EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 1.2.2023

COM(2023) 44 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o izvajanju Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje

1.Uvod

Pravica do brezplačne pravne pomoči je zapisana v členu 47, tretji odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah 1 in členu 6(3), točka (c), Evropske konvencije o človekovih pravicah.  

Cilj Direktive (EU) 2016/1919 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje 2 (v nadaljnjem besedilu: Direktiva) je okrepiti pravico do poštenega sojenja v kazenskem postopku z določitvijo skupnih minimalnih pravil o pravici do brezplačne pravne pomoči. 

Direktiva je šesti instrument, sprejet na podlagi člena 82(2), točka (b), Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) 3 , ki zagotavlja pravno podlago za sprejetje minimalnih pravil o „pravic[ah] posameznikov v kazenskem postopku“. Direktiva se uporablja v 25 državah članicah 4 .

EU je na tem področju sprejela še pet drugih direktiv:

·direktivo o pravici do tolmačenja in prevajanja 5 ,

·direktivo o pravici do obveščenosti 6 ,

·direktivo o pravici do dostopa do odvetnika in do komunikacije s tretjimi osebami med odvzemom prostosti 7 ,

·direktivo o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju 8 ter

·direktivo o procesnih jamstvih za otroke 9 .

Te direktive pomagajo izboljšati medsebojno zaupanje ter s tem krepiti načelo vzajemnega priznavanja sodb in drugih sodnih odločb.

Evropska komisija je že objavila poročila o izvajanju prvih štirih direktiv 10 . Podobno mora v skladu s členom 10(2) Direktive Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o izvajanju Direktive.

To poročilo temelji predvsem na informacijah, ki so jih države članice Komisiji predložile ob priglasitvi nacionalnih ukrepov, s katerimi je Direktiva prenesena v nacionalno pravo. Temelji tudi na javno dostopnih informacijah Agencije Evropske unije za temeljne pravice 11 in študijah zunanjih deležnikov, ki jih financira Komisija 12 .

Poročilo je osredotočeno na ukrepe, ki so jih države članice do zdaj sprejele za prenos Direktive 13 . V njem je ocenjeno, ali so države članice v celoti in pravilno prenesle Direktivo ter ali nacionalna zakonodaja dosega cilje Direktive in izpolnjuje njene zahteve.

Sodišče Evropske unije je v nekaj primerih razložilo Direktivo 2013/48/EU 14 . Takšna razlaga je pomembna tudi pri ocenjevanju skladnosti z Direktivo in je bila upoštevana v tem poročilu.

2.Splošna ocena

V skladu s členom 12 Direktive so morale države članice Direktivo prenesti v nacionalno zakonodajo do 25. maja 2019. Štiri države članice (Nemčija, Grčija, Hrvaška in Malta) do tega datuma Komisiji niso sporočile vseh potrebnih ukrepov. Zato je Komisija julija 2019 zoper te države članice začela postopke za ugotavljanje kršitev na podlagi člena 258 PDEU, ker niso sporočile svojih ukrepov za prenos. Vse navedene države članice so od takrat izpolnile svoje obveznosti, postopki za ugotavljanje kršitev pa so bili končani.

Pristop k prenosu Direktive se med državami članicami razlikuje. Nekatere države članice so poleg drugih pravnih ali praktičnih izvedbenih ukrepov uvedle posebne zakonodajne ukrepe, s katerimi so bile izrecno prenesene pravice iz Direktive. Druge države članice so menile, da so njihovi obstoječi ukrepi na splošno že skladni z zahtevami iz Direktive, in niso sprejele nobenih posebnih ukrepov za prenos.

Čeprav je neobstoj posebnih določb o prenosu včasih mogoče vsaj delno rešiti s praktičnimi izvedbenimi ukrepi in sodno prakso, pa to ne velja vedno. Zato v številnih državah članicah (22) nacionalne določbe ne zadostujejo za popolno uskladitev z nekaterimi ključnimi določbami Direktive. To zlasti velja, kadar je področje uporabe nacionalnih ukrepov ožje od področja uporabe, določenega v členu 2 Direktive (to zadeva 11 držav članic).

