52024IR1799

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

EUROPA
EUR-Lex home
EUR-Lex - 52024IR1799 - EN

Help

Search tips

Need more search options? Use the Advanced search

Document 52024IR1799

Help

Mnenje Evropskega odbora regij – Prenovljena kohezijska politika po letu 2027, pri kateri nihče ne bo zapostavljen – odziv OR na deveto kohezijsko poročilo in poročilo skupine na visoki ravni za prihodnost kohezijske politike

COR 2024/01799

UL C, C/2025/285, 24.1.2025, ELI: http://data.europa.eu/eli/C/2025/285/oj (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, GA, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

ELI: http://data.europa.eu/eli/C/2025/285/oj

HTML

PDF - authentic OJ

e-signature

How to verify the authenticity of the Official Journal

Uradni list
Evropske unije

Serija C

C/2025/285

24.1.2025

(C/2025/285)

Poročevalca

Vasco ALVES CORDEIRO (PT/PES), član zakonodajne skupščine, avtonomna regija Azori,

Emil BOC (RO/EPP), župan, Cluj-Napoca

Referenčna dokumenta

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o devetem kohezijskem poročilu

COM(2024) 149 final

Forging a Sustainable Future Together: Cohesion for a Competitive and Inclusive Europe (Skupno oblikovanje trajnostne prihodnosti – kohezija za konkurenčno in vključujočo Evropo) – poročilo skupine na visoki ravni za prihodnost kohezijske politike

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

pozdravlja objavo devetega kohezijskega poročila, ki razkriva nedvomno dodano vrednost kohezijske politike kot politike, ki že vrsto let uspešno podpira območja pri odzivanju na pomembne notranje in zunanje izzive EU; vendar priznava, da so se pokazale tudi nove, trdovratne, v mnogih primerih pa tudi povečane razlike med regijami na evropski in nacionalni ravni;

opozarja, da so v središču kohezijske politike gospodarska konvergenca in enake možnosti za vse državljane EU in da bi morala kohezijska politika po letu 2027 okrepiti razvoj vseh območij v EU, vključno s tistimi, ki trenutno zaostajajo, z izkoriščanjem lokalnih prednosti in sredstev za spodbujanje rasti, zmanjšanje neravnovesij in vlaganje v uporabo neizkoriščenega gospodarskega potenciala, zlasti v manj razvitih regijah, kot je v svojem poročilu poudarila skupina na visoki ravni za prihodnost kohezijske politike (v nadaljevanju: skupina na visoki ravni);

ugotavlja, da v več državah nezanemarljivo število regij s srednjimi dohodki, pa tudi nekatere razvitejše regije beležijo upočasnjeno ali negativno rast in se soočajo z „razvojno pastjo“; poziva Evropsko komisijo, naj poda jasno opredelitev razvojne pasti, da bi se izognili tveganju političnega izkoriščanja in polemik v zvezi s tem konceptom, in pozorno oceni njegove posledice za sedanji sistem klasifikacije regij; ugotavlja tudi, da bi se lahko brez jasne opredelitve ta koncept pretirano posplošil in neustrezno uporabljal za najrazličnejše razmere; hkrati ugotavlja, da lahko na dinamiko razvoja vplivajo tudi nagle spremembe zaradi globalizacije in tehnološkega napredka. Koncept razvojne pasti morda ne bo v celoti zajel priložnosti in izzivov, ki jih prinašajo ti svetovni trendi, kot so digitalna vključenost, svetovne dobavne verige in širjenje inovacij;

poudarja, da vse večja koncentracija gospodarskih dejavnosti v metropolitanskih regijah in velikih mestih pogosto negativno vpliva na druga območja (podeželje, srednje velika mesta itd.), hkrati pa podžiga težave, ki povzročajo večje gospodarske in socialne razlike (npr. pomanjkanje stanovanj); ugotavlja, da bi to lahko bil še večji izziv, zlasti za države, v katerih velik del prebivalstva še vedno živi zunaj metropolitanskih območij, na podeželju ali v majhnih mestih;

