EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 24.1.2023

COM(2023) 45 final

DOKUMENT O POLITIKI

Na poti k operativni strategiji za učinkovitejše vračanje

Vzpostavitev učinkovitega in skupnega sistema EU za vračanje je osrednji steber dobro delujočih in verodostojnih migracijskih in azilnih sistemov ter celovitega pristopa novega pakta o migracijah in azilu ( 1 ). Je tudi sestavni del strategije za v celoti delujoče in odporno schengensko območje ( 2 ), da bi se nadomestila odsotnost nadzora na notranjih mejah, in s tem tudi sestavni del schengenskega političnega cikla in del evropskega integriranega upravljanja meja. Učinkovit in skupen sistem EU za vračanje bi moral delovati tudi odvračalno, da se zmanjšajo nevarne in nedovoljene migracije, prepreči izkoriščanje migrantov z uničenjem poslovnega modela kriminalnih tihotapskih mrež in spodbujajo varne zakonite poti.

Za doseganje splošnih ciljev novega pakta je ena njegovih ključnih novosti imenovanje koordinatorja EU za vračanje, ki ob podpori mreže na visoki ravni za vračanje ( 3 ) združuje področja politike EU o vračanju ter spodbuja nemoteno in medsebojno povezano izvajanje postopka vračanja.

Novi pakt predvideva, da bo strateški poudarek delu koordinatorja EU za vračanje in mreže na visoki ravni zagotovljen z operativno strategijo za vračanje. Komisija na podlagi poglobljenih razprav, koristnih prispevkov in skupnih stališč, ki izhajajo iz dosedanjih posvetovanj z mrežo na visoki ravni za vračanje, v tem dokumentu o politiki določa temeljne cilje ter štiri konkretna in praktična prednostna področja operativne strategije za odpravo pomanjkljivosti in povečanje medsebojne skladnosti pri izvajanju politike EU o vračanju. V prilogi k temu dokumentu o politiki so določeni posebni ukrepi, ki bi se lahko izvajali na štirih prednostnih področjih.

Delo na področju vračanja je v zadnjih nekaj letih precej napredovalo. Pogajanja o reviziji zakonodajnega okvira EU za azil in migracije, tudi na področju vračanja (prenovitev direktive o vračanju ( 4 ), uredba o azilnih postopkih ( 5 ), uredba o upravljanju azila in migracij ( 6 )), ki trenutno potekajo, bi se morala nadaljevati s polno hitrostjo. Med EU in tretjimi državami je trenutno sklenjenih 24 sporazumov in dogovorov o ponovnem sprejemu, od katerih nekateri dobro delujejo, pri drugih pa je treba pospešiti izvajanje. Mehanizem, vzpostavljen s členom 25a vizumskega zakonika ( 7 ), je ustvaril formalno povezavo med vizumsko politiko in sodelovanjem na področju ponovnega sprejema. Uredba o Schengenskem informacijskem sistemu ( 8 ) je v veljavi in se bo začela uporabljati marca 2023. Napredek vključuje tudi več struktur in večji poudarek, ki se daje vračanju na nacionalni ravni, okrepljena pooblastila in zmogljivosti Frontexa ter večja prizadevanja za prehod na učinkovit in skupen sistem EU za vračanje. To kaže na pozitivno usmeritev, odločnost in konkretne elemente napredka, na katerih bi morala EU graditi.

V procesu razvoja operativne strategije za vračanje je pomembno kritično proučiti, kaj deluje in kaj ne, da bi se učili iz že opravljenega dela in oblikovali operativno strategijo za nadaljnje izvajanje naših skupnih prednostnih nalog politike na področju vračanja.

1.Pozitiven razvoj na področju vračanja

Konkretnejše obrise dobiva skupni sistem EU za vračanje, ki združuje močnejše strukture znotraj EU in učinkovitejše sodelovanje s tretjimi državami. Vzporedno s krepitvijo zakonodajnega okvira EU za vračanje so bila vzpostavljena operativna in praktična orodja za boljše sodelovanje, da bi se povečalo število vrnitev iz EU.

Zahvaljujoč schengenskemu ocenjevalnemu mehanizmu ( 9 ) so nacionalne zakonodaje in prakse držav članic zdaj bolje usklajene s cilji in zahtevami revidirane direktive o vračanju. Ciljno usmerjena priporočila za posamezne države članice in individualni nadaljnji ukrepi so privedli do vrste izboljšav, ki segajo od učinkovitejših nacionalnih postopkov do okrepljenega varstva temeljnih pravic. Poleg tega so države članice obveščene o dobrih praksah v drugih državah članicah.