Ocena skladnosti je v 22 državah članicah razkrila še druge pomanjkljivosti, zlasti v zvezi z zahtevo, da se brezplačna pravna pomoč dodeli brez nepotrebnega odlašanja in najpozneje pred zaslišanjem oziroma pred izvedbo preiskovalnih dejanj ali dejanj zbiranja dokazov.

Takšno neizpolnjevanje vseh določb Direktive negativno vpliva na učinkovitost pravic, ki jih ta določa. Komisija bo sprejela vse ustrezne ukrepe za odpravo vseh ugotovljenih pomanjkljivosti, vključno z začetkom postopkov za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 258 PDEU.

3.Specifične točke ocene

3.1.Področje uporabe (člen 2)

V členu 2(1) je določeno področje uporabe zahtev iz Direktive. Direktiva se uporablja za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku, ki imajo pravico do dostopa do odvetnika na podlagi Direktive 2013/48/EU in ki:

(a)jim je odvzeta prostost;

(b)morajo imeti pomoč odvetnika v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom ali

(c)morajo biti navzoči, ali jim je dovoljeno, da so navzoči, pri preiskovalnih dejanjih ali dejanjih zbiranja dokazov, ki vključujejo vsaj:

(I)prepoznave;

(II)soočenja;

(III)rekonstrukcije kaznivega dejanja.

V številnih državah članicah (14) so nacionalni ukrepi, s katerimi se uresničujejo pravice iz Direktive, skladni z Direktivo, čeprav z njimi morda ni izrecno prenesen člen 2(1). Vendar so bile v nacionalnih zakonodajah 11 držav članic ugotovljene težave glede skladnosti. Težave glede skladnosti, ki se nanašajo na prenos člena 2(1), so še posebej resne, saj pogosto vplivajo tudi na področje uporabe nacionalnih določb, s katerimi se izvajajo posebne pravice iz Direktive. To velja zlasti v primerih, ko osumljene osebe, kot so opredeljene z Direktivo, na nacionalni ravni niso priznane kot take, ko je brezplačna pravna pomoč na voljo šele po izdaji uradne obtožnice ali ko nacionalna zakonodaja ne zajema vseh oblik odvzema prostosti, med katerimi bi morala biti dodeljena brezplačna pravna pomoč.

Člen 2(2) Direktive določa, da se pravice iz Direktive uporabljajo za zahtevane osebe, ki imajo pravico do dostopa do odvetnika v skladu z Direktivo 2013/48/EU, od njihovega prijetja v izvršitveni državi članici. V 12 državah članicah so bile ugotovljene težave glede skladnosti, ker niso prenesle zahteve „od prijetja“.

Od vseh držav članic jih je sedem izkoristilo možnost, da s področja uporabe ukrepov za prenos izvzamejo manjše kršitve (člen 2(4) Direktive). Medtem ko je nacionalna zakonodaja večine držav članic (5), ki so uporabile to možnost, skladna z omejitvami iz Direktive, se zdi, da nacionalna zakonodaja dveh držav članic ni v celoti skladna.

3.2.Opredelitev pojma (člen 3)

V členu 3 Direktive je brezplačna pravna pomoč za namene Direktive opredeljena kot financiranje pomoči odvetnika – s strani države članice –, ki omogoča izvajanje pravice do dostopa do odvetnika. V uvodni izjavi 8 Direktive je navedeno, da bi morala brezplačna pravna pomoč kriti stroške obrambe osumljenih, obdolženih in zahtevanih oseb ter da bi morali pristojni organi držav članic imeti možnost, da pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči osumljenim, obdolženim ali zahtevanim osebam zahtevajo, da del teh stroškov nosijo same glede na svoja finančna sredstva.

