EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 21.1.2022

COM(2022) 21 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o uporabi Direktive 2013/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o plovilih za rekreacijo in osebnih plovilih ter razveljavitvi Direktive 94/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta

Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi Direktive 2013/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o plovilih za rekreacijo in osebnih plovilih ter razveljavitvi Direktive 94/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta

1. Uvod

20. novembra 2013 je bila sprejeta Direktiva 2013/53/EU o plovilih za rekreacijo in osebnih plovilih 1 (v nadaljnjem besedilu: Direktiva ali direktiva o plovilih). Njen cilj je zagotoviti visoko raven varovanja zdravja in varnosti ljudi ter okolja, hkrati pa zagotoviti delovanje enotnega trga z določitvijo harmoniziranih zahtev za plovila za rekreacijo in osebna plovila (v nadaljnjem besedilu: plovila) ter minimalnih zahtev za nadzor trga.

Države članice EU in EGP (v nadaljnjem besedilu: države članice) so morale Direktivo prenesti v nacionalno zakonodajo do 18. januarja 2016 in s tem dnem se je v njih začela uporabljati.

Komisija mora v skladu s členom 51, drugi odstavek, direktive o plovilih Evropskemu parlamentu in Svetu do 18. januarja 2022 in nato vsakih pet let predložiti poročilo o uporabi Direktive. To poročilo se mora nanašati na odgovore držav članic na vprašalnik, ki jim ga je poslala Komisija. Države članice so svoje odgovore predložile, k sodelovanju pri taki anketi pa bodo pozvane še vsakih pet let.

Komisija ocenjuje Direktivo od začetka njenega izvajanja.

V podporo temu poročilu je Komisija ocenila odgovore držav članic na vprašalnik, ki ga je izdala 22. marca 2020 in v katerem je anketirance spraševala o različnih vidikih uporabe in izvrševanja direktive o plovilih.

2. Cilj in glavne določbe Direktive

Z direktivo o plovilih je bila razveljavljena Direktiva 94/25/ES 2 , kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/44/ES 3 , da bi se upoštevali tehnološki razvoj in okoljske zahteve na trgu ter pojasnil okvir, v katerem se lahko tržijo izdelki, zajeti z navedeno direktivo.

Z Direktivo je bil vzpostavljen pravni okvir za uskladitev pravil in postopkov v zvezi z zasnovo in proizvodnjo plovil, ki se dajejo na trg EU. Odraža spremembe, ki jih je prinesel novi zakonodajni okvir 4 , vključno s horizontalnimi določbami o:

·akreditaciji organov za ugotavljanje skladnosti,

·oznaki CE,

·okviru EU za nadzor trga,

·splošnih obveznostih gospodarskih subjektov

·in domnevi o skladnosti.

Upošteva tudi določbe o postopkih za obravnavo izdelkov, ki predstavljajo tveganje, ki veljajo za izdelke, zajete z Direktivo.

Direktiva vsebuje upravne in varnostne zahteve v zvezi s plovili. Upravne zahteve vključujejo namestitev oznake CE in tablice graditelja ter priložitev tehnične dokumentacije, priročnika za lastnika in izjave EU o skladnosti. Direktiva določa tudi zahteve za preskušanje tipa in postopke nadzora kakovosti.

Direktiva ureja varnostne in okoljske značilnosti čolnov z dolžino trupa od 2,5 m do 24 m, ki naj bi se uporabljali za šport in prosti čas, pri čemer določa zahteve glede zasnove, izdelave in emisij. Zajeti so tudi nekateri posebni deli opreme, na primer pred vžigom zavarovana oprema vgrajenih in krmnih motorjev.

Direktiva vključuje bistvene varnostne zahteve glede strukture, stabilnosti, vzgona in plovnosti plovila. Prav tako ureja preprečevanje poplavljanja in izpustov, krmiljenje, vidljivost, vodljivost in sidranje ter zahteve za vgradnjo motorja, sistema za dovod plina, električnega sistema in sistema za gorivo.

Člen 5 direktive o plovilih državam članicam omogoča, da določijo zahteve, za katere menijo, da so potrebne, v zvezi s:

·plovbo po nekaterih vodah, kar zadeva varstvo okolja, na primer varstvo pred obremenitvami s hrupom,

·strukturo plovnih poti

·in varnostjo na plovnih poteh.

To je dovoljeno, če navedene določbe ne zahtevajo modifikacije plovila, skladnega s to direktivo, ter so utemeljene in sorazmerne s cilji, ki jih je treba doseči.