pozdravlja sporočilo iz poročila skupine na visoki ravni, da je prihodnja konkurenčnost Evrope odvisna tudi od izkoriščanja celotnega potenciala vseh območij, vključno z manj razvitimi in obrobnimi območji;

ugotavlja, da se – kot je poudarjeno v devetem kohezijskem poročilu – evropske regije ne soočajo le z dolgotrajnimi strukturnimi izzivi (npr. neučinkovitost trga dela, nizka raven človeškega kapitala, šibka inovacijska zmogljivost itd.), temveč tudi s podnebnimi spremembami, energetsko odvisnostjo, demografskimi spremembami, geopolitičnimi napetostmi ter pospešeno hitrostjo in intenzivnostjo pretresov;

meni, da omenjeni teritorialni trendi in nujnost njihove obravnave, če hočemo ohraniti gospodarsko, socialno in celo demokratično stabilnost Evrope, podpirajo ključno vlogo kohezijske politike v prihodnjih letih;

priznava, da nova kombinacija izzivov, s katerimi se soočajo Evropa in njena ozemlja, zahteva reformo politike, katere uspeh pri odpravljanju regionalnih razlik bo odvisen od krepitve njenih ciljev in načel, ne pa njihovega zmanjševanja ali spreminjanja;

Sporočila in cilji

pozdravlja dejstvo, da je okrepljena in izboljšana kohezijska politika priznana v strateški agendi Evropskega sveta za obdobje 2024–2029, političnih usmeritvah predsednice Evropske komisije za obdobje 2024–2029 in več drugih dokumentih na visoki ravni, kot so poročilo Enrica Lette o prihodnosti enotnega trga (1), poročilo Maria Draghija o prihodnosti evropske konkurenčnosti (2), skupna izjava, sprejeta na ministrskem srečanju Višegrajske skupine o kohezijski politiki maja 2024, nedavne zahteve več političnih skupin v Evropskem parlamentu ter dopisi, ki potrjujejo široko politično soglasje o potrebi po trdni in decentralizirani kohezijski politiki;

10.

meni, da se evropska politična agenda v odziv na nove okoliščine hitro spreminja in da kohezijske politike ni mogoče ločiti od tega procesa. Po letu 2027 bo imela kohezijska politika vlogo pri izvajanju politik, povezanih z novimi prednostnimi nalogami, saj te pogosto zahtevajo krajevno prilagojen pristop in se dotikajo pristojnosti podnacionalnih oblasti (npr. podnebne politike). Zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da je na voljo vsem evropskim regijam in se z diferenciranim pristopom osredotoča na njihov poseben položaj;

11.

opozarja, da je cilj teritorialne kohezije povezan s širšim ciljem spodbujanja konkurenčne, odporne in podnebno nevtralne Evrope do leta 2050; poudarja, da naložbe v infrastrukturo, inovacije, človeški kapital in trajnostne prakse prek politik teritorialne kohezije podpirajo širši cilj, da EU postane konkurenčnejši in bolj dinamičen svetovni akter. Poročilo skupine na visoki ravni vsebuje trdne dokaze, da izboljšanje splošne konkurenčnosti Evrope ni povezano le s potencialom razvitih regij, temveč je odvisno tudi od izkoriščanja potenciala njenih manj razvitih območij;

12.

poudarja, da politike teritorialne kohezije pogosto poudarjajo trajnostni razvoj, ki je vse pomembnejši za dolgoročno konkurenčnost. Regije lahko s spodbujanjem okoljsko trajnostnih praks razvijejo zelene tehnologije in industrije in se umestijo med vodilne v nastajajočem zelenem gospodarstvu. To je v skladu s svetovnimi trendi in krepi konkurenčnost EU na trajnostnih trgih;

13.

poudarja, da bi morala prihodnja kohezijska politika nujno zagotoviti, da bodo prizadevanja Evrope za konkurenčnost na svetovni ravni – kar vključuje zaustavitev upadanja njene industrije, podporo malim in srednjim podjetjem ter podjetjem s srednje veliko tržno kapitalizacijo, doseganje vodilne vloge na področju nastajajočih tehnologij, izvajanje trojnega zelenega, digitalnega in demografskega prehoda ter razvoj strateške avtonomije – prinesla priložnosti za rast vseh območij in ne bodo poglobila obstoječih razlik;