Razen navedb v uvodni izjavi 8 v Direktivi ni neposredno obravnavano vprašanje izterjave stroškov brezplačne pravne pomoči, čeprav je to pomembno. Kljub temu lahko v nekaterih primerih nacionalne določbe o izterjavi stroškov vplivajo na oceno posebnih zahtev iz Direktive glede tega, kdaj se sprejme odločitev o brezplačni pravni pomoči, ali glede pravne varnosti.

Od vseh držav članic jih 19 omogoča izterjavo stroškov v eni ali več posebnih okoliščinah, na primer:

·v 12 državah članicah v primeru obsodbe ob ustreznem upoštevanju finančnih in/ali družinskih razmer osebe ali celo ne glede na te razmere, ali če je kazenski postopek ustavljen zaradi okoliščin, ki ne pomenijo oprostitve osebe, kot je zastaranje ali pomilostitev;

·v osmih državah članicah, če se izkaže, da oseba ni bila upravičena do brezplačne pravne pomoči, je dala lažne izjave, ni sodelovala ali je zlorabila brezplačno pravno pomoč ali ni obvestila organov, da razlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne obstajajo več, ali če so stroški brezplačne pravne pomoči nastali zaradi malomarnosti, ter

·v štirih državah članicah, če se je finančni položaj upravičenca do brezplačne pravne pomoči izboljšal.

3.3.Brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku (člen 4)

V skladu s členom 4(1) in (2) Direktive morajo države članice zagotoviti, da imajo osumljene in obdolžene osebe, ki nimajo dovolj sredstev za plačilo pomoči odvetnika (ocena materialnega položaja), pravico do brezplačne pravne pomoči, kadar to zahtevajo interesi pravičnosti (ocena upravičenosti na podlagi pravičnosti). To državam članicam pušča določeno diskrecijsko pravico. Načeloma lahko ohranijo strukturo svojih različnih sistemov brezplačne pravne pomoči, če se z uporabo ustreznih nacionalnih predpisov ne omejujejo pravice in procesna jamstva, ki jih zagotavljata Listina Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropska konvencija o človekovih pravicah, kot ju razlagata Sodišče Evropske unije in Evropsko sodišče za človekove pravice, ali če se ne odstopa od teh pravic (uvodna izjava 17, zadnji stavek, Direktive).

V s tem povezani uvodni izjavi 18 Direktive je navedeno: „Države članice bi morale določiti praktično ureditev v zvezi z zagotavljanjem brezplačne pravne pomoči. Takšna ureditev bi lahko določala, da se brezplačna pravna pomoč dodeli na prošnjo osumljene, obdolžene ali zahtevane osebe. Vendar ta prošnja zlasti ob upoštevanju potreb ranljivih oseb ne bi smela biti vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči.“

Ugotovljeno je bilo, da tri države članice zahtevajo predložitev uradne prošnje za brezplačno pravno pomoč in ne predvidevajo nobenih možnosti za dodelitev brezplačne pravne pomoči po uradni dolžnosti. Zato ima zahteva po predložitvi uradne prošnje v teh državah članicah lahko učinek vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v smislu uvodne izjave 18 Direktive. Vendar je v eni od teh držav članic to ublaženo s tem, da nacionalna zakonodaja zagotavlja, da organi kazenskega pregona zadevno osebo seznanijo z njeno pravico do brezplačne pravne pomoči, in s tem, da lahko nacionalna odvetniška zbornica do sprejetja uradne odločbe vnaprej plača stroške in pristojbine.

Medtem ko pet držav članic uporablja samo oceno materialnega položaja, tri države članice pa samo oceno upravičenosti na podlagi pravičnosti, 16 držav članic uporablja oboje, tj. oceno materialnega položaja in oceno upravičenosti na podlagi pravičnosti. Od vseh držav članic ena ni izkoristila možnosti, da bi za uveljavljanje pravice do brezplačne pravne pomoči zahtevala oceno materialnega položaja ali oceno upravičenosti na podlagi pravičnosti. Pravica do brezplačne pravne pomoči je tako brezpogojna in država članica ni prenesla člena 4(2), (3) in (4), saj se ta v nacionalnem okviru ne uporablja.