Na zunanji strani se celovit pristop k migracijam, orisan v novem paktu o migracijah in azilu, osredotoča na vzpostavitev partnerstev s tretjimi državami, ki koristijo vsem stranem, vključno s spodbujanjem boljšega sodelovanja na področju ponovnega sprejema. Novi pakt opredeljuje sodelovanje s tretjimi državami na področju migracij kot sestavni del splošnih odnosov EU. To podpirajo akcijski načrti s prednostnimi državami izvora in tranzita, v katerih so navedeni cilji, podporni ukrepi in predvideni časovni okviri, tudi na področju vračanja.

Proces in mehanizem, ki sta vzpostavljena s členom 25a vizumskega zakonika in povezujeta sodelovanje na področju ponovnega sprejema in vizumsko politiko, ter ocena, ki jo vsako leto pripravi Komisija, so ključni za opredelitev konkretnih izzivov za posamezne države in za njihovo reševanje ter delujejo kot katalizator za krepitev dialoga o ponovnem sprejemu s tretjimi državami, v katerih je treba izboljšati sodelovanje. Večje usklajevanje med EU in državami članicami glede skupnih sporočil, tudi v ustreznih skupinah Sveta, in opredeljevanje konkretnih nalog za izboljšanje sodelovanja na področju ponovnega sprejema kažeta svoje učinke. Obstoječi sporazumi in dogovori EU o ponovnem sprejemu olajšujejo praktično sodelovanje. Obravnava zadev na področju ponovnega sprejema v tretjih državah se je zaradi digitalizacije prek sistemov vodenja zadev na tem področju znatno izboljšala.

Frontex ima pomembno vlogo pri podpiranju držav članic v vseh fazah prostovoljnega in prisilnega vračanja, tudi pri reintegraciji. To podpirata novi posebni namestnik izvršnega direktorja za vračanje in oddelek za vračanje.

EU s svojo prvo strategijo za prostovoljno vračanje in reintegracijo ( 10 ) spodbuja širšo in boljšo uporabo prostovoljnega vračanja in reintegracije, da bi v okviru doseganja cilja splošnega povečanja vračanja zagotovila humano, učinkovito in trajnostno vračanje oseb, ki nimajo pravice do prebivanja v EU. Izvajanje navedene strategije dobro napreduje: da bi se dodatno podprl skladen pristop, Frontex od aprila 2022 tretjim državam prek skupnih storitev za reintegracijo zagotavlja pakete za reintegracijo, ki so standardizirani na ravni EU; vzpostavljena so ključna orodja za izboljšanje in okrepitev svetovanja pri vračanju (namenska orodja IT, okvir kakovosti za svetovanje, Frontexovi moduli usposabljanja, ki se uporabljajo za usposabljanje svetovalcev stalne enote in tudi za svetovalce iz držav članic). EU še naprej podpira vračanje iz tranzitnih držav, zlasti Turčije, Severne Afrike in Zahodnega Balkana, v države izvora, da bi zmanjšala migracijski pritisk na partnerske države in s pristopom celotne poti obravnavala nedovoljene migracije. V zvezi s tem se delo osredotoča na krepitev zmogljivosti partnerskih držav za vračanje migrantov, ki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, in njihovo podporo pri sklepanju sporazumov o ponovnem sprejemu z državami izvora. To dopolnjujejo s strani EU financirane pobude v tretjih državah za okrepitev upravljanja migracij in podporo prostovoljnemu vračanju migrantov brez urejenega statusa iz tranzitnih držav ter individualne in na skupnosti temelječe pobude za reintegracijo. Za merjenje učinkov strategije je sicer še prezgodaj, Frontex pa poroča o trendu približno 58-odstotnega deleža prostovoljnih vrnitev iz EU v zadnjih dveh letih.

Dobro usklajevanje na ravni EU in uporaba Frontexove podpore prinašata znatne rezultate. Zahvaljujoč popolnemu usklajevanju vseh nacionalnih akterjev, Komisije, Frontexa in ustreznih delegacij EU v okviru posebej ustanovljene delovne skupine je na primer Ciper glede na število vrnitev, ki jih je podprl Frontex, leta 2022 z vrnitvijo več kot 2 000 državljanov tretjih držav hitro prišel med tri vodilne države članice. Podobno prizadevanja za podporo državam članicam, ki so najbolj prizadete v zvezi z instrumentalizacijo nedovoljenih migracij s strani beloruskega režima, kažejo dodano vrednost, ki jo prinaša usklajeno sodelovanje vseh akterjev.

Večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 znatno krepi finančno podporo na področju migracij za izvajanje novega pakta o migracijah in azilu. Pomembno je, da se financiranje na ravni EU in na ravni držav članic, zlasti v okviru Sklada za azil, migracije in vključevanje, instrumenta za predpristopno pomoč ter Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa, poleg drugih ciljev uporablja tudi za spodbujanje učinkovitega vračanja in ponovnega sprejema ter trajnostne reintegracije.

Nova funkcija Schengenskega informacijskega sistema za razpise ukrepov za osebe, za katere so bile izdane odločbe o vrnitvi, ki bo začela delovati marca 2023, je še en pomemben del skupnega sistema EU za vračanje. Utira pot tesnejšemu sodelovanju, tudi kar zadeva vzajemno priznavanje odločb o vrnitvi, ki jih izdajo države članice, za hitrejši in učinkovitejši postopek vračanja.

2.Izzivi in ovire

Politika vračanja je kompleksno področje. Ena pomembnih pomanjkljivosti je pomanjkanje zanesljivih podatkov o tem, kako deluje sistem EU za vračanje. Zato je težko ugotoviti, kako izboljšati njegovo učinkovitost.

V vsaki državi članici je treba ob polnem spoštovanju temeljnih pravic, vključno z varstvom osebnih podatkov, racionalizirati in optimizirati postopke, da bi vračanje potekalo hitreje in učinkoviteje. Čeprav je bil dosežen velik napredek, se države članice še vedno soočajo s pomembnimi ozkimi grli in pomanjkanjem usklajevanja med akterji v procesu. Odločbe o prenehanju zakonitega prebivanja ne privedejo vedno do odločbe o vrnitvi, neupoštevanje obdobja za prostovoljno vrnitev pa ne povzroči vedno prisilne vrnitve – osrednji vidik za izboljšanje učinkovitosti je odprava teh vrzeli. Po podatkih Eurostata je bilo od 340 515 odločb o vrnitvi, izdanih leta 2021, 21 % dejansko izvršenih. Poleg tega je le pet držav članic odgovornih za 80 % vrnitev, ki jih podpira Frontex. Ker so države članice večkrat pozvale k okrepitvi Frontexove podpore na področju vračanja, je pomembno, da se podpora, ki jo lahko zagotavlja Frontex, izkoristi v celoti, tudi z zagotovitvijo, da so osebe v postopku vračanja na voljo organom, da se vrnejo z leti, ki jih organizira Frontex. Kot je navedeno v sporočilu Komisije o okrepitvi sodelovanja na področju vračanja in ponovnega sprejema ( 11 ) in kot je bilo ugotovljeno tudi v postopku schengenskega ocenjevanja, se pravni in upravni okviri držav članic za vračanje zelo razlikujejo, pri čemer so za vsak nacionalni sistem značilne tako dobre prakse kot tudi vrzeli. Med ključne ovire za učinkovito politiko vračanja spadajo znatne vrzeli med azilnimi postopki in postopki vračanja, dolgotrajni upravni in sodni postopki, težave pri preprečevanju pobega, nezadostni viri, infrastrukture in omejene upravne zmogljivosti za nadaljnje ukrepanje na podlagi odločb o vrnitvi, med drugim s prošnjami za ponovni sprejem v tretjih državah, saj je število tovrstnih prošenj trenutno zelo majhno v primerjavi z izdanimi odločbami o vrnitvi (16 % leta 2021). Boljša uporaba obstoječega pravnega okvira za vzajemno priznavanje odločb o vrnitvi bi prav tako lahko pospešila postopek vračanja in bi lahko pomenila nadaljnji korak k skupnemu sistemu EU za vračanje.

Dodaten izziv je nezadostno sodelovanje držav izvora. Učinkovita in pravočasna identifikacija in izdaja potnih listin pomembno vplivata na vračanje: dolgotrajni in nejasni postopki povečujejo nevarnost pobega in onemogočajo vrnitev. Poleg tega nekatere tretje države zavračajo neprostovoljne vrnitve ali jih omejujejo le na določene kategorije (npr. storilce kaznivih dejanj), ali pa ne priznavajo prošenj za ponovni sprejem, s čimer se v praksi število vrnitev zmanjšuje.