14.

poudarja, da bi moral biti prehod v vseh oblikah v središču naslednje kohezijske politike in določati razvijajočo se identiteto politike, da bo pripravljena na prihodnost;

15.

opozarja na povezavo med odpornostjo in konkurenčnostjo pri regionalnem razvoju, in priznava, da so trdne strategije odpornosti bistvene za trajno gospodarsko konkurenčnost; poudarja, da ima kohezijska politika tudi ključno vlogo pri obravnavanju različnih ranljivosti regij EU, na primer zaradi podnebnih sprememb ter geopolitičnih, demografskih, gospodarskih in okoljskih izzivov, in sicer s povečanjem njihove odpornosti. Kot je v svojem poročilu poudarila skupina na visoki ravni, bi morala biti ta politika preventivno orodje za zagotavljanje splošne pripravljenosti EU na soočanje s prihodnjimi izzivi in krepitev odpornosti v sistemu s strukturnimi dolgoročnimi naložbami; s tega vidika bi bilo treba demografski prehod vključiti med prioritete naslednjega okvira kohezijske politike, poleg zelenega in digitalnega prehoda;

16.

opozarja na posebne izzive digitalne preobrazbe, ki mora prinesti digitalno vključenost in spodbujati širjenje inovacij v vseh regijah. Ti vidiki so bistveni, da bi vse regije imele koristi od tehnološkega napredka in lahko sodelovale v svetovnem gospodarstvu;

17.

vztraja, da je pomembno, da se s kohezijsko politiko okrepi izvajanje akcijskega načrta za evropski steber socialnih pravic sedaj in v prihodnje, poveča podpora za socialne inovacije in izboljša dostop do javnih storitev na območjih, kjer je zagotavljanje teh storitev vse bolj težavno, kot so podeželska območja;

18.

vendar opozarja, da je politika pod pritiskom, da bi se uporabljala za preveč prednostnih nalog v okviru vse bolj sektorske logike, in poziva, naj se v prihodnosti ponovno potrdi prednost njenega teritorialnega pristopa. Vse naložbe v okviru kohezijske politike bi morale služiti njenemu glavnemu cilju odpravljanja geografskih neskladij v skladu s členom 174 PDEU;

19.

opozarja tudi, da politika s prevelikim številom prednostnih nalog morda nima jasne usmeritve in osredotočenosti. Deležniki, vključno z oblikovalci politik, regionalnimi organi in upravičenci, bodo morda težko razumeli njene glavne cilje. To lahko povzroči zmedo in neučinkovito izvajanje programov in projektov;

20.

poudarja, da bi bilo treba takšno težnjo k „množenju prioritet,“ ki zmanjšuje učinek politike, ustrezno uravnotežiti tako, da se drugim tematskim politikam in instrumentom EU v sodelovanju z regijami doda bolj izrazito teritorialen pristop h kohezijskim ciljem, da bi ustvarili boljše sinergije in povezave med instrumenti in politikami, tudi nacionalnimi; zato pozdravlja sporočilo devetega kohezijskega poročila, da kohezije ni mogoče doseči samo s kohezijsko politiko, temveč bi morala biti usklajen skupni cilj vseh evropskih in nacionalnih naložbenih politik;

21.

ponovno poziva, naj se načelo neškodovanja koheziji uveljavi kot horizontalno načelo, ki se uporablja za politike EU. Za zagotovitev spoštovanja tega načela bi bilo treba ne samo okrepiti instrument ocene teritorialnega učinka, temveč tudi vzpostaviti trden okvir EU za spremljanje, s katerim bi ocenili izvajanje politik v skladu s tem načelom;

22.

opozarja na kritično, vendar pogosto zanemarjeno vlogo kohezijske politike pri spodbujanju enotnega trga tako, da blaži njegove nenamerne učinke na nekaterih območjih, hkrati pa številnim območjem pomaga razviti zmogljivosti za izkoriščanje njegovih koristi. Kot je poudarjeno v poročilu Enrica Lette, bodo brez trdne kohezijske politike pozitivni učinki enotnega trga precej manjši;