V 19 državah članicah, ki uporabljajo oceno materialnega položaja, se zdi zakonodaja skladna s členom 4(3) Direktive, kar pomeni, da morajo te države članice upoštevati vse zadevne in objektivne dejavnike, kot so prihodki, premoženje in družinske razmere zadevne osebe, kot tudi stroški pomoči odvetnika in življenjski standard v tej državi članici, da se ugotovi, ali v skladu z veljavnimi merili v tej državi članici osumljena ali obdolžena oseba nima dovolj sredstev za plačilo pomoči odvetnika. Države članice, ki uporabljajo oceno materialnega položaja, uporabljajo različna merila za ugotavljanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Od vseh držav članic jih devet uporablja splošne določbe, na primer splošna sklicevanja na vlagateljev socialno-ekonomski ali finančni položaj, kar omogoča večjo prožnost. Nasprotno pa jih je 12 določilo podrobnejše določbe s konkretnimi merili in/ali fiksnim pragom. Le v dveh državah članicah, ki uporabljata oceno materialnega položaja, nacionalni ukrepi niso v celoti skladni s členom 4(3) Direktive. V eni od njiju je to zaradi domneve, da imajo nekatere kategorije osumljenih in obdolženih oseb dohodke, ki presegajo prag za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Takšna domneva izključuje tudi možnost dodelitve brezplačne pravne pomoči v prihodnjih postopkih, ne glede na naravo teh postopkov in položaj zadevne osebe v postopku. V drugi državi je neskladnost s členom 4(3) posledica neobstoja posebnih meril za oceno finančnega položaja zadevne osebe, pa tudi dejstva, da se ocena materialnega položaja opravi šele na koncu postopka, ko se odloča o morebitni izterjavi stroškov.

V skladu s prvim stavkom člena 4(4) Direktive morajo države članice, ki uporabljajo oceno upravičenosti na podlagi pravičnosti, upoštevati težo kaznivega dejanja, zapletenost zadeve in strogost sankcije, ki bi se pričakovano lahko izrekla, da se ugotovi, ali je treba zaradi interesov pravičnosti dodeliti brezplačno pravno pomoč. Od vseh držav članic, ki uporabljajo oceno upravičenosti na podlagi pravičnosti, jih je sedem določilo posebna merila za takšno oceno v strogem pomenu. Velika večina (18) držav članic, ki uporabljajo oceno upravičenosti na podlagi pravičnosti, ima sisteme obvezne obrambe, ki so enakovredni oceni upravičenosti na podlagi pravičnosti, kot je navedeno v zvezi s členom 2(1), točka (b), Direktive (glej oddelek 3.1 tega poročila). Nacionalne zakonodaje petih držav članic vsebujejo tudi splošna sklicevanja na interese pravičnosti, vendar se na takšno splošno sklicevanje opira samo ena država članica, ki uporablja oceno upravičenosti na podlagi pravičnosti. V tej državi članici sodišče uporablja merilo „interesa pravičnosti“ po prostem preudarku, odvisno od okoliščin zadeve. Vendar pa glede na poročila deležnikov sodišče v resnici, kadar osumljene ali obdolžene osebe izpolnjujejo pogoje ocene upravičenosti na podlagi pravičnosti, samodejno ugotovi, da je dodelitev brezplačne pravne pomoči v interesu pravičnosti, in zato ugotovi, da so izpolnjeni tudi pogoji ocene upravičenosti na podlagi pravičnosti.

V drugem stavku člena 4(4) Direktive so našteti primeri, v katerih je treba šteti, da so izpolnjeni pogoji ocene upravičenosti na podlagi pravičnosti, in sicer:

(a)ko je osumljena ali obdolžena oseba privedena pred pristojno sodišče ali sodnika, da se odloči o pridržanju v kateri koli fazi postopka v okviru področja uporabe Direktive, in

(b)med pridržanjem.