V primerjavi s prejšnjim pravnim okvirom na podlagi Direktive 94/25/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/44/ES, so nove določbe direktive o plovilih prinesle zlasti naslednje spremembe:

·razjasnitev področja uporabe Direktive (z izvzetjem amfibijskih vozil, določitvijo, katere vrste kanujev in kajakov so izvzete, in vključitvijo jadralnih desk na motorni pogon),

·uvedbo sektorskih opredelitev pojmov „plovilo, zgrajeno za lastno uporabo“ in „zasebni uvoznik“ ter razširitev prejšnje opredelitve pojma „pogonski motor“, tako da zajema tudi inovativne pogonske rešitve,

·strožje mejne vrednosti emisije izpušnih plinov,

·okrepljene varnostne zahteve, kot so zaščita pred padcem čez krov, izboljšana vidljivost s položaja glavnega krmila, preprečevanje izpustov, izboljšan vzgon in izhod v sili za čolne z več trupi,

·dodatne določbe o vgradnji in zaščiti električnih sistemov (zaradi vse pogostejše uporabe hibridnih sistemov) ter

·določitev, da nazivi kategorij zasnove plovil temeljijo zgolj na bistvenih okoljskih razmerah za plovbo, tj. na določenih razponih moči vetra in značilni višini valov.

3. Prenos in izvajanje

Da bi se lahko dosegli cilji Direktive, so bili usklajeni nekateri vidiki zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z izdelki, ki jih zajema njeno področje uporabe.

V skladu s členom 54(1) so morale države članice do 18. januarja 2016 sprejeti in objaviti nacionalne zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev z Direktivo, da so se lahko ukrepi uporabljali od navedenega dne.

Komisija je opravila obsežne preglede v zvezi s tem, kako so države članice prenesle Direktivo. Države članice so izbrale različne tehnike prenosa: nekatere so Direktivo prenesle tako, da so jo vključile v obstoječe zakone (npr. svoje civilne zakonike), nekatere so sprejele nov zakonodajni akt, s katerim je bila Direktiva prenesena skoraj dobesedno, nekatere pa so se odločile za kombinacijo obojega.

Ti pregledi so razkrili, da so države članice v celoti in dosledno prenesle in izvajale Direktivo. Pri prenosu pravnih določb Direktive v nacionalno zakonodajo ni bilo ugotovljenih večjih težav. To zlasti velja za določbe o dajanju izdelkov na trg in s tem povezane obveznosti za (i) proizvajalce in pooblaščene zastopnike, (ii) države članice glede njihove vloge in odgovornosti, (iii) postopke ugotavljanja skladnosti in (iv) priglašene organe.

Nasprotno so bile ugotovljene nekatere razlike v zvezi z nadzorom trga, zlasti v zvezi z obsegom spremljanja dejavnosti v državah članicah. Ta položaj je odvisen predvsem od tega, ali so temu posebnemu področju dodeljena zadostna sredstva v primerjavi z drugimi, ki jih ureja harmonizacijska zakonodaja EU na enotnem trgu.

Na podlagi preverjanja prenosa po uradni dolžnosti ali pritožb, ki bi jih Komisija prejela v zvezi z uporabo direktive o plovilih, proti državam članicam še ni bil uveden noben postopek za ugotavljanje kršitev zaradi kršitve ali nepravilnega prenosa ali uporabe navedene direktive.

Člen 49(1) Direktive določa, da lahko Komisija zaradi upoštevanja razvoja tehničnega znanja in zagotovitve enotne uporabe Direktive sprejme posebne izvedbene akte.

Komisija je januarja 2017 na podlagi člena 49(1), točka (c), Direktive sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2017/1 5 . Ta določa podrobne postopke za identifikacijo plovila iz Priloge I, del A, točka 2.1, k Direktivi, vključno s pojasnitvijo terminologije (tj. koda države in edinstvena koda proizvajalca), ter vzpostavlja postopke za dodelitev in upravljanje kod proizvajalca, dodeljenih proizvajalcem s sedežem zunaj EU. Določa tudi, da ustrezni harmonizirani standardi urejajo druge značilnosti identifikacijske številke plovila (kot sta njena sestava in namestitev).