23.

poudarja, da kohezijska politika vključuje ukrepe za krepitev institucionalne zmogljivosti regionalnih in lokalnih oblasti. Z boljšim upravljanjem in večjo upravno zmogljivostjo lahko regije učinkovito izvajajo politike in projekte, ki so v skladu s cilji enotnega trga. Močne institucije so ključne za ustvarjanje ugodnega poslovnega okolja in privabljanje naložb. Poleg tega kohezijska politika spodbuja sodelovanje med regijami z različnimi čezmejnimi, nadnacionalnimi in medregionalnimi programi. Te pobude podpirajo sodelovanje in izmenjavo znanja ter regijam pomagajo pri združevanju virov, izmenjavi dobrih praks in razvoju skupnih strategij za gospodarski razvoj. Takšno sodelovanje krepi enotni trg z ustvarjanjem bolj povezanega in enotnega gospodarskega prostora;

Proračunski vidiki

24.

opozarja, da je treba zaradi obsežnosti teritorialnih izzivov, opisanih v prejšnjih točkah, kohezijski politiki za obdobje po letu 2027 dodeliti proračun, s katerim bo tej nalogi lahko kos – realno bi moral biti vsaj enak proračunu za obdobje 2021–2027 (vključno z dodatnimi sredstvi REACT-EU). Komponento evropskega teritorialnega sodelovanja bi bilo treba povečati glede na sedanje programsko obdobje, saj ne bi smela predstavljati manj kot 8 % skupnega zneska, komponento čezmejnega sodelovanja pa vsaj podvojiti;

25.

poudarja, da bi morale biti do financiranja še naprej upravičene vse regije, in meni, da pozivi za omejitev geografskega obsega politike temeljijo na ozkem in zavajajočem razumevanju njenega učinka in koristi; poudarja, da lahko geografske omejitve ogrozijo občutek enotnosti in skupnega namena, ki naj bi ga politika spodbujala. To bi lahko oslabilo splošno kohezijo in solidarnost v EU, kar bi otežilo doseganje skupnih ciljev. Regije, ki se počutijo zapostavljene ali nepravično obravnavane, bi lahko postale razočarane nad EU, kar bi privedlo do politične nestabilnosti in otežilo proces povezovanja;

26.

opozarja na svoj dolgoletni poziv k reformi prihodkovne strani večletnega finančnega okvira z uvedbo novih virov lastnih sredstev, s katero bi se zmanjšal vpliv logike „pravičnega povračila“ na dodelitve sredstev kohezijske politike v dobro meril, ki najbolje odražajo dejanske teritorialne potrebe;

27.

priznava koristi racionalizacije strukture naslednjega večletnega finančnega okvira, tudi v okviru skupine z deljenim upravljanjem, vendar poudarja, da bi morala vsaka taka možnost močno upoštevati posebno področje uporabe in namen različnih strukturnih skladov, določenih v Pogodbah, zlasti njihovo teritorialno in krajevno razsežnost. Uskladitev pravil med skladi v enotnem okviru bi morala biti glavna prednostna naloga, ne glede na število skladov, pod pogojem, da takšna uskladitev ne škoduje upravljanju prihodnje kohezijske politike na več ravneh;

28.

zato znova opozarja na svoj predlog za vzpostavitev enotnega strateškega okvira, ki bi opredelil glavno področje uporabe in cilje za obdobje po letu 2027: ta „evropski partnerski pakt“ bi se moral opreti na prejšnje pobude, kot je skupni strateški okvir, in pri izvajanju politike zagotoviti skladnost in usmerjenost; v zvezi s skupnim strateškim okvirom poudarja, da je treba za skladno strukturo financiranja in celostni pristop politike za podeželje Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) načrtovati in izvajati na isti regionalni ravni kot strukturna sklada;

29.