V 11 državah članicah, ki uporabljajo oceno upravičenosti na podlagi pravičnosti, so bile ugotovljene težave glede skladnosti, povezane predvsem s točko (a) zgoraj. Te težave se nanašajo predvsem na primere, v katerih se odločitev o priporu sprejme, ko osebi (še) ni bila odvzeta prostost. Vendar so bile težave glede skladnosti ugotovljene tudi v primerih, ko je policija osebo že priprla.

V skladu s členom 4(5) Direktive morajo države članice zagotoviti, da se brezplačna pravna pomoč dodeli brez nepotrebnega odlašanja in najpozneje pred zaslišanjem s strani policije, drugega organa preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodnega organa oziroma pred izvedbo preiskovalnih dejanj ali dejanj zbiranja dokazov iz člena 2(1), točka (c), Direktive. V zvezi s tem je treba poudariti, da 14 držav članic zagotavlja začasno ali nujno brezplačno pravno pomoč. Kljub temu so bile v 22 državah članicah ugotovljene težave glede skladnosti s členom 4(5). V številnih od teh držav članic (17) je dostop do odvetnika mogoče zagotoviti pravočasno (z uporabo Direktive 2013/48/EU), vendar pravica do (začasne) brezplačne pravne pomoči, kot je določena v členu 4(5) Direktive, ni jasno zagotovljena. Te težave glede skladnosti so povezane z nepravilnim prenosom področja uporabe Direktive in časom dodelitve brezplačne pravne pomoči, tako na splošno kot tudi v konkretnih primerih. Poleg tega so bile ugotovljene težave glede skladnosti, kadar je predložitev uradne prošnje določena kot vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

3.4.Brezplačna pravna pomoč v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje (člen 5)

V skladu s členom 5(1) Direktive morajo države članice, ki izvršujejo evropski nalog za prijetje, zagotoviti, da imajo osebe, zahtevane na podlagi evropskega naloga za prijetje, pravico do brezplačne pravne pomoči od prijetja v zadevni državi članici do njihove predaje ali dokler odločitev, da se jih ne preda, ne postane pravnomočna.

Od vseh držav članic jih je pet izrecno preneslo pravico do brezplačne pravne pomoči za osebe, zahtevane na podlagi evropskega naloga za prijetje, s posebnimi, samostojnimi določbami. Nasprotno pa se zakonodaja velike večine (20) držav članic opira na navzkrižna sklicevanja na splošne določbe o brezplačni pravni pomoči v kazenskih postopkih.

Težave glede skladnosti v zvezi s členom 5(1) Direktive so bile ugotovljene za 15 držav članic, izhajajo pa predvsem iz dejstva, da niso bile prenesene zahteve „od prijetja“, kot je bilo omenjeno že v zvezi s členom 2(2) (glej oddelek 3.1 tega poročila). Druge težave glede skladnosti, ugotovljene v šestih državah članicah, so povezane z nacionalnimi pravili, ki dodelitev brezplačne pravne pomoči pogojujejo z uradno prošnjo, ali z nepravilnim prenosom rokov za odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kar dejansko pomeni, da je pravica do brezplačne pravne pomoči od prijetja sicer načeloma lahko zagotovljena, vendar ne nujno do sprejetja odločitve.

V skladu s členom 5(2) morajo države članice, ki izdajo evropski nalog za prijetje, zagotoviti, da imajo zahtevane osebe, ki so v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka in ki uveljavljajo svojo pravico do izbire odvetnika v tej državi članici, ki bo pomagal odvetniku v izvršitveni državi članici v skladu s členom 10(4) in (5) Direktive 2013/48/EU, pravico do brezplačne pravne pomoči v državi članici, ki je izdala evropski nalog za prijetje, za namene takšnih postopkov v izvršitveni državi članici. Nacionalna zakonodaja v 12 državah članicah ni v celoti skladna s členom 5(2) Direktive, predvsem zaradi neobstoja posebnih določb za uveljavitev zahteve iz Direktive ali zaradi neobstoja jasnih navzkrižnih sklicevanj, s katerimi bi bila uporaba določb o kazenskem postopku ali brezplačni pravni pomoči razširjena na postopke na podlagi evropskega naloga za prijetje.

