem uporabe podnebnih politik EU), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg https://data.europa.eu/doi/10.2760/6836357, JRC139028.

(5)

Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta. (UL L 328, 21.12.2018, str. 1).

(6)

Belgija, Estonija in Poljska še niso predložile končnih posodobljenih NEPN, informacije o nacionalnih prispevkih za končne NEPN pa temeljijo na informacijah, ki so jih predložile države članice, razen za Belgijo, za katero so bili uporabljeni osnutki nacionalnih prispevkov iz NEPN.

(7)

Nizozemska je potrdila, da zahtevani 39-odstotni prispevek, ki izhaja iz formule, spada v njen razpon prispevkov, zato je bilo 39 % upoštevanih kot njen prispevek.

(8)

Opomba: na sliki 3 so ponazorjene nacionalne ambicije za energijo iz obnovljivih virov na podlagi predloženih končnih NEPN (24 držav članic), sicer pa na podlagi začasnih podatkov (EE, PL) ali osnutkov NEPN (BE). Modre pike predstavljajo skupne cilje EU v višini 42,5 % energije iz obnovljivih virov, če se pretvorijo v prispevke držav članic v skladu z uredbo o upravljanju. Zeleni stolpci pomenijo, da država članica dosega (ali presega) nacionalne prispevke, oranžni pa, da jih ne.

(9)

Popravljeni nacionalni prispevki, poslani državam članicam, so na voljo v preglednici 19 Podrobni izračuni za okvirne nacionalne prispevke držav članic k ciljem Unije glede energijske učinkovitosti v skladu s členom 4 Direktive (EU) 2023/1791 o energetski učinkovitosti (prenovitev).

(10)

Ambicija končnega prispevka v primerjavi s popravljenim nacionalnim prispevkom, poslanim državam članicam.

(11)

Belgija, Estonija in Poljska še niso predložile končnih posodobljenih NEPN, nacionalni prispevki pa temeljijo na informacijah, ki so jih predložile države članice, razen za Belgijo, za katero so bili uporabljeni osnutki nacionalnih prispevkov iz NEPN.

(12)

Najvišja vrednost za leto 2030 v skladu s formulo iz Priloge I k prenovljeni direktivi o energetski učinkovitosti na podlagi referenčnega scenarija iz leta 2020 ali posodobljenega referenčnega scenarija.

(13)

Ambicija končnega prispevka, izračunanega glede na rezultate referenčnega scenarija iz leta 2020 in posodobljenega referenčnega scenarija iz leta 2020, odvisno od tega, katera vrednost je višja.

(14)

Belgija, Estonija in Poljska še niso predložile končnih posodobljenih NEPN, nacionalni prispevki pa temeljijo na informacijah, ki so jih predložile države članice, razen za Belgijo, za katero so bili uporabljeni osnutki nacionalnih prispevkov iz NEPN.

(15)

Opomba: Na sliki 4 so ponazorjene nacionalne ambicije glede energetske učinkovitosti na podlagi predloženih končnih NEPN (24 držav članic) ali neuradnih podatkov (EE, PL) ali osnutkov NEPN (BE). Modre pike predstavljajo skupni cilj EU glede zmanjšanje v višini 11,7 %, pretvorjen v prispevke držav članic. Zeleni stolpci pomenijo, da država članica dosega (ali presega) nacionalne prispevke, oranžni pa, da jih ne.

(16)

Opomba: na sliki 5 so ponazorjene nacionalne ambicije glede energetske učinkovitosti v primerjavi s povprečno porabo končne energije. Modri stolpci predstavljajo povprečno porabo končne energije države članice v letih 2017, 2018 in 2019. Zeleni stolpci prikazujejo nacionalni prispevek k cilju na ravni celotne EU, ki ga je država članica sporočila na podlagi predloženega končnega NEPN (24 držav članic), sicer pa na podlagi neuradnih podatkov (EE, PL) ali osnutkov NEPN (BE). Odstotki prikazujejo razliko med povprečno porabo končne energije in nacionalnim ciljem.