kljub temu poudarja, da sedanja razdrobljenost instrumentov financiranja še naprej ovira učinkovito porabo sredstev (s povečanjem upravne zapletenosti, oteževanjem usklajevanja, zmanjšanjem strateške usklajenosti in ustvarjanjem neučinkovitosti); tako na primer meni, da bi Sklad za pravični prehod (SPP) najbolje služil svojemu namenu kot dodatek ESRR in ESS, da bi se izognili podvajanju in prekrivanju pri njegovem izvajanju; vendar priznava, da je nujno ohraniti posebno osredotočenost in enak ali večji proračun SPP. Če se ta izziv obravnava, bi lahko ta pristop dodatnih sredstev zagotovil celovito podporo regijam v pomembnem prehodu in prispeval k njihovi gospodarski in socialni odpornosti;

30.

nasprotuje ustvarjanju novih sektorskih skladov EU, ki sedanjim instrumentom ničesar jasno ne dodajajo ali jih ne dopolnjujejo; v zvezi s tem obžaluje, da v tem delu političnih usmeritev Evropske komisije ni govora o vlogi in prispevku kohezijske politike in da je v usmeritvah nove Komisije zgolj napoved novega sklada za konkurenčnost; pozdravlja utemeljitve za novi sklad za konkurenčnost, vendar opozarja, da bi lahko takšni novi skladi prinesli dodatno birokracijo in zmanjšali učinek kohezijske politike, saj ne bi upoštevali teritorialne razsežnosti; poudarja, da je za ohranitev integritete in učinka kohezijske politike bistveno uravnotežiti uvedbo novih pobud s potrebo po integriranih, skladnih in racionaliziranih pristopih, ki učinkovito obravnavajo regionalne razlike in spodbujajo uravnotežen razvoj po vsej EU;

31.

poudarja, da bi moral biti proračun prihodnje kohezijske politike zasnovan tako, da morebitna širitev na nove države članice do konca obdobja 2028–2034 ne bo povzročila finančnih motenj;

32.

poziva, naj se v uredbo ponovno vključi načelo dodatnosti, da bi zajezili vse pogostejšo uporabo kohezijske politike za pokrivanje premajhnega financiranja držav članic na njihovih ozemljih v EU;

Mehanizem izvajanja in upravljanje na več ravneh

33.

si lahko pod določenimi pogoji in za nekatera področja predstavlja preusmeritev kohezijske politike v model, ki je bolj usmerjen v uspešnost, saj lahko prinese poenostavitev in večjo učinkovitost, vendar svari, da ta pristop ni ne zdravilo za vse ne enotna rešitev za vsa področja in da so potrebni dodatni ukrepi za zmanjšanje zapletenosti kohezijske politike;

34.

meni, da bi model, usmerjen v uspešnost, prinesel dodano vrednost le pod pogojem, da pomeni poenostavitev in da imajo organi upravljanja razumno stopnjo avtonomije pri njegovi uporabi, vključno z ohranitvijo možnosti, da se odločijo za modele, ki temeljijo na stroških, kjer je to primerno. Poleg tega bi morali vsi cilji, opredeljeni z mehanizmi, ki temeljijo na uspešnosti, po potrebi upoštevati lokalno razsežnost;

35.

poudarja, da modela, ki je usmerjen v uspešnost, ni mogoče šteti za enotno rešitev za vsa vprašanja izvajanja kohezijske politike: lahko bi ga sicer učinkovito izkoristili za nekatere vrste intervencij ali ciljev, vendar pa ne bi bil optimalen instrument za druge, kar je dodaten argument za prožno uporabo v obdobju po letu 2027;

36.

se odločno zavzema za to, da model deljenega upravljanja, upravljanje na več ravneh in načelo partnerstva ostanejo vodilna načela kohezijske politike po letu 2027, kakor je navedel v mnenju o vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti v pripravo partnerskih sporazumov in operativnih programov (3), saj je uspešno izvajanje kohezijske politike močno odvisno od znanja in vključenosti lokalnih in regionalnih oblasti, s čimer se zagotovi, da so te pobude ustrezne, uspešne in trajnostne. Zaradi lokalnega znanja, povezav z deležniki in skladnosti s predpisi EU so te oblasti neprecenljivi partnerji v razvojnem procesu;

37.