Člen 5(3) Direktive določa, da je lahko pravica do brezplačne pravne pomoči iz člena 5(1) in (2) pogojena z oceno materialnega položaja v skladu s členom 4(3), ki se uporablja smiselno. Vendar v tej določbi ni predvidena možnost ocene upravičenosti na podlagi pravičnosti v skladu s členom 4(4) Direktive. Več kot polovica (15) držav članic uporablja oceno materialnega položaja v skladu s členom 5(3). Vendar so težave glede skladnosti, ugotovljene v štirih državah članicah, posledica: (i) uporabe ocene upravičenosti na podlagi pravičnosti poleg ocene materialnega položaja; (ii) nejasnosti glede tega, ali se uporablja samo ocena materialnega položaja; (iii) ali pomanjkljivosti pri prenosu člena 4(3) Direktive, ki vplivajo tudi na skladnost nacionalne zakonodaje s členom 5(3) Direktive (glej oddelek 3.3 tega poročila).

3.5.Odločitve v zvezi z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči (člen 6)

Člen 6(1) Direktive določa, da mora pristojni organ brez nepotrebnega odlašanja odločiti o tem, ali se brezplačna pravna pomoč dodeli ali ne, ter o dodelitvi odvetnikov. Države članice morajo prav tako sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da pristojni organ te odločitve sprejema skrbno, pri tem pa spoštuje pravice obrambe.

V uvodni izjavi 24 Direktive je pojasnjeno, da bi moral biti pristojni organ neodvisni organ, pristojen za sprejemanje odločitev v zvezi z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči, ali sodišče, vključno s sodnikom posameznikom. Vendar bi bilo treba v nujnih primerih omogočiti tudi začasno vključitev policije in tožilstva, v kolikor bi bilo to potrebno, da se brezplačna pravna pomoč dodeli pravočasno.

V večini (23) držav članic odločitve o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sprejema sodišče ali sodnik in/ali urad za pravno pomoč. Posamezni odvetniki, ki zagotavljajo brezplačno pravno pomoč, se običajno dodelijo v sodelovanju z nacionalnimi odvetniškimi združenji (običajno odvetniško zbornico). Odvetniki se dodelijo na podlagi seznamov ali elektronskih registrov odvetnikov, ki zagotavljajo brezplačno pravno pomoč, ki jih zagotavljajo ali vodijo odvetniška združenja, ali pa jih v posameznih zadevah dodelijo takšna združenja sama. V dveh državah članicah brezplačno pravno pomoč v celoti organizirajo nacionalni odvetniški zbornici in njuni člani. Nasprotno pa v štirih državah članicah odvetniške zbornice niso neposredno vključene.

V šestih državah članicah lahko pri odločanju o brezplačni pravni pomoči sodelujeta tudi policija in tožilstvo: (i) v določenih vrstah ali fazah postopkov; (ii) v posebnih okoliščinah, kot je odvzem prostosti osumljeni ali obdolženi osebi; (iii) kadar se uporablja obvezna obramba ali (iv) v povezavi z določenimi vrstami brezplačne pravne pomoči.

V več kot polovici (15) držav članic so bile ugotovljene težave pri prenosu člena 6(1) Direktive. Te težave so večinoma povezane s časom sprejetja odločitve o brezplačni pravni pomoči (težave, povezane s prenosom člena 4(5) Direktive, tako vplivajo tudi na prenos člena 6(1) Direktive) in/ali zahtevo, da mora odločitev sprejeti pristojni organ.

V petih državah članicah so bile ugotovljene težave glede skladnosti s členom 6(2) Direktive, ki določa, da je treba osumljene, obdolžene ter zahtevane osebe pisno obvestiti o popolni ali delni zavrnitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč.