Komisija je bila s členom 47 Direktive pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov, s katerimi se spremenijo posamezne določbe Direktive. Doslej še ni sprejela nobenega delegiranega akta. Komisija je aprila 2018 Evropskemu parlamentu in Svetu predložila poročilo o izvajanju pooblastila za sprejemanje delegiranih aktov 6 , kakor zahteva člen 48(2) Direktive. V skladu s členom 48(2), tretji stavek, Direktive je bilo pooblastilo samodejno podaljšano do 17. januarja 2024.

Junija 2018 je Komisija po posvetovanjih z organi držav članic, pristojnimi za prenos in izvajanje Direktive, ter deležniki iz industrije in združenj potrošnikov izdala dokument s smernicami v zvezi z direktivo o plovilih 7 (v nadaljnjem besedilu: smernice v zvezi z direktivo o plovilih). Cilj smernic v zvezi z direktivo o plovilih je pomagati nacionalnim organom in sodiščem pri enotni in dosledni uporabi Direktive z zagotovitvijo praktičnih smernic o ključnih pojmih in določbah Direktive. Smernice v zvezi z direktivo o plovilih so orodje, ki je po mnenju držav članic najkoristnejše pri spodbujanju skladnosti z Direktivo.

Izvajanje in upravljanje Direktive podpirajo uveljavljene sektorske delovne skupine, ki vključujejo predstavnike vseh ustreznih akterjev na ravni EU: držav članic, priglašenih organov, določevalcev standardov ter deležnikov iz industrije, potrošniških organizacij in okoljskih združenj. To so:

•    Odbor za uskladitev nacionalnih zakonodaj v zvezi s plovili za rekreacijo, ustanovljen na podlagi člena 50(1) Direktive (v nadaljnjem besedilu: odbor iz direktive o plovilih),

•    strokovna skupina Komisije za plovila za rekreacijo in osebna plovila (v nadaljnjem besedilu: strokovna skupina za direktivo o plovilih), ki je prej delovala kot delovna skupina za direktivo o plovilih,

•    skupina za upravno sodelovanje organov za nadzor trga na področju direktive o plovilih,

•    sektorska skupina za plovila za rekreacijo – koordinacijska skupina priglašenih organov na področju direktive o plovilih.

4.    Informacije, ki so jih države članice predložile v odgovor na vprašalnik Komisije z dne 22. marca 2020, izdan na podlagi člena 51, prvi odstavek, direktive o plovilih

Kakor zahteva člen 51, prvi odstavek, direktive o plovilih, je Komisija 22. marca 2020 državam članicam EU in EGP poslala vprašalnik o uporabi Direktive. Rok za predložitev odgovorov je bil 18. januar 2021. Nato je bil 2. januarja 2021 izdan opomnik, s katerim je bil rok podaljšan do 1. marca 2021. Na sestanku strokovne skupine za direktivo o plovilih 1. marca 2021 so bile preostale države članice pozvane, naj nemudoma predložijo odgovore na vprašalnik.

Šest držav članic (in sicer Madžarska, Litva, Poljska, Češka, Grčija in Hrvaška) do danes še ni poslalo odgovorov na vprašalnik.

Vprašalnik je bil sestavljen iz 35 vprašanj, ki so se nanašala na različne vidike uporabe in izvrševanja Direktive ter so bila razdeljena v tri dele. Prvi del je bil osredotočen na splošna vprašanja o izvajanju in izvrševanju direktive o plovilih v nacionalnih pravnih sistemih. Drugi del se je nanašal na nekatere posebne določbe Direktive, ki so bile po mnenju Komisije še posebno zapletene in v zvezi s katerimi je pogosto dobivala vprašanja glede razlage. V tretjem delu je Komisija pozvala države članice, naj izpostavijo še druga pomembna vprašanja v zvezi z uporabo direktive o plovilih, in jih povprašala o morebitni uskladitvi registracije plovil v EU/EGP.

V zvezi s prenosom in izvajanjem Direktive v nacionalnih pravnih sistemih nihče od anketiranih ni ugotovil večjih vrzeli ali pomanjkljivosti v vsebini Direktive, ki bi preprečevale njeno učinkovito izvrševanje.

Vse države članice, ki so izkoristile možnost iz člena 5 direktive o plovilih, da določijo nacionalna pravila v zvezi s (i) plovbo po nekaterih vodah, kar zadeva varstvo okolja, (ii) strukturo plovnih poti in (iii) zagotavljanjem varnosti na plovnih poteh, so potrdile, da takšne nacionalne določbe ne zahtevajo modifikacije plovila, ki je že skladno z Direktivo. V tem okviru so države članice potrdile, da so nacionalna pravila v zvezi s plovbo na splošno razumljiva in se učinkovito izvajajo.