opozarja, da je načelo subsidiarnosti eden od glavnih gradnikov projekta EU in ga je treba ustrezno spoštovati pri izvrševanju skladov, zlasti glede na pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti v skladu s členom 5 PEU; ugotavlja, da se z zaščito subsidiarnosti v kohezijski politiki zagotovijo odločanje čim bliže državljanom, spoštovanje lokalne avtonomije, izboljšanje ustreznosti in učinkovitosti politike, povečanje odgovornosti in spodbujanje učinkovite rabe virov;

38.

je prepričan, da je sedanji sistem, ki omogoča različne oblike programov (regionalne, medregionalne, nacionalne, več skladov itd.) in vlog pri njihovem upravljanju (organi upravljanja, posredniški organ itd.), najprimernejši, ker mora ustrezati različnim institucionalnim okvirom držav članic. Enotne rešitve za vse, na primer enotni nacionalni načrt, bi bile veliko manj učinkovite;

39.

zato nasprotuje vsakršnemu neposrednemu ali posrednemu ukrepu za centralizacijo kohezijske politike in je pripravljen preučiti vsa pravna sredstva, zlasti na podlagi Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti in člena 263 PDEU, da se preprečijo vsi poskusi v tej smeri; se zavzema za vzpostavitev dodatnih pravnih jamstev v okviru po letu 2027, da bi zagotovili večjo decentralizacijo in obsežno vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v postopke odločanja;

40.

ponovno poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti ključne partnerice pri kohezijski politiki zaradi svojega lokalnega znanja, zmogljivosti izvajanja, zmožnosti spodbujanja lokalnega sodelovanja in usklajevanja z načeli upravljanja na več ravneh. Njihova vključenost zagotavlja, da je kohezijska politika učinkovita in ustrezna ter se odziva na potrebe različnih regij, kar prispeva k splošnemu uspehu prizadevanj za regionalni razvoj;

41.

poziva k vzpostavitvi posebnega omogočitvenega pogoja na podlagi načela partnerstva, ki bi zahteval sprejetje nacionalnih načrtov z izrecnimi zavezami glede vključevanja lokalnih in regionalnih oblasti v oblikovanje in izvajanje kohezijske politike; poziva Evropsko komisijo, naj mu vsako leto poroča o izpolnjevanju tega pogoja;

42.

opozarja na izreden pomen krajevnih pristopov v kohezijski politiki in potrebo po prilagojenih, celostnih instrumentih (kot so sodelovanje med mesti in okolico, celostni razvoj mest, lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost), da bi se v smislu Evrope, ki je bližje državljanom, povečalo sprejemanje pristopa politike v regijah; poudarja, da bi morale biti lokalne in regionalne potrebe izhodiščna točka in podlaga v okviru teh krajevnih pristopov ter predlaga, da se preveri, v kolikšni meri so za te posebne zahteve smiselni posebni pravni okviri;

Evropsko ekonomsko upravljanje in reforme

43.

priznava razloge za nadaljnje vključevanje kohezijske politike v evropski semester in meni, da bi bilo to perspektivo mogoče delno uresničiti z razširitvijo sedanje osredotočenosti poročil za posamezne države na teritorialne trende in s tem, da bi učinek reform na teritorialno pravičnost postal horizontalno merilo v priporočilih za posamezne države;

44.

vendar poudarja, da je kohezijska politika zasnovana tako, da obravnava regionalne in lokalne potrebe, z močnim poudarkom na prilagajanju ukrepov posebnim lokalnim razmeram, da pa po drugi strani evropski semester deluje na nacionalni ravni, pri čemer se osredotoča na ekonomsko upravljanje in strukturne reforme;

45.

meni, da bi bilo treba pri povezovanju financiranja kohezijske politike s strukturnimi reformami izbrati zelo preudaren pristop, saj se te strukturne reforme pogosto ne izvajajo na ravni oblasti, ki izvajajo kohezijsko politiko; pozdravlja predlog iz devetega kohezijskega poročila, da bi v ta namen uporabili instrument omogočitvenih pogojev in preverili, kako bi lahko bila povezava med naložbami in reformami učinkovitejša, vendar poudarja, da je ta možnost izvedljiva samo, če imajo izbrane reforme neposreden vpliv na teritorialne izzive, pogajanja o njih pa potekajo s polnim spoštovanjem načela partnerstva;