3.6.Kakovost brezplačne pravne pomoči in usposabljanja (člen 7)

V skladu s členom 7(1) Direktive morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, tudi glede financiranja, za zagotovitev:

(a)učinkovitega sistema brezplačne pravne pomoči, ki je ustrezno kakovosten, in

(b)storitev brezplačne pravne pomoči, ki so ustrezno kakovostne za to, da zagotovijo poštenost postopka, ob ustreznem spoštovanju neodvisnosti pravnega poklica.

Ta zahteva iz Direktive je tudi vprašanje praktičnega izvajanja, ki ne zahteva vedno prenosa s sprejetjem zakonodajnih ukrepov, če obstaja ustrezen pravni okvir. Vendar v treh državah članicah v nacionalni zakonodaji ni bilo mogoče najti posebnih pravil, s katerimi bi se izvajal člen 7(1) Direktive. Težave so bile ugotovljene tudi v 11 državah članicah, ki so sprejele posebne ukrepe v zvezi s členom 7(1) Direktive. Te težave so predvsem posledica nezadostnega financiranja sistema brezplačne pravne pomoči, nižjih honorarjev odvetnikov, ki zagotavljajo brezplačno pravno pomoč, ali neustreznih sistemov izbire takih odvetnikov, kar lahko negativno vpliva na kakovost brezplačne pravne pomoči. Posebni sistemi akreditacije ali izbire odvetnikov, ki zagotavljajo brezplačno pravno pomoč, vzpostavljeni v štirih državah članicah, sami po sebi tudi ne zadostujejo nujno za zagotavljanje kakovosti storitev brezplačne pravne pomoči.

Večina držav članic ni izrecno prenesla določb člena 7(2) (23 držav članic) in (3) (18 držav članic) Direktive, ki se nanašajo na usposabljanje osebja, vključenega v odločanje o brezplačni pravni pomoči, in odvetnikov. Večinoma je bilo mogoče opredeliti le ustrezne ukrepe splošne narave. Kot je navedeno zgoraj, ta odstavka ne zahtevata nujno posebnih ukrepov za prenos, njuno izvajanje pa je morda zagotovljeno v praksi.

V skladu s členom 7(4) Direktive morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da imajo osumljene, obdolžene ter zahtevane osebe na njihovo zahtevo pravico do zamenjave odvetnika, ki nudi storitve brezplačne pravne pomoči in ki jim je bil dodeljen, če to upravičujejo posebne okoliščine. Pomembne težave glede skladnosti so bile ugotovljene v nacionalnih zakonodajah 11 držav članic. V petih od teh držav članic ni bilo mogoče opredeliti izrecnih ukrepov za prenos, v določeni meri pa bi lahko bile upoštevane določbe o prosti izbiri odvetnika, o odnosu med strankami in odvetniki ter o poklicnem in etičnem ravnanju odvetnikov. V šestih državah članicah so ugotovljene težave glede skladnosti povezane z bolj omejenim področjem uporabe nacionalnih določb ali pomanjkanjem pravne jasnosti.

3.7.Pravna sredstva (člen 8)

V skladu s členom 8 Direktive morajo države članice zagotoviti, da imajo osumljene, obdolžene in zahtevane osebe učinkovito pravno sredstvo na podlagi nacionalnega prava v primeru kršitve njihovih pravic iz Direktive.

Od vseh držav članic jih 11 zagotavlja posebna pravna sredstva v primeru kršitev pravice do brezplačne pravne pomoči, medtem ko so v 14 državah članicah na voljo le splošna pravna sredstva v primeru kršitev procesnih pravic. V državah članicah, ki imajo posebna pravna sredstva, so na voljo tudi splošna pravna sredstva v primeru kršitev pravice do obrambe.

3.8.Ranljive osebe (člen 9)

V skladu s členom 9 Direktive morajo države članice zagotoviti, da se pri izvajanju Direktive upoštevajo posebne potrebe ranljivih osumljenih, obdolženih in zahtevanih oseb.