Vse države članice, ki so odgovorile na vprašalnik, menijo, da so izvršilni ukrepi v njihovih državah na splošno učinkoviti. Menijo, da imajo njihovi organi na voljo ustrezne sankcije in pravna sredstva ter da je stopnja skladnosti visoka. Vendar je pet držav članic 8 opozorilo na pomanjkanje sredstev za nadzor trga v tem sektorju, kar preprečuje polno izvrševanje Direktive. Poleg tega sta dve državi članici (Italija in Irska) opozorili, da posebne značilnosti sektorja (npr. majhna družinska podjetja, plovila, ki se proizvajajo kot posamezni izdelki) ovirajo enoten pristop k izvrševanju ter otežujejo popolno razumevanje in izvajanje Direktive. Tri druge države članice (Italija, Španija in Belgija) so navedle, da je najučinkovitejše orodje izvrševanja strog pristop k registraciji plovil.

Države članice so bile vprašane tudi, ali bi morebitna harmonizacija pravil za registracijo plovil v EU/EGP pripomogla k doseganju ciljev Direktive. Mnenja o tem so bila različna. Na splošno večina držav članic (tudi Islandija in Norveška) tej zamisli ni nasprotovala. Kljub temu so navedle, da bo treba dokončno stališče sprejeti na podlagi konkretnega predloga Komisije po temeljiti razpravi z drugimi državami članicami. Pet držav članic (Avstrija, Belgija, Ciper, Nemčija in Malta) je sklenilo, da harmonizacija ni potrebna in ne bi pripomogla k doseganju ciljev Direktive. Ti anketiranci so poudarili, da bi harmonizacija pravil o registraciji plovil vplivala na nekatere vidike davčnega in stvarnega prava, ki jih Direktiva ne zajema, ker niso povezani z varnostjo izdelkov.

Večina držav ni poročala o težavah z jasnostjo in uporabo člena 2(1) in (2), v katerem so opredeljeni področje uporabe in izvzetja. Več anketirancev 9 je priznalo, da je večina vprašanj o razlagi Direktive obravnavana v smernicah v zvezi z direktivo o plovilih ali pa je bilo nanje odgovorjeno na sestankih skupine za upravno sodelovanje organov za nadzor trga na področju direktive o plovilih in sektorske skupine za plovila za rekreacijo.

Vendar je sedem držav članic 10 navedlo nekatere težave pri ugotavljanju, ali nova plovila, ki se pojavljajo na trgu, spadajo na področje uporabe direktive o plovilih. Zato se zdi, da bi moralo področje uporabe bolje odražati pojav izdelkov z novo tehnologijo 11 . Pet držav članic 12 je poročalo o negotovosti glede praktične uporabe dveh opredelitev: „znatna modifikacija motorja“ in „znatna predelava plovila“. Štiri druge države članice so poročale o negotovosti glede praktične uporabe izvzetja iz člena 2(2) za hidrogliserje, kar bi zahtevalo dodatne smernice ali vključitev hidrogliserjev na področje uporabe direktive o plovilih 13 .

V zvezi z opredelitvijo delno zgrajenega plovila iz člena 6(2) in člena 15(5) Direktive v povezavi s Prilogo III (glede vsebine izjave o delno zgrajenem plovilu) večina držav članic ni poročala o večjih težavah. Povratne informacije anketirancev kažejo, da je bila ta tema v smernicah o direktivi o plovilih zadovoljivo obravnavana.

Vendar so tri države članice (Francija, Latvija in Italija) navedle, da je v praksi izjava iz Priloge III le redko priložena delno zgrajenim plovilom, ker njihovi graditelji niso dovolj seznanjeni s to zahtevo. Ti graditelji običajno opravijo določeno delo v imenu končnega proizvajalca in se zanašajo na izjavo EU o skladnosti, ki jo proizvajalec izda za končni izdelek, dan na trg. Ena država članica (Švedska) in Norveška sta predlagali strožja pravila za graditelje delno zgrajenih plovil, pri čemer bi morala biti v direktivi o plovilih jasno opredeljena delno zgrajena plovila, izjavi iz Priloge III pa bi morala biti priložena popolna tehnična dokumentacija v fazi izdelave.