Z operativnega vidika je prepoznavanje in odpravljanje takih vrzeli in izzivov ter spodbujanje obstoječih dobrih praks prvi korak k učinkovitejšim in hitrejšim postopkom vračanja. To bo v skladu s pravom EU in Listino o temeljnih pravicah zagotovilo večjo učinkovitost v celotnem procesu in varstvo temeljnih pravic migrantov.

Operativna strategija bi morala upoštevati potrebo po izboljšanju nacionalnih postopkov, da bi bili skladni z nacionalnimi prizadevanji in prizadevanji EU za izboljšanje sodelovanja z mednarodnimi partnerji na področju vračanja in ponovnega sprejema.

V duhu pristopa Ekipa Evropa bi bilo treba spodbujati tesno sodelovanje med notranjo in zunanjo politiko, orodji in deležniki. Operativno strategijo bi bilo treba dopolniti z doslednejšimi in skladnejšimi nacionalnimi pristopi ter krepitvijo tesnejšega sodelovanja in solidarnosti med vsemi državami članicami, s čimer bi se dodatno okrepila podpora, ki jo zagotavlja Frontex, in spodbujala njena uporaba v državah članicah.

3.Vodilna načela in cilji operativne strategije

Komisija na podlagi kritičnega pregleda, kaj danes deluje in kaj ne, ter posvetovanj s člani mreže na visoki ravni meni, da bi se morala strategija osredotočiti na iskanje doslednega in skladnega pristopa med ravnjo držav članic in ravnjo EU, da bi zagotovili učinkovito vračanje kot del splošnih ciljev celovite migracijske in azilne politike EU.

Koordinator EU za vračanje in mreža na visoki ravni si bosta ob Frontexovi podpori in po potrebi v sodelovanju z drugimi institucijami EU prizadevala okrepiti skladnost in prizadevanja držav članic, združiti moči in zagotoviti medsebojno podporo pri odzivanju na neposredne potrebe in ovire ter z operativnimi dejavnostmi podpirati skupna prizadevanja v odnosu do tretjih držav pri izvajanju vračanja.

Operativna strategija mora odražati cilje politike EU na področju vračanja ( 12 ). Strategija mora biti tudi prilagodljivo orodje, ki se bo lahko stalno odzivalo na spremembe prednostnih nalog politike in okoliščin.

Ključni cilj operativne strategije bi moral biti izboljšanje delovanja vračanja, tako da:

·se na podlagi ciljev, ki so jih določile države članice, poveča skupno število učinkovitih vrnitev, in sicer z znatnim povečanjem števila vrnitev v tretje države, v katerih ni večjih političnih ovir,

·se vračanje izvaja hitreje, kar podpira celovitost in verodostojnost azilnih sistemov držav članic ter odvrača od nezakonitih prehodov meje, in

·je vračanje trajnostno ter v skladu z evropskimi vrednotami in temeljnimi pravicami.

Ta ključni cilj se lahko nadalje razdeli na naslednje operativne cilje:

·racionalizacija in optimizacija postopka vračanja v vsaki državi članici ob polnem spoštovanju temeljnih pravic, vključno z varstvom osebnih podatkov, da bi vračanje potekalo hitreje in učinkoviteje,

·povečanje števila prostovoljnih vrnitev (v absolutnem smislu in kot delež vseh vrnitev) in reintegracije, s čimer se spodbuja bolj trajnostno vračanje v okviru krovnega cilja povečanja vračanja na splošno,

·spodbujanje bolj sodelovalnega in skladnejšega pristopa EU k vračanju med državami članicami, Komisijo in Frontexom v duhu pristopa Ekipa Evropa, pri čemer se upoštevajo splošni odnosi s partnerji iz tretjih držav, ter

·izboljšanje podatkov in z dokazi podprtih statistik o vračanju z oblikovanjem bolj ciljno usmerjene, načrtovane in učinkovite politike vračanja ter skupne operativne zmogljivosti za odzivanje.

Za doseganje operativnih ciljev bi bilo potrebno skupno delo držav članic, Komisije in Frontexa, po potrebi v sodelovanju z Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in delegacijami EU, v duhu solidarnosti in praktičnega sodelovanja na prednostnih področjih, na katerih so potrebni skupni ukrepi. Operativna strategija bi morala Frontexu dati tudi jasno usmeritev, da konkretno prispeva k doseganju teh ciljev.