46.

vendar ponovno odločno zavrača uporabo pristopa „nagrajevanja in kaznovanja“ pri povezovanju kohezijske politike z evropskim ekonomskim upravljanjem, kar pomeni vsaj prenehanje makroekonomske pogojenosti;

47.

poudarja, da pakt za stabilnost in rast v nobenem primeru ne bi smel omejevati dostopa do sredstev kohezijske politike, zato izraža zadovoljstvo, da je sofinanciranje programov EU izključeno iz opredelitve neto odhodkov v revidiranem okviru ekonomskega upravljanja, kar krepi skladnost politik EU, hkrati pa olajšuje izvrševanje sredstev EU, tudi tistih iz kohezijske politike;

Načrtovanje programov in teritorialni vidik

48.

ugotavlja, da so zamude pri izvajanju pogosto posledica dolgotrajnih proračunskih, zakonodajnih in programskih pogajanj ter regulativne zapletenosti, ter poziva Komisijo, naj skupaj s Svetom EU in Evropskim parlamentom pripravi izvedljiv načrt, da bi se izognili temu tveganju v obdobju po letu 2027. Lahko bi preučili možnosti, kot sta ločitev proračunskih vidikov uredbe in možnost delnega prenosa obstoječih programov v novo obdobje, s čimer bi organom upravljanja zagotovili predvidljivost;

49.

priznava, da so regije v preteklosti dokazale, da so se zaradi uveljavljenih struktur in postopkov sposobne ustrezno in prožno odzivati tudi na družbeno-gospodarske krize ter tako krepiti odpornost EU; kljub temu poudarja, da kohezijska politika ni instrument za blažitev kriz, zato v izogib pritiskom, da bi se uporabljala v ta namen, poziva, naj se v večletnem finančnem okviru vzpostavi ustrezen namenski mehanizem za soočanje s pretresi;

50.

poudarja, da bi bilo mogoče dodatno poenostaviti načrtovanje programov in izvajanje kohezijske politike, kar bi vplivalo na upravičence, organe upravljanja in revizijske organe, kot je poudarjeno tudi v mnenjih platforme Pripravljeni na prihodnost o oceni Evropskega sklada za regionalni razvoj, Kohezijskega sklada in Sklada za pravični prehod ter o oceni Evropskega socialnega sklada plus, ki sta bili sprejeti oktobra 2024 (4), pri čemer bi se na primer oblikovale „pogodbe o zaupanju“ v zvezi s programi, ki že dobro delujejo, da bi se zmanjšale stopnja revizij in kontrol ter zahteve glede poročanja, financiranja, spremljanja in revizije; nadalje meni, da je nujno uvesti konkretne ukrepe za poenostavitev v korist strani upravičencev, ki je bila doslej zanemarjena;

51.

opozarja, da se je že zavzel za razširitev področja uporabe Sklada za pravični prehod 2021–2027, da bi bili vanj vključeni tudi drugi sektorji v prehodu; opozarja tudi, da prehod regij, ki so trenutno zajete v Skladu za pravični prehod, še ni dokončan in da bodo te tudi v prihodnje potrebovale diferencirano pomoč; zato poziva, naj pravični prehod postane bistveni del reformirane kohezijske politike, ki se bo osredotočala na predvidevanje sprememb in podpiranje regij, ki se soočajo s preobrazbo najbolj strateških ter energetsko in delovno intenzivnih industrijskih panog z velikimi emisijami toplogrednih plinov, vključno s tistimi, ki so povezane s preobrazbo avtomobilske industrije in panog dobave sestavnih delov;

52.