V zvezi z določbami o motorjih, prilagojenih za vgradnjo v plovilo (člen 6(4), drugi pododstavek, Direktive), večina držav članic z izkušnjami na tem področju ne opaža težav pri razlagi in izvrševanju pravnih določb. Več držav članic 14 je pojasnilo, da njihovi organi za nadzor trga ne morejo preveriti, ali so vgrajeni ali prilagojeni motorji skladni z mejnimi vrednostmi za emisije izpušnih plinov. Za izvajanje takšnih pregledov nimajo virov in ustreznih prenosnih instrumentov. Zato se zanašajo na dokumentacijske preglede in ocene, ki jih opravijo priglašeni organi. Švedska je predlagala, da bi bila prilagoditev motorjev dovoljena le proizvajalcem motorjev. Dve drugi državi članici 15 sta poročali o nekaterih težavah pri razlagi odnosov med prvotnim proizvajalcem in osebo, ki prilagaja motorje.

Večina držav članic 16 meni, da so obveznosti zasebnih uvoznikov iz člena 12 Direktive jasne in ustrezne. Tri države članice 17 menijo, da bi bila dobrodošla opredelitev pojma „nekomercialna dejavnost“ v zvezi z zasebnimi uvozniki. 

Enajst držav članic 18 je izjavilo, da so zasebno uvožena plovila le redko opremljena s tehnično dokumentacijo. Zdi se, da je priprava tehnične dokumentacije, kot jo zahteva Priloga IX k Direktivi, za zasebnega uvoznika obremenjujoča in draga. Menijo, da bi bila zahteva po predložitvi razpoložljivih tehničnih dokumentov bolj realistična kot pa predložitev celotne dokumentacije. Obstajajo tudi različne razlage v zvezi s tem, kaj je „ustrezno strokovno znanje“ na podlagi člena 12(2) direktive o plovilih. V skladu s to določbo zasebni uvoznik pripravi tehnično dokumentacijo z uporabo „ustreznega strokovnega znanja“, če tehnične dokumentacije ne zagotovi proizvajalec. Čeprav države članice na splošno priznavajo, da imajo priglašeni organi potrebno strokovno znanje za pripravo ustrezne tehnične dokumentacije, pet držav članic 19 za to delo dopušča le navtične arhitekte in usposobljene inšpektorje za plovnost. Razlog za to je, da lahko pride do nasprotja interesov, kadar priglašeni organi pripravljajo ustrezno tehnično dokumentacijo in hkrati ugotavljajo skladnost.

Izbira in opisi modulov za ugotavljanje skladnosti so za večino držav članic jasni 20 . Natančneje, Italija je poročala, da se največ uporabljata modula A in A1, medtem ko se moduli D, E in H redko uporabljajo za plovila. Norveška je dodala, da nekateri mali proizvajalci napačno razlagajo modul A1, saj menijo, da ocenjuje vse bistvene zahteve in ne le bistvenih zahtev, ki se izrecno nanašajo na stabilnost, vzgon in hrup plovila. Vendar so trije anketiranci 21 opozorili, da mala podjetja ne poznajo in ne razumejo dovolj razlik med moduli.

Večina držav članic ni poročala o težavah pri razlagi in izvajanju ugotavljanja skladnosti po izdelavi v scenarijih, opisanih v členu 19(2), (3) in (4). Več anketirancev 22 navaja nesporazume v primeru ugotavljanja skladnosti po izdelavi, ki ga uporabljajo zasebni uvozniki (člen 19(2)) in osebe, ki spreminjajo ali predelujejo plovila (člen 19(3)). Nekatere države članice 23 poročajo o težavah pri opredelitvi „znatne predelave plovila“ in „znatne modifikacije motorja“ ter so zaprosile za podrobnejši opis v Direktivi. Mnenja o teh temah so različna. Norveška trdi, da se lahko skoraj vse spremembe štejejo za znatno predelavo plovila, če niso izpolnjene bistvene zahteve. Po drugi strani pa Italija predlaga, da znatna predelava plovila vključuje spremembe glavnih tehničnih značilnosti izdelka (dimenzije, zmogljivost, moč itd.). Francija in Španija sta v zvezi s tem izdali notranje smernice.

Dve državi članici 24 trdita, da nimata postopkov in strokovnega znanja za preverjanje, ali oseba, ki modificira plovilo, izvede znatno predelavo plovila. Druge 25 poročajo, da nekateri končni uporabniki modifikacij plovil ne prijavijo kot znatne, da bi se izognili stroškom ugotavljanja skladnosti po izdelavi.