4.Štiri prednostna področja za uspešnejše in učinkovitejše vračanje

Komisija je na podlagi razprav na prvih dveh sestankih mreže na visoki ravni in dvostranskih posvetovanj z državami članicami opredelila štiri prednostna področja, ki so lahko podlaga za operativno strategijo: 

·ciljno usmerjeni ukrepi za usklajeno odzivanje na neposredne potrebe in ovire,

·povečanje učinkovitosti celotnega sistema vračanja s pospešitvijo postopka in odpravo vrzeli,

·spodbujanje svetovanja pri vračanju in reintegracije kot ključnih elementov sistema EU za vračanje, tako pri prostovoljnem kot prisilnem vračanju,

·digitalizacija upravljanja vračanja in izboljšanje analize podatkov.

Ta področja predstavljajo kombinacijo prizadevanj za obravnavanje neposrednih potreb in ovir, pri katerih sta potrebna usklajevanje in skupno ukrepanje, ter dolgoročnejšega strukturnega dela za izboljšanje učinkovitosti sistema EU za vračanje. V Prilogi k temu dokumentu o politiki so določeni glavni predlagani ukrepi za izvajanje štirih prednostnih področij ter cilji in kazalniki, ki bi se lahko uporabili za spremljanje napredka.

Delo bi moralo hitro preiti v resnično operativno fazo. Prispevati bi moralo k uresničitvi vrste vodilnih delovnih področij.

Zapletenost, občutljivost in veliko število deležnikov in organov, ki delujejo na področju vračanja, zahtevajo boljše usklajevanje ter odprte in strateške razprave v okolju zaupanja, da bi se premostile vrzeli. Delo koordinatorja EU za vračanje in mreže na visoki ravni je priložnost za uporabo praktičnega pristopa, ki temelji na pozitivnih izkušnjah držav članic, da bi spodbujali tesnejše praktično sodelovanje in skladnost za nadaljnji razvoj in uresničevanje ciljev te operativne strategije. Tako na ravni EU kot na ravni držav članic obstajajo različne prednosti in slabosti, prednostne naloge in potrebe, vzporedno pa bo treba napredovati pri različnih vidikih na poti k skupnemu in učinkovitemu sistemu EU za vračanje.

(1) ()    COM(2020) 609 final.

(2) ()    COM(2021) 277 final.

(3) ()    Mreži na visoki ravni za vračanje predseduje koordinator EU za vračanje, sestavljajo pa jo predstavniki vseh držav članic in Frontexa.

(4) ()    COM(2018) 634 final.

(5) ()    COM(2020) 611 final.

(6) ()    COM(2020) 610 final.

(7) ()    Uredba (ES) št. 810/2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2019/1155 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 (UL L 188, 12.7.2019, str. 25).

(8) ()    Uredba (EU) 2018/1860 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. novembra 2018 o uporabi schengenskega informacijskega sistema za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 312, 7.12.2018, str. 1).

(9) ()    Uredba Sveta (EU) 2022/922 z dne 9. junija 2022 o vzpostavitvi in delovanju ocenjevalnega in spremljevalnega mehanizma za preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1053/2013 (UL L 160, 15.6.2022, str. 1).

(10) ()    COM(2021) 120 final.

(11) ()    COM(2021) 56 final.

(12) ()    COM(2021) 56 final.

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 24.1.2023

COM(2023) 45 final

PRILOGA

k

DOKUMENTU O POLITIKI

Na poti k operativni strategiji za učinkovitejše vračanje

Predlagana prednostna področja operativne strategije za učinkovitejše vračanje

1)Ciljno usmerjeni ukrepi za odzivanje na neposredne potrebe in ovire

Odzivanje na neposredne potrebe in ovire s ciljno usmerjenimi ukrepi je pomemben vidik dela koordinatorja EU za vračanje in mreže na visoki ravni. Cilj tega predlaganega prednostnega področja je zagotoviti, da države članice združijo moči ter da obstajata nemoteno usklajevanje in skladnost med vsemi akterji, s čimer se zagotovi, da se skupna prizadevanja osredotočijo na vračanje v opredeljene tretje države v skladu s političnimi prednostnimi nalogami. Ovire bi bilo treba hitro opredeliti in odpraviti. Delo na tem področju lahko izpostavi bolj strukturna vprašanja (kot so sodelovanje med nacionalnimi organi, viri in potrebe po usposabljanju), ki jih je treba obravnavati dolgoročneje, kar lahko prispeva k drugim prednostnim področjem.