je še vedno trdno prepričan, da je evropsko teritorialno sodelovanje bistvo evropske dodane vrednosti in bi ga bilo treba v prihodnosti okrepiti. Evropsko teritorialno sodelovanje je glavno orodje za evropsko povezovanje in solidarnost ter s spodbujanjem sodelovanja med regijami iz različnih držav članic EU in krepitvijo koncepta skupnega evropskega prostora krepi občutek evropske enotnosti. Prispeva tudi k razvoju čezmejnega evropskega državljanstva, saj ljudje iz različnih regij sodelujejo in gradijo odnose, ki presegajo nacionalne meje. Zato bi bilo treba njegov prihodnji proračun povečati, da bi znašal vsaj 8 % celotnega proračuna za kohezijsko politiko v naslednjem proračunskem obdobju; v zvezi s tem opozarja na poseben pomen čezmejnega sodelovanja in meni, da bi bilo treba v naslednjem programskem obdobju njegov proračun vsaj podvojiti in uvesti več prožnosti glede tematske osredotočenosti, saj obmejne regije predstavljajo 40 % ozemlja EU, v njih pa živi 30 % prebivalcev Evrope;

53.

poudarja, da so strategije pametne specializacije postale prevladujoč politični okvir na regionalni ravni in imajo lahko v prihodnosti še večjo vlogo kot teritorialni mehanizmi za uresničevanje ciljev evropskega industrijskega prehoda. Predlaga se, da bi lahko poleg potrebnih proračunskih sredstev, namenjenih za Instrument za medregionalne naložbe v inovacije, delež sredstev regionalnih programov ESRR uporabili za izvajanje strategij pametne specializacije v okviru medregionalnih naložbenih projektov s ciljem okrepiti industrijske vrednostne verige, obravnavati problem regij, ujetih v razvojni pasti, in izvajati medregionalne projekte ter partnerstva;

54.

opozarja, da so najbolj oddaljene regije hkrati zunanje meje EU; poudarja pomen programov Interreg D ter sodelovanja med najbolj oddaljenimi regijami in sosednjimi tretjimi državami, da bi okrepili njihovo regionalno povezovanje ter zunanje delovanje in prisotnost EU na območjih, kjer se nahajajo najbolj oddaljene regije; poudarja, da je treba doseči napredek pri opredeljevanju posebnih razvojnih strategij za najbolj oddaljene regije in sosednje tretje države;

55.

poudarja vlogo kohezijske politike pri podpiranju območij, ki so hudo in stalno prizadeta zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, kot so podeželska območja in območja, ki jih je prizadel industrijski prehod, najbolj oddaljene regije, severna redko poseljena območja, otoki ter čezmejne in gorske regije. Kohezijska politika z zagotavljanjem ciljno usmerjene finančne pomoči, podpiranjem gospodarske diverzifikacije, obravnavanjem demografskih in socialnih vprašanj ter spodbujanjem trajnostnega razvoja tem regijam pomaga premagovati neugodne razmere ter doseči bolj uravnoteženo in vključujočo rast;

56.

poudarja strateški pomen močnih regij ob zunanjih mejah za varnost in odpornost EU; glede na vpliv sedanjih geopolitičnih razmer na regije ob zunanjih mejah se zavzema za to, da se v kohezijski politiki upošteva tudi to dejstvo;

57.

poudarja, da bi bilo treba v skladu s členom 349 PDEU posebno pozornost nameniti tudi posebnim izzivom, ki so značilni za najbolj oddaljene regije, in da so za slednje vprašanja teritorialne dostopnosti, prometa in povezljivosti tesno povezana in bi jih bilo treba obravnavati skupaj s cilji kohezijske politike.

V Bruslju, 21. novembra 2024

Predsednik

Evropskega odbora regij

Vasco ALVES CORDEIRO

(1) https://www.consilium.europa.eu/media/ny3j24sm/much-more-than-a-market-report-by-enrico-letta.pdf.

(2) https://commission.europa.eu/topics/strengthening-european-competitiveness/eu-competitiveness-looking-ahead_sl.

(3) Mnenje Evropskega odbora regij – Učinkovito vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v pripravo partnerskih sporazumov in operativnih programov za obdobje 2021–2027 (UL C 61, 4.2.2022, str. 15).

(4) https://commission.europa.eu/law/law-making-process/evaluating-and-improving-existing-laws/refit-making-eu-law-simpler-less-costly-and-future-proof/fit-future-platform-f4f/adopted-opinions_sl.

ELI: http://data.europa.eu/eli/C/2025/285/oj

ISSN 1977-1045 (electronic edition)

Top

Choose the experimental features you want to try