Večina držav članic 26 nima težav z opredelitvijo pojma „plovilo, zgrajeno za lastno uporabo“. Nekatere države članice 27 trdijo, da je obvezna registracija čolnov ključnega pomena za uveljavitev tega pravila. Nekatere druge države 28 so pripravile kontrolne sezname za ugotavljanje, ali je plovilo zgrajeno za lastno uporabo.

Štiri države članice 29 izrecno navajajo, da bi bilo ugotavljanje skladnosti po izdelavi ustrezna rešitev za ureditev statusa rabljenih plovil iz EU in tretjih držav, ki nimajo oznake CE, izjave EU o skladnosti ali kakršne koli tehnične dokumentacije. Rabljena plovila, uvožena iz tretjih držav, uporabljajo zasebniki, ki pogosto ne poznajo svojih zakonskih obveznosti, standardov in upravnih zahtev. Organi držav članic se zanašajo na priglašene organe, da te posameznike obvestijo o njihovih obveznostih.

Sedem držav članic 30 je trdilo, da priglašeni organi pri ugotavljanju skladnosti po izdelavi pogosto nimajo na voljo podrobne tehnične dokumentacije in preteklih podatkov o plovbi, da bi lahko določili kategorijo zasnove plovila. Italija in Španija sta navedli, da je za to potrebnih več preskusov in izračunov, ki jih morajo opraviti laboratoriji ali svetovalci. Priglašeni organi ocenjujejo risbe, opravljajo izračune in izvajajo preskuse, ki ne povzročajo poškodb (rentgenski in ultrazvočni pregledi), da bi dokazali opravljene modifikacije. Predpostavlja se, da je preskus stabilnosti vedno potreben, drugi preskusi (manevriranje, zvočni preskus) pa se izvajajo glede na posamezni primer. Italija zaradi preglednosti postopka ocenjevanja od priglašenih organov zahteva, da svojo oceno dokažejo z videoposnetki in fotografijami.

V zvezi z obveznostmi poročanja za priglašene organe, opisanimi v členu 40(1) direktive o plovilih, je devet držav članic 31 , ki so Komisiji priglasile organe za ugotavljanje skladnosti z navedeno direktivo, ugotovilo zelo dobro sodelovanje in komunikacijo med priglašenimi organi in priglasitvenimi organi. Ti anketiranci so navedli, da priglašeni organi priglasitvenim organom redno (običajno letno) predložijo poročila o oceni in da se morajo udeleževati sestankov sektorske skupine za plovila za rekreacijo. 

Pri uporabi splošnih bistvenih zahtev iz Priloge I, del A, točka 2.1, k Direktivi več držav članic ni poročalo o posebnih težavah pri razlagi in izvrševanju ustreznih določb direktive o plovilih 32 . Drugi anketiranci 33 pa so imeli nekaj težav pri razlagi izraza „leto modela“ v okviru identifikacije plovila. Dve državi članici 34 sta poročali o nekaterih težavah z bistveno zahtevo iz Priloge I, del A, točka 2.3, k direktivi o plovilih (Zaščita pred padcem čez krov in sredstva za vrnitev na krov) in s tem povezanimi harmoniziranimi standardi. Več anketirancev 35 je izpostavilo praktične težave z nedoločeno jezikovno različico priročnika za lastnika iz Priloge I, del A, točka 2.5, k Direktivi. Dve drugi državi članici 36 sta poročali, da znotraj organov za nadzor trga potekajo razprave o razlagi bistvene zahteve iz Priloge I, del A, točka 2.4, k direktivi o plovilih (Vidljivost s položaja glavnega krmila).

Glede vprašanj, povezanih z bistvenimi zahtevami za emisije izpušnih plinov iz pogonskih motorjev (Priloga I, del B, k Direktivi), nobena od držav članic ni poročala o težavah v zvezi z jasnostjo ali uveljavljanjem mejnih vrednosti emisij izpušnih plinov iz Priloge I, del B, točki 2.1 in 2.2, k Direktivi.

Države članice prav tako niso poročale o posebnih težavah pri uveljavljanju veljavnih preskusnih ciklov in veljavnih preskusnih goriv iz Priloge I, del B, točki 2.3 in 2.5, k Direktivi. Vendar je Švedska v zvezi z določanjem preskusnih ciklov, ki se uporabljajo za hibridne motorje (kombinacija motorja z notranjim zgorevanjem, električnega generatorja in elektromotorja), posebej poudarila, da za zdaj še noben preskusni cikel ne zajema izrecno hibridnih naprav ter da so na splošno motorji, ki se uporabljajo v hibridnih pogonskih napravah, certificirani z obstoječimi preskusnimi cikli.