·Skupna prizadevanja vsako četrtletje usmeriti v izvajanje vrnitev v omejeno število prednostnih tretjih držav, o čemer se bo razpravljalo na vsakem sestanku mreže na visoki ravni in bo izvedeno v naslednjem četrtletju. Države, na katere se je treba osredotočiti, bi morale temeljiti na ustreznih akcijskih načrtih EU, nadaljnjem ukrepanju po mehanizmu iz člena 25a vizumskega zakonika in razpravah delovne skupine Sveta. Države, na katere se je treba osredotočiti, bi morale vključevati tudi državljane tretjih držav, katerih državljani so oproščeni vizumske obveznosti. Takšna skupna prizadevanja morajo biti usklajena s prizadevanji Komisije za povečanje števila vrnitev v določene tretje države, zlasti v okviru izvajanja sporazumov in dogovorov EU o ponovnem sprejemu ter nadaljnjega ukrepanja po mehanizmu iz člena 25a vizumskega zakonika.

·Olajšati sodelovanje med državami članicami s podobnimi potrebami, da bi združile moči in se medsebojno podpirale pri operativnih dejavnostih, povezanih z vračanjem, ter druga drugi odprle mesta v nacionalnih programih za pomoč pri prostovoljnem vračanju in reintegracijo. Frontex bo po potrebi prilagodil svoje dejavnosti, da bi zagotovil vso potrebno pomoč.

·Člani mreže na visoki ravni naj bi sodelovali z ustreznimi nacionalnimi organi pri osredotočanju ukrepov na določene opredeljene tretje države in zlasti na povečanje učinkovitosti pri: zagotavljanju prednostne obravnave teh vrnitev, pripravi dokumentacije za identifikacijo (dokumenti, individualna ocena, biometrični podatki), zagotavljanju razpoložljivosti oseb v postopku vračanja za razgovore in misije za identifikacijo, izdajanju prošenj za ponovni sprejem na podlagi odločb o vrnitvi, zagotavljanju zadostnih zmogljivosti za pridržanje, kjer je to potrebno, vzpostavitvi rutinske identifikacije z veleposlaništvi in napolnjevanju čarterskih letov.

·Obravnavati ad hoc vprašanja, kot so zahteve v zvezi s COVID-19, o katerih je bil hitro obveščen koordinator EU za vračanje, da bi se našla rešitev.

·Države članice, člani mreže na visoki ravni, Frontex in drugi ustrezni akterji, kot so evropski migracijski uradniki za zveze (EMLO) in evropski uradniki za zvezo na področju vračanja (EURLO), bi morali sodelovati pri zagotavljanju ustreznih informacij in prispevkov za stike s tretjimi državami. To bi olajšalo organizacijo skupnih misij Komisije in zadevnih držav članic v tretje države v sodelovanju z Evropsko službo za zunanje delovanje, da se predstavi skupen in skladen pristop.

2)Dolgoročnejše in strukturne potrebe

Vrzeli v sodelovanju in stikih med organi, vključenimi v postopek vračanja, so ključna strukturna ovira za učinkovitejši postopek vračanja. Delo na tem predlaganem področju bi bilo osredotočeno na prepoznavanje teh vrzeli in njihovo odpravljanje, da bi zagotovili, da bo na podlagi odločbe o prenehanju zakonitega prebivanja v EU izdana odločba o vrnitvi, da bodo take odločbe o vrnitvi izvršene in da se bodo vrnitve izvedle čim hitreje.

a)Povečanje učinkovitosti celotnega sistema vračanja s pospešitvijo postopka in odpravo vrzeli

·Osredotočiti se na ključne točke in posebne ovire, ki so jih sporočile države članice ali so bile opredeljene v schengenskih ocenjevanjih, da bi se pospešil postopek vračanja.

·Zagotoviti, da odločbi o prenehanju zakonitega prebivanja takoj sledi odločba o vrnitvi, vključno s povezovanjem izida azilnega postopka s postopkom vračanja, tudi v sodelovanju s Frontexom ter na podlagi izkušenj in znanja Agencije EU za azil in Agencije EU za temeljne pravice.