V številnih (18) državah članicah se poleg okoliščine, da gre za otroka, upoštevajo še druge posebne ranljivosti, ki običajno pomenijo samodejno upravičenost do brezplačne pravne pomoči. To pogosto velja za osebe s telesno ali duševno nezmožnostjo, osebe, za katere obstaja dvom o njihovi sposobnosti, da se branijo, ali osebe s posebnimi potrebami. Upoštevati je treba na primer tudi to, ali je oseba prosilec za azil, razseljena oseba, mladoletnik brez spremstva, tujec ali oseba, ki ne govori ali ne razume jezika države članice, v kateri poteka postopek.

4.Sklepna ugotovitev

Cilj Direktive je bil izboljšati učinkovito uporabo pravice do brezplačne pravne pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje. Na splošno je Direktiva zagotovila dodano vrednost za EU, saj se je povečala raven zaščite oseb v kazenskem postopku.

Vendar je v tem poročilu poudarjeno, da še vedno obstajajo nekatere težave pri izvajanju pomembnih določb Direktive. To velja zlasti za nacionalne ukrepe, ki ne zajemajo področja uporabe Direktive (člen 2 Direktive), in za pomanjkljivosti v zvezi s pravočasno dodelitvijo brezplačne pravne pomoči (člen 4(5), člen 5(1) in člen 6(1) Direktive).

Komisija bo še naprej ocenjevala skladnost ureditev držav članic z Direktivo in sprejemala vse ustrezne ukrepe za zagotovitev skladnosti z njenimi določbami v vsej EU.

(1)

UL C 326, 26.10.2012, str. 391.

(2)

UL L 297, 4.11.2016, str. 1; popravek: UL L 91, 5.4.2017, str. 40.

(3)

UL C 326, 26.10.2012, str. 47.

(4)

V skladu s Protokolom št. 21 oziroma Protokolom št. 22 Direktiva ne zavezuje Irske in Danske, zato v tej oceni nista upoštevani.

(5)

Direktiva 2010/64/EU o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih, UL L 280, 26.10.2010, str. 1.

(6)

Direktiva 2012/13/EU o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku, UL L 142, 1.6.2012, str. 1.

(7)

Direktiva 2013/48/EU o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti, UL L 294, 6.11.2013, str. 1.

(8)

Direktiva (EU) 2016/343 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku, UL L 65, 11.3.2016, str. 1.

(9)

Direktiva (EU) 2016/800 o procesnih jamstvih za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, UL L 132, 21.5.2016, str. 1.

(10)

COM(2018) 857 final, COM(2018) 858 final, COM(2019) 560 final in COM(2021) 144 final.

(11)

Študija Agencije Evropske unije za temeljne pravice, Rights in practice: access to a lawyer and procedural rights in criminal and European arrest warrant proceeding (Pravice v praksi: dostop do odvetnika in procesne pravice v kazenskem postopku in postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje). Na voljo na Rights in practice: access to a lawyer and procedural rights in criminal and European arrest warrant proceedings (europa.eu) .

(12)

 Glej na primer projekt, ki ga koordinira madžarski helsinški odbor, o pravici do odvetnika in brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku v petih evropskih jurisdikcijah, primerjalno poročilo je na voljo na Right_to_lawyer_and_legal_aid_COMPARATIVE_REPORT_2018.pdf (helsinki.hu) , in projekt, ki ga vodi litovski pravni inštitut, Enhancing the quality of Legal Aid: Common Standards for Different Countries (Izboljšanje kakovosti brezplačne pravne pomoči: skupni standardi za različne države), več informacij je na voljo na Enhancing the quality of Legal Aid: Common Standards for Different Countries | LTI (teise.org) .

(13)

Komisija je januarja in oktobra 2018 organizirala dve srečanji strokovnjakov s predstavniki držav članic, da bi razpravljali o prenosu in uporabi Direktive ter državam članicam olajšali delo.

(14)

Glej zlasti sodbe z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C-612/15; z dne 19. septembra 2019, Rayonna prokuratura Lom, C-467/18, in z dne 12. marca 2020, VW, C-659/18.