V zvezi z jasnostjo in uveljavljanjem meril glede trajnosti iz Priloge I, del B, točka 3, k Direktivi anketiranci niso poročali o nobenih težavah. V zvezi z bistvenimi zahtevami za emisije hrupa (Priloga I, del C, k Direktivi) države članice, ki so odgovorile na to vprašanje, niso izpostavile težav z jasnostjo ali uveljavljanjem mejnih vrednosti emisij hrupa iz Priloge I, del C, točka 1.1, k Direktivi. Prav tako niso poročale o težavah z jasnostjo ali uveljavljanjem nadomestne možnosti za preskuse meritev hrupa, ki je določena v Prilogi I, del C, točki 1.2 in 1.3, k Direktivi. Nekatere države članice 37 so trdile, da nimajo neposrednih izkušenj, potrebe ali priložnosti za izvajanje takšnih meritev ali da se zanašajo na vsebino izjave o skladnosti in ocene, ki jih opravijo priglašeni organi ali industrija 38 .

5. Sklepne ugotovitve in nadaljnji ukrepi

Komisija bo na podlagi ugotovitev ocene:

·sodelovala z nacionalnimi upravami in združenji deležnikov, da bi pripomogla k temu, da bi bili proizvajalci in končni uporabniki bolje seznanjeni s svojimi pravicami in dolžnostmi;

·nadalje spremenila smernice v zvezi z direktivo o plovilih glede določb, za katere je bilo v oceni ugotovljeno, da niso dovolj jasne;

·nadalje preučila, ali so potrebne ciljno usmerjene spremembe Direktive oziroma delegiranih ali izvedbenih aktov, zlasti v zvezi z:

Ørazširitvijo področja uporabe na hidrogliserje, plavajoče hiše ali druga nova plovila,

Øprilagajanjem tehničnemu napredku, da se preveri ustreznost sedanjih preskusnih ciklov in preskusnih postopkov,

Øboljšim obravnavanjem vprašanja rabljenih plovil na trgu,

Øpregledom opredelitev in postopkov v zvezi z „znatno predelavo plovila“, „znatno modifikacijo motorja“, „ustreznim strokovnim znanjem“ in „letom modela“ v okviru identifikacije plovila,

Ønadaljnjo preučitvijo potrebe po spremembi Priloge V k direktivi o plovilih v zvezi z ugotavljanjem skladnosti po izdelavi, da se upoštevajo napredek pri izboljšanju tehničnega znanja, ustreznost zagotavljanja enakovredne skladnosti in novi znanstveni dokazi;

·okrepila izvrševanje Direktive v vseh državah članicah, med drugim s skupnimi ukrepi na podlagi Uredbe (EU) 2019/1020 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov.

Komisija bo v okviru različnih sektorskih delovnih skupin okrepila svoja prizadevanja za usklajevanje v podporo izvajanju Direktive, da bi se povečale pravna in tehnična skladnost izdelkov, ki se dajejo na trg EU, ter konkurenčnost gospodarskih subjektov EU. To je potrebno za zagotovitev dogovorjenih in usklajenih pristopov pri izvajanju in izvrševanju zakonodaje ter za zagotovitev zadostnih smernic deležnikom. Komisija bo zlasti še naprej skrbno spremljala izvrševanje Direktive v vseh državah članicah in dejavnosti skupine za upravno sodelovanje organov za nadzor trga na področju direktive o plovilih. Predlagala in podprla bo tudi usklajene ukrepe za spodbujanje sodelovanja med organi, odgovornimi za nadzor trga. Komisija prav tako opozarja, da je cilj Uredbe (EU) 2019/1020 med drugim okrepiti preglede nacionalnih organov in carinskih uradnikov, da bi se preprečilo dajanje nevarnih izdelkov na trg EU.

(1)

Direktiva 2013/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o plovilih za rekreacijo in osebnih plovilih ter razveljavitvi Direktive 94/25/ES (UL L 354, 28.12.2013, str. 90), Popravek Direktive 2013/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o plovilih za rekreacijo in osebnih plovilih ter razveljavitvi Direktive 94/25/ES (UL L 354, 28.12.2013).

(2)

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 94/25/ES z dne 16. junija 1994 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s plovili za rekreacijo (UL L 164, 30.6.1994, str. 15).