·Odpraviti vrzeli pri prerazporeditvi s prostovoljnih na prisilne vrnitve – vrzeli med pristojnimi organi za izboljšanje učinkovitosti in zmanjšanje nevarnosti pobega.

·Odpraviti postopkovne vrzeli in ovire, povezane z različnimi pristojnostmi organov in teles, odgovornih za različne faze postopka vračanja, za katere naj bi mreža na visoki ravni proučila praktične rešitve na podlagi izkušenj in dobrih praks držav članic.

·Delo v zvezi s posebej opredeljenimi ovirami, povezanimi z obstruktivnim vedenjem in pomanjkanjem sodelovanja državljanov tretjih držav.

·Delo v zvezi z ovirami, značilnimi za vrnitev obsojenih storilcev kaznivih dejanj.

·Odpraviti ovire v sistemih držav članic, povezane s predložitvijo prošenj za ponovni sprejem (po potrebi vključno z vprašanji, povezanimi s sistemom vodenja zadev za ponovni sprejem s tretjimi državami).

·Opredeliti praktične potrebe in ukrepe za čim boljšo uporabo nove funkcije Schengenskega informacijskega sistema za ustvarjanje razpisov ukrepov za osebe, za katere so bile izdane odločbe o vrnitvi, da se olajša vzajemno priznavanje odločb o vrnitvi.

·Razviti skladnejši pristop za ugotavljanje nevarnosti pobega, pomanjkanja zadostnih zmogljivosti in učinkovitejše uporabe uspešnih alternativ pridržanju. Prizadevati si za vzpostavitev boljše povezave med vrstami nevarnosti pobega ter najprimernejšimi in najustreznejšimi alternativami pridržanju.

b)Spodbujanje svetovanja pri vračanju in reintegracije kot ključnih elementov sistemov za vračanje, tako pri prostovoljnem kot prisilnem vračanju

Svetovalci za vračanje imajo osrednjo vlogo v postopku vračanja, saj osebo v postopku vračanja spremljajo v vseh fazah postopka, vključno z zagotavljanjem polnega spoštovanja temeljnih pravic v vseh fazah postopka. Na podlagi tekočega dela v okviru strategije EU za prostovoljno vračanje in reintegracijo, vključno z razpravami v ustreznih skupinah Sveta in forumih strokovnjakov, bi bilo delo na tem predlaganem področju osredotočeno na zagotavljanje, da imajo vse države članice dobro usposobljene svetovalce za vračanje s potrebnimi orodji za podporo učinkovitejšemu procesu, vključno s priložnostmi v državi vrnitve ter napotitvijo na pobude mednarodnih organizacij, lokalnih akterjev, nacionalnih organov ali projektov razvojnega sodelovanja. Poleg tega bo delo osredotočeno na zagotavljanje skladnega pristopa k trajnostni reintegraciji in njenemu financiranju, kar bi lahko osebe v postopku vračanja in organe tretjih držav dodatno spodbudilo k sodelovanju v postopku vračanja.

·Podpreti države članice pri vzpostavitvi učinkovitejših shem pomoči pri prostovoljnem vračanju in svetovalnih struktur za vračanje na podlagi dela, ki poteka na ravni strokovnih delavcev, in ob Frontexovi podpori. Vse države članice bi morale do konca leta uporabljati skupne storitve Frontexa za reintegracijo. Cilj bi moral biti povečanje absolutnega števila prostovoljnih vrnitev za vse države članice.

·Zagotoviti, da je svetovanje pri vračanju v vseh državah članicah poklicni profil, s katerim se spodbuja uporaba prostovoljnega vračanja kot del splošnega cilja povečanja vračanja na splošno.

·Zagotoviti popolno ozaveščenost na vseh ravneh o razpoložljivih orodjih in usposabljanju (tudi o temeljnih pravicah) za reševanje strukturnih izzivov.

·Države članice, ki imajo več izkušenj, se spodbuja, da z bolj ciljno usmerjeno in strateško izmenjavo med člani mreže na visoki ravni podprejo tiste z manj izkušnjami.

·Spodbujati skladnost pomoči pri prostovoljnem vračanju in reintegraciji med državami članicami v odnosu do določenih tretjih držav, kjer je to potrebno, in zagotoviti usklajevanje ustreznih obstoječih programov v tretjih državah.

·Zagotoviti, da svetovalci za vračanje iz držav članic in Frontexa poznajo in znajo uporabiti možnosti napotitve in reintegracije, ki so osebam v postopku vračanja na voljo v državah vrnitve v okviru pobud mednarodnih organizacij, lokalnih akterjev, nacionalnih organov ali projektov razvojnega sodelovanja.

·Do konca leta 2023 podvojiti število tretjih držav, vključenih v skupne storitve Frontexa za reintegracijo.

c)Digitalizacija upravljanja vračanja in izboljšanje analize podatkov

Pomanjkanje rednih in zanesljivih podatkov na področju vračanja je pomembna pomanjkljivost, ki jo je treba odpraviti. Pomemben del sestavljanke je zagotoviti, da ima vsaka država članica digitalni sistem vodenja zadev za vračanje, ki ga je mogoče povezati z drugimi informacijskimi sistemi, pomembnimi za postopek vračanja, in ki lahko podpre učinkovitejšo in zanesljivejšo analizo ustreznih podatkov.

·Določiti jasne časovne okvire za podporo digitalizaciji sistemov vodenja zadev za vračanje v državah članicah z izvedbo Frontexovega modela; Frontex dokonča analizo vrzeli za vse države članice do konca leta 2023, nato skupaj z državami članicami razvije in izvede načrt, da bi se čim prej, najpozneje pa do leta 2026, dosegla popolna digitalizacija; za te projekte uporabi razpoložljiva sredstva iz Sklada za azil, migracije in vključevanje.

·Nadalje analizirati možnost vzpostavitve interoperabilnosti med informacijskimi sistemi, ki so pomembni za postopek vračanja, vključno z nujnostjo in sorazmernostjo takih medsebojnih povezav.

·Povečati uporabo orodja za pomoč pri reintegraciji (RIAT) in obstoječega sistema vodenja zadev za ponovni sprejem s tretjimi državami (RCMS).

·Zagotoviti ozaveščenost o stanju nalaganja in posodabljanja razpisov ukrepov za vrnitev v SIS II, dostopu organov različnih držav članic do SIS II, spremljanju vrnitev in ustaljenih praksah v zvezi z zadetki.

·Opredeliti nove priložnosti, ki jih sistem vstopa/izstopa ponuja za učinkovito uporabo podatkov o osebah, ki so prekoračile obdobje dovoljenega bivanja, ki jih samodejno ustvari sistem.

·Na podlagi nove funkcije Schengenskega informacijskega sistema v zvezi z ustvarjanjem razpisov ukrepov za osebe, ki jim je bila izdana odločba o vrnitvi, opredeliti in izkoristiti možnosti za olajšanje vzajemnega priznavanja odločb o vrnitvi za hitrejši in učinkovitejši postopek vračanja.

·Sodelovati z vsemi deležniki (Komisijo, Frontexom, državami članicami) za izboljšanje zbiranja statističnih podatkov v zvezi z vračanjem in razvoj produktov analitike, analize in situacijskega zavedanja o delovanju vračanja, ki ustrezajo svojemu namenu, da se omogoči proaktivno načrtovanje skupnih ukrepov za odpravo ugotovljenih izzivov.

·Razviti skupno razumevanje uspešnosti na področju vračanja, ki presega stopnjo vračanja, ter opredeliti ustrezne kazalnike za poročanje in učinkovitost.

* * *

Napredek in dosežke operativne strategije bi bilo treba spremljati z jasno opredeljenim sklopom kazalnikov. Upoštevati je treba naslednje kazalnike:

·Število odločb o vrnitvi, izdanih na podlagi zavrnilnih odločb o azilu.

·Število prošenj za ponovni sprejem, izdanih na podlagi odločb o vrnitvi.

·Delež prostovoljnih vrnitev glede na skupno število vrnitev.

·Število držav članic z vzpostavljenim informacijskim sistemom vodenja zadev za vračanje.

·Število držav članic z vzpostavljenim sistemom svetovanja pri vračanju.

·Število držav članic, ki redno uporabljajo Frontexove storitve v zvezi z vračanjem (pred vrnitvijo, po vrnitvi, reintegracija) in sodelujejo v operacijah vračanja.

·Število tretjih držav, vključenih v skupne storitve Frontexa za reintegracijo.

Koordinator EU za vračanje bo mreži na visoki ravni zagotavljal redna poročila o napredku, ki bodo vključena tudi v schengenski barometer. Kazalniki so sicer trdna podlaga za spremljanje napredka, lahko pa se razvijajo z razvojem in izvajanjem operativne strategije.