(3)

Direktiva 2003/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. junija 2003 o spremembi Direktive 94/25/ES o prilagajanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s plovili za rekreacijo (UL L 214, 26.8.2003, str. 18).

(4)

Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov (UL L 218, 13.8.2008, str. 30) in Sklep št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov (UL L 218, 13.8.2008, str. 82).

(5)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/1 z dne 3. januarja 2017 o postopkih za identifikacijo plovila v skladu z Direktivo 2013/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta o plovilih za rekreacijo in osebnih plovilih (C/2016/8611, UL L 1, 4.1.2017, str. 1).

(6)

 Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju pooblastila za sprejemanje delegiranih aktov, prenesenega na Komisijo na podlagi Direktive 2013/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o plovilih za rekreacijo in osebnih plovilih ter razveljavitvi Direktive 94/25/ES (COM(2018) 182 final), https://eur-lex.europa.eu/legal-content/sl/ALL/?uri=CELEX%3A52018DC0182 .

(7)

  DocsRoom – Evropska komisija (europa.eu) .

(8)

 Švedska, Bolgarija, Finska, Nizozemska in Italija.

(9)

Bolgarija, Islandija, Irska, Nizozemska, Portugalska, Slovaška in Švedska.

(10)

Avstrija, Belgija, Bolgarija, Irska, Italija, Nizozemska in Portugalska.

(11)

Natančneje, poročale so o naslednjih novih plovilih: jadralne deske na električni pogon (Belgija), čolni, ki jih vlečejo vodni skuterji (Irska), plavajoče enote, ki se uporabljajo kot hiše na vodi (Italija in Francija), enote različnih vrst, opremljene z drsnimi krili, polpotopne enote, jadralne deske na motorni pogon in vodni skuterji, opremljeni z zunajkrmnimi motorji in krajši od 2,5 m, ter enote, ki imajo izključno električni ali hibridni pogon (Švedska in Francija). Avstrija je predlagala, da izvzetja iz člena 2(2) Direktive ne bi bila navedena v obliki izčrpnega seznama, temveč v obliki sklopa skupnih značilnosti izvzetih izdelkov, kot sta plovnost in stabilnost.

(12)

Bolgarija, Ciper, Italija, Španija in Norveška.

(13)

Francija, Italija, Norveška in Švedska.

(14)

Ciper, Italija in Švedska.

(15)

Bolgarija in Francija.

(16)

Avstrija, Belgija, Estonija, Finska, Francija, Irska, Latvija, Luksemburg, Malta, Nemčija, Nizozemska, Romunija, Slovaška, Slovenija in Španija.

(17)

Bolgarija, Švedska in Norveška.

(18)

Belgija, Bolgarija, Ciper, Finska, Francija, Irska, Italija, Nizozemska, Portugalska, Španija in Švedska.

(19)

Finska, Irska, Italija, Portugalska in Španija.

(20)

Avstrija, Belgija, Bolgarija, Danska, Estonija, Finska, Irska, Latvija, Luksemburg, Malta, Nemčija, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija in Španija.

(21)

Francija, Švedska in Norveška.

(22)

Ciper, Francija, Italija, Nizozemska, Norveška, Španija in Švedska.

(23)

Belgija, Francija, Finska, Nizozemska in Švedska.

(24)

Belgija in Bolgarija.

(25)

Italija in Francija.

(26)

Avstrija, Belgija, Bolgarija, Danska, Estonija, Irska, Luksemburg, Nemčija, Portugalska, Romunija, Slovaška in Slovenija.

(27)

Ciper, Finska in Malta.

(28)

 Francija, Španija in Malta.

(29)

 Italija, Nizozemska, Irska in Norveška.

(30)

Belgija, Bolgarija, Ciper, Francija, Italija, Nizozemska in Španija.

(31)

Belgija, Estonija, Finska, Francija, Irska, Italija, Nemčija, Nizozemska in Španija.

(32)

Avstrija, Belgija, Danska, Estonija, Finska, Irska, Luksemburg, Nemčija, Portugalska, Slovaška in Slovenija.

(33)

Bolgarija, Finska, Francija, Italija, Nizozemska, Norveška, Romunija in Švedska.

(34)

Francija in Italija.

(35)

Ciper, Islandija, Nizozemska in Norveška.

(36)

Latvija in Nizozemska.

(37)

 Ciper, Irska in Nizozemska.

(38)

 Belgija, Italija in Španija.